Jedro

Prejetje računa ni pogoj za obstoj in/ali iztožljivost terjatve. Dolžnik v ugovoru ne zatrjuje, da bi bilo z upnikom dogovorjeno, da je izstavitev računa pogoj za dospelost terjatve.

Plačilo telefonskih pogovorov se po naravi stvari obračunava za nazaj in višina računa vnaprej ni niti ne more biti znana, temveč je vsakokrat odvisna od dejansko opravljene količine pogovorov. Zato dolžnik do prejema računa dejansko ne more vedeti, koliko znaša njegova obveznost po višini, zato tudi ne more priti v dolžniško zamudo (prim. 2. odst. 324. čl. ZOR), v posledici česar ni dolžan plačati zamudnih obresti (prim. 1. odst. 277. čl. ZOR).

Izrek

Ugovoru se deloma ugodi, izpodbijani sklep se v 2. točki izreka razveljavi glede zakonitih zamudnih obresti: -od zneska 6.686,50 SIT od 23.10.1999 dalje do plačila, -od zneska 5.225,00 SIT od 21.11.1999 dalje do plačila, -od zneska 3.374,73 SIT od 22.01.2000 dalje do plačila, -od zneska 1.505,71 SIT od 20.02.2000 dalje do plačila in -od zneska 1.805,50 SIT od 17.03.2000 dalje do plačila in se zadeva v tem obsegu pošlje Okrožnemu sodišču v Kranju v nadaljnji postopek.

V ostalem se ugovor zavrne in se sklep o izvršbi glede zneska glavnice 18.597,44 SIT ter glede izvršilnih stroškov v znesku 18.415,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2000 dalje do plačila potrdi.

Upnik sam nosi svoje stroške odgovora na ugovor.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave terjatve 18.597,44 SIT s pripadki.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in med drugim navedel, da ne obstaja več, poleg tega pa računov nikoli ni prejel in jih zato tudi ni mogel plačati (35. čl. Zakona o davku na dodano vrednost - v nadaljevanju ZDDV).

Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor štelo za neobrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor je deloma utemeljen.

Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi lahko - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije (ugovorna trditev, da dolžnik ne obstaja več) neutemeljen. Samostojni podjetnik posameznik je fizična oseba (7. odst. 1. čl. Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD), ki za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem (1. odst. 5. čl. ZGD), zato morebitno prenehanje poslovanja fizične osebe kot samostojnega podjetnika ne vpliva na njegove obveznosti. Fizična oseba preneha obstajati samo s smrtjo, zato so vsa dolžnikova ugovorna izvajanja o njegovem neobstoju ter prehodu obveznosti v smislu 24. čl. ZIZ pravno zmotna.

Nadalje je dolžnik v ugovoru navedel, da od upnika nikoli ni prejel računov in jih zato tudi ni mogel plačati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prejetje računa ni pogoj za obstoj in/ali iztožljivost terjatve. Noben zakon ne daje pravne podlage za ugovorno trditev, da stranka (naj bo pravna ali fizična oseba) zapadle pogodbene obveznosti ni dolžna poravnati, dokler ne prejme računa. Dolžnik v ugovoru ne zatrjuje, da bi bilo z upnikom dogovorjeno, da je izstavitev računa pogoj za plačilo terjatve. Zato je dolžnik dolžan svojo obveznost poravnati. Člen 35 ZDDV, na katerega se v ugovoru sklicuje dolžnik, določa samo sestavine, ki jih mora račun vsebovati, ter obveznost davčnega zavezanca, da kupcu oz. naročniku storitve izstavi račun. Ta obveznost je davčnemu zavezancu naložena zaradi kontrole izpolnjevanja davčnih obveznosti, torej javnopravnih dajatev, zato nima nikakršnega vpliva na dolžnost izpolnitve pogodbenih obveznosti, za katere veljajo civilni obligacijskopravni predpisi. Iz povedanega izhaja, da ugovor neprejetja računa ne more šteti za obrazloženega glede glavnice upnikove terjatve. Pač pa so v konkretnem primeru te ugovorne trditve obrazložene v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ glede zakonitih zamudnih obresti, katere upnik izterjuje. Iz upnikovih verodostojnih listin - računov (priloge A1-A3) je razvidno, da upnik izterjuje plačilo opravljenih telefonskih pogovorov po števcu. Plačilo telefonskih pogovorov se po naravi stvari obračunava za nazaj in višina računa vnaprej ni niti ne more biti znana, temveč je vsakokrat odvisna od dejansko opravljene količine pogovorov. Zato dolžnik do prejema računa dejansko ne more vedeti, koliko znaša njegova obveznost po višini, zato tudi ne more priti v dolžniško zamudo (prim. 2. odst. 324. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR), v posledici česar ni dolžan plačati zamudnih obresti (prim. 1. odst. 277. čl. ZOR). Tako se dolžnikova ugovorna trditev, da ni prejel računov, izkaže kot zatrjevanje dejstva, ki bi (glede zakonitih zamudnih obresti od izterjevanih računov) lahko pripeljalo do zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka v pravdi, v kolikor bi se ta trditev izkazala za resnično. Dolžnik za te svoje ugovorne navedbe sicer ni predložil dokazov, vendar jih glede na samo naravo konkretne ugovorne navedbe niti ne more predložiti (gre za zatrjevanje t.i. negativnega dejstva), saj ni mogoče dokazati, da računov ni prejel, pač pa bo moral upnik v nadaljevanju postopka dokazovati, da zatrjevano negativno dejstvo ne obstoji (v konkretnem primeru - da je dolžnik račune prejel).

Ker je glede na povedano dolžnikov ugovor deloma obrazložen in zato utemeljen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ (glede zakonitih zamudnih obresti od izterjevanih računov), je sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 62. čl. ZIZ ugovoru v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep v dovolilnem delu (to je v 2. točki izreka) razveljavilo in zadevo poslalo pristojnemu sodišču, ki bo glede obrazloženo ugovarjanega dela zahtevka postopek nadaljevalo kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, to je kot pravdni postopek.

Kot je bilo že povedano, je dolžnikov ugovor glede glavnice upnikove izterjevane terjatve neobrazložen in s tem neutemeljen v smislu določb 2. odst. 53. čl. ZIZ, saj dolžnik glede glavnice ni navedel nobenih dejstev, niti predložil dokazov, s katerimi bi lahko dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu tega dela izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor v tem delu zavrnilo kot neutemeljen in glede zneska glavnice potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi. Obresti so postranska terjatev, ki se pri odmeri stroškov izvršilnega postopka ne upošteva (prim. 39. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), temveč je odločilna samo glavnica (1. odst. 39. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Ker je dolžnik z ugovorom uspel samo glede obrestnega dela zahtevka, glede glavnice pa je njegov ugovor neobrazložen, so bili upnikovi v sklepu o izvršbi odmerjeni izvršilni stroški v celoti potrebni za izvršbo, zato se izpodbijani sklep potrdi tudi v stroškovnem delu.

Upnik pa mora sam nositi svoje stroške odgovora na ugovor, ker v postopku pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine odgovor na ugovor ni predviden, zato ta strošek ni bil potreben za izvršbo (5. odst. 38. čl. ZIZ).