Jedro

Po določbi 2. odstavka 33. člena SKPG-90 ter po 62. členu Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (l. 1991) sprejme odločitev o znižanju plač za največ 20% poslovodni organ ob sodelovanju organov upravljanja po poprejšnjem obvestilu sindikata. Odločitev morajo sprejeti organi delodajalca. Večinski lastnik tožene stranke nima pristojnosti, da sprejema odločitve o znižanju osnovnih plač v toženi stranki, kot odvisni družbi. Pri razmerju obvladujoče in odvisne družbe gre za kapitalsko razmerje, obvladujoča družba lahko vpliva na vsebino sprejetih odločitev odvisne družbe prek glasovalne pravice v njenih organih upravljanja in nič drugače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 33.145,00 SIT iz naslova razlike v plači za čas od 1. januarja do 30. septembra 1992 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.744,00 SIT od 19.2.1992, od 8.348,00 SIT od 19.3.1992, od 7.051,00 SIT od 19.4.1992, od 4.453,00 SIT od 19.5.1992 in od 4.549,00 SIT od 19.9.1992, vse do plačila ter ji povrniti stroške postopka v višini 51.187,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.1.1998 do plačila (1. in 2. odstavek izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se v delu, s katerim je bilo delno ugodeno tožbenemu zahtevku, pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni ter zahtevek tožnika stroškovno zavrne in mu naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke. Po stališču tožene stranke je delavski svet tedanjega podjetja X. Ljubljana sprejel veljavni sklep v smislu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo o znižanju plač vsem zaposlenim delavcem v okviru tega podjetja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je razmerje med toženo stranko in X. razmerje obvladujoče in odvisne družbe, da je torej tožena stranka formalno samostojna družba, vendar je pri svojem poslovanju dolžna upoštevati navodila organa upravljanja obvladujoče družbe. Na sedežu X. je skoncentrirana upravljalska in ekonomska funkcija, ki obvladuje na podlagi kapitalske večine (v toženi stranki preko 99 % celotnega njenega osnovnega kapitala) celotno upravljanje in poslovanje posamezne odvisne družbe, tudi tožene stranke. Tožena stranka je odvisna od sklepov, ki jih sprejemajo organi obvladujoče družbe in nima nobene možnosti, da bi tem sklepom nasprotovala. Ponovni sprejem vsebinsko istih sklepov bi pomenil le dodaten formalizem in povečanje stroškov poslovanja tožene stranke. Pritožnik tudi navaja, da je sistem X. v sklopu lastinskega preoblikovanja pripravil ustrezen izračun neizplačanih plač, po katerem bi tožnik dobil delnice lastninsko preoblikovanega podjetja, vendar v bistveno višjem znesku od zneska, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, česar prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo in je zato zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba je neutemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo vsa odločilna dejstva ter ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Glede na pritožbene navedbe je potrebno še enkrat poudariti, da je 33. čl. takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 31/90 - v nadaljevanju SKGP) določal, da se v kolektivnih pogodbah dejavnosti določijo kriteriji, po katerih so lahko osnovni osebni dohodki nižji od izhodiščnih osebnih dohodkov, kot jih določa 30. čl. SKPG. Znižanje lahko znaša največ 20 %, če bi izplačilo OD, določenih s to pogodbo, ogrozilo poslovanje delodajalca. Odločitev na podlagi teh kriterijev sprejme poslovodni organ ob soglasju organov upravljanja. 2. odst. 33. čl. SKPG pa določa, da dokler ne bodo določeni kriteriji iz prejšnjega odstavka tega člena in če bi izplačilo osebnih dohodkov, določenih v skladu s kolektivno pogodbo, ogrozilo obstoj delodajalca, določi organ upravljanja oz. delodajalec, na podlagi tekočih in razvojnih možnosti, nižje osnovne osebne dohodke kot so določeni v 30. čl. SKPG, vendar največ za 20 %. V določbi 62. čl. Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije pa so taksativno našteti kriteriji za ugotavljanje znižanja osebnih dohodkov. V 2. odst. tega člena je nadalje tudi določeno, da odločitev na podlagi teh kriterijev sprejme poslovodni organ ob soglasju organov upravljanja in poprejšnjem obvestilu sindikata. Tožena stranka B. Murska Sobota d.o.o., ki je bila kot samostojna pravna oseba ustanovljena 6.6.1991 in vpisana v sodni register Temeljenga sodišča Murska Sobota, Enota Murska Sobota, 17.6.1991, zgoraj navedenih določil SKPG in Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije ni upoštevala, saj ni izdala niti sklepa poslovodnega organa o znižanju plač, niti sklepa organa upravljanja o soglasju k znižanju plač, niti ne obvestila sindikatu tožene stranke, registriranem 3.4.1992. Pritožbeno sodišče poudarja, da je tožena stranka samostojna pravna oseba, kot takšna vpisana v sodni register. Večinski lastnik tožene stranke je X. Ljubljana, vendar to dejstvo večinskemu lastniku ne daje pristojnosti, da sprejema odločitve o znižanju osnovnih plač v toženi stranki, kot odvisni družbi. Pri razmerju obvladujoče in odvisne družbe gre za kapitalsko razmerje, kar lahko vpliva na vsebino sprejetih odločitev odvisne družbe prek glasovalne pravice in nič drugače. Glede na navedeno je pritožbeni očitek, da bi sprejemanje vsebinsko enakih sklepov, kot so bili sprejeti v obladujoči družbi pomenilo samo dodaten formalizem in povečanje stroškov, za odločitev brezpredmeten. Pritožbene navedbe v zvezi z lastninskim preoblikovanjem X. in možnostjo pridobitve delnic lastnisko preoblikovanega podjetja namesto denarnega zneska višine neizplačanih plač niso relevantne in ne morejo vplivati na odločitev sodišča v tej zadevi. Če so pri organizaciji oz. pri delodajalcu plače nezakonito znižane, je namreč delavec upravičen do izplačila razlik v gotovini.

Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v izreku o stroških pravdnega postopka zakonita. 3. odst. 154. čl. ZPP določa, da lahko sodišče odloči, da mora stranka, ki v pravdi ni uspela samo z majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, nasprotni stranki povrniti vse stroške. Tožeča stranka le s 6,5 % svojega tožbenega zahtevka ni uspela v pravdi, zato tudi niso nastali kakšni večji stroški, tako da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 51.187,50 SIT toženi stranki.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154., 155. in 166. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90 - ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ti stroški niso bili potrebni in jih tožeča stranka nosi sama.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 354. čl. ZPP). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).