Jedro

V obravnavanem primeru se je tožnik prijavil na Javni razpis štipendij za študij slovenskih državljanov v tujini za leto 2011, in sicer je zaprosil za štipendiranje 4. letnika doktorskega študija atomske in laserske fizike. Na podlagi njegovih navedb v prijavi in listin iz prejšnjih razpisov, ki so bile znane tako organu kot tudi tožniku, je upravni organ lahko odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku, torej brez zaslišanja tožnika. Vsa pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločitev, je ugotovil in razjasnil do te mere, da je na njihovi podlagi lahko napravil pravilen zaključek in vlogo tožnika zavrnil. Toženka je v drugostopenjski odločbi ustrezno pojasnila, na podlagi katerih dokumentov je štela, da gre v tožnikovem primeru za 3-letni študijski program, pri čemer se je kljub pravilnemu sklicevanju na tretji odstavek 238. člena ZUP, opredelila tudi do vsebine potrdila z dne 15. 7. 2011 in njegovo vsebino primerjala s starejšimi potrdili.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije (v nadaljevanju Sklad) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo vlogo za pridobitev štipendije za 4-letni študij po programu Doctor of Philosophy in Atomic and Laser Physics at the Department of Physics, Atomic and Laser Physics na University of Oxford, Lincoln College, Oxford, Velika Britanija. V obrazložitvi je navedel, da se je tožnik prijavil na Javni razpis štipendij za študij slovenskih državljanov v tujini za leto 2011 (105. JR) za pridobitev štipendije za 4-letni doktorski študij po zgoraj navedenem programu z začetkom v oktobru 2008 in zaključkom 8. 4. 2013. Iz potrdila o vpisu z dne 3. 5. 2011, ki ga je tožnik predložil svoji vlogi, izhaja, da se štipendija, ki jo je tožnik prejel za študij po zgoraj navedenem programu, izteče s septembrom 2011, prav tako tožniku po zaključenem tretjem letniku, to je od oktobra 2011 dalje, ne bo treba plačevati šolnine za ta študij. Nadalje iz dokumentacije, ki jo je tožnik predložil, ko se je prijavil na razpis Štipendije za študij slovenskih državljanov v tujini v letu 2009 (65. javni razpis) in jo je Sklad za namen odločanja prenesel iz vloge za 65. razpis, izhaja, da se je tožnik takrat prijavljal za pridobitev štipendije za 3-letni in ne za 4-letni študij. To potrjuje tudi potrdilo o vpisu, ki ga je izdala institucija University of Oxford z dne 5. 8. 2009, iz katerega izhaja, da se je tožnik prvič vpisal na navedeni študij 1. 10. 2008 in bo na tem študiju redni študent s polno študijsko obremenitvijo (full-time student) le do 30. 9. 2011. Enako izhaja tudi iz dokumentacije (potrdila o vpisu), ki jo je tožnik predložil za pridobitev štipendije za ta študij na javnem razpisu Štipendije slovenskim državljanom za študij naravoslovja, tehnike in medicine v tujini v letu 2008 (44. javni razpis). Da se tožnik izobražuje na 3-letnem programu pa izhaja tudi iz Aneksa št. 1 k pogodbi o štipendiranju št. 2006/521-003, ki ga je tožnik sklenil s Skladom dne 10. 5. 2010, s katerim je Sklad obveznost zaposlitve tožniku odložil do zaključka študija na višji stopnji, torej do 30. 9. 2011. Po petem odstavku 1. točke javnega razpisa se pravica do štipendije podeli od letnika, ki se začne v koledarskem letu 2011 dalje, do zaključka posameznega študijskega programa ter se mora kandidat vpisati in s študijem v tem letniku tudi pričeti v koledarskem letu 2011, tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje, saj je iz zgoraj povzetih dokazil razvidno, da gre za 3-letni doktorski program, ki bi se moral zaključiti 30. 9. 2011. Poleg navedenega bi se moral tožnik skladno z navedenim razpisnim določilom v študijskem letu 2011/2012 vpisati in o tem predložiti potrdilo, vendar pa iz potrdila izobraževalne institucije izhaja, da bo tožnik redni študent s polno študijsko obremenitvijo le do 30. 9. 2011, kar pomeni, da v letu 2011/2012 tudi ne bo izpolnjeval pogoja iz šestega odstavka 3. točke javnega razpisa, ki določa, da mora biti oblika študija redni študij s polno študijsko obremenitvijo. Nadalje vloga tudi ne izpolnjuje pogoja iz šestega odstavka 1. točke javnega razpisa, ki določa, da lahko traja štipendiranje največ toliko študijskih let, kolikor jih je predpisanih s programom, za katerega štipendiranje se kandidat prijavlja. Program tožnika je, kot izhaja iz informacij v vlogi, 3-letni, zato za 4. letnik skladno z omenjenim določilom ne more pridobiti štipendije, saj so s programom predpisana zgolj 3 leta študija na tej stopnji, kar pomeni, da bi tožnik štipendijo pridobil skupno največ za 3 študijska leta.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in pritrdil ugotovitvi prvostopenjskega organa, da gre v konkretnem primeru za 3-letni študijski program. Pritožbene navedbe v smislu, da je pri prejšnjih razpisih tožnik kot datum zaključka študija navedel 30. 9. 2011 le zato, ker je vloga zahtevala določen datum zaključka študija, doktorski študij pa naj določenega datuma zaključka ne bi imel, so neutemeljene. Tožnik je namreč s podpisom prijavnice na zgoraj navedenih javnih razpisih izrecno izjavil, da so vsi podatki v vlogi popolni in resnični. Poleg tega sta potrdili o vpisu z dne 30. 6. 2008 in 5. 8. 2009 opremljeni z žigom in podpisom. Potrdilo z dne 15. 7. 2011 pa je organ presojal skupaj z vsemi drugimi potrdili, ki jih je tožnik predložil v prejšnjih razpisnih postopkih. Ker samo to novo potrdilo govori o tem, da študij oziroma raziskovalni projekt lahko traja več kot tri leta, vsa ostala dokazila in potrdila pa tega ne potrjujejo, je organ zaključil, da gre za 3-letni študijski program. Tožnik ima sicer možnost nadaljevanja študija in ohranja tudi status študenta, vendar je takšna situacija podobna podaljšanemu statusu študenta, kot ga pozna tudi Zakon o visokem šolstvu, in je namenjen temu, da študent dokonča vse študijske obveznosti. Končno pa potrdila ni mogoče upoštevati na podlagi tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik namreč ni pojasnil oziroma navedel opravičljivih razlogov, zakaj omenjenega dokazila ni predložil že v postopku na prvi stopnji.

