Jedro

Tožena stranka bi morala pred razrešitvijo odvetnice vpogledati v kazensko zadevo in se prepričati ali očitki o nevestnem delu odvetnice držijo. Če bi se izkazalo, da odvetnica spisovne dokumentacije, ki jo je bilo treba preučiti in se do nje opredeliti, ni sproti posredovala tožnici, je bila njena zahteva, da ji odvetnica to dokumentacijo izroči, razumljiva. Dejstvo, da je odvetnik pravni strokovnjak še ne zagotavlja, da stranko vedno zastopa v skladu z njenimi koristmi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 555/2021 z dne 20. 9. 2021 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 25,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razrešila odvetnico A. A., ki je bila za izvajanje dodeljene brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) določena z odločbo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 555/2021 z dne 3. 3. 2021 (I. točka izreka). Namesto omenjene odvetnice je za izvajanje odobrene BPP določila odvetnika B. B. (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila tožnici dodeljena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV K 22939/2018, ki jo je od vključno 26. 2. 2021 dalje izvajala odvetnica A. A. (v nadaljevanju odvetnica).

3. V nadaljevanju je povzet predlog odvetnice za razrešitev na podlagi desetega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki ga je tožena stranka prejela 12. 7. 2021, v katerem je odvetnica navedla, da imata s tožnico drugačne poglede na vsebinske in procesne možnosti v zadevi, zato je njuno sodelovanje vse težje. Tožnica ji že dlje časa ne zaupa, dvomi v njeno pravno znanje in njenih pojasnilih glede možnih procesnih rešitev. Zahteva tudi, da v njenem imenu sestavlja različne vloge in pravna sredstva, čeprav ji je razložila, da ta ne bodo uspešna, da so nepotrebna ali nedovoljena. Posledično je tožnici večkrat predlagala zaključek sodelovanja. V pravdni zadevi II P 1927/2017, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, je za pripravo na narok porabila kar nekaj ur, tožnici pa na njeno zahtevo pisno posredovala navedbe in dokazne predloge, ki jih je nameravala podati na naroku. Kljub temu ji je tožnica 25 minut pred narokom odpovedala pooblastilo in ni želela, da bi jo spremljala na narok. Po zaključku naroka je prišla v njeno pisarno in podpisala odpoved pooblastila še v zadevah IV K 22939/2018 in I 1598/2016, ki tečeta na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Odvetnica je za svoje navedbe predložila ustrezna dokazila, med drugim tudi izjavi tožnice o odpovedi pooblastila v pravdni zadevi II P 1927/2017 z dne 6. 7. 2021 in v kazenski zadevi I K 22939/2018 z dne 8. 7. 2021. 4. Dne 14. 7. 2021 je tožena stranka prejela tudi predlog tožnice za razrešitev postavljene odvetnice. V tem predlogu je tožnica navajala, da bil dne 8. 7. 2021 v pravdni zadevi II P 1927/2017 (v nadaljevanju pravdna zadeva) narok. Ker odvetnica ni pripravila vloge, jo je tožnica tega dne obvestila, da ne želi, da jo spremlja na narok. Pri pregledu pravdne zadeve je tožnica ugotovila, da je bil brez njene vednosti na predlog odvetnice narok preložen, čeprav je odvetnica vedela, da je prejšnji odvetnik zavlačeval zadevo. Ko je tožnica odvetnico dne 8. 7. 2021 zaprosila za posredovanje dokumentacije v zadevah, v katerih ji pooblastila ni preklicala, ji je odvetnica postavila pogoj, da ji bo dokumentacijo izročila, ko ji bo tožnica preklicala pooblastila tudi v teh zadevah. S tem je dejansko izsilila preklic pooblastil v zadevah Bpp 555/2021 in Bpp 813/2016 ter podpis vseh še neizpolnjenih napotnic BPP. Od nje naj bi zahtevala plačilo in ji zagrozila z izvršbo na nepremičnino v zadevi, kjer naj bi jo zastopala brez BPP. Tožnica je zato o ravnanju odvetnice obvestila Odvetniško zbornico.

5. V nadaljevanju izpodbijane odločbe je povzet odgovor tožnice z dne 16. 8. 2021 na predlog odvetnice za razrešitev. Tožnica je odgovorila, da je odvetnica večkrat zaprosila za preložitev narokov, obvestila pa jo je le o eni preložitvi. V kazenski zadevi je odvetnica od nje zahtevala, da se naroka zaradi prehlada ne udeleži, in na narok odšla sama. Po mnenju tožnice je bila na tem naroku priča pomanjkljivo zaslišana, odvetnica pa je predložila dokaze v korist obdolženca. Tudi sicer je z dokazi ni seznanjala sproti. Na predzadnji narok je prišla z modifikacijo obtožnega predloga, o čemer je predhodno ni seznanila, na zadnji narok pa se ni aktivno pripravila (niti dokumentacije ni imela s seboj).

