Jedro

Ker ZDR/90 in ZTPDR nista urejala pravne veljavnosti navideznih sklepov delodajalca, je za njihovo presojo potrebno smiselno uporabiti določbe takrat veljavnega ZOR, ki je v prvem odstavku 66. člena določal, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, v tretjem odstavku pa, da navidezne pogodbe ni mogoče uveljaviti proti tretji pošteni osebi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku je tožena stranka z odločbo št. 4-2167082/01-97 z dne 30.6.1997 priznala pravico do nadomestila med brezposelnostjo za čas od 1.3.1997 do 28.2.1999 in mu odmerila tudi višino nadomestila. Na tožnikov predlog je tožena stranka dne 10.10.2000 dovolila obnovo postopka glede ponovne odmere višine nadomestila, hkrati pa je po uradni dolžnosti sklenila, da se postopek obnovi tudi glede podlage, to je glede same pravice do denarnega nadomestila. V obnovi postopka je z dokončno odločbo št. 290-685/003-218 z dne 24.2.2001, v zvezi s prvostopno odločbo z dne 13.11.2000, odpravilo odločbo, s katero je bilo tožniku v letu 1997 priznano in odmerjeno nadomestilo in zavrnila tožnikov predlog za povečanje nadomestila, ker je ugotovila, da tožniku v letu 1997 delovno razmerje ni prenehalo zaradi opredelitve za trajni presežek, temveč na podlagi sporazuma z delodajalcem, kar je tožnik zamolčal. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev oziroma odpravo odločb tožene stranke, izdanih v obnovi postopka dne 13.11.2000 in 24.2.2001 in zahtevek za izdajo odločbe o priznanju višjega nadomestila. Ob ugotovitvi, da se tožnik zoper sklep tožene stranke z dne 10.10.2000 o dovolitvi obnove postopka ni pritožil je presodilo, da je tožena stranka na podlagi v obnovi pridobljenih listin utemeljeno odpravila prvotno odločbo o priznanju nadomestila med brezposelnostjo, saj je bilo ugotovljeno, da je tožniku z 28.2.1997 delovno razmerje prenehalo na podlagi pisnega sporazuma o razdrtju pogodbe o zaposlitvi z dne 20.1.1997 in ne na podlagi sklepa o trajnem presežku z dne 14.8.1996, ki je bil tožniku na njegovo željo le fiktivno izdan, tako da je šlo v zvezi s tem sklepom le za simulirani - fiktivni pravni posel, ki ga tožena stranka glede na ugotovitve v obnovi postopka utemeljeno ni upoštevala.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je delovno razmerje pri družbi R. dne 28.2.1997 prenehalo na podlagi sklepa o trajnem presežnem delavcu, ki ga je prejel dne 15.8.1996 in je postal dokončen 31.8.1996. Sodišče ni ugotovilo, da bi ta sklep prenehal veljati. Kasneje izsiljeni sporazum o prenehanju delovnega razmerja na navedeni sklep delodajalca ni mogel vplivati. Navaja, da je tožena stranka v obnovi postopka, ki je bila uvedena na njegov predlog, nezakonito odločala v njegovo škodo. Sodišče je zmotno presodilo, da je tožnik v delovnem sporu pristal na sporazumno prenehanje delovnega razmerja, ko se je zadovoljil s plačilom odškodnine na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi in ni vztrajal pri plačilu odpravnine iz naslova trajnega presežka. Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa delodajalca iz poslovnega razloga, zaradi ukinitve programa, ki ga je vodil tožnik, bi mu morala biti priznana pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljal. Zato sodišče s tega vidika izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revizijski očitek, da je tožena stranka v predhodnem postopku obnove nezakonito odločila v tožnikovo škodo, sodišče obravnava v smislu presoje pravilnosti uporabe materialnega prava, saj ne gre za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Sodišče je izrecno ugotovilo, da je tožena stranka dne 10.10.2000 izdala sklep o obnovi postopka glede tožnikove pravice do nadomestila za čas brezposelnosti tako na predlog tožnika kot po uradni dolžnosti in da je postal ta sklep pravnomočen. Podlaga za obnovo postopka po uradni dolžnosti glede pravnomočne odločbe, izdane v upravnem postopku, je podana v prvem odstavku 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list RS, št. 80/99 in kasnejše spremembe). Odločba tožene stranke o priznanju nadomestila za čas brezposelnosti z dne 30.6.1997 torej ni bila odpravljena na podlagi tožnikovega predloga za obnovo postopka, temveč v obnovi, ki jo je tožena stranka izvedla po uradni dolžnosti. Odločitev v škodo stranke v tako izvedeni obnovi pa ni izključena.

Tako revizijsko sodišče, kot tožnik sta na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezana na ugotovitev nižjih sodišč, da je tožniku dne 28.2.1997 delovno razmerje prenehalo na podlagi pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega dne 20.1.1997 s takratnim delodajalcem, in da je bil sklep o trajnem prenehanju potreb po delu delavca zaradi nujnih operativnih razlogov z dne 14.8.1996 tožniku izdan fiktivno, tako da je šlo za le navidezni akt, izdan za namen prikritja dejanskega načina prenehanja delovnega razmerja v postopku uveljavljanja pravic za čas brezposelnosti.

Ker takrat veljavna Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) nista urejala pravne veljavnosti navideznih sklepov delodajalca, je za presojo takih sklepov potrebno smiselno uporabiti določbe takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in kasnejše spremembe), ki je v prvem odstavku 66. člena določal, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, v tretjem odstavku pa, da navidezne pogodbe ni mogoče uveljaviti proti tretji pošteni osebi. Na podlagi teh določb je sodišče utemeljeno presodilo, da tožnik v postopku pri toženi stranki ni mogel uspešno uporabiti le navideznega sklepa svojega delodajalca z dne 14.8.1996 o prenehanju delovnega razmerja zaradi prenehanja potreb po delu. V obnovi postopka je zato tožena stranka utemeljeno upoštevala, da je tožniku delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo na podlagi pisnega sporazuma. Ker ob takem načinu prenehanja delovnega razmerja na podlagi 1. alinee prvega odstavka 19. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91-69/98) zavarovanec ni mogel uveljaviti denarnega nadomestila, je tožena stranka v obnovi postopka utemeljeno odpravila predhodno odločbo o priznanju tega nadomestila, oziroma je sodišče tožnikov zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke, izdanih v obnovi postopka, utemeljeno zavrnilo.

Ker v reviziji uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.