Jedro

Vsakemu izmed staršev je sodišče upoštevaje standard pravične denarne odškodnine prisodilo odškodnino v znesku 2.000.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeči stranki sami trpita stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožečima strankama vsaki znesek 2.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2000 dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna plačati tožečima strankama tudi pravdne stroške v znesku 191.030,00 SIT z 19 % DDV. V preostalem je sodišče prve stopnje zahtevek tožečih strank zavrnilo. Zoper tako sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in tožnikoma priznani odškodnini znižata za znesek, vsakemu po 1.500.000,00 SIT, ter spremeni odločitev o stroških, oz. podrejeno, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodna praksa glede tovrstnih odškodnin bistveno nižja. Poudarja, da gre za odškodnino posrednih oškodovancev in je tako izredna prizadetost in tragika tožnikov dejansko le zakonska podlaga za priznanje temelja odškodnine tožnikom, ne more pa le-ta vplivati na višino odškodnine. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da imata tožnika še dva zdrava vnuka ter da hčerka ni postala invalid že v svoji rani mladolsti. V pritožbi tožena stranka meni tudi, da je previsoka odškodnina glede na življenjski standard okolja, iz katerega tožnika izvirata. Namen odškodnine po 3. odst. 201. čl. ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih naj bi bila pravična denarna odškodnina, ki z vidika restitucije ne bi smela presegati tiste denarne vrednosti, ki bi jo neposredni ali posredni oškodovanci lahko ustvarili, če bi škodnega dogodka ne bilo, zlasti pa bi ne smela presegati vrednosti, ki bi jo bil zmožen plačati neposreden povzročitelj škode. Na pritožbo sta odgovorili tožeči stranki. Navajata, da so vse pritožbene navedbe irelevantne. Poudarjata, da se sodna praksa spreminja. Tako predlagata, da se pritožba kot neutemeljena zavrne, njima pa priznajo stroški odgovora na pritožbo. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, tega pa tudi pritožba ne izpodbija, da temelj zahtevka za odškodnino po 3. odst. 201. čl. ZOR ni sporen. Štelo je, da po sodni praksi za tovrstno škodo znaša odškodnina 600.000,00 SIT do 1.200.000,00 SIT, da pa odločitev o odmeri višje odškodnine v znesku 2.000.000,00 SIT za vsakega od staršev temelji na posebnih okoliščinah konkretne situacije. Kot posebne okoliščine je tako upoštevalo izredno prizadetost E.C. in njeno življenjsko tragiko, ter neposredno vpletenost njenih staršev v le-to. Sodišče prve stopnje je upoštevalo posebno tesno povezanost obeh tožnikov in njune hčerke, natančno pa je tudi obrazložilo, zakaj šteje, da je na mestu določitev odškodnine v nekoliko višjem znesku kot jo sodna praksa sicer priznava za podobne primere. Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, kajti šteje, da gre za odmero, ki ustreza kriterijem iz čl. 201/3 ZOR. Ko pritožba pravi, da tragika neposrednega oškodovanca ne more vplivati na višino odškodnine posrednih oškodovancev, je na to mogoče odgovoriti tako, da sama po sebi seveda ne. Gotovo pa so ob večji tragiki neposrednega oškodovanca večje tudi duševne bolečine posrednih oškodovancev. Za tak primer pa tu gre. Ko pritožba izpostavlja okoliščine, ki bi kazale, da je odškodnino treba znižati (dva zdrava vnuka, urejeno stanovanjsko vprašanje, socialne ugodnosti, itd), pa v konkretnem primeru to niso dejavniki, ki bi lahko prispevali k zmanjšanju odškodnine. Vprašanje življenjskega standarda oškodovancev ne more odločilno vplivati na višino odškodnine. Ko pritožba načenja vprašanje, koliko bo zmogel plačati povzročitej nezgode, pa gre za (nedovoljeno) novoto v pritožbi, zato na to trditev ni treba odgovarjati (čl. 337/1 ZPP - Zakona o pravdnem postopku). Pritožbeno sodišče je tako presojalo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v obsegu pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP glede v tem odstavku določenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava, na kar v skladu z določbo 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih takih kršitev, zato je po določbi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP. Stroškov odgovora na pritožbo tožečih strank ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške glede na vsebino pritožbe in odgovora na pritožbo. Tožnika sta zato dolžna trpeti sama stroške odgovora na pritožbo.