Jedro

Zamudne obresti so sankcija le za zamudo z izpolnitvijo denarne, ne pa tudi nedenarne obveznosti.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 55.295,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.5.1993 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo, v celoti pa zahtevek iz nasprotne tožbe, da mora tožnik toženi stranki plačati 287.124,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 22.3.1993 dalje.

Zoper zavrnilni del sodbe o zahtevku iz tožbe se iz vseh razlogov pritožuje tožnik in predlaga spremembo. Zatrjuje, da je upravičen do obresti kot se obrestujejo hranilne vloge vezane nad tri mesece.

Zakon o blagovnem prometu namreč ne določa primerne obrestne mere, marveč le najnižjo obrestno mero. Upoštevati je treba, da je tožena stranka z izpolnitvijo zamudila več kot pol leta ter da tožnik avtomobila ne bi kupil, če bi vedel, da bo dobavni rok tako dolg.

Zoper ugoditveni del sodbe in zoper tisti del sodbe, s katerim je odločeno o zahtevku iz nasprotne tožbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient. Tožena stranka oporeka ugotovitvi, da bi bila prodaja pogojevana s plačilom kupnine v naprej. Tožnikovi ženi je bilo le rečeno, da bo predračun veljal, če bo kupnino plačala do naslednjega dne do 10. ure. Pogoj se je tako nanašal le na ceno, ne pa na zahtevano plačilo kupnine vnaprej. To smiselno izhaja tudi iz izpovedbe priče J.Z., pomočnika direktorja vodje prodaje pri toženi stranki. Ta priča je izpovedala, da sta obstjali dve možnosti nakupa. Sicer pa bi bilo treba ugoditi tudi zahtevku iz nasprotne tožbe, ki se opira na načelo enakovrednosti dajatev. S plačilom kupnine ob prevzemu avtomobila tožnik ne bi bil upravičen do popusta, moral pa bi plačati tudi višji prometni davek.

Stranski intervenient v pritožbi zatrjuje, da tožnik ni plačal le dela, marveč celotno kupnino ter da je pri tožeči stranki obstajala možnost nakupa vozila tudi tako, da kupec plača kupnino šele ob izročitvi avtomobila (seveda po takratnih cenah). Tožnik se je odločil za vnaprejšnje plačilo ter za garantirano ceno. Pri odločanju bi bilo treba upoštevati tudi načelo enakovrednosti dajatev in zato intervenient uveljavlja pobotni ugovor in sicer znesek, ki predstavlja razliko med ceno, ki je veljala ob izročitvi avtomobila in ceno, ki jo je plačal tožnik. Sodišče ne bi smelo vzeti kot podlage za izračun obresti obrestno mero za hranilne vloge na vpogled pri A banki, saj v K. ni poslovalnice A banke. Obrestna stopnja je določena previsoko, tožnik pa je upravičen do obresti le od vložitve tožbe dalje.

Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi tožnika: Četudi je tožena stranka zamudila z izročitvijo avtomobila, njena zamuda ne more imeti za posledico plačilo zamudnih obresti. Zamudne obresti so namreč sankcija le za zamudo z izpolnitvijo denarne, ne pa tudi nedenarne obveznosti (277. člen ZOR). Tožnik lahko tako zahteva le obresti po 26. členu Zakona o blagovnem prometu, ki pa niso zamudne obresti in tudi ne sankcija za morebitno špekulativno ravnanje prodajalca, marveč le sredstvo za izenačenje ekonomskega položaja obeh pogodbenih strank, da ne bi zaradi vnaprejšnjega plačila kupnine ena stranka brezplačno uporabljala denarja druge stranke. Ker torej tožnik ni upravičen do zamudnih obresti od vnaprej plačane kupnine, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo zavrnilni del sodbe o tožnikovem zahtevku (368. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta: Za odločanje o zahtevku za plačilo obresti ni pomembno, ali sta pri prodajalcu (toženi stranki) obstajali dve možnosti nakupa in za katero bi se tožnik odločil, marveč, ali je zastopnik tožene stranke tožniku (kupcu) oz. njegovi ženi pojasnil, da plačilo kupnine vnaprej ni edini način za nakup avtomobila. Kupcu je namreč vnaprejšnje plačilo kot pogoj za sklenitev pogodbe lahko postavljeno tudi molče (26. člen Zakona o blagovnem prometu). Zato je bistveno, ali je kupec ob sklepanju pogodbe vedel, da obstaja poleg vnaprejšnjega plačila še kak drug način sklenitve pogodbe. To še toliko bolj, če upoštevamo načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), po katerem bi morala tožena stranka tožniku predočiti obe možnosti nakupa avtomobila. Če tega ni storila (in je kupcu predočila le nakup pod pogojem vnaprejšnejga plačila), je s perspektive kupce isto, kot če bi obstajala le možnost nakupa z vnaprejšnjim plačilom. Zato so irelevantne pritožbene trditve, da sta obstajali dve možnosti nakupa.

Brez pomena je tudi, ali je nakup ob pogoju vnaprejšnjega plačila v interesu kupca. Bistveno je le, ali so izpolnjene predpostavke, ki jih določa 26. člen Zakona o blagovnem prometu, torej, ali je tožena stranka kot prodajalec postavila tožniku kot kupcu izrecno ali molče kot pogoj za prodajo avtomobila, da v naprej plača določen del kupnine.

Zgrešeno je tudi pritožbeno naziranje, da ima tožena stranka pravico do razlike v ceni in davku. Ta zahtevek namreč nima opore v pogodbi (ta se glasi na kupnino, ki jo je tožnik nesporno plačal) ne v neupravičeni pridobitvi (tožnik je postal lastnik avtomobila na podlagi veljavne prodajne pogodbe, pri čemer je svojo obveznost iz pogodbe - plačilo kupnine - v celoti izpolnil), ne v poslovodstvu brez naloga, niti v odgovornosti za škodo in seveda tudi ne v enostranski izjavi volje.

Neutemeljena so tudi intervenientova pravna stališča. To velja zlasti za naziranje, da ima kupec pravico do obresti le, če je vnaprej plačal del, ne pa tudi celotne kupnine. Zakon sicer res govori le o delu kupnine, vendar je logično (sklepanje po močnejšem argumentu), da ima kupec toliko bolj pravico do obresti, če je moral vnaprej plačati celotno kupnino. Brez pomena je tudi pritožbeno uveljavljanje ugovora pobota, saj ni bil uveljavljan pred sodiščem prve stopnje (III. odst. 352. člena ZPP). Prav tako je zmotno intervenientovo stališče, da bi moralo sodišče uporabiti obrestno mero za hranilne vloge na vpogled pri kateri od bank v K. Tudi če je bil tožniku avtomobil izročen v K., to ne vpliva na obrestno mero. Zakon o blagovnem prometu namreč višine obrestne mere ne veže na kraj izpolnitve prodajalčeve obveznosti prodajne pogodbe. Končno je zgrešen še pavšalen očitek, da je nepravilen izračun obresti, saj pritožnik ne pove, v čem naj bi bila napaka. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo neutemeljeni pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta ter potrdilo tudi tisti del sodbe, s katerim je ugodeno zahtevku iz tožbe in zavrnjen zahtevek iz nasprotne tožbe (368. člen ZPP).