Jedro

Tako po slovenskem kot nemškem pravu gre pri družbenih pogodbah za razmerja med družbo in njenimi družbeniki oziroma med družbeniki iste družbe (notranja razmerja). Pravna razmerja med družbeniki družbe so urejena ločeno od pravnih razmerij družbenikov do tretjih (zunanja razmerja).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tožene stranke z dne 27. 9. 2018 glede sodne nepristojnosti slovenskega sodišča kot neutemeljen zavrnilo.

2. Zoper takšen sklep se je pritožila tožena stranka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in odloči, da slovensko sodišče ni pristojno za sojenje v tej zadevi oziroma podrejeno, da vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Toženi stranki naj naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz trditev strank v tožbi in v odgovoru na tožbo nesporno izhaja (kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), da je tožena stranka, fizična oseba s prebivališčem v Republiki Sloveniji, družbenik, komanditist družbe S. s sedežem v Zvezni republiki Nemčiji (v nadaljevanju H. ali Družba) in da ima tožnica sedež v Zvezni republiki Nemčiji.

Tožnica zatrjuje, da je upnica navedene Družbe in da se je vložek toženca - komanditista z izplačili dobička znižal do takšne vrednosti, da na tem utemeljuje svoj zahtevek za vrnitev (sorazmernega dela) posojila, ki ga je vzela Družba, saj je za ta del toženec postal osebno odgovoren družbenik za obveznosti Družbe.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je za odločanje v tej zadevi pristojno slovensko sodišče utemeljilo na 18. členu Uredbe EU Evropskega parlamenta in sveta št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba).

7. Iz določbe 4. člena Uredbe izhaja, da so ob upoštevanju določb te Uredbe osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice. Navedena določba torej določa splošno pristojnost sodišča po kraju prebivališča toženca. Določba drugega odstavka 18. člena Uredbe ureja posebno pristojnost v sporih s potrošniki in sicer je določeno, da sme druga pogodbena stranka začeti spor pred sodiščem le v tisti državi članici, kjer ima potrošnik stalno prebivališče. 8. Tožena stranka v pritožbi zagovarja stališče, da je v tem primeru izključno pristojno nemško sodišče zaradi dogovora o pristojnosti in sicer se sklicuje na 25. člen Uredbe, ki določa da, če so se stranke ne glede na njihovo stalno prebivališče dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali, ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišče določene države članice, je pristojno to sodišče oziroma so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična. Ta pristojnost je izključna, razen, če se stranke niso dogovorile drugače. Dogovor o pristojnosti mora biti sklenjen v pisni obliki.

9. Pritožnica se sklicuje na dogovor v družbeniški pogodbi komanditne družbe S. (v nadaljevanju Družba), ki ima v končnih določbah (priloga A3) urejeno, da za to družbeno pogodbo velja pravo Zvezne Republike Nemčije, kraj izpolnitve in pristojno sodišče za vse spore na podlagi te pogodbe, kot tudi v zvezi s sklenitvijo pogodbe, je sedež družbe, če je sklenitev takšnega dogovora zakonsko dopustna.

Pritožnica torej navaja, da gre v tem primeru za spor iz družbene pogodbe in je v tej pogodbi določena pristojnost nemškega sodišča, ki je navezna okoliščina za uporabo 25. člena Uredba, ki odkazuje na nemško sodišče. 10. Navedeno ne drži. Tako po slovenskem kot nemškem pravu gre pri družbenih pogodbah za razmerja med družbo in njenimi družbeniki oziroma med družbeniki iste družbe (notranja razmerja). Pravna razmerja med družbeniki družbe so urejena ločeno od pravnih razmerij družbenikov do tretjih (zunanja razmerja).1 V konkretnem primeru gre namreč za spor med upnico Družbe in med družbenikom Družbe, torej ne gre za spor iz družbeniške pogodbe, kot to razlaga tožena stranka. Podlaga za tožbo tožeče stranke je zakonska, tako slovenski Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), kot tudi nemški Handelsgesetzbuch (Trgovinski zakonik, HGB) določata, da je možna neposredna tožba upnika zoper komanditista in sicer je komanditist odgovoren upniku za obveznosti družbe do višine nevplačanega zneska, ki bi ga moral plačati po družbeni pogodbi (145. člen ZGD-1). V četrtem odstavku 146. člena ZGD-1 je določeno, da če komanditistu družba vložek vrne, velja v razmerju do upnikov za naplačanega, enako velja, če komanditist dvigne delež od dobička, medtem ko je njegov kapitalski delež zaradi izgube znižan pod znesek plačanega vložka, ali če se z dvigom deleža od dobička kapitalski delež zniža pod znesek plačanega vložka. Podobno določbo ima v 171. in drugem odstavku 172. člena nemški HGB.2