6. V vlogi, ki jo je tožena stranka prejela 20. 9. 2021, je odvetnica zanikala vse očitke tožnice. Vztrajala je, da se je tožnica s preklicem pooblastila v kazenski zadevi strinjala, tega ni pogojevala s predajo spisov. Navajala je, da je preložitev naroka predlagala le, kadar je imela za to utemeljen razlog. V zvezi z očitkom, da je odšla na narok brez nje, je pojasnila, da ji je tožnica takrat povedala, da preboleva respiratorni infekt, da ni bila pri zdravniku in ni testirana na Covid-19, zato se ji njena prisotnost na naroku ni zdela primerna. Na predlog tožnice je sicer zaprosila za preložitev naroka, vendar sodišče njeni prošnji ni ugodilo. Sproti jo je seznanjala z zadevo. Ni ji znano, katere dokaze naj bi predložila v korist obdolženca. V odobritev ji je namreč poslala vse vloge, ki jih je sestavila. Pred narokom ji je na sestanku nameravala pokazati tudi modifikacijo obtožnega predloga (ki sicer ni bila bistvena za presojo), vendar se tožnica tega sestanka zaradi prepoznega prihoda v Ljubljano ni udeležila. Večkrat ji je predlagala, da si poišče novega odvetnika, sama pa razrešitve ni predlagala, ker je ocenila, da to tožnici ne bi bilo v korist. 7. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe je tožena stranka ugotovila, da je postavljenega odvetnika mogoče razrešiti le, če je podana t.i. krivda na strani odvetnika (deveti odstavek 30. člena ZBPP) ali na strani upravičenca (deseti odstavek 30. člena ZBPP). Ob takem stanju stvari, ko si tako tožnica kot tudi postavljena odvetnica želita razrešitve, je tožena stranka štela, da je razlog za razrešitev odvetnice na tožničini strani, ki ji je preklicala pooblastilo in je želela, da jo zastopa drug odvetnik. Ni sledila navedbam tožnice, da je v kazenski zadevi odvetnica od nje izsilila preklic oz. odpoved pooblastila, medtem ko je ona od od nje zahtevala le, da ji izroči dokumentacijo. Upoštevala je, da ji je tožnica v pravdni zadevi preklicala pooblastilo oz. ji na dan naroka dne 8. 7. 2021 sporočila, da ne želi, da jo zastopa na naroku, istega dne pa podpisala izjavo o odpovedi pooblastila v kazenski zadevi in prevzemu kazenskega spisa. Glede na te okoliščine je ugotovila, da tožnica izjave o odpovedi pooblastila ni podpisala pod prisilo. Menila je, da je tudi v tem, da stranka od odvetnika zahteva izročitev dokumentacije, izražena njena volja, da z njim ne želi več sodelovati.

8. Tožena stranka je ugotovila, da je odvetnica v redu opravljala svoje dolžnosti. S tem ko je tožnici zaradi prehlada odsvetovala, da se udeleži naroka, po mnenju tožene stranke ni kršila odvetniških dolžnosti, temveč je v času epidemije Covid-19 ustrezno ravnala. Odvetniških dolžnosti tudi ni kršila, ko naj bi na obravnavi pomanjkljivo zaslišala priči in modificirala obtožni predlog. Gre za strokovna opravila, katerih ustreznost tožnica kot laik ne more presojati, poleg tega pa tožnica za svoje očitke ni predložila nobenih dokazil. Odvetnica je pojasnila, da modifikacija obtožnega predloga ni bila bistvena za presojo v zadevi, na sestanku pred narokom je tožnico želela o tem seznaniti, vendar se ta sestanka ni udeležila.

9. Do ostalih navedb tožnice in odvetnice se tožena stranka ni opredeljevala, ker se smiselno ne nanašajo na omenjeni kazenski postopek oziroma so presplošne. Glede na navedeno je tožena stranka na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP razrešila postavljeno odvetnico in tožnico opozorila na posledice iz enajstega odstavka tega člena.

