Jedro

Tožniku je s pripojitvijo družbe, v kateri je opravljal funkcijo v.d. direktorja, prenehal mandat. Po tem pri toženi stranki, h kateri je bila ta družba pripojena, te funkcije ni več opravljal. Zgolj zaradi tega pa njegova pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za opravljanje funkcije v.d. direktorja, ni prenehala veljati. Vse dokler je ta pogodba o zaposlitvi še veljala, je tožnik upravičen do v njej dogovorjene plače.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se v celoti glasi: „1. Začasni sklep o plači z dne 28. 4. 2008 tožene stranke se razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati razlike v plačah za mesece april, maj in junij 2008 v skupni bruto vrednosti 3.569,49 EUR, od vsakega posameznega zneska obračunati in plačati vse zakonske davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske ter od tako dobljenih neto zneskov obračunati in plačati zakonske zamudne obresti, in sicer od: neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 1.112,85 EUR za čas od 15. 5. 2008 do plačila, neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 1.191,02 EUR za čas od 5. 6. 2008 do plačila in neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 1.265,62 EUR za čas od 5. 7. 2008 do plačila.

3. Višji tožbeni zahtevek (tj. iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti med dosojenimi in zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneskov ter zahtevek na odpravo začasnega sklepa z dne 28. 4. 2008), se zavrne.

4. Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v 8 dneh, povrniti njegove pravdne stroške v znesku 487,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.” .

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 210,68 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se začasni sklep o plači z dne 28. 4. 2008 tožene stranke odpravi in, da mu je tožena stranka dolžna obračunati razliko v plačah za mesece april, maj in junij 2008 v višini 3.569,49 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: 1.112,85 EUR od 15. 5. 2008 dalje do plačila, 1.191,02 EUR od 5. 6. 2008 dalje do plačila, 1.265,62 EUR od 5. 7. 2008 dalje do plačila ter od navedenih bruto zneskov odvesti pristojnim institucijam vse davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske, vse v roku 8 dni pod izvršbo (1. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti znesek 397,22 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz razloga po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da Odlok o ustanovitvi Javnega zavoda za izobraževanje in kulturo L. (Ur. l. RS, št. 12/2008) v tretjem odstavku 35. člena določa, da javne uslužbence Javnega zavoda za izobraževanje odraslih L. prevzame tožena stranka z enakimi pravicami in obveznostmi, kot so jih imeli v prejšnjem Javnem zavodu za izobraževanje odraslih L.. Sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage, na podlagi katere bi tožniku, s prenehanjem mandata, prenehala veljati tudi pogodba o zaposlitvi. Prenehanje tožnikovega mandata ne pomeni avtomatičnega prenehanja njegove pogodbe o zaposlitvi. Takšne posledice ne določa noben zakon niti navedeni Odlok. Na podlagi določila 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) bi takšne posledice lahko določala le sama pogodba o zaposlitvi, ki tega prav tako ne določa. Predčasno prenehanje mandata predstavlja zgolj dejstvo, ki pogodbeni stranki napotuje na sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi oziroma, možnost delodajalca, da delavcu, ki mu je mandat predčasno prenehal, odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti ali pa zaradi dejstva, ker delavec ponujene druge ustrezne pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne podpiše. Do ničesar od navedenega v konkretnem primeru ni prišlo, zato je tožnik upravičen do vtoževanih razlik v plači na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožnikova pogodba o zaposlitvi torej ni prenehala na enega od veljavnih načinov, zato je bila v vtoževanem obdobju še vedno v veljavi, zaradi česar je posledično neveljaven in nezakonit sklep tožene stranke z dne 28. 4. 2008, saj je v nasprotju s tretjim odstavkom 35. člena navedenega Odloka. Da je tožena stranka vedela, da tožniku s prenehanjem njegovega mandata vršilca dolžnosti direktorja (v nadaljevanju v.d. direktor) ni prenehala tudi sklenjena pogodba o zaposlitvi, pa kaže tudi okoliščina, da mu je za mesec marec 2008 (torej že po izteku mandata) izplačala plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007. V dopisu z dne 6. 8. 2008, št. 65/2008, pa ga je tudi opozorila, da bo v primeru, če ponujene pogodbe o zaposlitvi ne bo podpisal, izpeljala postopek prekinitve delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, čeprav bi mu moralo, z izjemo manjšega dela iz naslova obresti in na odpravo začasnega sklepa, ugoditi.

Tožnik navaja, da mu je tožena stranka z Začasnim sklepom o plači z dne 28. 4. 2008 neutemeljeno znižala plačo, zato v tem individualnem delovnem sporu zahteva sodno varstvo. Zahteva odpravo tega sklepa in za mesece april, maj in junij 2008 vtožuje razlike med plačo, ki bi mu šla na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007 in plačo, ki jo je v navedenih mesecih dejansko prejel od tožene stranke.

Bistvene dejanske okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo in, katere med pravdnima strankama niso sporne, in jih tožnik v pritožbi tudi ne izpodbija, so naslednje: tožnik je z Javnim zavodom za izobraževanje odraslih L. dne 1. 9. 2007 sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto “v.d. direktor”; v njej sta pogodbeni stranki med drugim dogovorili, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za določen čas, in sicer do imenovanja direktorja oziroma, največ za eno leto (prvi odstavek prvega člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007); v 8. členu pogodbe o zaposlitvi je določena višina plače, delovno mesto pa je uvrščeno v 46. plačni razred; za primer, če v.d. direktor po poteku časa, za katerega je bil izbran, ni znova izbran na delovno mesto direktorja, oziroma je razrešen pred potekom časa, za katerega je bil izbran, je dogovorjeno, da se razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, pri čemer se v tem primeru sklene nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas skladno z naravo delovnega mesta, če takšno delovno mesto obstaja (drugi odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007); Javni zavod za izobraževanje odraslih L. (v nadaljevanju pripojeni zavod) se je pripojil k Javnemu zavodu za kulturo L. (torej toženi stranki) in je s pripojitvijo prenehal obstajati kot samostojen pravni subjekt; Odlok o ustanovitvi Javnega zavoda za kulturo in izobraževanje L. (Ur. l. RS, št. 12/2008, v nadaljevanju Odlok), ureja organizacijske in upravljalske spremembe, ki so posledice navedene pripojitve in med drugim tudi določa, da javne uslužbence pripojenega javnega zavoda z enakimi pravicami in obveznostmi, kot so jih imeli v tem zavodu, prevzame tožena stranka (tretji odstavek 35. člena Odloka) ter, da z dnem uveljavitve Odloka (3. 3. 2008) preneha mandat vsem organom pripojenega javnega zavoda, razen andragoškemu zboru in strokovnemu aktivu Javnega zavoda L. (42. člen Odloka); tožena stranka je sprejela Začasni sklep o plači z dne 28. 4. 2008 s katerim je tožniku kot delavcu na delovnem mestu strokovni delavec III. določila osnovno plačo v višini 792,48 EUR z dodatki, na podlagi katerega mu je v vtoževanem obdobju (april, maj in junij 2008) tudi izplačevala plačo (in torej ne v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007); tožnik po uveljavitvi navedenega Odloka funkcije „v.d. direktorja“ ni več opravljal. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je namreč zaključilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007 od 3. 3. 2008 dalje (tj. datum uveljavitve Odloka) ne velja več, zaradi česar po tem datumu tožnik ne more več zahtevati izplačila plače na tej podlagi. Takšno pravno stališče o prenehanje veljavnosti navedene pogodbe o zaposlitvi pa je, po oceni pritožbenega sodišča, materialnopravno zmotno.

Nesporno je tožniku z uveljavitvijo navedenega Odloka prenehal mandat in tako v vtoževanem obdobju (od aprila do junija 2008) ni več opravljal funkcije v.d. direktorja, kar pa, po oceni pritožbenega sodišča, ne pomeni, da je iz tega razloga tožniku avtomatično prenehala veljati tudi sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007, saj za takšno sklepanje v veljavni zakonodaji ni najti podlage. Ta okoliščina v pogodbi o zaposlitvi tudi ni bila določena kot razlog za njeno prenehanje, kar bi bilo sicer možno na podlagi 72. člena ZDR. Ne nazadnje pa je treba upoštevati tudi Odlok, ki določa, da tožena stranka prevzame delavce pripojenega zavoda z vsemi pravicami in obveznostmi kot so jih imeli v tem pripojenem zavodu (tretji odstavek 35. člena Odloka). Z ozirom na navedeno zato, po oceni pritožbenega sodišča, ni mogoče zaključiti, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007, z uveljavitvijo Odloka, prenehala veljati, na kar utemeljno opozarja tudi tožnik v pritožbi.

