Jedro

Ob tem ko tožena stranka v predlogu za obnovo lastnega zaslišanja ni predlagala, Vrhovno sodišče RS pa je že zavzelo jasno stališče, da se na naroku za obnovo postopka razpravlja le v mejah razlogov, ki so navedeni v predlogu za obnovo, (1) njena odsotnost na naroku dne 11.11.2008 na odločitev v predmetni zadevi ni imela nobenega vpliva, saj bi sodišče tudi v navzočnosti tožene stranka lahko odločilo le na podlagi listinskih dokazov. Tudi sicer pa se pritožbeno sodišče pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje v petem odstavku na strani 4 izpodbijanega sklepa, da tožena stranka svoje odsotnosti iz naroka za obnovo postopka ni pravočasno opravičila. Tožena stranka se mora zavedati da mora svojo odsotnost pri sodišču opravičiti na tak način, da bo razpravljajoči sodnik, upoštevaje način rednega poslovanja sodišč, z opravičilom pravočasno seznanjen in da je o preklicu predvidenih procesnih dejanj mogoče pravočasno obvestiti tudi nasprotno pravdno stranko. Za vsako posamezno odsotnost pa je potrebno predložiti tudi zdravniško opravičilo, iz katerega izhaja, da pravdna stranka zaradi zdravstvenih razlogov ni sposobna pristopiti na sodišče. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da ima tožena stranka resne zdravstvene težave, vendar pa zgolj iz tega razloga njena poslovna sposobnost in s tem pravdna sposobnost ni omejena. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tožena stranka, kljub zdravstvenemu stanju kot ga opisuje, še vedno sposobna poskrbeti za svoje pravice in koristi, in bi že dolžna skrbnost, kot se od povprečnega človeka pričakuje v lastnih zadevah, v danih okoliščinah narekovala, da si zagotovi pooblaščenca, ki bi zastopal njene interese v predmetnem sodnem postopku. Določila ZPP, da stranke v civilnih sodnih postopkih lahko nastopajo tudi po pooblaščencih, so jasna in sodišče tožene stranke o tem ni bilo dolžno posebej poučevati. Če je bila tožena stranka mnenja, da si zaradi šibkega socialnega položaja kvalificiranega pooblaščenca – odvetnika ne more zagotoviti, je imela možnost, da pri sodišču zaprosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, vendar tega ni storila.

Pritožnik si zmotno predstavlja, da sodišče v smeri postavitve odvetnika postopa po uradni dolžnosti, zgolj ker ta izkazuje splošno slabo zdravstveno stanje.

Tožena stranka se v predlogu za obnovo postopka, enako kot že v pritožbi in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, sklicuje, da je svojo odsotnost pravočasno opravičila, zato v skladu s prvim odstavkom 395. člena ZPP vsebinska obravnava te okoliščine v okviru presojanja utemeljenosti predloga za obnovo, niti ni več dopustna. V skladu s citiranim določilom ZPP namreč iz razloga navedenega v 2. točki 394. člena ZPP obnove postopka več ni mogoče zahtevati, če je bil tak razlog brez uspeha uveljavljen v prejšnjem postopku, kakor je to primer v predmetni zadevi.

Ni v sferi sodišča, da na osnovi zdravstvene dokumentacije samo ocenjuje sposobnost tožene stranke za pristop na sodišče. Tožena stranka bi svojo odsotnost za vsak posamezen primer morala pravočasno opravičiti z ustreznim zdravniškim potrdilom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka in ji naložilo še, da mora tožeči stranki povrniti 247,86 EUR stroškov predmetnega postopka v roku 15 dni, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obrazložilo je, da obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podan, saj tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni bila prikrajšana za pravico do obravnavanja pred sodiščem. Do takšne odločitve je sodišče prve stopnje vodil zaključek, da tožena stranka svoje odsotnosti iz naroka za glavno obravnavo, ki je bil razpisan za dne 18.12.2006, ni pravočasno opravičila, pri čemer izpostavlja, da je to vprašanje že bilo predmet presoje v pritožbenem postopku, kjer je že naslovno sodišče ob priliki presojanja prvostopenjske materialnopravne odločitve v sporni pravdni zadevi, zavzelo stališče, da tožena stranka svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo dne 18.12.2006 ni pravočasno opravičila, sodišče prve stopnje pa ugotavlja, da tožena stranka prav tako ni izkazala kakšnega opravičljivega razloga za prepozno opravičilo z naroka navedenega dne.

Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožena stranka. V svoji laični pritožbi zatrjuje, da ni predlagala nobene obnove postopka, temveč zahteva zakonito sojenje in upoštevanje njene težke bolezni. Vztraja pri stališču kot že v predlogu za obnovo postopka, da so za odsotnost z naroka dne 18.12.2006 obstajali opravičljivi razlogi, meni, da bi sodišče glede na zdravstveno dokumentacijo, ki jo je predložila, moralo ugotoviti, da za pristop na sodišče ni bila sposobna, sodišču pa je posredovala tudi zdravniško mnenje, ki govori o nesposobnosti za pristop na obravnavo. Zatrjuje, da je prosila za odvetnika ter za zaslišanje na domu, vendar sodišče tem predlogom ni sledilo. V nadaljevanju še navaja, da zaradi poslabšanja bolezni ni sposobna za vodenje sodnih postopkov ter se smiselno zavzema za ugodno rešitev svoje pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako ni podana kršitev določb postopka, ki jo smiselno uveljavlja pritožba. Ob pravilno in popolno ugotovljenem pravno relevantnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, tako da tudi preostala, v pritožbi smiselno zatrjevana pritožbena razloga, nista podana.

Pritožba navedenega sicer izrecno ne izpostavlja, vendar pa je pritožbeno sodišče ob tem, ko tožena stranka na splošno zatrjuje, da sodišče sodne odločitev sprejema, brez da bi ji omogočilo sodelovanje v postopku, izpodbijani sklep preizkusilo tudi v smeri, ali zaradi okoliščine, da je sodišče prve stopnje narok za obnovo postopka dne 11.11.2008 opravilo v nenavzočnosti tožene stranke, ni morda podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem ko tožena stranka v predlogu za obnovo lastnega zaslišanja ni predlagala, Vrhovno sodišče RS pa je že zavzelo jasno stališče, da se na naroku za obnovo postopka razpravlja le v mejah razlogov, ki so navedeni v predlogu za obnovo (2) njena odsotnost na naroku dne 11.11.2008 na odločitev v predmetni zadevi ni imela nobenega vpliva, saj bi sodišče tudi v navzočnosti tožene stranka lahko odločilo le na podlagi listinskih dokazov. Tudi sicer pa se pritožbeno sodišče pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje v petem odstavku na strani 4 izpodbijanega sklepa, da tožena stranka svoje odsotnosti iz naroka za obnovo postopka ni pravočasno opravičila. Tožena stranka se mora zavedati, kar ne velja zgolj za opravičilo z naroka dne 11.11.2008, da mora svojo odsotnost pri sodišču opravičiti na tak način, da bo razpravljajoči sodnik, upoštevaje način rednega poslovanja sodišč, z opravičilom pravočasno seznanjen in da je o preklicu predvidenih procesnih dejanj mogoče pravočasno obvestiti tudi nasprotno pravdno stranko. Za vsako posamezno odsotnost pa je potrebno predložiti tudi zdravniško opravičilo, iz katerega izhaja, da pravdna stranka zaradi zdravstvenih razlogov ni sposobna pristopiti na sodišče. V predmetni zadevi tožena stranka ni postopala na tak način, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, zgolj navedba možnosti, da se naroka za obnovo postopka tožena stranka ne bo mogla udeležiti, kot opravičilo ne zadošča, posebej, ko je bila hospitalizacija predvidena. Tudi kar mesec dni (dne 11.12.2008) po opravljenem naroku posredovano potrdilo Splošne bolnišnice .... da je bila tožena stranka na dan naroka dejansko hospitalizirana, ne vpliva na dejstvo, da je sodišče prve stopnje narok za obnovo postopka utemeljeno izvedlo v odsotnosti tožene stranke.