_Bistvene navedbe strank_

10. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da se izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Toženi stranki očita, da je zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kršitev načela materialne resnice iz 8. člena ZUP in kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Navaja, da je razrešitev odvetnice v skladu z devetim odstavkom 30. člena ZBPP predlagala že 8. 7. 2021, česar pa tožena stranka ni upoštevala, saj je izpodbijano odločbo izdala na podlagi kasnejšega predloga odvetnice v skladu z desetim odstavkom tega člena. S tem je tožnico postavila v slabši položaj, saj ji odobrena BPP lahko preneha. Odločitev o razrešitvi odvetnika iz razlogov po desetem odstavku 30. člena ZBPP ima namreč zanjo daljnosežne posledice, ker ob naslednji razrešitvi odvetnika iz tega razloga izgubi pravico do dodeljene BPP za nazaj. V tem primeru ne izgubi le pravice do BPP, ampak mora povrniti tudi vse že nastale stroške. Meni, da tako pomembne posledice po določbah ZBPP nalagajo toženi stranki še posebej skrbno presojo razlogov za razrešitev odvetnice tako z vidika subjektivnih ravnanj tožnice in odvetnice, kakor tudi z vidika objektivnih okoliščin konkretnega primera. Te presoje tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni opravila.

11. Iz tožbe nadalje izhaja, da naj bi tožena stranka izpodbijano odločbo utemeljila z razlogi iz druge zadeve (II P 1927/2017, v kateri je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani tožnico ista odvetnica zastopala po drugi odločbi Bpp). Odločitev je oprla tudi na odgovor odvetnice, s katerim je ni seznanila, hkrati pa odvetnice ni seznanila z njenim prvim predlogom za razrešitev z 8. 7. 2021. Meni, da je bila izpodbijana odločba izdana z namenom, da se zaščiti odvetnico, ki svojih dolžnosti po BPP odločbi ni v redu opravljala. O tem bi se tožena stranka lahko prepričala s pregledom zadev II P 1927/2017 in IV K 22939/2018, česar pa ni storila. Prav tako tudi ni obvestila Odvetniške zbornice, ki bi o tem lahko podala svoje mnenje.

12. Tožnica vztraja, da je odvetnik dolžan slediti predlogom in sugestijam zastopane stranke. Le-to je dolžan upoštevati ter ji pojasniti možnosti in potek postopka. Odvetnica v omenjeni kazenski zadevi ni postopala na tak način, saj je ravnala nevestno. Brez njene vednosti in soglasja je modificirala obtožni predlog, ki je bil bistven za presojo. Ko je ga odvetnica na naroku pričela brati, jo je bilo treba ustaviti, saj je v modificiranem obtožnem predlogu zatrjevala nekaj drugega, kar si je prizadevala dokazati tožnica. Na naroku, na katerega slednja zaradi prehlada ni pristopila, je odvetnica pričo pomanjkljivo zaslišala, zato je tožničin novi odvetnik moral predlagati, da se to pričo zasliši ponovno.

13. Tožnica zanika, da bi v kazenski zadevi IV K 22939/2018 (v nadaljevanju kazenska zadeva) samovoljno odpovedala pooblastilo odvetnici. S to zadevo se je odvetnica precej ukvarjala, zato je bilo smiselno, da jo v njej zastopa še naprej vsaj do razrešitve. Odvetnica ji ni nikoli predlagala, naj si poišče novega odvetnika, prav tako pa tožnica njej ni nikoli predlagala, da bi zastopanje v kazenski zadevi prekinili. Če bi tak predlog podala, bi z njim seznanila tudi sodišče, česar pa ni storila. Odvetnica je od nje dne 8. 7. 2021 izsilila preklic pooblastila v kazenski zadevi, saj ga je pogojevala z vrnitvijo dokumentacije. Od nje je zahtevala, da podpiše pripravljeno izjavo o preklicu pooblastila, pred podpisom pa je ni poučila o posledicah tega podpisa. Tožnica pojasnjuje, da je omenjeno spisovno dokumentacijo od odvetnice zahtevala le zato, da bi se z njo seznanila. Odvetnica bi ji jo morala posredovati sproti, česar pa ni storila. Sodišče je tekom postopka opravljalo številne poizvedbe pri bankah in odgovore pošiljalo odvetnici. Pridobljene bančne izpiske je bilo treba natančno pregledati in jih primerjavi z ostalimi podatki iz spisa. Odvetnica ni nikoli omenila, da bi to primerjavo podatkov opravila ona. Na naslednjem naroku je odvetnica dejala, da obsežnih listin v zvezi bančnimi izpiski nima s sabo (zato je gledala v monitor zapisnikarice), posledično pa na obravnavi sploh ni sodelovala. Pred narokom tožnice ni seznanila s tem, da so se pojavili novi dokazi. Ker sta na ta narok obe z odvetnico pristopili brez omenjene dokumentacije, obdolženca takrat ni bilo mogoče zaslišati.