Navedena pogodba o zaposlitvi pa tudi ni nična kot to navaja tožena stranka. Slednja je ničnost utemeljila z navajanjem, da je Odlok pripojenega zavoda določal, da je možna izvolitev v.d. direktorja samo za obdobje enega leta (po njenih zatrjevanjih naj bi bil to že tožnikov drugi enoletni mandat) ter nadalje tudi iz razloga, ker tožnik pri vnovičnem imenovanju v.d. direktorja ni bil imenovan s strani pristojnega ministra, ampak Sveta pripojenega zavoda. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedene okoliščine v tem sporu, katerega predmet je izplačilo premalo izplačane plače delavca, niso pravno odločilne. Imenovanje in razrešitev poslovodnega organa namreč ni delovnopravno temveč statusnopravno vprašanje. Sicer pa je treba tudi upoštevati, da bi morala tožena stranka zoper navedene odločitve pravočasno uveljavljati sodno pot (razveljavitev sklepa ipd.), kar pa tožena stranka v obravnavani zadevi ni niti trdila. Drugih okoliščin, ki bi utemeljile uporabo določbe 86. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki določa, da je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, razen, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega, na uporabo katere napotuje ZDR v 11. členu, tožena stranka ne navaja, prav tako pa jih tudi pritožbeno sodišče uradoma ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007 med drugim ureja tudi položaj pravdnih strank (seveda tožene stranke kot prevzemnika pravic in obveznosti pripojenega zavoda) za primer, če pride do razrešitve v.d. direktorja (tožnika) pred potekom časa, za katerega je bil izbran (drugi odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007), kar se je v obravnavani zadevi zgodilo z uveljavitvijo Odloka, oziroma njegovim 42. členom, ki govori o prenehanju mandata dotedanjim organom pripojenega javnega zavoda. Navedeno določbo je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi sicer upoštevalo, vendar pa ji ni dalo prave materialnopravne vsebine za rešitev obravnavanega spornega pravnega razmerja pravdnih strank. Za takšen primer (torej predčasne razrešitve) sta pogodbeni stranki dogovorili, da se tožnika razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, pri čemer se sklene nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, skladno z naravo delovnega mesta, če takšno delovno mesto tudi obstaja.

V času, ko je pogodbo tožnik podpisal (1. 9. 2007), je takrat veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadalj.) v 13. členu, izhajajoč iz predpostavk, da je poslovodni organ tudi v delovnem razmerju, predvidel razporeditev razrešenega direktorja na drugo ustrezno delovno mesto. Ob razrešitvi in odpovedi pa je ZDR v 88. in 90. členu predpisal obveznost delodajalca, da delavcu, katerega delo ni več potrebno ponudi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. V obeh primerih je šlo za ohranitev zaposlitve.

Na toženi stranki, kot njegovemu delodajalcu oziroma pravnemu nasledniku njegovega delodajalca je bilo breme, da o delovnopravnem statusu bivšega v.d. direktorja odloči čimprej (zakonito) in se s tem izogne prevelikim in nepotrebnim stroškom. Tožena stranka je sicer tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi (kar dvakrat), po njenih zatrjevanjih tudi za ustrezno delovno mesto, ki pa jo tožnik ni podpisal, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in, kar med pravdnima strankama tudi ni sporno. Če je tožena stranka menila, da je neutemeljeno odklonil podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi, bi mu na ta način pri toženi stranki lahko veljavno prenehalo delovno razmerje, česar pa slednja v obravnavani zadevi ne trdi oziroma nasprotno, navaja, da tožniku izplačuje ustrezno plačo, kljub temu, da med njima ne obstoji sklenjena pogodba o zaposlitvi v pisni obliki, pri čemer se sklicuje tudi na določilo četrtega odstavka 15. člena ZDR (odgovor na tožbo z dne 11. 9. 2008) in s čimer dejansko priznava obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama.

