Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče državnemu organu, katerega ravnanje je v celoti urejeno z zakonom, ne more prepovedati, da ne bi ravnal v skladu z zakonom (razen če ne bi bilo to že v zakonu predvideno).
Pogoj za zavarovanje je verjetna terjatev in ne tudi ne-verjetnost eventuelnih ugovorov zoper njo.
I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki 4/I. spremeni tako, da se ugodi ugovoru zoper izdano začasno odredbo v tem delu, to je glede prepovedi Finančni upravi RS, da tožeči stranki izplača vračilo plačanega davka (12.152,00 EUR); v tem delu se sklep o začasni odredbi razveljavi in se predlog zavrne.
II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.
III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožnikov zoper svoj sklep o začasni odredbi z dne 2. 4. 2015, s katero jim je prepovedalo obremeniti in odtujiti nepremičnine, ki so v sklepu natančno opredeljene (1., 2. in 3. tč. pod I.), poleg tega pa je, pod tč. 4/I., Finančni upravi RS prepovedalo, da tožnikom izplača vračilo davka na promet z nepremičninami v višini 12.152,00 EUR.
2. Zoper sklep se tožniki pritožujejo, in sicer iz vseh formalnih pritožbenih razlogov ter predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in sklep o začasni odredbi razveljavi ter predlog tožene stranke zavrne. Opredeljujejo še svoje pritožbene stroške. Vztrajajo, da za izdano začasno odredbo ni pogojev. Najprej menijo, da sodišče ne bi smelo odločati samo s stopnjo verjetnosti, češ da je s tem kršeno načelo zakonitosti, poleg tega pa bi bilo sodišče moralo opraviti narok za odločanje o ugovoru. Potem nasprotujejo oceni o verjetno izkazani terjatvi, češ da po logiki sodišča za to zadošča že vložena tožba. Naprej pritožba očita, da sodišče ni upoštevalo verjetnosti njihove terjatve po tožbi, obstaja namreč možnost pobota. Navaja se, da tudi tožena stranka nima vrednejšega premoženja. Sploh pa je tožeča stranka terjatev do tožene stranke v izvršilnem postopku preplačala, za kar pravi, da bo odškodninsko tožila državo. Pravi tudi, da ne razume sodišča, ko utemeljuje nevarnost onemogočena izvršbe, češ da bodo glede na vrstni red izbrisane zaznambe prepovedi – zakaj jo potem sploh vpisuje. Zaključek o tem, da je nepremičnina z ID ... že tako obremenjena, da prodaja ne bi pomenila premoženjskega ekvivalenta, se zdi tožnikom brez podlage. Sicer pa več prostora pritožba nameni še utemeljevanju dejstva, da je lastnina ustavnopravna kategorija in da pomeni prepoved razpolaganja z njo hud poseg vanjo. Subjektivna nevarnost otežene uveljavitve terjatve po stališču pritožbe ni izkazana, sklep pa posega v pravice tretjih in jim ne daje pravnega sredstva. Pritožniki sklenejo z očitkom, da je glede prepovedi izplačila davka izpodbijani sklep tudi neobrazložen.
3. Pritožba je delno utemeljena.
4. Sodišče prve stopnje je glede prepovedi razpolaganja z nepremičninami pravilno uporabilo relevantne določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in pravilno ocenilo, da so za izdajo take začasne odredbe izpolnjeni vsi pogoji. Zato je bila izdaja takšne odredbe pravilna in zakonita, ugovor proti sklepu o njeni izdaji pa neutemeljen, in je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko ga je zavrnilo. Svojo odločitev je v tem delu v celoti tudi ustrezno obrazložilo.
5. Neutemeljen je očitek o neizvedbi naroka za odločitev o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi; že sodišče prve stopnje je jasno povedalo, da narok po 2. odst. 58. čl. ZIZ ni obvezen in pojasnilo, zakaj ga ni razpisalo, pritožniki pa ne navedejo, zakaj bi ga bilo po njihovem mnenju treba opraviti.
6. Dalje je neutemeljen očitek o tem, da sodišče ne bi smelo odločiti na podlagi verjetnosti, saj je to dokazni standard, ki ga za izdajo začasne odredbe določa zakon, in sicer ZIZ v 1. odst. 270. čl.: „Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.“ Resničnost upnikovih (tu so „upnik“ toženci) trditev in posledično utemeljenost zahtevka po nasprotni tožbi je stvar dokaznega postopka glavne obravnave in končne odločitve o glavni stvari, za izkaz verjetnosti terjatve pa zadošča, kar tožena stranka navaja in predlaga v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe. Verjetnost, ki se po določbah ZIZ uporablja kot dokazni standard, potreben za izdajo začasne odredbe za zavarovanje terjatve, je podana, kadar so razlogi za resničnost močnejši in številčnejši, kot pa razlogi, ki govorijo za neresničnost, kot je to popolnoma pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju nekontradiktornosti postopka za izdajo začasne odredbe je temu dokaznemu standardu zadoščeno, kadar predlagatelj v potrditev svojih navedb, ki so materialnopravno sklepčne, predloži takšne dokaze, ki bi, če bi v nadaljevanju postopka uspeli, dokazovali resničnost njegovih navedb in torej narekovali zanj ugodno odločitev. Konkretno iz česa izhaja verjetnost (vsaj delne) utemeljenosti terjatve tožencev po njihovi nasprotni tožbi, je sodišče prve stopnje lepo navedlo v točkah 9 in 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa in pritožbeno sodišče temu nima česa dodati, golo ponavljanje navedenega pa ne bi bilo smiselno, še zlasti, ker pritožnica konkretno s tem ne polemizira.
7. Je pa pravilna tudi presoja izkazanosti drugega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, kot jo je opravilo prvostopenjsko sodišče; Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odst. 270. čl. ZIZ).
8. Ocena prvostopenjskega sodišča, da je ta nevarnost izkazana s tem, da je izkazano, da so tožniki že razpolagali s svojim (edinim vrednejšim) premoženjem, je izčrpno pojasnjena v točki 11 na 5. in 6. strani izpodbijanega sklepa; toženci so izkazali aktivno ravnanje tožnikov, usmerjeno v onemogočanje oz. oteževanje uveljavljanja terjatve prvih do slednjih, in sicer prav z odtujevanjem svojega nepremičnega premoženja, kot je vse še natančneje (zlasti časovno) pojasnjeno na navedenem mestu in tudi tega ne kaže le ponavljati v odgovor pritožbi. Golo ponavljanje namreč nima prav nobenega pomena. Predhodna velika obremenjenost nepremičnine z ID ... je samo argument sodišča, da prodaja ne bi pomenila samo spremembe oblike premoženja, kar sicer načeloma namreč ne utemeljuje izdaje začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Da pa ta nepremičnina ne bi bila predhodno že obremenjena, pritožba niti ne trdi (tem manj pojasni, za koliko je obremenjena in koliko je (sicer) vredna).
9. Le v postopku, kjer bi pritožniki predlagali zavarovanje lastne terjatve do tožencev, bi bilo treba presojati verjetnost te njihove terjatve ter oceniti, ali so izkazani vsi pogoji za zavarovanje na strani dolžnikov (tedaj tožencev). Pritožniki se zato motijo, ko menijo, da bi moralo sodišče presoditi tudi verjetnost njihove terjatve do tožencev, ker da lahko pride do pobotanja. Osnovni pogoj za zavarovanje je namreč le verjetna terjatev in ne tudi ne-verjetnost eventuelnih ugovorov zoper njo. Posledično presoja obstoja preostalih pogojev za izdajo začasne odredbe na strani tožencev v tem postopku seveda odpade.
10. Evidentno je tudi, da se pritožniki le sprenevedajo, ko se sprašujejo, zakaj le je sodišče odredilo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, če hkrati navaja, da se bodo te zaznambe brisale. Tu ni namreč nobenega nasprotja ali paradoksa; sodišče prve stopnje pravilno in korektno navaja, da je zaznamba te tu sporne prepovedi potrebna kljub drugim predhodno že vpisanim. Evidentno je tudi, da namera tožnikov tožiti državo na predmetni postopek zavarovanja ne more vplivati.
11. Pač pa predlog za izdajo začasne odredbe ni bil utemeljen v delu, kjer upnik predlaga, da sodišče davčnemu organu (FURS) prepove vračilo davka, in sicer zato, ker to ni primerno sredstvo zavarovanja. Sklep je bilo v tem delu treba spremeniti v smeri ugoditve ugovoru, razveljaviti ta del začasne odredbe in zavrniti predlog. V 1. odst. 271. čl. ZIZ je res določeno, da sme sodišče za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Vendar pa je to določbo treba prav razumeti. Ni je mogoče razumeti dobesedno in absolutno ter zlasti ne tako, kakor da bi bila v pravnem redu povsem izolirana. Sodišče namreč državnemu organu, katerega ravnanje je v celoti urejeno z zakonom, ne more prepovedati, da ne bi ravnal v skladu z zakonom (razen če ne bi bilo to že v zakonu predvideno). Kar je želel upnik s tem de facto doseči, je sicer razumljivo (da bi tožniki ne skrili oz. odtujili denarja, ki se ga nadejajo iz naslova vračila davka – ali se ga res in ali utemeljeno, zdaj tu ni pomembno), vendar ima prav za to na voljo druga, ustrezna sredstva zavarovanja (prim. 3. in 4. tč. 1. odst. 271. čl. ZIZ).
12. Strinjati se je treba s pritožniki še glede tega, da je prepoved razpolaganja z nepremičnim premoženjem znaten poseg v lastninsko pravico. A si s tem ne pomagajo; v primeru, ki ga ima sodišče pred seboj, ima namreč ta poseg zakonito podlago.
13. V delu, kjer je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP), jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), delno pa je bilo treba pritožbi ugoditi (sicer iz popolnoma drugih razlogov, kot jih navajajo pritožniki, a gre za uporabo materialnega prava), sklep pa spremeniti v smer delne ugoditve ugovoru, razveljaviti del sklep o začasni odredbi in ustrezen del predloga za njeno izdajo zavrniti (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).
14. Stroški v zvezi z postopkom za izdajo začasne odredbe delijo usodo ostalih pravdnih stroškov (1. odst. 151. čl. ZPP). Tako bo tudi o pritožbenih stroških tega postopka zavarovanja odločeno s končno odločitvijo o glavni stvari.