21. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. ob Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 236/2001 z dne 19. 2. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 147/2000 z dne 14. 3. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. K 661/95 z dne 20. 9. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik je bil obsojen za dve kaznivi dejanji pomoči pri kaznivih dejanjih zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). V ustavni pritožbi zatrjuje, da so mu bile v postopku pred Vrhovnim, Višjim in Okrožnim sodiščem kršene pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave in pravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave.

1.Kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave naj bi bila podana s tem, da naj bi bilo sojenje pred vsemi tremi sodišči pristransko. Storilec, ki naj bi mu pritožnik pri storitvi kaznivega dejanja pomagal, naj bi se kot direktor s svojim ravnanjem le boril proti nezakonitemu sklepu delavskega sveta o razrešitvi, ni pa imel namena pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Sodišča so v izpodbijanih sodbah sprejela stališče, da je storilcu šlo za pridobitev protipravne premoženjske koristi, za to pa naj ne bi navedla prepričljivih razlogov. Prav tako naj sodišča ne bi obrazložila, kakšen naj bi bil pritožnikov nagib za pomoč pri kaznivem dejanju. Končno naj sodišča tudi ne bi upoštevala odločitve sodišča v gospodarskem sporu, da naj bi ne bilo dovolj dokazov za sklep, da naj bi bila sporna pogodba sklenjena v interesu direktorja. Zaradi vsega tega pritožnik izpodbijane sodbe občuti kot posledico pristranskega sojenja, ki ni upoštevalo prepričljivih dokazov, ki so jih predložili tako on sam kot soobsojenca.

2.Kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave naj bi bila podana s tem, da je bil pritožnik obsojen po zakonu, ki ni veljal v času storitve kaznivega dejanja. Sodišča so novi zakon uporabila z obrazložitvijo, da naj bi bil milejši od tistega, ki je veljal ob storitvi. Pritožnik s tem ne soglaša, saj je Kazenski zakon Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77 in nasl. - KZ77) v prvem odstavku 133. člena predvidel prav primer, ko je storilec zasledoval nepremoženjsko korist. Po pritožnikovem mnenju je storilcu šlo ravno za takšno korist, saj naj namen pridobiti premoženjsko korist ne bi bil izkazan, s tem pa naj bi bilo dejanje nepravilno kvalificirano in to po strožjem zakonu.

3.Kršitev pravnih jamstev iz 29. člena Ustave naj bi bila podana, ker naj bi pritožniku ne bilo omogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Prvostopenjsko sodišče naj bi namreč kot ključni dokaz zoper njega štelo kopijo virmanskega naloga, ki naj bi ga po oceni izvedenca – grafologa podpisal pritožnik. V zvezi s tem meni, da kopija ne more služiti kot dokaz v kazenskem postopku in tudi ne more biti predmet grafološke analize. Poleg tega opozarja, da naj izvedenec, ki je mnenje izdelal, ne bi imel mednarodne licence za opravljanje grafoloških analiz.

B.

4.Pritožnik meni, da naj bi sodišča v postopku zoper njega odločala pristransko in s tem kršila pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pristransko odločanje naj bi izhajalo iz dejstva, da so sodišča glede obstoja enega izmed znakov kaznivega dejanja, namreč storilčevega namena, sprejela drugačno stališče, kot so ga v postopku zastopali pritožnik in soobsojenca, svojega stališča pa naj sodišča ne bi ustrezno obrazložila.

5.Iz ustavne pritožbe ni razvidno, da bi pritožnik med kazenskim postopkom zahteval izločitev katere izmed oseb, razloga pristranskosti ni uveljavljal niti v zahtevi za varstvo zakonitosti, prav tako pa ne dokazuje, da je za razloge pristranskosti izvedel šele tedaj, ko mu je na voljo ostala le še ustavna pritožba. Ker pritožnik ni izčrpal možnosti za uveljavljanje pravice do nepristranskega sodišča in tudi ni izkazal, da je ni mogel uveljavljati pred vložitvijo ustavne pritožbe, Ustavno sodišče pritožnikovega očitka o kršitvi pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ni moglo preizkusiti.

6.Pritožnik nadalje meni, da so sodišča z izpodbijanimi sodbami kršila načelo zakonitosti oziroma v njegovem okviru pravico, da se mu sodi po zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ki jo zagotavlja drugi odstavek 28. člena Ustave. Po njegovem mnenju je novi zakon zanj strožji, saj je zakon, ki je veljal v času storitve, posebej inkriminiral primer, ko si je storilec z ravnanjem hotel pridobiti nepremoženjsko korist.

7.S tem stališčem pritožnik v bistvu polemizira z ugotovitvijo sodišč o enem izmed elementov dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da si je imel storilec namen pridobiti protipravno premoženjsko korist. Spričo tako ugotovljenega dejanskega stanja je moralo storilčevo ravnanje (in posledično tudi pritožnikovo pomoč pri tem ravnanju) subsumirati pod tisto dispozicijo kazenskega zakona, ki je inkriminiral zlorabo položaja ali pravic, pri kateri je storilcu šlo za pridobitev premoženjske koristi. Pri tem je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da KZ, ki je pričel veljati leta 1995, za takšno kaznivo dejanje predpisuje milejšo kazen, kot jo je predpisoval zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Glede na to je presodilo, da je skladno z drugim odstavkom 28. člena Ustave, ki dopušča sojenje po novem zakonu, če je za storilca milejši, dejanje potrebno pravno kvalificirati po novem KZ. Takšna odločitev sodišč je razumno utemeljena, zato je očitno, da s takšno presojo ni bila kršena pritožnikova pravica iz drugega odstavka 28. člena Ustave.

8.Pritožnik tudi zatrjuje, da mu je bilo onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist, s čimer naj bi bila kršena njegova pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave. Pri tem ne zatrjuje niti ne dokazuje, da bi v kazenskem postopku predlagal kakšen dokaz, ki ga sodišče ni izvedlo, pa bi ga moralo. S tem v zvezi zgolj navaja, da je sodišče zoper njega uporabilo po njegovem mnenju neverodostojne dokaze, namreč kopijo namesto originalnega dokumenta in izvedensko mnenje osebe, ki naj ne bi imela mednarodne licence.

9.Očitek o uporabi ne dovolj verodostojnih dokazov v bistvu pomeni pritožnikovo nestrinjanje s sodišči, ki so izdala izpodbijane sodbe, o njihovih dejanskih ugotovitvah. Ta očitek ni povezan z vprašanjem pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist, zato je očitno, da s tem ni bila kršena pritožnikova pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave.

10.Ker sta pritožnikova očitka o kršitvi pravic iz drugega odstavka 28. člena in iz tretje alineje 29. člena očitno neutemeljena, očitka o kršitvi pravice iz prvega odstavka 23. člena pa sploh ni mogoče preizkusiti, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je v zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer