Jedro

Po tretjem odstavku 2. člena ZBPP o odobritvi BPP odloči predsednik okrožnega oziroma specializiranega sodišča prve stopnje (v konkretnem primeru Upravnega sodišča RS), ki pa lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svetnika na specializiranem sodišču. Tožnica v postavljenem roku ni odpravila ugotovljenih pomanjkljivosti, zato je pravilno stališče, da tako nepopolne vloge ni mogoče obravnavati in jo je treba zavreči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v upravnem sporu, začetem na podlagi njene tožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS št. Bpp 211/2012-6 z dne 26. 3. 2013, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da tožničina prošnja za BPP ni bila vložena na predpisanem obrazcu niti ni bila popolna, saj poleg podatkov o zadevi in obliki ter obsegu uveljavljene BPP ni navedla ostalih podatkov iz tretjega odstavka 32. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Zato je bila pozvana, naj v postavljenem roku prošnjo dopolni in bila opozorjena na pravne posledice. Ker tega ni storila, je bila prošnja kot nepopolna in neprimerna za nadaljnje obravnavanje zavržena na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v zadevi uporablja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP. Ne držijo namreč tožničina stališča, da gre v njenem primeru za položaj, ki ga ureja četrti odstavek 11. člena ZBPP. Prav tako dejstvo, da je brezposelna in da nima družinskih članov, o čemer sicer ni predložila nobenih dokazil, ne pomeni, da ji ni treba navesti nobenih podatkov o premoženjskem stanju (med drugim o prihrankih, lastništvu nepremičnin ali drugega premoženja). Organ za BPP namreč pridobi potrebne podatke iz uradnih evidenc po uradni dolžnosti na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in navaja, da izpodbijani sklep nima podlage v ZBPP ter se sklicuje na 12. člen ZBPP. Opozarja, da zadeva pod opr. št. Bpp 8/2013-4 z dne 11. 3. 2013 ni upravna zadeva na podlagi Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), niti drugega zakona, zato ni predmet odločanja pred naslovnim sodiščem. ZUS-1 ne pozna odgovora toženke na predlog za izdajo začasne odredbe, niti odgovora na tožbo zoper upravni akt, ki je ničen. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je v nasprotju s prvim odstavkom 24. člena in drugim odstavkom 37. člena ZBPP. Meni tudi, da sodnica, ki je podpisala izpodbijani sklep, ni organ za BPP, poleg tega pa naj bi podatke o njeni zaposlitvi pridobila iz zasebne tožbe brez njenega soglasja. Teh podatkov zato ne bi smela uporabiti. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in razveljavi ter ji dodeli BPP.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica v tožbi predlagala, naj ji sodišče v zvezi s to tožbo dodeli BPP. Njeno prošnjo je obravnaval pristojni organ za BPP pod št. 127/2014 in jo po združitvi zadev zavrgel s sklepom št. Bpp 125/2013-4 z dne 13. 8. 2013. O tožničini prošnji za oprostitev plačila sodnih taks pa posebej ni bilo odločeno, upoštevaje, da se taksa v postopkih odločanja o BPP na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ne plačuje.

Kar zadeva izpodbijano odločitev, pa se sodišče strinja z razlogi izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), s katerimi je podrobno pojasnjeno, zakaj in na kateri podlagi je organ za BPP tožnico pozval na dopolnitev nepopolne vloge, in z razlogi, s katerimi je zavrnil njena stališča, da v konkretnem primeru ni dolžna posredovati zahtevanih podatkov. Ker tožnica v postavljenem roku ni odpravila ugotovljenih pomanjkljivosti, je pravilno tudi stališče, da tako nepopolne vloge ni mogoče obravnavati in jo je treba zavreči. Kot je bilo navedeno že v izpodbijanem upravnem aktu, je podlaga za njegovo izdajo določba drugega odstavka 34. člena ZBPP, po katerem, če ta zakon ne določa drugače, pristojni organ postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, torej po ZUP. Ker ZBPP ne ureja ravnanje organa v zvezi z nepopolno vlogo, je treba v tem primeru uporabiti določbe ZUP, kar je organ v konkretni zadevi tudi storil. Neutemeljen je tudi očitek, da višja sodnica svetnica, ki je izdala izpodbijani sklep, ni organ za BPP. Po tretjem odstavku 2. člena ZBPP o odobritvi BPP odloči predsednik okrožnega oziroma specializiranega sodišča prve stopnje (v konkretnem primeru Upravnega sodišča RS), ki pa lahko za odločanje pooblastilu drugega sodnika, ki ima položaj svetnika na specializiranem sodišču. Ostale tožbene navedbe za odločitev v zadevi niso pravno pomembne, saj se ne nanašajo na izpodbijani sklep. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).