Jedro

Zahtevek iz 631. člena OZ je najbližje zakonski subrogaciji in pomeni izjemo od relativnega učinkovanja pogodbenih določb v smislu zavezanca za plačilo. Zato naročnik v primeru zahtevka iz 631. člena OZ ne more biti podizvajalcu zavezan plačati kaj več ali drugače, kot je to določeno v gradbeni pogodbi med naročnikom in izvajalcem. Takšnega učinka tudi ne more imeti morebitna potrditev izvajalca, saj bi to pomenilo enostransko spreminjanje vrednosti pogodbenih del.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki v roku 15 dni plačati nadaljnje pravdne stroške v znesku 649,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 64.183,96 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2012 dalje do plačila in (II.) tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 2.155,01 EUR, v primeru zamude s pripadki.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, zahtevku v celoti ugodi, oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Pritožnica (tožeča stranka) uveljavlja zahtevek za plačilo 64.183,96 EUR, kar predstavlja preostanek plačila od skupne vrednosti storitev v višini 203.173,70 EUR, kolikor je tožeča stranka zatrjevala, da je bila upravičena do plačila po pogodbi, ki jo je imela sklenjeno z A. d. o. o. (v nadaljevanju bo to opredeljeno kot pogoba št. 2). Da ji je bilo izplačano 138.989,74 EUR, ni bilo sporno. Tudi ni bilo sporno, da je tožena stranka vodilnemu partnerju (B. d. d.) utemeljeno plačala zadržana sredstva v višini 15.443,30 EUR in da bi bila pritožnica do tega zneska upravičena le, če bi predložila bančno garancijo za odpravo napak v garancijski dobi za svoja dela, kar pa ni storila. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek temeljila na 631. členu Obligacijskega zakonika – OZ.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja odločilna dejstva, ki tudi niso pritožbeno izpodbijana: - tožena stranka je bila naročnica po pogodbi o izvedbi del in o dobavi tehnološke opreme in izvedbi montaže oziroma vgradne opreme, priključitve in preizkusa delovanja opreme te usposabljanja osebja za delo z opremo za centralno kuhinjo v kletni etaži ... (v nadaljevanju pogodba št. 1; priloga B1); - pritožnica je podjemno pogodbo, to je pogodbo št. ... o izvedbi tlakov in epoksi zaključnega sloja o prenovi kuhinje v kletni etaži v pogodbeni vrednosti 202.774,98 EUR (v nadaljevanju pogodba št. 2; priloga A2), sklenila z A. d. o. o.; - da je tožena stranka pritožnico kot podizvajalko potrdila na predlog B. d. d. (dopis z dne 13. 1. 2012; priloga A3); - da je izvajalec A. d. o. o. potrdil račun tožeče stranke v znesku 203.173,70 EUR (gre za račun iz 5. začasne situacije); - prav tako ni sporno, da sta bila izvajalca po pogodbi št. 1 B. d. d. in A. d. o. o. Sporno pa je, ali je imela B. d. d. v razmerju med pritožnico (kot podizvajalko) in toženo stranko (naročnico) kakšno posebno vlogo in če, kakšno (vodilni partner). Zadnje je, poleg takoj v nadaljevanju razloženega, bistvo problema.

8. Višje sodišče začenja na koncu obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ker že to povsem zadošča za potrditev izpodbijane sodbe. Pritožnica namreč tudi v pritožbi ponavlja, da je upravičena do plačila celotne pogodbene vrednosti po pogodbi št. 2, ki jo je sklenila z izvajalcem A. d. o. o. V nobenem predpisu ni določeno, navaja, da je podizvajalec upravičen do plačila le do višine pogodbene vrednosti med naročnikom in izvajalcem (podjemnikom). Takšno naziranje tudi naj ne bi izhajalo iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 18/2015, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje.

9. Takšno pritožbeno stališče je zmotno. Zahtevek iz 631. člena OZ je najbližje zakonski subrogaciji in pomeni izjemo od relativnega učinkovanja pogodbenih določb v smislu zavezanca za plačilo. Zato naročnik v primeru zahtevka iz 631. člena OZ ne more biti podizvajalcu zavezan plačati kaj več ali drugače, kot je to določeno v gradbeni pogodbi med naročnikom in izvajalcem. Takšnega učinka tudi ne more imeti morebitna potrditev izvajalca (pripoznava iz 631. člena OZ), saj bi to pomenilo enostransko spreminjanje vrednosti pogodbenih del. To je v 11. točki obrazložitve povsem pravilno in zadosti nazorno povedalo že sodišče prve stopnje.

