Jedro

Število nadur, ki jih opravi voznik tovornjaka, je tisto število ur, ki (ob upoštevanju ugotovljenega časa vožnje in ostalih voznikovih aktivnosti, ki se vštejejo v delovni čas) presega število delovnih ur, kot so razvidne iz obračunov plače. Po 142. členu ZDR znaša polni delovni čas 40 ur na teden, s tem da ZDR ni dopuščal npr. možnosti, da bi se z drugim zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas kot 40 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki presegajo polni 40 urni tedenski delovni čas.

Ker je bila tožba vložena 10. 10. 2013, so ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ zastarale obresti za čas do 9. 10. 2010, tožnik pa je upravičen do nezastaranih zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 10. 10. 2010 dalje do plačila.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - delno spremeni v tretjem odstavku I. točke izreka tako, da se na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku od prisojenega zneska 200,00 EUR plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 10. 10. 2010 dalje do plačila v roku 8 dni. V presežku pa se obrestni del zavrne." - delno spremeni v drugem odstavku II. točke izreka tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku od prisojenih neto zneskov razlik v plači za obdobje od junija 2009 do avgusta 2010 plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 10. 10. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni. V presežku pa se obrestni del zavrne."

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe tožeči stranki obračunati razliko v plači za december 2008 v znesku 200,00 EUR neto, na navedeni znesek obračunati akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost ter izplačati tožeči stranki pripadajoči neto znesek 200,00 EUR (prvi odstavek). V presežku za znesek 600,00 EUR je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od septembra 2008 do novembra 2008 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 200,00 EUR od 19. 1. 2009 dalje do plačila (tretji odstavek). V II. točki izreka je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za junij 2009 v znesku 25,45 EUR bruto, za julij 2009 v znesku 138,91 EUR bruto, za avgust 2009 v znesku 39,22 EUR bruto, za september 2009 v znesku 150,40 EUR bruto, za oktober 2009 v znesku 225,58 EUR bruto, za december 2009 v znesku 198,51 EUR bruto, za januar 2010 v znesku 53,88 EUR bruto, za februar 2010 v znesku 83,18 EUR bruto, za marec 2010 v znesku 228,82 EUR bruto, za april 2010 v znesku 151,77 EUR bruto, za maj 2010 v znesku 130,05 EUR bruto, za junij 2010 v znesku 49,54 EUR bruto, za julij 2010 v znesku 90,55 EUR bruto in za avgust 2010 v znesku 76,90 EUR bruto, od navedenih zneskov obračunati in plačati akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost ter tožeči stranki izplačati pripadajoče neto zneske (prvi odstavek) in še obračunati razliko v plači za september 2010 v znesku 63,19 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost ter tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2010 dalje do plačila (drugi odstavek), obračunati še razliko v plači za november 2010 v znesku 177,72 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost ter tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2010 dalje do plačila (tretji odstavek). Zavrnilo je obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov razlike v plači za obdobje od junija 2009 do avgusta 2010 (četrti odstavek) in še presežek zahtevka za plačilo razlik v plači za obdobje od junija 2009 do novembra 2010 v znesku 8.746,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (peti odstavek). Nadalje je sodišče v III. točki izreka naložilo toženi stranki obračun regresa za letni dopust za leto 2008 v znesku 221,67 EUR bruto ter po odvodu akontacije dohodnine izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila, ter še obračun regresa za letni dopust za leto 2009 v znesku 686,00 EUR bruto ter po odvodu akontacije dohodnine izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2009 dalje do plačila. V presežku je zahtevek iz tega naslova zavrnilo. V IV. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo 889,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 300,00 EUR od 19. 4. 2010 dalje do plačila, od zneska 300,00 EUR od 19. 5. 2010 dalje do plačila in od zneska 289,89 EUR od 19. 6. 2010 dalje do plačila. V V. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe tožeči stranki iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela plačati 71,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2010 dalje do plačila, medtem ko je v presežku za znesek 1.278,00 EUR s pp zahtevek iz tega naslova zavrnilo. V VI. točki izreka je zavrglo tožbo glede zahtevka na plačilo 1.349,00 EUR s pp. V VII. