Jedro

Tisto premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze ali ga npr. podeduje, dobi kot darilo ipd., je njegovo posebno premoženje, s katerim samostojno razpolaga. Seveda ga lahko tudi vloži v skupno premoženje, vendar je zato ob ugotavljanju obsega in delitvi skupnega premoženja treba upoštevati, da je skupno premoženje večje zaradi tega, ker je en zakonec vanj vložil svoje posebno premoženje. Tudi pri določitvi deležev na skupnem premoženju je tak vložek posebnega premoženja pravno odločilnega pomena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica solastnica do 566/1000 nepremičnine (hiše) in do enakega deleža nosilka pravice uporabe zemljišča ter naložilo tožencu, da izstavi listino, sposobno za vpis v zemljiško knjigo, na podlagi katere bo tožnica lahko predlagala vknjižbo solastninske pravice do 566/1000 celote (od sedanje 1/2), sicer bo tako listino nadomestila pravnomočna sodba. Višji tožbeni zahtevek do (7/10) je sodišče zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je toženec vložil pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišču očita, da ni pravilno uporabilo določb materialnega prava, kar je po prepričanju tožene stranke posledica nepravilno ugotovljene strukture premoženja zakoncev, sedanjih pravdnih strank. Tožena stranka meni, da med postopkom niso bili dovolj razjasnjeni razlogi o odločilnih dejstvih, zakaj sta sodišči ocenili, da sta pravdni stranki v času zakonske zveze prispevali k ustvarjanju skupnega premoženja po enakih delih. Toženec je dokazal, da je imel za 20% do 30% višje dohodke kot tožnica. Stranki sta v enaki meri prispevali k ohranitvi in skrbi za skupno premoženje, delili sta si domače delo in skrb za varstvo in vzgojo otrok. Sodišči po mnenju tožene stranke nista podali zanesljivih razlogov, ki ne bi vzbujali dvoma o tem, da je tožnica posebno premoženje 40.000 DEM vložila v dokončanje finalnih del pri izgradnji skupne hiše. Končno revizija graja še izrek o pravdnih stroških in predlaga, da revizijsko sodišče v celoti razveljavi izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti najprej preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Izpodbijana sodba vsebuje po oceni revizijskega sodišča vse pravno odločilne razloge o sprejeti odločitvi, ti razlogi pa so med seboj skladni in logični. Poleg tega so tudi prepričljivi in ne dopuščajo nobenega dvoma o razlogih pravne in dejanske narave za sprejeto odločitev. Revizijsko sodišče je zato ocenilo, da očitek kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni utemeljen.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je ni dovoljeno vložiti zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pri presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Pri presoji deležev razvezanih zakoncev na skupnem premoženju je treba upoštevati šesto poglavje Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89, p.b., ZZZDR, členi 51 do vključno 62). Pomembna je definicija skupnega premoženja: to je tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Tisto premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze ali ga npr. podeduje, dobi kot darilo ipd., pa je njegovo posebno premoženje, s katerim samostojno razpolaga. Seveda ga lahko tudi vloži v skupno premoženje, vendar je zato ob ugotavljanju obsega in delitvi skupnega premoženja treba upoštevati, da je skupno premoženje večje zaradi tega, ker je en zakonec vanj vložil svoje posebno premoženje. Tudi pri določitvi deležev na skupnem premoženju je tak vložek posebnega premoženja pravno odločilnega pomena.

V obravnavanem sporu je sodišče ugotovilo, da je tožnica pridobila posebno premoženje v višini 40.000 DEM in ga v celoti vložila v skupno premoženje pravdnih strank: stanovanjsko hišo. Sodišče je ugotavljalo in presojalo tudi obstoj drugih pravno pomembnih okoliščin, ki bi mogle vplivati na različna deleža pravdnih strank na skupnem premoženju: dohodke zakoncev, prispevek k varstvu in vzgoji otrok, delitev domačih opravil, prispevek k ohranitvi skupnega premoženja. Tako oceno je bilo dolžno narediti glede na višino zahtevka, ki ga je postavila tožnica, glede na toženčeve ugovore, predvsem pa glede na določilo drugega odstavka 59. člena ZZZDR.

Ugotovilo je, da sta pravdni stranki po opisanih kriterijih za vrednotenje deležev vsakega zakonca med seboj izenačeni. Revizijsko sodišče tudi samo ocenjuje, da je taka ocena pravilna. Glede toženčevih dohodkov je bilo ugotovljeno, da je imel določeno obdobje res 20% do 30% višje, vendar je na drugi strani ugotovilo tudi, da je imela tožnica višje dohodke zaradi honorarnega dela, za katerega je prejemala plačilo v gotovini in na roko. Nepotrebni so revizijski poudarki, da sta si pravdni stranki med seboj delili domače delo in skrb za otroke, saj je natančno take okoliščine sodišče ugotovilo in jih tudi pravilno upoštevalo pri svoji presoji.

Edina pravno pomembna okoliščina, zaradi katere je sodišče dosodilo tožnici višji solastni delež, je ta, da je tožnica svoje posebno premoženje v celoti vložila v skupno premoženje, ki je zaradi tega po obsegu večje. Odločitev sodišča o 566/1000 velikem solastnem deležu je materialnopravno pravilna, revizijski očitki, ki v pretežni meri izpodbijajo dejanske ugotovitve, pa niso utemeljeni. Revizijsko sodišče je zato moralo revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Revizija v svojih navedbah graja odločitev o pravdnih stroških, čeprav gre za sklep, s katerim postopek ni končan in zato ni dovoljeno vložiti revizije zoper odločitev o pravdnih stroških.

Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo v celoti, formalno pa revizije v delu o stroških ni zavrglo, saj tožena stranka v tenorju revizije ni zahtevala odločitve o pravdnih stroških.