Jedro

ZDR je dodatek za delovno dobo urejal v 129. členu, v katerem je bilo določeno, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo. Določbo z enako vsebino vsebuje tudi veljavni ZDR-1, ki dodatek za delovno dobo prav tako ureja v 129. členu. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da gre za kogentni določbi, kar pomeni, da se stranki pogodbe o zaposlitvi ne moreta dogovoriti drugače. V osnovno plačo, ne glede na njeno višino, se ne more všteti še dodatek za delovno dobo. Nasprotno pa lahko delodajalec slednjega obračuna in izplača v okviru dogovorjene mesečne bruto plače. Ker je mesečna plača, določena v individualnih pogodbah o zaposlitvi, ki je vključevala tudi dodatek za delovno dobo, po višini presegala osnovno plačo, določeno s tarifno prilogo Kolektivne pogodbe za dejavnosti pridobivanja in predelave nekovinskih rudnin Slovenije za VII. tarifni razred, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tak dogovor ne posega v minimum pravic, ki je določen v Kolektivni pogodbi niti ni tako določilo v nasprotju s kogentnima določbama 129. člena ZDR in ZDR-1. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo, ki ga je tožnik vtoževal na podlagi individualnih pogodb o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke uveljavljal, da je dolžna zanj obračunati vsoto prikrajšanj mesečnih plač v bruto znesku 2.855,51 EUR, od tega zneska obračunati in plačati prispevke in akontacijo dohodnine na ustrezne račune, tožniku pa v roku 15 dni nakazati preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 5. 2015 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženi stranki plačati 1.094,35 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskim zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik, tj. zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da sta bila v času veljavnosti pogodb v pogodbeno določeno plačo všteta tudi dodatka za delovno dobo in stimulacijo in da je bil tožniku zagotovljen minimum pravic, ki so določene v zakonu in kolektivnih pogodbah. Pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 11. 2010 in z dne 28. 4. 2011 takšnega dogovora ne vsebujeta. Prav tako ni bila pogodbena volja strank, da mesečna plača vključuje dodatek za delovno dobo. Tožnik je namreč takšnemu načinu izplačila izrecno nasprotoval. Da se tožnik s takšnim izplačilom ni strinjal, izhaja iz dejstev, da je dne 19. 1. 2011 glede izplačila plač kontaktiral A.A., ki je tožnika napotila do direktorja kadrovske službe B.B.. Ta je tožniku potrdil, da bo osnovna plača glede na delovno dobo manjša za 0,50 %, saj ne bo prejemal dodatka za delovno dobo. Tožnik ni nikoli soglašal z izplačilom plače na drugačen način, kot to ureja ZDR-1. Zaradi bojazni pred izgubo službe se je sprijaznil z nezakonitim izplačevanjem plače, vendar pa zato ne more trpeti negativnih posledic. Glede na to, da navedeni pogodbi sporazumnega dogovora ne vsebujeta, je treba iskati skupen namen pogodbenih strank. V skladu s 83. členom OZ pa je treba nejasna določila razlagati v korist tožnika in ob odsotnosti jasnega in izrecnega dogovora med strankama in izrecnega nasprotovanja tožnika zaključiti, da dodatek ni bil zajet v znesku osnovne plače. V zvezi s tem izpostavlja odločitev VDSS, opr. št. Pdp 145/2014. Glede na to je zaključek sodišča, da je bila volja pogodbenih strank, da mesečna plača vključuje tudi dodatek za delovno dobo, napačen. Bistveno je, da bi po pogodbi o zaposlitvi tožnik vsako leto prejemal enak mesečni dohodek, kar pomeni, da se tožniku zaradi višjega dodatka na delovno dobo mesečni dohodek v naslednjem letu ne bi povečal, ampak bi ostal enak. Za takšen dogovor pa bi bil potreben jasen dogovor med strankama, saj bi posegel v zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. Da mesečna plača vključuje tudi dodatek za delovno dobo je bila zgolj volja tožene stranke. Zgolj dejstvo, da je bila plača tožnika višja od predpisane najnižje osnovne plače za VII. tarifni razred po Kolektivni pogodbi, pa ne dokazuje, da je tožnik s plačo prejemal tudi plačilo za delo in vse dodatke, tudi dodatek za delovno dobo in da je s tem tožena stranka spoštovala zakonske določbe. Tak zaključek je v nasprotju z navedbami tožene stranke. Ta je zatrjevala, da je tožnik zasedal položaj vodilnega delavca oziroma delovodje, ki bi že po izkustvenih pravilih, glede na zahtevnost in delovni položaj, moral prejemati višjo plačo. Tožnik je upravičen tudi do plačila za stimulacijo za prisotnost na delovnem mestu, saj za obdobje od junija 2010 do vključno oktobra 2010 pravdni stranki nista izključili uporabe kolektivne pogodbe in splošnih aktov delodajalca. Sodišče je zmotno zaključilo, da je stimulacija za prisotnost