Jedro

Če škoda nastane pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev tiste škode. Ni že v izhodišču protipravna vsa škoda iz naslova izgubljenega dobička, ki naj bi bila povezana z opravljanjem splošne koristne dejavnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 17.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2010 dalje ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v petnajstih dneh povrne stroške postopka v znesku 1.326,65 EUR.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da zahteva povračilo škode, ki ji jo je povzročila tožena stranka pri opravljanju splošne koristne dejavnosti. V konkretnem primeru je tožena stranka brez predhodne najave povsem zaprla K. cesto, zato je bil dostop do restavracije C. v obdobju od maja do septembra 2010 dejansko povsem onemogočen, v posledici česar je bilo obratovanje lokala onemogočeno. Čeprav je obnova ceste splošna koristna dejavnost pa od tožeče stranke ni mogoče pričakovati, da bo brez vsake odškodnine trpela škodo, ki pri opravljanju take dejavnosti utegne nastati. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo v zvezi s tem vprašanjem potrebno postaviti izvedenca ustrezne stroke, s pomočjo katerega bi tožeča stranka morala dokazati zlorabo pravic s strani tožene stranke. Če bi tožena stranka pri zapori ceste zlorabila pravico, torej zaporo izvedla v nasprotju z veljavnimi predpisi, bi za škodo odgovarjala krivdno in določba 133. člena OZ ne bi bila uporabljiva. Pri škodi, ki nastane pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, pa se protipravnost ne kaže v sami protipravnosti ravnanja, temveč v preseganju normalne meje škode, ki nastane pri opravljanju splošne koristne dejavnosti. Obseg nastale škode, ki je tožeči stranki nastala zaradi petmesečne popolne zapore ceste, je izguba celotne najemnine za vtoževano obdobje in navedena škoda tako bistveno odstopa od običajnega obsega škode, ki bi lahko nastala zaradi rekonstrukcije ceste. Napačno in neutemeljeno je stališče, da bi tožeča stranka škodo lahko zmanjšala z neplačilom odškodnine, torej s kršitvijo sprejetih pogodbenih obveznosti. Tudi, če tožeča stranka najemnine lastnikom ne bi poravnala, bi s takim ravnanjem škodo le preložila na dejanskega lastnika objekta. Odškodninska odgovornost je namreč samostojna in ni odvisna od ostalih poslovnih razmerij tožeče stranke, razen če bi zaradi poplačila iz kakšnega drugega naslova prejela določena sredstva. Stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme glede višine davščin in stroškov na tožeči stranki, ni pravilno. Tožena stranka bi morala ugovor, da je potrebno pri določitvi odškodnine znižati odškodnino za znesek davkov in stroškov, ustrezno obrazložiti. Tudi sicer bi bilo mogoče, ob ustrezni trditveni podlagi in predlaganih dokazih tožene stranke, višino odškodnine zmanjšati za znesek izkazanih stroškov, ne pa tudi za znesek davkov. Tožena stranka mora namreč plačati celotno odškodnino, višina davkov, ki bi jih tožeča stranka v zvezi s tem morala plačati, pa je odvisna od razmerja med tožečo stranko in državnimi organi in tožene stranke ne zadeva. Napačen je zaključek prvega sodišča, da zahtevka za meseca maj in junij ne moreta biti utemeljena, ker naj bi tožena stranka pogodbo odpovedala šele 30.6.2010. Iz same odpovedi najemne pogodbe namreč ne izhaja, da so najemnine poravnane. Samo dejstvo, da je bilo pogodbeno razmerje še veljavno, pa na samo odškodninsko odgovornost tožene stranke ne vpliva. Tudi stališče prvega sodišča, da tožeči stranki škoda za mesec oktober ni mogla nastati, ker se tega meseca dela na K. cesti niso več opravljala, je napačno. Tožeča stranka je zaradi ravnanja tožene stranke izgubila najemnika poslovnega prostora. Jasno je, da tožeča stranka v času obnove ceste novega najemnika ni mogla pridobiti, saj nihče ni bil pripravljen najeti lokala, ki se nahaja na gradbišču in do katerega dostop ni mogoč. Škoda je nastala zaradi izgube najemnika poslovnega prostora, zato je v vzročni zvezi z dejanjem tudi škoda za izgubljeno najemnino za mesec oktober. Posledice škodnega dejanja so torej prenehale s sklenitvijo nove najemne pogodbe, ne pa z zaključkom del. Napačno je ugotovljeno tudi dejstvo, da so bile najemnine plačane. Nikakor ne drži zaključek sodišča, da je bila izpoved zaslišane priče jasna in nedvoumna. Iz predloženih dokumentov pa tudi ne izhaja, da bi bile najemnine zajete v znesek kupnine. Tak zaključek je v nasprotju tudi z odpovedjo najemne pogodbe, iz katere izhaja, da je pogodba odpovedana z dnem 30. 6. 2010. Po odpovedi najemne pogodbe podnajemnik v poslovnih prostorih ni več posloval, zato je še toliko bolj neverjetno, da bi prostovoljno plačal najemnine vse do novembra 2010. Sodišče je dokazno breme v zvezi z izvedenimi plačili neutemeljeno prevalilo na tožečo stranko, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od v pritožbi zoper sodbo zatrjevanih kršitev, sprejelo je pravilno dokazno oceno ter je o tožbenem zahtevku materialno pravno pravilno odločilo.

6. Tožeča stranka je zahtevala plačilo odškodnine, ker je bil zaradi gradnje ceste v D. od meseca maja do meseca septembra 2010 povsem onemogočen fizični dostop strankam do gostinskega obrata, ki ga je imela tožeča stranka v najemu. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz več razlogov: – ker tožeči stranki ni nastala škoda, saj je od podnajemnika, družbe K. za vtoževano obdobje prejela najemnine; – ker je bila tožba v zvezi s podlago iz tretjega odstavka 133. člena KZ nesklepčna oziroma ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je tožena stranka presegla običajne meje škode pri opravljanju splošne koristne dejavnosti; – ker bi tožeča stranka od zneska vtoževane odškodnine morala odbiti stroške in davščine; in ker v skladu z 243. členom OZ ni sprejela razumnih ukrepov za zmanjšanje škode.

7. V skladu s tretjim odstavkom 133. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, je v primeru, če škoda nastane pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje. Zmotno je pritožbeno stališče, da je že v izhodišču protipravna vsa škoda iz naslova izgubljenega dobička, ki naj bi izhajala oziroma, ki naj bi bila povezana z opravljanjem splošne koristne dejavnosti. Odškodninski zahtevek po citiranem tretjem odstavku 133. člena OZ je tako odvisen od odgovora na vprašanje, ali je nastala škoda, ki presega običajne ali normalne meje, kajti le ta škoda je protipravna in zato podlaga za nastanek odškodninske odgovornosti po tem določilu. Trditveno in dokazno breme o tem, da uveljavljana škoda iz naslova izgubljenega dobička presega normalne meje, je bilo na tožeči stranki, ki tega bremena ni zmogla. V konkretnem primeru je šlo za (delno) zaporo ceste zaradi njene rekonstrukcije v samem centru D., torej v močno urbanem okolju, ki od posameznikov oziroma uporabnikov že samo po sebi terja določeno višjo prilagoditev in toleranco. Tožeča stranka bi zato morala konkretizirati, da so bili glede na konkretne okoliščine kršeni standardi zapore ceste oziroma običajne meje zapore ceste glede na konkretno rekonstrukcijo ceste.

8. Pritožbeno sodišče sledi tudi dejanskemu zaključku sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni nastala škoda, ker je podnajemnik, družba K. tožeči stranki plačala najemnine za vtoževane mesece od maja do vključno oktobra 2010. Sodišče slednjo ugotovitev ni oprlo zgolj na izpoved priče I. O., iz katere izhaja, da je podnajemnik, družba K. tožeči stranki iz naslova unovčene bančne garancije poravnala vse najemnine in stroške, nastale do konca junija 2010, medtem ko so bile najemnine za mesece julij, avgust, september in oktober pobotane pri plačilu prenosa poslovnega deleža, temveč tudi na dejstvo, da je tožeča stranka v mesecu novembru 2009 prodala družbi K. opremo za 40.000,00 EUR, meseca junija 2010 pa celoten poslovni delež te družbe odkupila za 7.500,00 EUR, Tožeča stranka je torej prejela poslovni delež družbe K. d. o. o. za znesek 7.500,00 EUR, čeprav je bila vrednost opreme v lasti navedene družbe v mesecu juniju 2009 vredna 40.000,00 EUR, zaradi česar se izkaže izpoved priče O., da se je pri kupnini za poslovni delež poračunal ves dolg družbe K d. o. o. tožeče stranke, torej tudi plačilo vtoževanih najemnin, logična in prepričljiva. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je namreč nelogično, da bi se vrednost opreme v dobrih dobrih šestih mesecih znižala kar za 80 %. Ker je bil v podjemni pogodbi določen 6–mesečni odpovedni rok, tudi ni neverjetno, kot to v pritožbi zatrjuje tožeča stranka, da družba K. zaradi odpovedi najemne pogodbe z dne 30.6.2010, ne bi poravnala najemnin, tudi za mesece julij do oktobra, saj jo je k temu zavezovala navedena določba najemne pogodbe.

9. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo plačilo najemnin s strani podjetja K. biti dokazano z listinami, ker poslovni subjekti poslujejo preko TRR, pritožbeno sodišče odgovarja, da ni nobenega formalnega dokaznega pravila, po katerem bi morala stranka plačila dokazovati z listinami. Naše pravo namreč sloni na načelu proste presoje dokazov, kar pomeni, da ne pozna nobenih dokaznih pravil in so si dokazna sredstva načeloma enakovredna, sodišče pa je dolžno skrbno oceniti vsak dokaz posebej in nato vse skupaj (8. člen ZPP) ter glede na dokazno breme zaključiti, ali je zatrjevano dejstvo dokazano. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pri sprejemanju dokazne ocene ravnalo v skladu z navedenimi določbami ter je dokazno oceno tudi logično in skladno pojasnilo tako, da pritožbenemu sodišču ne vzbuja nobenega dvoma.

10. Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožbeno navedbo, da je od ugotovljene višine izgubljenega dobička potrebno odšteti le stroške, saj je obveznost plačila davščin stvar razmerja med tožečo stranko in državo, kar pa na samo odločitev ne vpliva, saj je bil tožbeni zahtevek zavrnjen že iz drugih materialnopravnih razlogov.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).