14. Po mnenju tožnice navedeni razlogi ne utemeljujejo razrešitve odvetnice po desetem odstavku 30. člena ZBPP, temveč po devetem odstavku tega člena. Ne gre zgolj za to, da je odvetnica v postopku delala napake, temveč za to, da je s svojim ravnanjem namenoma vplivala na to, da bi za obdolženca dosegla oprostitev.

15. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala predmetni upravni spis.

_O sodni presoji_

16. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnice ni zaslišalo, ker se naroka ni udeležila in opravičila zaradi odsotnosti ni izkazala.

**K I. točki izreka:**

17. Tožba je utemeljena.

_Splošno_

18. V tej zadevi obe stranki soglašata, da se odvetnica v zadevi Bpp 555/2021 razreši. Sporna pa je pravna podlaga izpodbijane odločbe. Tožnica se namreč ne strinja s toženo stranko, da se odvetnico razreši na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, saj meni, da bi bilo to treba storiti na podlagi devetega odstavka tega člena. Skladno z devetim odstavkom 30. člena ZBPP sme pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti; namesto razrešenega odvetnika postavi drugega, o razrešitvi pa obvesti Odvetniško zbornico.

19. Da lahko odvetnik v redu opravlja svoje delo, mora biti med njim in prosilcem in vzpostavljen ustrezen odnos, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in zaupanju. Ker se BPP prosilcu zaradi njegovega slabega premoženjskega stanja omogoča pravna pomoč v breme javnih sredstev, se je prosilec dolžan obnašati odgovorno, kar pomeni, da je z odvetnikom, ki mu je dodeljen, dolžan sodelovati tako, da mu odvetnik lahko pomaga v najboljši meri1. Postavljeni odvetnik lahko na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega.

20. Odločitev o razrešitvi odvetnika iz razlogov na prosilčevi strani ima za prosilca daljnosežne posledice, saj pomeni, da prosilec ob drugi razrešitvi odvetnika iz tega razloga izgubi pravico do dodeljene BPP za nazaj (od njene dodelitve), zaradi česar je poleg tega, da ne more več koristiti BPP, dolžan ob uporabi določb 43. člena ZBPP vrniti tudi že vso prejeto korist z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako pomembne posledice uporabljenih določb ZBPP organu za BPP nalagajo posebej skrbno presojo razlogov za razrešitev odvetnika tako z vidika subjektivnih ravnanj prosilca in odvetnika, kakor tudi z vidika objektivnih okoliščin konkretnega primera2. _Okoliščine obravnavanega primera_

21. Po presoji sodišča ni utemeljen tožbeni očitek, da izpodbijana odločitev ne temelji na razlogih iz kazenske zadeve I K 22939/2018, temveč na razlogih iz pravdne zadeve II P 1927/2017 (v kateri je tožnico pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani ista odvetnica zastopala po drugi odločbi Bpp). Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je tožena stranka v uvodnem delu obrazložitve izpodbijane odločbe zgolj kronološko povzela trditve tožnice in odvetnice, ki so se med drugim nanašale tudi na omenjeno pravdno zadevo, ni pa nanje oprla svoje odločitve.

22. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe smiselno izhaja, da je bila odvetnica tista, ki je toženi stranki 12. 7. 2021 prva predlagala svojo razrešitev. Sodišče ugotavlja, da to ne drži. Iz priloženega upravnega spisa je namreč razvidno, da je tak predlog prva podala tožnica, ko je toženo stranko že 8. 7. 2021 po elektronski pošti obvestila, da sta obe z odvetnico prišli do zaključka, da so podani vsi razlogi za njeno razrešitev. Tožena stranka je tožnici 8. 7. 2021 odgovorila, da njenega predloga za razrešitev odvetnice v tej fazi ne more obravnavati, saj odločba o njeni postavitvi še ni pravnomočna. Iz podatkov v upravnem in sodnem spisu ni razvidno, da bi tožena stranka s tem prvim predlogom tožnice seznanila odvetnico, prav tako pa se do tega predloga ni opredelila v izpodbijani odločbi, ki je zato v tem delu pomanjkljiva.

