Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Vsebina predlagane začasne odredbe, ki je identična s tožbenim zahtevkom, meri na ponoven prevzem lokala po tožeči stranki in dopustitev njenega nadaljnjega obratovanja. Če je želela tožeča stranka preprečiti spremembe, ki naj bi jih tožena stranka tudi po vloženi tožbi in po izdani začasni odredbi izvajala v lokalu, bi morala temu cilju prilagoditi tudi predlagano začasno odredbo. Preprečitev te posledice ni nujno povezana z začasno odredbo, s katero bi bil praktično že izpolnjen tožbeni zahtevek.
Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženi stranki naložilo, da je dolžna takoj, oziroma najkasneje v 24-ih urah vzpostaviti prejšnje stanje gostinskega lokala R. in sicer tako, da iz ključavnice v vratih v poslovni prostor odstrani oviro, ki onemogoča odklepanje vrat s ključi, s katerimi razpolaga tožeča stranka ali da ji izroči nov ključ ter ji omogoči vstop, nemoteno posest in uporabo poslovnega prostora. Poleg tega naj bi se ji naložilo vzpostaviti prejšnje stanje pred vhodom za stranke, tako da bo omogočeno nemoteno in varno prehajanje v in iz prostora, predvsem naj bi odstranila material in druge stvari ter ponovno uredila dostop s položitvijo betonskih tlakovcev. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je sicer tožeča stranka izkazala verjetnost obstoja svoje terjatve iz naslova motenja njene posesti na navedem gostinskem lokalu, ni pa izkazala obstoja dodatno zahtevanih predpostavk za izdajo začasne odredbe iz 2. točke drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), torej niti verjetnosti, da bo v primeru neizdane začasne odredbe uporabljena sila, kot tudi ne, da ji v primeru neizdaje začasne odredbe grozi nastanek težko nadomestljive škode.
Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Na prvem mestu oporeka argumentu sodišča, navedenem v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da posestni spor že sam po sebi pomeni nekakšno začasno zavarovanje dejanskega stanja in da je zato potrebno pri izdaji začasne odredbe v takem sporu uporabiti restriktiven pristop. To stališče ne upošteva prakse v posestnih sporih, ki se sicer res rešujejo prednostno, vendar praviloma tožene stranke zaradi zagotovljene pravice do pravnega sredstva praviloma zavlečejo postopek. V podkrepitev te trditve pritožba navaja nekaj opravilnih številk zadev v posestnih sporih, v katerih je od motilnega ravnanja minilo že več let, a zadeve še niso zaključene. Sicer pa se pritožba strinja s tem, da je potrebno pri izdaji ureditvenih začasnih odredb predpostavke za njihovo izdajo ocenjevati strožje, a meni, da so bile te predpostavke v obravnavanem primeru presojane prestrogo. Res je tudi, da že izvršeno nasilno dejanje ne opravičuje izdaje ureditvene začasne odredbe, vendar je tožeča stranka v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da obstaja verjetnost, da bosta toženi stranki nadaljevali s posegom v poslovni prostor, kar je utemeljevala z dosedanjim že izvršenim ravnanjem. Jasno je, da ni mogla ponuditi zaneslivejših dokazov, iz katerih bi izhajal tak namen toženih strank, a za izkaz verjetnosti to niti ni potrebno. Navedla je zaporedje že izvršenih motilnih dejanj, pritožbi pa prilaga fotografije, ki izkazujejo, da se je nedovoljeno poseganje v poslovni prostor nadaljevalo, saj so delavci tožene stranke iz njega odnašali stvari, zaprli vodo ter spreminjali dotedanji videz poslovnega prostora. V primeru nadaljnjega uničevanja poslovnega prostora bo tožeča stranka ostala kljub ugodnemu izidu postopka brez prostora, kakršnega za opravljanje svoje dejavnosti potrebuje. Tožeča stranka se tudi ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da bo lahko povrnitev škode od odgovornih oseb zahtevala v rednem sodnem postopku, ter da ne gre za nenadomestljivo škodo. Škoda je namreč že zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov za tožečo stranko težko nadomestljiva, poleg tega ni podana sorazmernost med nastajajočo škodo in morebitno odškodnino. Meni, da je obravnavani primer izjemen primer, ki opravičuje izdajo ureditvene začasne odredbe v motenjskem sporu, saj brez predlaganega zavarovanja tožeča stranka tudi po pravnomočni odločitvi sodišča o motenju posesti ne bo mogla več uporabljati prostora bodisi zaradi lastnega prenehanja, bodisi zaradi uničenja ali preoblikovanja prostora. Tožeča stranka še poudarja, da pri motenjskih sporih ne gre za vprašanje možnosti dobiti povrnjeno protivrednost povzročene škode, saj škoda ni element motenja posesti, temveč za vzpostavitev stanja, kakršno je bilo več let pred nasilnim ravnanjem tožene stranke.
Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, ki pa v postopku izdaje začasne odredbe ni predviden, zaradi česar ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo.
Pritožba ni utemeljena.
Tožeča stranka sicer pravilno poudarja, da v motenjskih sporih ne gre za vprašanje povrnitve povzročene škode, ker škoda ni element motenja posesti, temveč za vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred nasilnim ravnanjem nasprotne stranke. Res je tudi, da je sodišče prve stopnje ocenilo verjetnost terjatve tožeče stranke v tem motenjskem sporu oz. nasilnost in protipravnost ravnanja tožene stranke kot izkazano. Vendar pa to za izdajo začasne odredbe ne zadošča, saj morajo biti poleg verjetnosti terjatve za izdajo regulacijske začasne odredbe biti izpolnjeni tudi drugi pogoji, to je, da je začasna odredba nujna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Ne enega ne drugega pa tožeča stranka po pravilni presoji prvostopenjskega sodišča ni izkazala. Glede uporabe sile, ki se je poslužuje tožena stranka, je v predlogu bilo navedeno, da se „toženi stranki poslužujeta nepotrebne in uničujoče sile, s katero tožeči stranki povzročata dodatno škodo“, da dotedanje ravnanje izkazuje nevarnost uporabe sile v prihodnosti in še, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, hipotetično navedla, da bo utrpela škodo v primeru, da se tožena stranka odloči, da še na kakšen način spremeniti dosedanji videz poslovnega prostora. Ne gre le za to, da je bila v predlogu navedena le hipotetična domneva o nadaljevanju nasilnih dejanj (glede katerih sedaj tožeča stranka v pritožbi pojasnjuje, da so se tudi v resnici nadaljevala v obliki spreminjanja podobe lokala in to dokazuje s fotografijami), temveč je bistveno to, da je tožeča stranka uporabo sile videla v spreminjanju dotedanjega videza poslovnega prostora oziroma njegovem uničevanju. Take trditve pa v svojem bistvu predstavljajo trditve o nastajanju škode, ne pa o uporabi sile, ki bi jo bilo potrebno z začasno odredbo preprečiti. Poleg tega vsebina predlagane začasne odredbe, ki je identična s tožbenim zahtevkom, meri na ponoven prevzem lokala po tožeči stranki in dopustitev njenega nadaljnjega obratovanja, saj zahteva takojšnjo možnost vstopa, nemoteno posest in uporabo poslovnega prostora. Če je želela tožeča stranka preprečiti spremembe, ki naj bi jih tožena stranka tudi po vloženi tožbi in po izdani začasni odredbi izvajala v lokalu, bi morala temu cilju prilagoditi tudi predlagano začasno odredbo. Iz istega razloga ni mogoče upoštevati pritožbene trditve, da predstavlja zanjo nenadomestljivo škodo nadaljnja sprememba poslovnega prostora, ki ga ob pravnomočni ugoditvi motenjskega spora, v obliki oz. stanju, kakršnega za opravljanje svoje dejavnosti potrebuje tožeča stranka, ne bo več. Preprečitev te posledice ni nujno povezana z začasno odredbo, s katero bi bil praktično že izpolnjen tožbeni zahtevek.
Glede nastanka težko nadomestljive škode pa so razlogi prvostopenjskega sodišča tudi v preostalem delu pravilni. Ugotovilo je, da tožeči stranki zaradi onemogočenega vstopa v poslovni prostor nedvomno nastaja določena škoda, katere povrnitev pa bo od tožene stranke morala uveljavljati z ustreznim odškodninskim zahtevkom. Pritožbene trditve, da škoda, ki ji nastaja, predstavlja zanjo nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, niso konkretizirane, razen s sklicevanjem na dolgoletno trajanje pravdnih postopkov, kar pa na pravna sredstva, ki jih ima tožeča stranka na voljo, ne vpliva.
Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).