na delovnem mestu zajeta v dodatku iz naslova motivacijskega nagrajevanja. V kolikor bi pogodbeni stranki želeli vključiti stimulacijo za prisotnost na delovnem mestu v osnovno bruto plačo, bi morali izključiti uporabo kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca, česar pa nista storili. Zaključek sodišča, da je dodatek za delovno dobo vključen v mesečno plačo in se dodatno ne obračunava na znesek mesečne plače, je pavšalen, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Glede na to, da se tožnik ni strinjal, da mesečna plača vsebuje tudi dodatek za delovno dobo, bi se moralo sodišče do teh navedb opredeliti. Sodišče pa je zgolj pavšalno zaključilo, da dejstvo, da je tožnik vedel, da mesečna plača vključuje dodatek za delovno dobo, dokazuje, da je bila to skupna volja pogodbenih strank. Prav tako sodišče ni ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru oceniti dokazno vrednost posameznega dokaza in to tudi z vidika ostalih načel pravdnega postopka. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter mu naloži v plačilo pravdne stroške. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zarjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in mu s sodbo opr. št. Pd 159/2015 z dne 5. 5. 2016 delno ugodilo. Tožniku je iz naslova prikrajšanja mesečnih plač priznalo znesek 2.855,51 EUR bruto (2.682,05 EUR bruto iz naslova dodatka za delovno dobo in 173,46 EUR bruto iz naslova stimulacije za prisotnost za obdobje od junija 2010 do oktobra 2010), višji znesek 1.285,81 EUR (stimulacija za prisotnost za obdobje od novembra 2010 do januarja 2014) pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 448,29 EUR. Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka, ki ji je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 718/2016 z dne 9. 3. 2017 ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot posledico zmotne uporabe materialnega prava in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev v zavrnilnem delu je postala pravnomočna. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča iz zgoraj citiranega sklepa opr. št. Pdp 718/2016 in izdalo izpodbijano sodbo, ki je predmet presoje tega pritožbenega postopka.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev, zakaj tožnik v vtoževanem obdobju ni upravičen do dodatka za delovno dobo in do izplačila stimulacije za prisotnost, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o kršitvi 8. člena ZPP. Določba 8. člena ZPP o načelu proste dokazne ocene vsebuje tudi metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih določa 8. člen ZPP. Pritožbeni očitek dejansko pomeni le izpodbijanje same vsebine dokazne ocene, kar je drug pritožbeni razlog, vendar pa prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje oba zahtevka, tj. za obračun in izplačilo dodatka za delovno dobo v bruto znesku 2.682,05 EUR in obračun in izplačilo stimulacije za prisotnost na delu v bruto znesku 173,46 EUR, zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnika.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 12. 2009 do 21. 3. 2014, vtoževane terjatve (dodatek za delovno dobo in stimulacija za prisotnost na delu) pa se nanašajo na obdobje od junija 2010 do vključno januarja 2014. V tem obdobju je imel tožnik sklenjene tri pogodbe o zaposlitvi: - s pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 5. 2010, ki je veljala od 1. 6. 2010 dalje, sta se pravdni stranki dogovorili (4. člen): da bo tožnik za opravljeno delo prejel plačilo v skladu z veljavno Kolektivno pogodbo, Podjetniško kolektivno pogodbo ter ostalimi splošnimi akti podjetja, da je tožnik razvrščen v VII. tarifni razred (št. točk 1080) ter da bo prejel osnovno/izhodiščno plačo, ki na dan sklenitve pogodbe znaša 1.269,96 EUR bruto, ter da je upravičen tudi do dodatkov na pogoje dela, dodatkov na delovno dobo in (dodatkov) iz naslova motivacijskega nagrajevanja (A2); - z (individualno) pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 11. 2010, ki je veljala od 1. 11. 2010 dalje, sta se pravdni stranki dogovorili (6. člen): da bo tožnik za svoje delo in s pogodbo dogovorjene delovne naloge prejemal mesečno plačo v višini 1.800,00 EUR bruto ter nadomestila in povračila stroškov, povezanih z delom, in variabilni del plače, ter - z (individualno) pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 4. 2011, ki je veljala od 1. 5. 2011 dalje, sta se pravdni stranki dogovorili enako kot v prejšnji (individualni) pogodbi o zaposlitvi, le za višjo mesečno plačo 3.000,00 EUR bruto, k tej pogodbi o zaposlitvi pa sta 30. 10. 2012 sklenili še aneks št. 1 z veljavo od 1. 11. 2012 dalje, s katerim sta se dogovorili za višjo mesečno plačo 3.500,00 EUR bruto.

11. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali sta v času veljavnosti pogodb in individualnih pogodb o zaposlitvi v s pogodbo določeno plačo všteta tudi dodatek za delovno dobo in stimulacija za prisotnost na delu. Tožnik je namreč zatrjeval, da je utrpel prikrajšanje pri obeh vtoževanih terjatvah, ker ju je tožena stranka obračunala v njegovi osnovni mesečni plači. Tožena stranka pa je nasprotno trdila, da mu je navedena dodatka obračunavala v skladu z dogovorom iz (individualnih) pogodb o zaposlitvi, tj. bodisi na osnovno bruto plačo bodisi v okviru mesečne bruto plače. 12. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami) je dodatek za delovno dobo urejal v 129. členu, v katerem je bilo določeno, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo. Določbo z enako vsebino vsebuje tudi veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, 21/2013, s spremembami), ki dodatek za delovno dobo prav tako ureja v 129. členu. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da gre za kogentni določbi, kar pomeni, da se stranki pogodbe o zaposlitvi ne moreta dogovoriti drugače. V osnovno plačo, ne glede na njeno višino, se ne more všteti še dodatek za delovno dobo. Nasprotno pa lahko delodajalec slednjega obračuna in izplača v okviru dogovorjene mesečne bruto plače. Enako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v zadevi opr. št. VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013. Glede na sporno določilo o določitvi plače v sklenjenih (individualnih) pogodbah o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo voljo oziroma dogovor pogodbenih strank ob sklenitvi pogodb o zaposliti. Določila pogodb se upoštevaje 82. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS; št. 83/2001, s spremembami), ki se v delovnih sporih smiselno uporabljajo na podlagi 11. člena ZDR oziroma 13. člena ZDR-1, uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek). Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (drugi odstavek).

13. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je v plačilo za delo, kot je bilo dogovorjeno v 6. členu individualne pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 19. 11. 2010, in sicer da tožniku pripada mesečna plača v višini 1.800,00 EUR bruto, ki se je z individualno pogodbo o zaposlitvi št. ... in aneksom k tej pogodbi, najprej zvišala na 3.000,00 EUR bruto in z aneksom na 3.500,00 EUR bruto, vključen tudi dodatek za delovno dobo. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bila ob sklenitvi individualnih pogodb volja oziroma dogovor pogodbenih strank, da je dodatek za delovno dobo vključen v mesečno plačo in da se dodatno ne obračunava na znesek mesečne plače. Tak zaključek je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi tožnikove izpovedi in izpovedi mag. C.C., ki je bil predsednik uprave tožene stranke od oktobra 2007 do decembra 2013. Tožnik je izpovedal, da je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2010 vedel, da je poleg osnovne plače upravičen tudi do dodatkov, vedel pa je tudi, da v naslednjih individualnih pogodbah o zaposlitvi tega določila ni in da je določen znesek mesečne plače. Tožnik je izpovedal tudi, da mu je na prvem sestanku pred podpisom prve pogodbe o zaposlitvi B.B. pojasnil, da je dodatek za delovno dobo že vključen v določeno mesečno plačo, s čimer se sicer ni strinjal, vendar je pogodbo kljub temu podpisal. Tudi priča mag.C.C. je potrdil, da je mesečna plača, ki je bila dogovorjena v individualni pogodbi o zaposlitvi, zajemala vse dodatke, razen malice in stroškov prevoza na delo. Enako pa izhaja tudi iz njegove izjave (B19), in sicer da je bila mesečna bruto plača po individualni pogodbi o zaposlitvi določena fiksno, da je zajemala vse dodatke in da ustni dogovori o plačah niso obstajali. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta pogodbeni stranki vedeli, da določilo "mesečna plača" v individualni pogodbi o zaposlitvi zajema vse dodatke, tožnik pa je tudi vedel, da v tej pogodbi ni več določila o dodatkih na pogoje dela, za delovno dobo in iz naslova motivacijskega nagrajevanja in je pogodbo s tako vsebino tudi podpisal. Neutemeljeno tožnik v pritožbi navaja, da je bila to zgolj volja tožene stranke in ne njegova volja. V kolikor je tožnik menil, da njegov podpis pogodbe o zaposlitvi ne izraža prave volje, bi lahko uveljavljal izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi zaradi napak volje, česar pa tožnik ni uveljavljal, niti v pritožbi ne navaja drugače. 14. Ker je mesečna plača, določena v individualnih pogodbah o zaposlitvi, ki je vključevala tudi dodatek za delovno dobo, po višini presegala osnovno plačo, določeno s tarifno prilogo Kolektivne pogodbe za dejavnosti pridobivanja in predelave nekovinskih rudnin Slovenije (Ur. l. RS, št. 106/2006, s spremembami) za VII. tarifni razred, kar med strankama ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tak dogovor ne posega v minimum pravic, ki je določen v Kolektivni pogodbi niti ni tako določilo v nasprotju s kogentnima določbama 129. člena ZDR in ZDR-1. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo, ki ga je tožnik vtoževal na podlagi individualnih pogodb o zaposlitvi.

15. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tudi v obdobju od junija 2010 do 31. 10. 2010 pravilno obračunavala in tožniku izplačevala dodatek za delovno dobo. V tem obdobju je veljala pogodba o zaposlitvi, v kateri je bila določena osnovna plača v višini 1.269,96 EUR bruto, poleg osnovne plače pa sta stranki dogovorili še obveznost obračuna dodatka za delovno dobo, dodatka za pogoje dela in iz naslova motivacijskega nagrajevanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi obračunov plač (A6 do A10) ugotovilo, da je tožena stranka dodatek za delovno dobo obračunavala na znesek osnove bruto plače, kot je bil dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi, kar je v skladu z določbo 126. člena ZDR oziroma ZDR-1, ki določa vrsto plačil in 129. člena ZDR oziroma ZDR-1. Med strankama pa ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku v spornem obdobju izplačevala plače, obračunane po plačilnih listah (A6 do A49). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo tudi za obdobje od junija 2010 do 31. 10. 2010. 16. Glede na to, da je bilo v tem sporu že pravnomočno razsojeno, da tožnikov zahtevek za obračun stimulacije za prisotnost na delovnem mestu za obdobje od novembra 2010 do januarja 2014 ni utemeljen, je sodišče prve stopnje presojalo le še utemeljenost zahtevka, ki se nanaša na obračun stimulacije za prisotnost na delovnem mestu za obdobje od junija 2010 do vključno oktobra 2010, v višini 173,46 EUR bruto. Pravno podlago za izplačilo stimulacije za prisotnost na delu delavcem predstavlja Sklep o stimulaciji, ki ga je dne 28. 9. 2001 sprejel direktor tožene stranke (B18) in določa višino in upravičenost delavca do stimulacije za prisotnost na delu od 1. 10. 2001 dalje. V tem obdobju je med strankama veljala pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 18. 5. 2010 (A2), s katero sta stranki določili osnovno bruto plačo v znesku 1.269,96 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi obračunov plač za sporno obdobje (A2 do A10) ugotovilo, da je osnovna bruto plača tožnika znašala 1.269,96 EUR, tožena stranka pa je na ta znesek obračunala še stimulacijo za prisotnost na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je navedeno skladno s pogodbo o zaposlitvi, ki v drugem odstavku 4. člena določa, da je tožnik poleg osnovne plače upravičen še do dodatkov na pogoje dela, dodatka na delovno dobo in dodatka iz naslova motivacijskega nagrajevanja. Pritrditi pa je tudi stališču sodišča prve stopnje, da stimulacijo za prisotnost na delovnem mestu lahko uvrstimo med dodatek iz naslova motivacijskega nagrajevanja. Tožnikovo nasprotovanje v pritožbi ni utemeljeno.

17. Ker med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku v tem obdobju izplačala plačo, ki presega osnovno plačo, določeno s tarifno prilogo Kolektivne pogodbe za dejavnosti pridobivanja in predelave nekovinskih rudnin Slovenije za VII tarifni razred in da je tožena stranka tožniku obračunala stimulacijo za prisotnost na delu na osnovno bruto plačo v znesku, kot je bil dogovorjen s 4. členom pogodbe o zaposlitvi (kar izhaja iz obračunov plač za sporno obdobje), je sodišče prve stopnje zahtevek iz naslova stimulacije od junija 2010 do oktobra 2010 utemeljeno zavrnilo.

18. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi spora, zato teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).