10. Ker nadalje tudi pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjevala, da bi tožena stranka iz naslova pogodbe št. 1 kateremu od izvajalcev še kaj dolgovala, se tudi zato izkaže odločitev sodišča prve stopnje za pravilno. Poleg tega je neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnica v tem postopku pomembnega računa toženi stranki nikoli ni izstavila, dne 2. 10. 2012 ga je poslala izvajalcu A. d. o. o., pri čemer je bilo že prej, v končni obračunski situaciji, 30. 5. 2012, ugotovljeno, da je stanje obveznosti naročnice za ta dela enako nič.

11. Višje sodišče se v nadaljevanju opredeljuje tudi do nadaljnjih pritožbenih navedb, predvsem z namenom, da stranki odgovori na vse pomembne pritožbene trditve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Prižnica navaja, da sta bila po pogodbi št. 1 izvajalca oba ponudnika, nadalje pa še, da saj je bila sama v pogodbenem razmerju z izvajalcem A. d. o. o. in kakšnega zahtevka do izvajalca B. d. d. niti nima.

13. Ta pritožbena trditev nima podlage v izpodbijani sodbi niti v spisovnem gradivu. Poleg tega je za odločitev pomemben tudi odgovor na vprašanje, ali je podjemnik v smislu pripoznave iz 631. člena OZ lahko tudi druga oseba, to je ta, ki ni sopogodbenik iz podizvajalske pogodbe.

14. Pritožnica namreč ne izpodbija ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, povzete v 8. točki obrazložitve, to je, da je ključna pisna izjava o skupni ponudbi obeh izvajalcev, dana toženi stranki (priloga B20). S to izjavo sta izvajalca za vodilno podjetje (vodilni partner), ki je pristojno za zastopanje nasproti toženi stranki, določili družbo B. d. d. To je del pogodbe, kot izhaja iz navedb tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj gre za pogodbeno dokumentacijo, ki je po točki 15.3 pogodbe št. 1 sestavni del pogodbe. Na to tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja. Tudi ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pritožnica nominirana podizvajalka prav na podlagi predloga B. d. d. (glej dopis na B23). To še dodatno prepričuje višje sodišče v obstoj po toženi stranki zatrjevanega dogovora in razmerja med njo kot naročnico in obema izvajalcema, za katerega je pritožnica vedela, glede na pravkar opisano. Ob taki pogodbeni ureditvi je po prepričanju višjega sodišča pravilen sklep sodišča prve stopnje, da bi bila pritožnica upravičena do plačila od naročnice na podlagi 631. člena OZ le, če bi bila začasna situacija št. 5 pripoznana s strani vodilnega partnerja.

15. Pri določitvi vsebine vodilnega partnerja je treba upoštevati dogovorjeno materialno pravo (pogodbo št. 1; tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja tudi na 6. člen Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju). Taka pogodba torej tudi ne nasprotuje niti določbam ZJN-2 niti uredbe, pri čemer ne drži pritožničino stališče, da ZJN-2 in uredba uvajata posebno ureditev, ločeno od 631. člena OZ (prim. sodba VS RS, II Ips 283/2014 z dne 9. 6. 2016, pa tudi v odgovoru na pritožbo izpostavljena sklepa VS RS, III Ips 85/2015 z dne 9. 12. 2016 in II Ips 341/2015 z dne 5. 5. 2016).

16. S tem, poleg navedenega v 8. in 9. točki te obrazložitve in 9. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje glede pogoja iz 4.1 člena pogodbe št. 1, je višje sodišče odgovorilo tudi na pritožbeno navedbo, da pritožnikovi računi niso bili nikoli preklicani, niti ni B. d. d. izrazila kakršnegakoli nasprotovanja o višini teh računov, nadalje pa niti tožena stranka nikoli ni zavrnila računov tožeče stranke ali jim kakorkoli oporekala, čeprav je bila tožeča stranka nominirani podizvajalec.

17. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Na isti podlagi je dolžna povrniti stroške nasprotne stranke v višini, ki so odmerjeni na podlagi pravilno priglašenega stroškovnika (glej list. št. 78).