23. Eno od temeljih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP, katerega določbe se v zadevi uporabljajo v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, je treba, še preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS3 je sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal. 24. Tožnica pravilno opozarja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi povzela odgovor odvetnice na tožničin predlog za njeno razrešitev z dne 20. 9. 2021 (red. št. 29 v upravnem spisu) in se nanj tudi oprla pri utemeljevanju izpodbijane odločbe brez, da bi ji to vlogo predhodno vročila v izjavo. Po presoji sodišča bi to morala storiti, saj se je odvetnica v vlogi z dne 20. 9. 2021 opredeljevala tudi do dejstev, ki so med strankama sporna, za odločitev v tej zadevi pa pravno pomembna.

25. S tem, ko tožena stranka tožnici ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, je storila absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

26. Tožena stranka ni sprejela očitkov tožnice, da odvetnica ni v redu opravljala svoje dolžnosti. V zvezi s tem je zapisala, da je odvetnik pravni strokovnjak, ki upravičenca zastopa pred sodiščem, na način za katerega odvetnik presodi, da je ustrezen, oz. odvetnik ni dolžan slediti predlogom in sugestijam strank če oceni, da niso ustrezni in primerni ter v skladu s koristjo, ki se v postopku zasleduje. V tovrstnih primerih se šteje, da odvetnik ne more v redu opravljati svoje dolžnosti, zaradi razlogov na strani upravičenca. Tožena stranka je pri svoji odločitvi izhajala tudi iz stališča, da je bila tožnici zaradi njenega slabega premoženjskega stanja dodeljena odvetnica v breme javnih sredstev. Zato je tožnica z njo dolžna sodelovati tako, da ji odvetnica lahko pomaga v najboljši meri, česar pa tožena stranka, glede na navedbe v spisu, ni mogla ugotoviti.

27. Tožena stranka bi morala pred razrešitvijo odvetnice vpogledati v kazensko zadevo IV K 22939/2018 in se prepričati ali očitki o nevestnem delu odvetnice držijo4. Če bi se izkazalo, da odvetnica spisovne dokumentacije, ki jo je bilo treba preučiti in se do nje opredeliti, ni sproti posredovala tožnici, je bila njena zahteva, da ji odvetnica to dokumentacijo izroči, razumljiva. Dejstvo, da je odvetnik pravni strokovnjak še ne zagotavlja, da stranko vedno zastopa v skladu z njenimi koristmi.

28. Po presoji sodišča skrbna presoja razlogov za razrešitev odvetnice v obravnavanem primeru ni bila opravljena oziroma takšni razlogi iz obrazložitve izpodbijane odločbe v zadostni meri ne izhajajo. Posledično sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na ugotovljeno se sodišče do ostalih tožbenih očitkov ni opredeljevalo.

29. Po povedanem je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo glede na naravo stvari na podlagi tretjega odstavka 64. člena tega zakona vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka upoštevati stališča sodišča, ki se tičejo postopka in pravno mnenje glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Po potrebi bo dopolnila dokazni postopek in presodila, ali so v obravnavanem primeru resnično podani razlogi, da odvetnica ni mogla več v redu opravljati svoje odvetniške dolžnosti, na strani tožnice.

**K II. točki izreka:**

30. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, tožnice pa v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zaradi česar se ji priznajo stroški v višini 25,00 EUR (tretji odstavek 3. člena Pravilnika). Glede na navedeno je tožnica upravičena do 25.00 EUR, zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa tečejo od poteka 15 dnevnega roka za njihovo prostovoljno plačilo.

1 Tako tudi Upravno sodišče v sodbah I U 1303/2019 z dne 24. 10. 2019 (9. tč. obrazložitve) in I U 1229/2019 z dne 29. 8. 2019 (6. tč. Obrazložitve). 2 Glej sodbi Upravnega sodišča I U 1303/2019 z dne 24. 10. 2019 (10. tč. obrazložitve) in I U 1229/2019 z dne 29. 8. 2019 (7. tč. obrazložitve). 3 Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015 (19. tč. obrazložitve). 4 V zvezi s tem se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da se kot kršitev opravljanja odvetniških dolžnosti po devetem odstavku 30. člena ZBPP šteje npr., da odvetnik ni opravil določenih pravnih opravil, ki so nujna oz. potrebna (npr. se ni udeležil naroka, ni pravočasno vložil pisne vloge na sodišče idr.) ali če je ta opravila opravil strokovno neustrezno, pomanjkljivo, zamudil rok ali kako drugače posegel v pravne koristi stranke.