Glede na navedeno je treba upoštevati, da je po uveljavitvi navedenega Odloka, v vtoževanem obdobju, pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007 ostala v veljavi, vključno z določitvijo plače za delovno mesto v.d. direktorja. To seveda ne pomeni, da je tožnik še vedno v.d. direktor. Kot je bilo že navedeno, imenovanje in razrešitev poslovodnega organa namreč ni delovnopravno temveč statusnopravno vprašanje. Dokler ni med pravdnima strankama veljavno sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto oziroma dokler pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007 ni prenehala zakonito, ima tožnik pravico do plače, ki bi jo prejemal, če bi še vedno opravljal svoje prejšnje delo. Da tega dejansko ne dela, z ozirom na navedeno, ni pravno odločilno.

Zgoraj navedeni razlogi utemeljijo zaključek, da je tožena stranka z izdajo navedenega začasnega sklepa tožniku nezakonito znižala plačo, zato je takšen sklep nezakonit, v posledici česar je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v tem delu delno spremenilo tako, da je ugodilo tožnikovemu zahtevku na njegovo razveljavitev. Za ugoditev zahtevku na odpravo tega sklepa pa ni najti pravne podlage, zato je bil v tem delu tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen, v posledici česar je pritožbeno sodišče v tem delu odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka potrdilo.

Na podlagi navedenega začasnega sklepa je tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju (plače za mesece aprila, maja in junij 2008) neutemeljeno izplačevala nižjo plačo, kot bi mu šla, ob upoštevanju njegove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007, zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo, in sicer tako, da je ugodilo tožnikovemu zahtevku, da mu je tožena stranka za navedene mesece dolžna obračunati razlike v plačah za mesece april, maj in junij 2008 v skupni bruto vrednosti 3.569,49 EUR, od vsakega posameznega zneska obračunati in plačati vse zakonske davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske, od tako dobljenih neto zneskov, obračunati in plačati zakonske zamudne obresti, in sicer od: neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 1.112,85 EUR za čas od 15. 5. 2008 do plačila, neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 1.191,02 EUR za čas od 5. 6. 2008 do plačila in neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 1.265,62 EUR za čas od 5. 7. 2008 do plačila. Zahtevku po višini tožena stranka ni ugovarjala, zato je pritožbeno sodišče tožniku prisodilo neizplačane razlike v plači v višini kot jo je opredelil tožnik. V izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje pa je bil del tožnikovega tožbenega zahtevka iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti, pravilno zavrnjen. Tožnik je namreč neutemeljeno zahteval njihovo plačilo od posameznih bruto zneskov (in torej ne neto zneskov) premalo izplačane plače. Glede na to, da je upravičen do izplačila premalo izplačane plače v neto znesku, od tega zneska tečejo tudi zakonske zamudne obresti. Posledično je zato pritožbeno sodišče v tem delu odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela tožnikovega tožbenega zahtevka potrdilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v preostalem pa je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da glede tega dela niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožnik v tem sporu ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi katerega niso nastali posebni stroški, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti vse njegove potrebne stroške tega postopka. Priglašene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003), ki jo je treba, glede na začetek predmetnega sodnega postopka (tožba vložena 15. 7. 2008), na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), uporabiti pri odmeri stroškov tega postopka. Tožniku so v postopku na prvi stopnji nastali stroški v višini 487,04 EUR. Pritožbeno sodišče mu je namreč priznalo: za sestavo tožbe 300 točk, za zastopanje na naroku: dne 31. 3. 2011 300 točk, dne 26. 5. 2011 150 točk in 15 točk za administrativne stroške, po vrednosti 0,459 EUR za odvetniško točko, vse povečano za 20 % DDV. Ni bilo mogoče priznati priglašenih stroškov za konferenco s stranko, ker je ta strošek zajet v nagradi za kasneje opravljeno dejanje (vloženo tožbo) in končno poročilo stranki, ker je nepotreben. Izrek o zamudnih obrestih temelji na določilu 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank temelji na določilu tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik v pritožbi ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, glede katerega niso nastali posebni stroški, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti vse njegove potrebne stroške pritožbenega postopka, katerih višino je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 210,68 EUR (za sestavo pritožbe 375 točk, 7,5 točk za administrativne stroške, po vrednosti 0,459 EUR za odvetniško točko, vse povečano za 20 % DDV). Svoje stroške pritožbenega postopka krije tožena stranka sama, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).