Jedro

Odločitev sodišča, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 179. člena OZ, temelji na predhodni ugotovitvi, da je šlo za trk nizke intenzitete. Zato tožnik ni mogel utrpeti intenzivnega primarnega strahu ali strahu, ki bi za dalj časa porušil njegovo duševno ravnovesje, kar bi bil pogoj za obstoj pravno priznane škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine v znesku 2.492,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2011 dalje do plačila. Tožniku je bilo naloženo povračilo toženkinih pravdnih stroškov v znesku 491,09 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1), še posebej pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni; podrejeno pa predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Opozarja, da je sodišče povsem spregledalo navedbo priče A. A., ki je izpovedala o hitrosti vožnje. Ta naj bi bila od 30 do 40 km/h. To pa seveda ni počasna vožnja, še zlasti ne v zimskih razmerah. Izpodbija dokazno oceno prvega sodišča in izpostavlja pričanji B. B. in C. C. V zvezi s slednjo opozarja, da se je priča dogodka zelo slabo spomnila. Meni, da je bilo pričanje C. C. zelo neverodostojno. Navedba sodišča, „da tožnik v svojem trditvenem gradivu ni podal navedb o tem, kako je imel naravnan vzglavnik, kar pa je dejstvo, ki je lahko oziroma mora biti skrbnemu vozniku znano, ne da bi za to potreboval strokovno znanje“, je nesmiselna. Zahteve po takšni trditveni podlagi so absurdne in zahtevajo od stranke oziroma pooblaščenca izredno veliko strokovnega znanja. Ni res, da povprečno skrben voznik ve, kako je treba naravnati vzglavnik. Opozarja, da izvedenec medicinske stroke ni odgovoril na vprašanje glede možnosti vpliva predhodnih poškodb. Izvedenec se o tem, kako prejšnje poškodbe tožnika na vseh delih telesa vplivajo na večjo možnost nadaljnjih poškodb, ni izjasnil. Na to je tožnik opozoril v svoji vlogi in predlagal izvedenčevo zaslišanje. Meni, da je s trditvijo o starosti vozila že dokazal možnost, da vozilo glede vzglavnikov ni bilo popolnoma brezhibno. Opozarja na obstoj primarnega in sekundarnega strahu in v zvezi s tem izpostavlja, da je šlo za intenzivnost, pri kateri sodna praksa priznava odškodnino. Meni, da bi moral biti izvedenec medicinske stroke zaslišan na glavni obravnavi in da ni imel vseh možnosti, da se dokažejo njegova zatrjevanja, saj je sodišče glede trditvene podlage zahtevalo več kot se od normalnega človeka lahko pričakuje.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče se je pravilno osredotočilo na vprašanje obstoja vzročne zveze med zatrjevano škodo in nedopustnim ravnanjem zavarovanke toženke. Ugotovilo je vsa pravno pomembna dejstva in ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

6. Prvo sodišče je glede hitrosti vožnje povzročiteljice nesreče napravilo dokazno oceno, ki je v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Podlago za oceno o intenziteti trčenja je imelo v izvedeniškem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke D. D. Le-ta je izhajal iz poškodb vozil in ugotovil, da je prišlo do centričnega trka. Razlika v hitrosti vozil je znašala največ 10 km/h, na vozilo oškodovanca v času naleta pa je deloval pospešek do 1,4 g (14 m/s2). Na tožnika je v trenutku trka delovala sila 1007 N, trk pa je bil nizke intenzitete.

7. Nosilni del izvedeniškega mnenja predstavlja ugotovitev, da v nesreči niso nastopili tehnični pogoji za obremenitve tožnika, ki bi bile vzrok za nastanek zatrjevanih poškodb. V tej luči je prvo sodišče ocenilo tudi izpovedbe prič in podalo prepričljivo oceno njihove verodostojnosti, ki je pritožba ne uspe omajati.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki jih pritožba naslavlja v zvezi z naravnanostjo vzglavnika. Bistveno je, da tožnik v tožbeni naraciji navedb glede vzglavnika ni podal. Povsem irelevantne so tožbene navedbe v zvezi z izredno velikim strokovnim znanjem, ki se od njega zahteva za podajo takšne trditvene podlage. Bistveno je, da tožnik v svojih trditvah glede vzglavnika ni navedel ničesar. Trditev o starosti vozila pa ne izkazuje, kot zmotno meni pritožba, da vozilo glede vzglavnikov ni bilo popolnoma brezhibno.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču, da ni bilo potrebe po pisni dopolnitvi oziroma zaslišanju izvedenca medicinske stroke, kar je sicer predlagal tožnik. Mnenje je jasno in strokovno utemeljeno, zato za njegovo dopolnitev ni bilo nobene potrebe, kot pravilno razloguje prvo sodišče. Ugotovljeno je bilo, da tožnik glede na pospešek in hitrost v trenutku trka ni mogel utrpeti nihajne poškodbe hrbtne ali ledvene hrbtenice. Izvedenec je pojasnil, da rentgenska slikanja poškodb niso potrdila, prav tako pa jih ni potrdila magnetna resonanca hrbtenice, ki je pokazala le blage degenerativne spremembe. Takšno mnenje pa v sebi nosi tudi odgovor na - v pritožbi - izpostavljeno vprašanje glede možnosti vpliva predhodnih poškodb na tožnikove poškodbe v konkretni nesreči. Čeprav izvedeniško mnenje na to vprašanje izrecno ne odgovori, pa je odgovor smiselno vsebovan v ugotovitvi, da tožnik zatrjevane poškodbe ni mogel utrpeti. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bil izvedenec seznanjen s tožnikovo predhodno poškodbo, pa je kljub temu zaključil, da do zatrjevanih poškodb v obravnavanem škodnem dogodku ni moglo priti, saj poškodb niso potrdila niti RTG slikanja niti kasnejša MRI preiskava, pri kateri so bile objektivno dokazane začetne degenerativne spremembe.

10. Izvedenec medicinske stroke je na postavljena vprašanja odgovoril jasno in precizno ter izključil možnost zatrjevanega poškodovanja v obravnavanem škodnem dogodku, zato ni bilo potrebe po nadaljnjem ustnem ali pisnem dopolnjevanju izvedeniškega mnenja.

11. Pritrditi je treba tudi razlogovanju, ki ga je prvo sodišče podalo v zvezi s strahom. Naloga sodišča je, da izvedenčeve ugotovitve presodi v skladu s pravnimi pravili, ki jih mora uporabiti v konkretnem primeru. Odločitev sodišča, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika, temelji na predhodni ugotovitvi, da je šlo za trk nizke intenzitete. Zato tožnik ni mogel utrpeti intenzivnega primarnega strahu ali strahu, ki bi za dalj časa porušil njegovo duševno ravnovesje, kar bi bil pogoj za obstoj pravno priznane škode. Tudi dokazna ocena o obstoju sekundarnega strahu za izid zdravljenja je logična in življenjsko prepričljiva, zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

12. Pritožba je glede na zgoraj obrazloženo neutemeljena, pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP