Jedro

V kolikor stranka v postopku (predlagatelj v tem kolektivnem delovnem sporu) prične postopek za oceno ustavnosti, niso podani pogoji za prekinitev postopka na podlagi določila 23. člena ZUstS, ki določa, da sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti (1. odstavek).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se postopek v tem kolektivnem delovnem sporu prekine do odločitve Ustavnega sodišča RS v zvezi z določbama 187. in 248. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (I. točka izreka).

Predlagatelj vlaga pravočasno pritožbo, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi procesnih kršitev in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v meritorno postopanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna iz razloga, da za prekinitev postopka ni nikakršnih razlogov, zlasti pa ne pogoji iz 1. odstavka 206. člena ZPP, pri čemer po njegovem prepričanju odločitev ni odvisna od predhodnega vprašanja odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o presoji skladnosti določb 187. in 248. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Da zadeva nima zveze z odločitvijo Ustavnega sodišča Republike Slovenije je razvidno že iz dejstva, da je pri naslovnem sodišču (Delovno in socialno sodišče v Ljubljani) vložen kolektivni spor o identičnem vprašanju – izplačilu regresa za letni dopust za leto 2012 (izvajanje dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov), pri čemer je sodišče prve stopnje v tem sporu že meritorno odločalo. Tako odločitev o prekinitvi postopka v tej zadevi ne more biti odvisna od arbitrarnega odločanja posameznega sodnika, sicer pa tudi za prekinitev postopka niso podani zakonski pogoji. Prav tako se sodišče neutemeljeno sklicuje na prehodno vprašanje ustavnosti določb 187. in 248. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je pravna podlaga v predmetnem sporu med drugim tudi določba 187. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 – ZUJF), za katero je ustavnopravno sporno ali je v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Glede navedenega spornega določila ki ureja vprašanje regresa za letni dopust za leto 2012 in 2013, je predlagatelj sodišče obvestil, da je glede navedenih členov (187. člen in 248. člen ZUJF) sprožil postopek za presojo ustavnosti pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, tako da je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke 1. odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku sklenilo, da se v predmetnem kolektivnem sporu postopek prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zvezi z navedenima določbama ZUJF, ter da sta stranki v postopku dolžni o poteku postopka pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije obveščati sodišče. V nadaljevanju je sodišče navedlo, da bo postopek nadaljevalo, ko se bo končal postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije ali ko bo sodišče spoznalo, da ni več razlogov, da se bo čakalo na njegov konec.

ZPP v 206. členu določa, da sodišče odredi prekinitev postopka: - če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen); - če živi stranka na območju, ki je zaradi izrednih dogodkov (poplave in podobno) odrezano od sodišča. Sodišče lahko odredi prekinitev postopka, če je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren, zlasti še, kadar je podan sum, da sta priča ali izvedenec po krivem izpovedala ali da je listina, ki je bila uporabljena kot dokaz, ponarejena. ZPP pa v 13. členu določa, da kadar je odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni bilo odločeno, sodišče ali kakšen drug organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. V predmetni zadevi ne gre za reševanje predhodnega vprašanja v smislu določil 1. točke 206. člena ZPP v povezavi z določili 13. člena ZPP. Prav tako pa ne gre za prekinitev postopka na podlagi določil 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 s sprem. – ZUstS), ki sicer določa, da sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti (1. odstavek). V konkretnem primeru ne gre za takšen primer, saj sodišče prve stopnje ni začelo postopka za oceno ustavnosti določil ZUJF glede izplačila regresa za letni dopust za leto 2012 niti ni sprožilo postopka za oceno ustavnosti določil Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Ur. l. RS, št. 89/2010 – Dogovor), pač pa le navedlo, da je po njegovi oceni pravna podlaga za rešitev predmetnega kolektivnega delovnega spora ustavnopravno sporna oziroma odvisna od vprašanja, ali sta določbi 187. in 248. člena ZUJF v skladu z Ustavo Republike Slovenije.

V kolikor stranka v postopku (predlagatelj v tem kolektivnem delovnem sporu) prične postopek za oceno ustavnosti, ne gre za situacijo po določilih 23. člena ZUstS, torej sodišče ni pravilno prekinilo postopka, kot to pravilno navaja pritožba. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZUJF v 187. členu ne ureja pravice do izplačila regresa, pač pa ureja omejitev števila dni letnega dopusta, 248. člen ZUJF pa dejansko določa, da se zaposlenim, ki so v letu 2012 do uveljavitve tega zakona prejeli regres za letni dopust v drugačni višini, kot jo določa ta zakon, ob naslednjih izplačilih regresa višina regresa zniža na znesek razlike med izplačanim regresom in regresom, določenim s tem zakonom. Sicer pa ZUJF dejansko regres za letni dopust za leti 2012 in 2013 ureja v 176. členu.

Ker ni bilo podlage za prekinitev postopka niti v določilih ZPP niti v določilih ZUstS, je pritožbeno sodišče pritožbi predlagatelja ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Odločitev temelji na določilih 3. točke 365. člena ZPP.