V zvezi z zatrjevanji tožene stranke, ki jih sicer ponavlja v vseh svojih vlogah, da zaradi slabega zdravstvenega stanja niti ni sposobna za udeležbo v sodnih postopkih in v zvezi namigovanji o potrebnosti postavitve zakonitega zastopnika, pa pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da niso bile podane okoliščine, ki bi zbujale dvom o poslovni sposobnosti tožene stranke, tudi sedaj pritožbeno sodišče ne opaža, da bi bile psihične sposobnosti tožene stranke kakorkoli prizadete. Sicer ne dvomi, da ima tožena stranka resne zdravstvene težave, vendar pa zgolj iz tega razloga njena poslovna sposobnost in s tem pravdna sposobnost ni omejena. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tožena stranka, kljub zdravstvenemu stanju kot ga opisuje, še vedno sposobna poskrbeti za svoje pravice in koristi, in bi že dolžna skrbnost, kot se od povprečnega človeka pričakuje v lastnih zadevah, v danih okoliščinah narekovala, da si zagotovi pooblaščenca, ki bi zastopal njene interese v predmetnem sodnem postopku. Določila ZPP, da stranke v civilnih sodnih postopkih lahko nastopajo tudi po pooblaščencih, so jasna in sodišče tožene stranke o tem ni bilo dolžno posebej poučevati. Če je bila tožena stranka mnenja, da si zaradi šibkega socialnega položaja kvalificiranega pooblaščenca – odvetnika ne more zagotoviti, je imela možnost, da pri sodišču zaprosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, vendar tega ni storila, pritožbena navedbe o tem, da je tožena stranka pri sodišču prosila za odvetnika pa se po pregledu sodnega spisa izkažejo za netočne. Pritožnik si tudi zmotno predstavlja, da sodišče v smeri postavitve odvetnika postopa po uradni dolžnosti, zgolj ker ta izkazuje splošno slabo zdravstveno stanje.