Tožnik izpodbija odločbo v celoti in iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter predlaga, da sodišče tožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve oziroma druge stopnje. Organ prve stopnje je pri obravnavanju vloge napačno opredelil vsebino vloge, saj iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da se zavrne vloga za pridobitev štipendije za 4-letni študij. Tožnik je namreč kot dosedanji štipendist uveljavljal zgolj pravico do štipendije za 4. letnik doktorskega študija, kar pa vsebinsko ni enoznačno odločitvi v izreku. Že iz tega razloga je odločba nepravilna in nezakonita, saj ne vsebuje odločitve o vlogi stranke. V pritožbenem postopku predložena listina izobraževalne ustanove University of Oxford z dne 15. 7. 2011 je javna listina, ki jo je izdala ustanova v okviru svojih pristojnosti ter je v posledici treba šteti v njej navedene navedbe za resnične, dokler se ne dokaže nasprotno. Organ druge stopnje v pritožbenem postopku ni izvedel postopka dokazovanja o nasprotnem, prav tako pa tožnika ni pozval na dopolnitev pritožbe z drugimi listinami, obenem pa ex offo ni pridobil nikakršne listine, ki bi dokazovala nasprotno. S tem je organ druge stopnje zagrešil bistveno kršitev določb postopka in je v posledici izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Nezakonito je tudi sklicevanje na določbo 238. člena ZUP v povezavi z novimi dejstvi in dokazi. Temeljno pravilo in načelo upravnega prava je, da je upravni organ dolžan pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Navedeno sta oba upravna organa opustila in s tem onemogočila izvedbo načela materialne resnice ter varstva koristi strank, kot ga določata 7. in 8. člen ZUP. Na oba organa je torej mogoče nasloviti očitek, da dejanskega stanja nista v celoti raziskala ter je v posledici njuni odločbi treba odpraviti ter ju usmeriti, da v ponovnem postopku le-to opravita. Pri ugotavljanju trajanja in obsega študija sta se organa neupravičeno sklicevala na 2 in 3 leta stare dokumente, čeprav jima je tožnik predložil zgoraj navedeno javno listino, ki je novejšega datuma ter sta imela na razpolago tudi možnost vpogleda v spletni portal konkretne izobraževalne ustanove.

Tožena stranka je po pozivu sodišču predložila upravne spise zadeve, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 je toženka pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, zastopa pa jo organ, ki je ta upravni akt izdal. V konkretnem primeru je bil postopek odločanja končan z odločbo drugostopenjskega upravnega organa (Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve), ki je organ Republike Slovenije. Toženka je torej država. Čeprav je tožnik kot toženko navedel tudi Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendiranje, je sodišče štelo, da je bilo z navedbo Republike Slovenije in Ministrstva za delo družino in socialne zadeve zadoščeno zahtevi iz omenjene določbe ZUS-1 ne glede na to, da je navajanje prvostopenjskega organa z vidika te določbe odveč oz. nepotrebno. Tako stališče (v primerjavi s pravdnim postopkom manj restriktivno) temelji na naravi upravnega spora, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, pri katerih je že po zakonski določbi toženka država, ko gre za upravne akte, ki so jih izdali njeni organi.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

V obravnavanem primeru se je tožnik prijavil na Javni razpis štipendij za študij slovenskih državljanov v tujini za leto 2011 (105. JR), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 105/2010, in sicer je zaprosil za štipendiranje 4. letnika doktorskega študija atomske in laserske fizike na Univerzi v Oxfordu. Iz 1. točke javnega razpisa „Predmet javnega razpisa“ izhaja, da se sredstva podeljujejo za študijsko leto 2011/2012, pravica do štipendije pa se podeli od letnika, ki se začne v koledarskem letu 2011 dalje, do zaključka posameznega študijskega programa. Štipendiranje lahko traja največ toliko študijskih let, kolikor jih je predpisanih s programom, za katerega štipendiranje se kandidat prijavlja. Po 3. točki javnega razpisa „Pogoji“ pa mora kandidat izpolnjevati vse tu navedene pogoje, med drugim tudi glede oblike študija, saj se sredstva podeljujejo le za redni študij s polno študijsko obremenitvijo glede na število ur študijskih obveznosti ali študijskih kreditov.

Sodišče na podlagi podatkov iz upravnega spisa pritrjuje ugotovitvi obeh upravnih organov, da je tožnikov doktorski študij 3-letni študij. Potrdili o vpisu z dne 30. 6. 2008 in 5. 8. 2009, ki ju je iz dokumentacije predhodnih razpisov pridobil prvostopenjski organ, namreč dokazujeta navedeno dejstvo, enako tudi prijavnica tožnika na javni razpis za leto 2009. Upravni organ je tako vpogledal v podatke, ki so mu bili znani in ki so bili znani tudi tožniku, saj jih je slednji sam predložil ob prijavi na javna razpisa v letih 2008 oziroma 2009 v zvezi z istim študijskim programom, ki je predmet te prijave. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da je organ kršil določbi 7. in 8. člena ZUP. Na podlagi tožnikovih navedb v prijavi na javni razpis (prijavnica z dne 4. 5. 2011) in listin iz prejšnjih razpisov, ki so bile znane tako organu kot tudi tožniku, je upravni organ lahko odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku, torej brez zaslišanja tožnika. Pri tem je vsa pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločitev, ugotovil in razjasnil do te mere, da je na njihovi podlagi lahko napravil pravilen zaključek in vlogo tožnika zavrnil. Pri tem je organ vse pridobljene dokaze presodil v skladu z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP), zato so neutemeljene tožbene navedbe, da se je organ neupravičeno skliceval na stare dokumente ter da bi moral vpogledati še na spletno stran univerze. Potrdila o vpisu namreč v skladu s tretjim odstavkom 179. člena ZUP veljajo za javno listino in potrjujejo, da je bil tožnik v letih 2008 in 2009 vpisan na triletni doktorski študij na Univerzi v Oxfordu. Nasprotnega tožnik tudi po mnenju sodišča ni uspel dokazati. Toženka je v drugostopenjski odločbi tudi ustrezno pojasnila, na podlagi katerih dokumentov je štela, da gre v tožnikovem primeru za 3-letni študijski program, pri čemer se je kljub pravilnemu sklicevanju na tretji odstavek 238. člena ZUP, opredelila tudi do vsebine potrdila z dne 15. 7. 2011 in njegovo vsebino primerjala s starejšimi potrdili.

Prav tako je treba zavrniti preostale tožnikove ugovore. Navedba prvostopenjskega organa, da vloga ni popolna, pri čemer jo je obravnaval vsebinsko in je ni zavrgel, ni vplivala na zakonitost odločitve. Če bi bila vloga v resnici nepopolna, bi moral organ z njo postopati v skladu s 67. členom ZUP in stranko pozvati k ustrezni dopolnitvi vloge, šele nato, torej če stranka v določenem roku ne bi sledila pozivu in odpravila pomanjkljivosti, bi vlogo lahko zavrgel (drugi odstavek 67. člena ZUP). V konkretnem primeru pa upravni organ tožnikove vloge ni zavrgel, torej ni sprejel procesne odločitve, ampak jo je (pravilno) vsebinsko obravnaval. Navedeno nenazadnje potrjuje tudi 10. točka javnega razpisa „Rok in način oddaje prijav“, ki med drugim določa, da bodo kandidati, ki ne bodo oddali popolne prijave, pozvani k njeni dopolnitvi. Ker tožnik k dopolnitvi ni bil pozvan, je treba njegovo vlogo šteti za popolno, kar je storil tudi prvostopenjski organ. Iz nadaljnje obrazložitvi izpodbijane odločbe namreč v ničemer ne izhaja, v čem naj vloga ne bi bila popolna. Iz istega razloga je treba zavrniti tudi tožnikov ugovor glede nepravilnosti izreka izpodbijane odločbe. Prvostopenjski organ je v izreku sicer res navedel, da se zavrne tožnikova vloga za štipendiranje 4-letnega študija, vendar navedena pomanjkljivost ne vpliva na zakonitost same odločbe. S takšnim izrekom je namreč upravni organ v celoti odločil o tožnikovem zahtevku (ki je zaprosil za štipendijo za 4. letnik), zato je izrek popoln in dovolj jasen.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo zavrnilo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.