11. Glede na že navedeno, da gre za spor med komanditistom Družbe in njeno upnico, je mogoče ugotoviti, da gre za zakonsko podlago tožbe tožeče stranke. Tako ne drži trditev tožene stranke, da je v tem primeru določena pristojnost nemškega sodišča na podlagi dogovora o pristojnosti iz 25. člena Uredbe. Gre za spor med upnico družbe in družbenikom (komanditistom) te družbe, za katerega zatrjuje tožnica, da je osebno odgovoren za obveznosti družbe, kar pomeni, da gre za splošno pristojnost iz 4. člena Uredbe.

12. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je nemško sodišče pristojno upoštevajo določbo 24. člena Uredbe, ki določa izključno pristojnost sodišča po sedežu družbe, ko gre za spore v zvezi z ustanovitvijo, ničnostjo ali prenehanjem gospodarskih družb ali drugih pravnih oseb, ali veljavnost odločitev njihovih organov. Pritožnica namreč navede, da iz tožbenih trditev izhaja, da naj bi Družba neupravičeno izplačevala dobiček svojim družbenikom, zato gre za vprašanje veljavnosti odločitev organov in je zato pristojno nemško sodišče, saj je tam sedež Družbe.

13. Pritožbeno sodišče ponavlja, da v tem primeru ne gre za spor med družbo in njenimi družbeniki ali organi upravljanja in nadzora, kar je spor o veljavnosti odločitev organov družbe (notranja razmerja), pač pa gre za spor med družbenikom in tretjim - upnico Družbe (zunanja razmerja). Zato morebitna veljavnost ali neveljavnost sklepov organov Družbe v razmerju s tretjimi ne more biti navezna okoliščina za določitev pristojnega sodišča po sedežu družbe iz istih razlogov, kot so bili že zgoraj navedeni glede družbeniške pogodbe. V takšnih primerih gre za notranja razmerja Družbe in zato je to v skladu z določbo 24. člena Uredbe navezna okoliščina za pristojnost sodišča po sedežu družbe. V obravnavanem primeru pa gre za zunanja razmerja (razmerja s tretjimi), kjer te navezne okoliščine ni in je podana splošna pristojnost po prebivališču tožene stranke.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

15. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka (šesti odstavek 163. člena ZPP).

________________ 1 Glej tudi Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah 1. knjiga, 2. dopolnjena izdaja, GV založba, str. 588. 2 „Der Kommanditist haftet den Gläubigern der Gesellschaft bis zur Höhe seiner Einlage unmittelbar; die Haftung ist ausgeschlossen, soweit die Einlage geleistet ist.“ Komanditist odgovarja za obveznosti družbe upnikom do višine njegovega vložka neposredno, odgovornost je izključena, če je vložek plačan (171.člen HGB).„Soweit die Einlage eines Kommanditisten zurückbezahlt wird, gilt sie den Gläubigern gegenüber als nicht geleistet. Das gleiche gilt, soweit ein Kommanditist Gewinnanteile entnimmt, während sein Kapitalanteil durch Verlust unter den Betrag der geleisteten Einlage herabgemindert ist,....“ Če je vložek komanditistu vrnjen, velja nasproti upnikom, kot da ni plačan. Enako velja, če komanditist prejme plačilo dobička, čeprav je zaradi izgube njegov kapitalski delež znižan pod znesek vplačanega vložka.... /drugi odstavek 172. člena HGB)“Handelsgesetzbuch in der im Bundesgesetzblatt Teil III, Gliederungsnummer 4100-1, veröffentlichten bereinigten Fassung, das zuletzt durch Artikel 8 Absatz 4 des Gesetzes vom 8. Juli 2019 (BGBl. I S. 1002) geändert worden ist. Trgovinski zakonik, Zvezni uradni list, III. del, redna številka 4100-1, javna objava, zadnja sprememba četrtega odstavka 8. člena zakona z dne 8. 7. 2019 (Zvezni ur. l., I S 1002).