Jedro

Ker se novi toženec po določbi petega odstavka 301. člena ZFPPIPP razširitvi tožbe nanj ne more upirati, zanj tudi ne velja pravilo, da mora pravdo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.

Priposestvovanje je kot izvirni način pridobitve lastninske pravice že pojmovno izključeno, kadar je domnevni priposestvovalec že lastnik stvari na drugi podlagi (npr. s pridobitvijo lastninske pravice na izveden način).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da obstaja denarna terjatev tožeče stranke do prvo tožene stranke S. d.o.o. - v stečaju, K., v višini 21.257,54 EUR, ki jo je prvo tožena stranka dolžna izplačati prednostno pred poplačilom ločitvenih upnikov (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov prve in druge toženke (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in spremeni odločitev o stroških postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena obema toženkama, vendar nanjo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo trditve druge toženke o tem, da je tožeča stranka kot zakoniti zastopnik tožene stranke (prve toženke) v letu 2005 zastavila sporne nepremičnine, čeprav so bile te podane prepozno. V zvezi s to pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče po podatkih iz spisa ugotavlja, da je sedanja druga toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje priglasila stransko intervencijo z vlogo z dne 9. 1. 2015. Sodišče prve stopnje je o stranski intervenciji odločalo na prvem naroku za glavno obravnavo dne 4. 12. 2015, na katerem je bila glavna obravnava tudi zaključena, na katerega pa sedanja druga toženka ni bila vabljena. V ponovljenem postopku je tožeča stranka tožbo razširila na drugo toženko, ki je v stečajnem postopku nad prvo toženko kot upnica prerekala njeno terjatev.

6. Podlaga za naknadno sosporništvo na pasivni strani v primeru, ko upnik uveljavlja terjatev zoper stečajnega dolžnika, je določba petega odstavka 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), po kateri mora upnik, če je njegovo terjatev iz prvega odstavka tega člena prerekal drug upnik, v roku iz tretjega odstavka tega člena tožbo razširiti na upnika, ki je prerekal terjatev, kot novega toženca. Po določbi šestega odstavka 301. člena ZFPPIPP za takšno razširitev tožbe soglasje drugega upnika, na katerega se tožba razširi, ni potrebno. Situacija glede razširitve tožbe na novega toženca je torej v določbah ZFPPIPP urejena drugače, kot v določbah ZPP, po katerih se lahko tožba razširi na novega toženca samo, če v to privoli (drugi odstavek 191. člena ZPP). Ker se novi toženec po določbi petega odstavka 301. člena ZFPPIPP razširitvi tožbe nanj ne more upirati, zanj tudi ne velja pravilo, da mora pravdo prevzeti v tistem stanje, v katerem je, ko vstopi vanjo. V situaciji, ki jo ureja 301. člen ZFPPIPP zato ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 191. člena ZPP. Prav tako pa tudi ne določbe prvega odstavka 201. člena ZPP.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je zato lahko druga toženka navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze še na naroku za glavno obravnavo, ki je bil v ponovljenem postopku opravljen dne 8. 9. 2017, saj je bil to prvi narok na katerega je bila vabljena. Skladno z določbo tretjega odstavka 286. člena ZPP so bile navedbe, ki jih je druga toženka podala do tedaj pravočasne, odločitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot takšne upoštevalo, pa pravilna.

8. V stečajnem postopku nad prvo toženo stranko so bile prodane nepremičnine, ki naj bi bile predmet izločitvene pravice tožeče stranke. V ponovljenem postopku je tožeča stranka s tožbo zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve, ki bi ji jo bila dolžna prvo tožena stranka izplačati prednostno, pred poplačilom ločitvenih upnikov. Pravno podlago za zahtevek za plačilo denarnega zneska, doseženega s prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, predstavlja določba petega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 299. člena ZFPPIPP. V ponovljenem postopku je bilo zato treba ugotoviti, ali je na nepremičninah, preden so bile prodane, obstajala izločitvena pravica tožeče stranke.

9. Po določbi 2. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP je izločitvena pravica pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini.

10. Po določbi drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pridobi dobroverni lastniški posestnik nepremičnine lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Predpostavke za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja so tako naslednje: 1. dobra vera, 2. lastniška posest in 3. pretek časa. Po prvem odstavku 45. člena SPZ začne priposestvovalna doba teči tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v dobroverno lastniško posest, konča pa se z iztekom zadnjega dne te dobe, posestnik pa mora biti v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne dobe. Po določbi 28. člena SPZ posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti.

11. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka navajala, da je lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 000/1, k.o. ..., ki je tedaj vključevala tudi sporni parceli, pridobila z dedovanjem, torej izvedeno, že leta 1990, pozneje pa je bila v postopku parcelacije ta lastninska pravica (nepravilno) prenesena na prvo toženko. Z dedovanjem se pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti (41. člen SPZ). Da bi v načinu pridobitve lastninske pravice z dedovanjem obstajale takšne pomanjkljivosti, da bi bil zaradi tega prenos lastninske pravice na tožečo stranko na tej podlagi neuspešen, tožeča stranka ni zatrjevala. Takšno dejansko stanje pa v konkretnem primeru vsaj v obdobju od leta 1990 do izdaje spornih odločb o parcelaciji oz. spornih vpisov v zemljiško knjigo izključuje možnost priposestvovanja. Do priposestvovanja lahko pride zgolj v primerih, ko posestnik hkrati s posestjo ni pridobil tudi lastninske (ali druge pravice), ker niso bile izpolnjene vse predpostavke za pridobitev te pravice.1 Priposestvovanje je kot izvirni način pridobitve lastninske pravice namreč že pojmovno izključeno, kadar je domnevni priposestvovalec že lastnik stvari na drugi podlagi (npr. s pridobitvijo lastninske pravice na izveden način). Posledica priposestvovanja je namreč tudi, da v trenutku, ko nekdo s priposestvovanjem pridobi lastninsko pravico, preneha lastninska pravica dosedanjega lastnika. Navedeno ni možno (in je nesmiselno), če je domnevni priposestvovalec že lastnik iste stvari. Tožeča stranka bi torej sporni nepremičnini lahko priposestvovala kvečjemu od izdaje oz. dokončnosti odločbe Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) o parcelaciji oz. od spornih vpisov v zemljiško knjigo, torej od leta 2004 dalje. Res je tožeča stranka nepremičnini imela v posesti že prej, vendar pa pred tem trenutkom priposestvovalna doba iz že pojasnjenih razlogov ni mogla začeti teči. 12. Ugotovitev, da je tožeča stranka v naslednjem letu po parcelaciji, tj. v letu 2005, kot zakoniti zastopnik prve toženke, ustanovila zastavno pravico za zavarovanje terjatve upnika A. d.d. na predmetnih parcelah, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča izključuje dobrovernost tožeče stranke. Najkasneje takrat, ko je tožeča stranka kot zakoniti zastopnik prve toženke (in torej ne v svojem imenu) zastavila sporne nepremičnine, bi morala vedeti, da je pri spornih parcelah vpisana lastninska pravica v korist prve toženke. To pa je okoliščina, ki ob povprečni skrbnosti mora vzbuditi vsaj dvom v obstoj lastninske pravice tožeče stranke na teh nepremičninah. Po določbi 28. člena SPZ zadostuje namreč možnost vedenja. Iz tega razloga zaslišanje tožeče stranki in prič o subjektivnem prepričanju tožeče stranke ni bilo potrebno, saj to dejstvo ni bilo relevantno. Nerelevantno je tudi, da so bile skupaj s spornima parcelama zastavljene še druge nepremičnine, saj se od povprečno skrbne osebe pričakuje, da ve, katere nepremičnine zastavlja. Iz navedenega izhaja ugotovitev, da tožeča stranka od zastave spornih nepremičnin v letu 2005 ni mogla več biti v dobri veri. Ker od parcelacije v letu 2004 do takrat še ni mogel poteči desetletni priposestvovalni rok, se odločitev sodišča prve stopnje o neobstoju dobre vere tožeče stranke (tekom celotnega priposestvovalnega roka) izkaže za pravilno.

13. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sklep, da tožeča stranka ni izkazala dobre vere, oprlo še na ugotovitev, da je tožeča stranka opustila dolžno skrbno ravnanje v postopku parcelacije. Pritožbeni razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija to ugotovitev, se izkažejo za nerelevantne, saj je presoja sodišča prve stopnje pravilna iz že navedenih razlogov. Zaslišanje stranke in prič v zvezi z vročanjem odločbe GURS tožeči stranki, dogajanju na terenu ob geodetskih meritvah in (subjektivnem) prepričanju tožeče stranke je bilo iz tega razloga nepotrebno, odločitev sodišča prve stopnje, ki tega dokaza ni izvedlo, pa pravilna.

14. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožeče stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

15. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. Tratnik M. v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 261