Prvo aktivno procesno dejanje je tožena stranka v okviru predmetnega sodnega postopka izvršila šele dne 6.4.2007 z vložitvijo pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. III P 976/2000 z dne 18.12.2006, s katero je to meritorno odločilo v zadevi. Ker je tožena stranka v predmetni pritožbi zahtevala tudi vrnitev v prejšnje stanje, ker naj bi sodišče narok za glavno obravnavo dne 18.12.2006 neutemeljeno opravilo v njeni nenavzočnosti, je sodišče prve stopnje njeno vlogo z dne 6.4.2007 smiselno obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar je le-tega zaradi poteka trimesečnega objektivnega roka za vložitev zavrglo kot prepoznega. Pritožbo zoper prvostopenjsko meritorno odločitev kot tudi zoper sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje je nato obravnavalo naslovno pritožbeno sodišče, ki je s sodbo in sklepom opr. št. I Cp 199/2008 z dne 5.2.2008 obe prvostopenjski odločitvi potrdilo. Argumente, ki jih je v predlogu za obnovo postopka navajala tožena stranka, je tako ob prilika odločanja o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče že presojalo. Vprašanje, ali je tožena stranka svojo odsotnost z naroka za glavno obravnavo dne 18.12.2006 pravočasno opravičila, je tako že bilo obravnavano, saj je pritožbeno sodišče že presojalo ali je prvostopenjska odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma ali je bila pravica tožene stranke do obravnavanja pred sodiščem dejansko prizadeta. Pri tem je prišlo do zaključka, da opisana procesna kršitev ni podana, saj je ugotovilo, da tožena stranka svojega izostanka ni pravočasno opravičila. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, se tožena stranka v predlogu za obnovo postopka, enako kot že v pritožbi in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, sklicuje, da je svojo odsotnost pravočasno opravičila, zato v skladu s prvim odstavkom 395. člena ZPP vsebinska obravnava te okoliščine v okviru presojanja utemeljenosti predloga za obnovo, niti ni več dopustna. V skladu s citiranim določilom ZPP namreč iz razloga navedenega v 2. točki 394. člena ZPP obnove postopka več ni mogoče zahtevati, če je bil tak razlog brez uspeha uveljavljen v prejšnjem postopku, kakor je to primer v predmetni zadevi. Ne glede na to, da je tožena stranka v predlogu za obnovo zatrjevala zgolj, da je svojo odsotnost pravočasno opravičila, pa je sodišče, upoštevajoč trditve v predlogu, utemeljenost le-tega preizkusilo tudi v smeri, ali so bile na strani tožene stranke podane kakšne okoliščine, ki bi opravičevale prepozno opravičilo za izostanek. Čeravno tožena stranka takšnih okoliščin v svojem predlogu sploh ni zatrjevala, je sodišče prve stopnje po presoji izvedenih dokazov zaključilo, da tudi okoliščine, ki bi opravičevale prepozno opravičilo niso podane, kar le še dodatno utemeljuje sprejeto odločitev. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se tudi pritožbeno sodišče v zvezi z zgoraj navedenim sklicuje na razloge v četrtem odstavku na strani 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa in jih sprejema kot pravilne, pri tem pa izpostavlja, da bi tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje svojo odsotnost še lahko pravočasno opravičila, vendar tega ni storila. Res ima stranka v civilnem pravdnem postopku pravico, da se postopka udeležuje in v njem aktivno sodeluje, sodišče pa mora postopek voditi tako, da omogoči uresničevanje teh procesnih garancij, vendar pa velja poudariti, da gre v danem primeru za pravico in ne dolžnost stranke, zato je tudi v njeni sferi, v kakšnem obsegu in na kakšen način želi svojo prisotnost v sodnem postopku in v kakšni meri bo sodna odločitev posledica tudi njenih procesnih dejanj. Tožena stranka interesa za aktivno udeležbo v predmetnem sodnem postopku, ki je v teku od vložitve tožbe dne 11.7.2000, vse do vložitve pritožbe in predloga za vrnitev v prejšnje stanje dne 6.4.2007 ni pokazala; odgovora na tožbo v zadevi ni podala, tudi že iz predhodno razpisanih narokov za glavno obravnavo je izostala, svoje odsotnosti pa ni opravičila oziroma je ni pravočasno opravičila (narok dne 4.2.2003, 25.9.2006, 18.10.2006) tako, da ni mogoče trditi, da ji pravica do obravnavanja pred sodiščem ni bila zagotovljena, v kakšni meri pa jo je tožena stranka izkoristila pa je na njej sami. Povsem neupravičeno in pavšalno zato sodišču tudi očita, da to njenega zdravstvenega stanja ni upoštevalo in je v celoti prezrlo vso medicinsko dokumentacijo, ki jo je predložila, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje zavrnitev predloga za obnovo ne temelji na zaključku o neopravičljivosti razlogov za izostanek, temveč na tezi, da tožena stranka svoje odsotnosti ni pravočasno opravičila. Kot že v zgornji obrazložitvi navedeno, bi tožena stranka, ki se resnosti svojih zdravstvenih težav po prepričanju pritožbenega sodišča dobro zaveda, lahko ustrezno poskrbela za svoje zastopanje pred sodiščem, ne more pa do sodišča pričakovati tolerance v tem obsegu, da bo zdravstveno dokumentacijo sprejelo kot generalno opravičilo za njeno neaktivnost, kot je navedeno že v razlogih izpodbijanega sklepa pa ni v sferi sodišča, da na osnovi zdravstvene dokumentacije samo ocenjuje sposobnost tožene stranke za pristop na sodišče. Tožena stranka bi svojo odsotnost za vsak posamezen primer morala pravočasno opravičiti z ustreznim zdravniškim potrdilom. Sodišče mora imeti nenazadnje pred očmi tudi interese nasprotne pravdne stranke in mora postopati tako, da bo zagotovljena njena pravica do sojenja v razumnem roku in s tem uresničena pravica do sodnega varstva kot ustavna kategorija (23. člen Ustave RS – URS). Tudi s tega gledišča je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je dne 18.12.2006 opravilo narok za glavno obravnavo in nato odločilo o sporni zadevi, saj je predmetni postopek do njegove pravnomočne rešitve z odločbo naslovnega sodišča z dne 5.2.2008 trajal skoraj osem let (tožba vložena 11.7.2000).

Po vsem obrazloženem se pritožbeno sodišče lahko le pridružuje stališču v izpodbijanem sklepu, da obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP ni podan, zato je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo je odpadla, saj ti niso bili priglašeni.

op. št. 1: Sodba II Ips 624/95 z dne 9.11.1995. op. št. 2: Sodba II Ips 624/95 z dne 9.11.1995.