Jedro

Med strankami ni sporno, da je tožnik z vlogo z dne 3. 10. 2013 umaknil pritožbo zoper gradbeno dovoljenje. To vlogo je sicer naslovil „preklic pritožbe zoper izdajo gradbenega dovoljenja“, vendar tudi po presoji sodišča ni dvoma, da je tožnik z njo umaknil navedeno pritožbo. Samo to dejstvo pa je pomembno za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna prizadetima strankama povrniti stroške tega postopka v znesku 248,03 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom ustavil pritožbeni postopek, ki se je začel na podlagi tožnikove pritožbe zoper gradbeno dovoljenje št. 351-119/2013/17 z dne 16. 9. 2013, s katerim je investitorjema A.A. in B.A. (v tem upravnem sporu strankama z interesom) dovolil gradnjo enostanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 617/3 k. o. ... z zunanjo, komunalno in prometno ureditvijo. Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ navedeni postopek ustavil na podlagi tretjega odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je tožnik z vlogo z dne 3. 10. 2013 umaknil pritožbo zoper navedeno gradbeno dovoljenje.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zoper tak sklep organa prve stopnje zavrnil in pojasnil, da ZUP preklica umika pritožbe ne predvideva in da na zakonitost izpodbijane odločitve o ustavitvi pritožbenega postopka ne morejo vplivati pritožbene navedbe o tem, da investitor krši dogovor, zaradi katerega je tožnik umaknil pritožbo.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil umik pritožbe zoper gradbeno dovoljenje storjen iz „zmotnih razlogov“. Pojasnjuje, da je pritožbo zoper gradbeno dovoljenje vložil zaradi več nepravilnosti in pomanjkljivosti v dokumentaciji, ki naj bi zaradi obremenitve podtalnice pomenile veliko nevarnost poplavljanja njegovega stanovanjskega objekta in drugih sosednjih zemljišč. Ta neskladja naj bi bila pri izdaji gradbenega dovoljenja spregledana. Pojasnjuje, da je pritožbo umaknil zaradi zagotovil investitorja, da bo pomanjkljivosti in nepravilnosti odpravil, vendar ta v 20 dneh ni predložil nobene dopolnitve oziroma popravka k dokumentaciji. Iz teh dejanj investitorja naj bi bilo razvidno, da ga je namerno zavajal in s tem povzročil, da je izgubil pravico do reševanja pritožbe. Meni, da bo sodišče odločilo ne le o tem, ali je bil umik posledica tožnikove zmote, temveč tudi o tem, ali „se bo zaradi omenjenega gradbenega dovoljenja preprečila nevarnost, ki preti vsem sosednjim zemljiščem, ali pa jih bo prepustila usodi“. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in ugotovi, da tožnikova pritožba ni bila umaknjena ter upravnemu organu naloži, naj o njej ponovno odloči, toženki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila. Stranki z interesom pa v odgovoru na tožbo sodišču predlagata, naj tožbo zavrne. Sklicujeta se na določbe ZUP in na stališče sodne prakse glede možnosti preklica umika pritožbe. Trdita tudi, da so tožbene navedbe v zvezi z napako volje pavšalne in opozarjata, da tožnik v upravnem postopku ni navajal dejstev in predlagal dokazov zanje, poleg tega pa menita, da bi tožnik napako volje moral uveljavljati s samostojnim obligacijskim zahtevkom. Oporekata tudi tožbenim trditvam o nepravilnostih in pomanjkljivostih gradbene dokumentacije. Sodišču predlagata, naj tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njunih stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Med strankami ni sporno, da je tožnik z vlogo z dne 3. 10. 2013 umaknil pritožbo zoper gradbeno dovoljenje št. 351-119/2013/17 z dne 16. 9. 2013. To vlogo je sicer naslovil „preklic pritožbe zoper izdajo gradbenega dovoljenja“, vendar tudi po presoji sodišča ni dvoma, da je tožnik z njo umaknil navedeno pritožbo.

Samo to dejstvo pa je pomembno za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa. Tretji odstavek 256. člena ZUP namreč določa, da če stranka pritožbo umakne, se pritožbeni postopek ustavi. Med pritožbenimi razlogi, s katerimi je mogoče izpodbijati prvostopenjske upravne akte (237. člen ZUP), pa ni zmote, na kakršno se sklicuje tožnik. Zato na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati tožnikove navedbe, ki se nanašajo na gradbeno dovoljenje oziroma na tožnikovo zmoto o tem, da bosta investitorja odpravila domnevne nepravilnosti in pomanjkljivosti „gradbene dokumentacije“.

Kolikor tožnik s tožbenimi navedbami o okoliščinah, ki naj bi izkazovale tožnikovo zmoto, zatrjuje napačno ugotovitev dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega akta, pa sodišče pojasnjuje še, da se v upravnem sporu nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru je tožnik „preklic pritožbe“ „umaknil“ šele ob vložitvi pritožbe zoper izpodbijani sklep, torej po tem, ko je prvostopenjski organ že odločil o ustavitvi postopka, iz tožbenih navedb pa tudi ni razvidno, da bi okoliščine, iz katerih naj bi izhajala tožnikova zmota, nastale pred izdajo izpodbijanega sklepa.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožnik tudi ni upravičen do povračila stroškov tega postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Jih je pa dolžan povrniti strankama z interesom, ki sta podali odgovor na tožbo in zahtevali povrnitev priglašenih stroškov.

Njuna pravica do takega povračila sicer ne izhaja iz 25. člena ZUS-1, ker zakonodajalec z ZUS-1 ni uredil povračila stroškov stranki z interesom (v primeru njenega uspeha v upravnem sporu). Zato je za povračilo stroškov strankama z interesom treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, ki ima v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot stranka z interesom v upravnem sporu (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Stranki z interesom sta sodišču predlagali zavrnitev tožbe, kar pomeni, da sta s svojim predlogom uspeli.

Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. V skladu z drugim odstavkom 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) znaša vrednost predmeta spora v obravnavani zadevi 3.500 EUR, zato sta stranki z interesom po tar. št. 3100 upravičeni do povrnitve stroškov v višini 183,30 EUR (količnik 1,3 x 141 EUR) in 20,00 EUR administrativnih stroškov, vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 248,03 EUR.