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka v roku 8 dni od prejema sodbe dolžna tožeči stranki iz naslova povračila stroškov prehrane med delom plačati 220,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2010 dalje do plačila, v presežku za znesek 9.570,00 EUR s pp je zahtevek iz tega naslova zavrnilo. V VIII. točki izreka je zavrnilo še zahtevek na plačilo 626,42 EUR s pp, v IX. točki pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožeči stranki (pravilno: toženi stranki) v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti stroške postopka 875,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, razen glede zavrnilne odločitve v III., VI. in VIII. točki izreka, in sicer iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je stališče sodišča, da so zastarale celotne obresti, ker je zamuda tožene stranke nastopila pred več kot tremi leti, zmotno. Zastarale so le obresti, ki so se natekle pred več kot tremi leti od vložitve tožbe, to je pred 10. 10. 2010. Tožnik je upravičen do zamudnih obresti od 10. 10. 2010 dalje. V zvezi z zahtevkom iz naslova neizplačanih plač za mesece od septembra do decembra 2008 navaja, da je obstajal poseben dogovor glede plače v višini 2.000,00 EUR, kar izkazuje predloženi Aneks z dne 5. 1. 2009. Sodišče je kršilo določbe postopka, ker ga ni upoštevalo. Dogovor o plači je potrdil tudi A.A.. Sodišče je zmotno in nekritično ocenilo izpovedbe posameznih prič, zato je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je na podlagi navodil tožene stranke vodil evidenco delovnega časa, ki jo je bila sicer skladno z določbami ZDCOPMD dolžna voditi tožena stranka. Tožena stranka se zgolj na splošno sklicuje na izpis tahografa. Ni predlagala izvedenca, ki bi pojasnil odčitke tahografa. Sodišče je nekritično sledilo navedbam tožene stranke in za ugotovitev obsega dela upoštevalo le izpis iz tahografske evidence, čeprav bi moralo izhajati iz evidence tožnika. Zato je napačno ugotovilo dejansko stanje glede opravljenih nadur. Poleg tega je za junij, julij in avgust 2008 napačno izračunalo urno postavko. Upoštevati bi moralo, da je znašala tožnikova plača od 1. 1. 2009 dalje 1.600,00 EUR, kot to izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2009. Meni, da je sodišče zmotno zavrnilo preostali zahtevek iz naslova povračil stroškov prevoza na delo in z dela. Tožnik je vsaj vsak petek in nedeljo odšel v Slovenijo in nazaj v Nemčijo, pri čemer je navedel število dni, ko so mu nastali stroški prihoda in odhoda na delo. Ker ni bilo sporno, da je delal v Nemčiji, bi morala tožena stranka dokazati, da mu potni stroški niso nastali. V zvezi s povračilom stroškov prehrane izpostavlja 5. člen Uredbe o povračilu stroškov za službena potovanja in navaja, da je sodišče dnevnice napačno izračunalo na podlagi tahografa oziroma delovnega časa in bi moralo dnevnice izračunati na podlagi potnih nalogov. Meni, da mu je tožena stranka dolžna plačati dnevnice tudi za sobote in nedelje, ko je imel tožnik obvezen počitek po ZDCOPMD, saj se je tožnik ves čas nahajal v tujini in bil v pripravljenosti za odhod. Zato je tožnik do dnevnic upravičen tudi v času razpoložljivosti in počitka. V nadaljevanju pritožbe za posamezne mesece navaja, koliko dnevnic mu pripada. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper II., IV., V., in IX. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo polni delovni čas mobilnega delavca in napačno zaključilo, katere ure se upoštevajo kot nadure. Izpostavlja določbe ZDCOPMD, ki se nanašajo na delovni čas mobilnih delavcev. V delovni čas mobilnih delavcev se ne vštevajo odmori, čas počitka in čas razpoložljivosti. Glede na 4. člen ZDCOPMD je polni delovni čas mobilnih delavcev daljši od delovnega časa po ZDR, in sicer lahko traja 48, ne 40 ur na teden. Meni, da bi moral tožnik razliko med izplačanimi in dejansko opravljenimi urami zahtevati iz naslova premalo izplačane plače za redno delo, ne iz naslova nadurnega dela. Ker ni postavil takšnega zahtevka, je sodišče kršilo določila pravdnega postopka, saj je odločilo mimo postavljenega zahtevka. Nadalje tožena stranka meni, da je sodišče zmotno štelo, da tožnik 30. 6. 2009 ni razpolagal s potrdilom o dejavnosti, ki bi ga moral pokazati na opravljeni kontroli. Čeprav je tožnik s potrdilom razpolagal, ga ni želel pokazati, ker je iz njega izhajalo, da je od 20. 6. 2009 do 28. 6. 2009 na koriščenju letnega dopusta. Dne 20. 6. 2009 je samoiniciativno vozil drug tovornjak in zato dobil kazen v višini 240,00 EUR. Ker bi lahko dobil še višjo kazen, je policistom neresnično navedel, da potrdila nima. Datum 29. 6. 2009 je prvi dan po zaključku tožnikovega dopusta, dejanski datum prevzema pa je razviden iz tožnikovega zapisa, to je 27. 6. 2009. Sodišče je napačno sklepalo, da je bil tožnik 27. 6. 2009 na dopustu v B., saj o tem ni predložil dokazila. Poleg tega je bila kazen toženi stranki izrečena zato, ker tožnik ni izročil potrdila pristojnim organom. Zato tudi morebitna vložitev pravnega sredstva ne bi mogla spremeniti odločbe o kazni. Sodišče v zvezi s povračilom stroškov za prevoz na delo in z dela ni upoštevalo, da je bila tožena stranka na razpolago tudi sama, ko prevoz posameznega delavca do C. s tovornim vozilom ne bi bil mogoč. In sicer bi direktor delavca peljal v C. z osebnim vozilom. Tožnik tudi ni izkazal, da bi si prizadeval urediti brezplačen prevoz pri toženi stranki. Iz zaslišanj izhaja, da ni nikoli koristil s strani tožene stranke organiziranega brezplačnega prevoza do C.. Posledice tega ni dolžna nositi tožena stranka. Sodišče je stroške postopka odmerilo napačno, saj je tožnikov uspeh zanemarljiv. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede presoje zastaranja zakonskih zamudnih obresti.

7. Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za zaključek, da med strankama ni obstajal ustni dogovor o osnovni neto plači v višini 2.000,00 EUR v mesecih septembru, oktobru in novembru 2008, zato je za navedene mesece utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači. Da je med strankama poleg pogodbeno določene osnovne plače v znesku 670,00 EUR, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008, obstajal tudi ustni dogovor o višini plače, vendar ne v takšni višini, kot je to zatrjeval tožnik, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke. Ta je prepričljivo izpovedal, da je bil med njima sklenjen ustni dogovor, po katerem je bil tožnik v začetnih mesecih upravičen do osnovne plače v znesku 1.600,00 EUR, kasneje pa do osnovne plače v znesku 1.800.00 EUR, vključno z dnevnicami. Pojasnil je tudi, da so bili do plačila v višini 2.000,00 EUR upravičeni le vozniki, ki so vozili na Danskem, tožnik pa je prevoze večinoma opravljal v Nemčiji. O ustno dogovorjeni višji plači voznikov, ki so vozili na Danskem, je izpovedal tudi A.A.. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika o kršitvi določb postopka, češ da sodišče ni upoštevalo aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki po njegovem prepričanju dokazuje obstoj navedenega ustnega dogovora. Sodišče prve stopnje je namreč dokazni zaključek o neobstoju ustnega dogovora o plači v višini 2.000,00 EUR sprejelo tudi upoštevaje predloženi aneks, ki ga je dokazno ocenilo. To, da je temu dokazu dalo drugačno težo, kot tožnik, še ne pomeni, da aneksa ni upoštevalo.

8. Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot voznik tovornjaka v mednarodnem prometu od 26. 8. 2008 do 26. 11. 2010, je vtoževal plačilo nadur za obdobje od junija 2009 do novembra 2010. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da se za mobilne delavce uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) in Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 76/2005 in nasl.). Po 3. členu ZDCOPMD je delovni čas mobilnega delavca čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec ali delavka na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas.

9. Upoštevaje navedeno pravno podlago je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju števila nadur, ki jih je opravil tožnik, izhajalo iz pravilnega stališča, da je število nadur, ki jih opravi voznik tovornjaka, tisto število ur, ki (ob upoštevanju ugotovljenega časa vožnje in ostalih voznikovih aktivnosti, ki se vštejejo v delovni čas) presega število delovnih ur, kot so razvidne iz obračunov plače. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi sodišče moralo upoštevati, da znaša polni delovni čas tožnika kot mobilnega delavca 48 ur tedensko. ZDCOPMD v prvem odstavku 4. člena ne določa, da znaša polni delovni čas mobilnega delavca 48 ur tedensko, ampak da se lahko najdaljši tedenski delovni čas poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Tožnik pa je imel s toženo stranko izrecno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas, za 40 ur tedensko. Tudi sicer niso podane okoliščine, kot jih predvideva citirana določba ZDCOPMD, ki bi dajala podlago za zaključek o polnem delovnem času v trajanju 48 ur na teden. Po 142. členu ZDR znaša polni delovni čas 40 ur na teden, s tem da ZDR ni dopuščal npr. možnosti, da bi se z drugim zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas kot 40 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki presegajo polni 40 urni tedenski delovni čas (takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v podobni zadevi Pdp 41/2016).

10. Ne drži pritožbeni očitek tožene stranke o odločanju sodišča mimo tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo prvi odstavek 2. člena ZPP, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Tudi če naslov vtoževanega plačila (razlika v plači) v zahtevku ne bi bil naveden, bi bila tožba sposobna za obravnavo (180. člen ZPP). Pogoj za odločanje o denarnem zahtevku je, da je jasno opredeljen po višini. To, da je v zahtevku opredeljen naslov terjatve, ni relevantno za presojo dopustnosti tožbe in tudi ne za presojo utemeljenosti zahtevka. Sploh pa termin razlika v plači zajema tudi plačilo nadur. Po drugem odstavku 126. člena ZDR je namreč plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Med dodatki za posebne pogoje dela, ki jih predvideva drugi odstavek 127. člena ZDR, pa je tudi dodatek za nadurno delo. Zato so navedbe tožene stranke, da bi tožnik razliko v plači lahko uveljavljal le iz naslova premalo izplačane plače za redno delo, ne pa tudi iz naslova nadurnega dela, neutemeljene.

11. Sodišče prve stopnje je število nadur, ki jih je tožnik opravil v spornem obdobju, ugotovilo na podlagi evidenc, ki jih je predložila tožena stranka, ne na podlagi tožnikovih evidenc, saj je pravilno ocenilo, da slednje niso izražale objektivno merljivih podatkov. Tožnik sicer vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati njegove evidence, ne pa izpis iz tahografa, vendar pa pri tem ne navaja določno, kateri podatki ne ustrezajo ugotovljenemu dejanskemu stanju in zakaj meni tako. Neuspešno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. To je na podlagi mesečnih poročil o delovnem času in podatkov pregleda aktivnosti za posamezne mesece izračunalo število opravljenih nadur, za katere tožnik ni prejel plačila. Upoštevaje urno postavko, ki jo je izračunalo na podlagi tožnikovih obračunov plač in višino dodatka za nadurno delo v višini 30 % (po 39. členu Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo - Ur. l. RS, št. 73/2008 in nasl.), je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik za sporno obdobje upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa v skupnem znesku 1.883,67 EUR, v presežku za znesek 8.746,73 EUR pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi urno postavko za mesece junij, julij in avgust 2008 pravilno preračunalo iz zneska osnovne plače na osnovi tožnikovih obračunov plač. Tožnikovo zavzemanje v pritožbi za drugačen izračun urne postavke za navedene mesece ni utemeljeno.

12. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve o zastaranju zakonskih zamudnih obresti od razlik v plači kot občasnih terjatev. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo prvega odstavka 347. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ko je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 200,00 EUR iz naslova razlike v plači za december 2008 (kar je pravnomočno prisojeno, saj zoper prvi odstavek I. točke izreka ni pritožbe) in ko je v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov razlike v plači (iz naslova nadur) za obdobje od junija 2009 do novembra 2010. Ker je bila tožba vložena 10. 10. 2013, so ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ zastarale obresti za čas do 9. 10. 2010, tožnik pa je upravičen do nezastaranih zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 10. 10. 2010 dalje do plačila.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku od plače nedopustno odtegnila skupno 889,89 EUR, saj za odtegljaje ni imela tožnikovega pisnega soglasja, kot to predpisuje drugi odstavek 136. člena ZDR. Zato je tožnikovemu zahtevku na povračilo navedenega zneska utemeljeno ugodilo. Pri tem pravilno ni sledilo ugovoru tožene stranke, da ima do tožnika terjatev v navedeni višini terjatev. Glede tega tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti (182. člen ZDR), da je bila toženi stranki zaradi prekrška (ker tožniku pred nastopom vožnje ni izročila potrdila o dejavnosti za čas od 22. do 27. 6. 2009) izrečena globa v višini 889,43 EUR. Verjelo je tožniku, da ob kontroli s potrdilom ni razpolagal. Takšno dokazno oceno je sodišče sprejelo predvsem zaradi dejstva, da je potrdilo datirano šele z 29. 6. 2009, tako da tožniku ni moglo biti vročeno 27. 6. 2009, kot je to zatrjevala tožena stranka. Poudarilo pa je še, da iz potrdila izhaja, da je bil tožnik od 20. 6. 2009 do 28. 6. 2009 na letnem dopustu, kar potrjuje njegove navedbe o dopustovanju. Navedbe tožene stranke o razlogu, zakaj naj tožnik ne bi želel pokazati potrdila o dejavnosti (v izogib še višji kazni), dokazne ocene sodišča ne uspejo omajati.

14. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z zahtevkom za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, ki so tožniku nastajali na poti od kraja začasnega prebivališča v D. do C. v Nemčiji, kjer je prevzel tovornjak tožene stranke, ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno zaključilo, da je zahtevek iz tega naslova delno utemeljen. V skladu s prvim odstavkom 130. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Dokazno breme glede teh delavčevih terjatev je na strani delodajalca, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Zato pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče dokazno breme napačno prevalilo nanj, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je obstajala zgolj teoretična možnost prihoda v C. z organiziranim prevozom tožene stranke, ki pa v praksi običajno ni bila izvedljiva. O tem sta izpovedali dve priči. Priča A.A. je izpovedal, da tovornjak tožene stranke na relaciji Madžarska - C. ob vikendih ni vozil, kakršnega koli drugega organiziranega prevoza pa tožena stranka ni zagotavljala. Priča E.E. pa je v pisni izjavi pojasnil, da je bil mogoč prevoz s tovornjakom do C. le pod pogojem, da so delavci uspeli uskladiti termin. V izvedenih dokazih ni podlage za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku zagotavljala brezplačne prevoze. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju s tem v zvezi neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo povračilo potnih stroškov za prevoz na delo in z dela na relaciji C. - D. v višini 71,00 EUR (kot jih je izkazal s potrdilom z dne 18. 9. 2009) z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2010 dalje do plačila, medtem ko je presežek zahtevka iz tega naslova pravilno zavrnilo.

15. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tudi zahtevku iz naslova dnevnic. Ugotovilo je, da je v obdobju od januarja 2009 do avgusta 2009 veljala pogodba o zaposlitvi z dne 5. 1. 2009, po kateri so bile v pogodbeno dogovorjeno plačo vključene tudi dnevnice. Glede oktobra in novembra 2008 ter obdobja od septembra 2009 do novembra 2010 pa je bilo po pogodbah o zaposlitvi, ki so veljale v tem času, plačilo za tožnikovo delo dogovorjeno v višini osnovne plače, tožniku pa so poleg osnove plače pripadali tudi dodatki oziroma povračilo stroškov v zvezi z delom v skladu z veljavno zakonodajo. Poleg tega med strankama ni bilo sporno, da je tožnik delo tedensko opravljal v tujini, zlasti v Nemčiji. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje pri izračunu pripadajočih dnevnic ni upoštevalo predloženih potnih nalogov. Sodišče je svojo odločitev o številu pripadajočih dnevnic za posamezni mesec oprlo tako na podatke predloženih potnih nalogov, kot tudi na pregled aktivnosti in na izpiske iz tahografskih tablic. Izračun dnevnic je oprlo na 5. in 7. člen Uredbe o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/1994 in nasl.) ter zaključilo, da je tožnik upravičen do dnevnice v višini 55,00 EUR. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi mu morala tožena stranka dnevnice priznati za ves čas, ko je bival v tujini, torej tudi za čas počitka. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni pravne podlage, na podlagi katere bi bil tožnik upravičen do plačila dnevnic za ves čas, ko se je nahajal v tujini, kar je bilo pretežno med vikendi, četudi v tem času ni opravljal dela. Na podlagi izvedenih dokazov je namreč sodišče zaključilo, da so vozniki v času "vikend pavze" prosto razpolagali s svojim časom. O tem je izpovedoval A.A.. Enako pa izhaja tudi iz pisne izjave priče E.E., ki je še pojasnil, da se vozniki takrat niso vračali domov, ker bi bilo zanje to neekonomično. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku iz naslova dnevnic v spornem obdobju dolguje še 220,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2010 dalje do plačila, v presežku (za 9.570,00 EUR) pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo.

16. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (IX. točka izreka), upoštevaje uspeh pravdnih strank v postopku. Tožnik je resda uspel v manjšem deležu (17 %), ki pa ni neupošteven oziroma zanemarljiv, kot neutemeljeno navaja pritožba tožene stranke. Zato ne pride v poštev uporaba tretjega odstavka 154. člena ZPP (po katerem lahko sodišče odloči, da mora ena stranka nasprotni stranki povrniti vse stroške, če nasprotna stranka samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka ni uspela), ampak drugi odstavek 154. člena ZPP, ki kot izhodišče za odmero stroškov postopka določa delež uspeha strank v postopku. Pritožbene navedbe tožene stranke o previsoko ocenjenem uspehu tožnika in posledično napačni odmeri stroškov postopka niso utemeljene.

17. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri odločitvi o zastaranju zakonskih zamudnih obresti je pritožbeno sodišče v skladu s peto alineo 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožnika in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v tretjem odstavku I. točke in v drugem odstavku II. točke tako, da je tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od 10. 10. 2010 dalje do plačila. Ker je pritožbeno sodišče z navedeno spremembo poseglo le v odločitev o stranski terjatvi, to ni imelo vpliva na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

18. Ker torej v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožnika ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnik je s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu, zato sam krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, odgovor na tožnikovo pritožbo pa ni bil potreben (154., 155, 165. člen ZPP).