Jedro

Če je sporen del denacionaliziranega premoženja, ki ga je zavezana stranka prodala tretji osebi in o tem še teče pravda, gre za predhodna vprašanja in je potrebno denacionalizacijski postopek prekiniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju (kot sodišče prve stopnje) na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 26.11.2001. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Upravne enote C. z dne 4.4.2001, s katerim je navedeni organ prekinil postopek za vrnitev parc. št. 921/19, ki v naravi predstavlja dvorišče v izmeri 775 m2, stanovanjsko stavbo v izmeri 67 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 40 m2, vpisano pri vl. št. 1403 k. o. Z., do rešitve predhodnega vprašanja - odločitve pristojnega sodišča glede izpodbijanega pravnega posla prodaje te parcele fizični osebi. Tožena stranka se v svoji odločbi sklicuje na določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji in na ugotovitev, da spada ugotavljanje ničnosti pravnih poslov v sodno pristojnost. V primerih, ko je od rešitve vprašanja ničnosti pravnega posla odvisna odločitev v postopku denacionalizacije, se vprašanje ničnosti pravnega posla rešuje kot predhodno vprašanje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Organ prve stopnje je na podlagi 144. člena, 2. odstavka 174. in 148. člena ZUP pravilno odločil, ko je prekinil postopek denacionalizacije dokler ne bo pristojno sodišče odločilo o ničnosti pogodbe.

Lastninska pravica je stvarna pravica, za pridobitev katere ne zadošča samo pogodba, temveč je potrebna tudi izročitev stvari. Ni mogoče slediti tožnici, da je s samo pogodbo bila pridobljena lastninska pravica.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da oba upravna organa nista izrecno navedla okoliščin, zaradi katerih o vprašanju ničnosti ni bilo odločeno po določbah 148. člena ZUP.

Navedena pomanjkljivost na odločitev nima vpliva. Prekinitev postopka denacionalizacije je narekovalo že samo dejstvo, da je glede tega vprašanja sprožen postopek pred rednim sodiščem. Ni mogoče pritrditi tožnici, da bi moral o istem vprašanju odločati upravni organ.

Predmet spora je sklep, ki se nanaša na prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja. V tem postopku ni mogoče presojati, da denacionalizacijskemu upravičencu premoženja sploh ni mogoče vrniti v last in posest. Ta vprašanja so predmet vsebinske presoje v postopku denacionalizacije in na obravnavano prekinitev nimajo vpliva. To velja tudi za okoliščino, da sta bila oba objekta zgrajena po podržavljenju. V letu 1997 je bilo za parc. št. 921/19 vl. št. 654 k.o. Z., glede katere teče denacionalizacijski postopek, sklenjen pravni posel z elementi pogodbe. Vprašanje ali je sklenitev te pogodbe v nasprotju z določbo 88. člena ZDen, tudi po presoji sodišča pomeni samostojno pravno celoto, ki jo je treba obravnavati kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije. Presoja o tem, kakšen vpliv bo imela odločitev sodišča o tem vprašanju na celotni postopek, ni predmet spora. Zato se sodišče ne more spuščati v presojo ugovorov, s katerimi tožnica pojasnjuje lastništvo sporne parcele in nemožnost njenega vračanja v last in posest. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da obe izpodbijani odločbi odpravi, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Upravnih odločb ni mogoče preizkusiti, saj ni pojasnjeno, zakaj je bila odločitev o prekinitvi pravilna. Kršena so bila pravila upravnega postopka in postopka v upravnem spora. V določbi 147. člena ZUP je določeno, da se postopek lahko prekine, ne določa pa obvezne prekinitve. Sicer pa je bistveno v tej zadevi, da nepremičnine parc. št. 921/19 k.o. Z. sploh ni mogoče vrniti upravičencu, četudi bi se izkazalo, da je pravni posel glede razpolaganja s tem zemljiščem ničen.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US, RS 13/93-odl. US, RS 31/93, 24/95-odl. US, RS, št. 20/97-odl. US, RS, št. 23/97-odl. US, RS 65/98, 76/98-odl. US, RS 66/00 in 11/01-odl. US, v nadaljevanju ZDen) z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, so nični.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil uveden postopek za denacionalizacijo, med drugim tudi za parc. št. 912/19 v izmeri 775 m2, stanovanjska stavba v izmeri 67 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 40 m2, ki je vpisana pri vl. št. 1403 k.o. Z. in da je J.S. kot dedinja vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka pred rednim sodiščem za navedeno parcelo izpodbijala sklenitev kupoprodajne pogodbe z dne 25.3.1997 sklenjeno med pravno prednico tožnice Občino C. kot prodajalcem in M.K. iz razlogov ničnosti po določbi 88. člena ZDen.

V določbi 1. odstavka 147. člena ZUP je določeno, da če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), ga lahko ob pogojih iz tega zakona samo obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ.

Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe zapisala, da je od rešitve vprašanja ničnosti pravnega posla odvisna odločitev v postopku denacionalizacije in da ugotavljanje ničnosti pravnih poslov sodijo v sodno pristojnost. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka s tem vendarle obrazložila svojo odločitev, zakaj je potrebna prekinitev postopka. Zaradi tega ni mogoče sprejeti presoje sodišča prve stopnje, da niso izrecno navedene okoliščine, zaradi katerih je bila sprejeta odločitev o prekinitvi. Ugovor o bistvenih kršitvah upravnega postopka in enakih kršitvah postopka v upravnem sporu zato nima podlage. Pritožbeno sodišče pa se strinja z ostalimi razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje pravilnost odločitve tožene stranke.

Tožnica tudi ne more uspeti z ugovorom, da prekinitev ni bila potrebna zaradi tega, ker sporne parcele niti ni možno vrniti v naravi. Pravilno je že sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da se sodišče v tem sporu, ko gre za presojo prekinitve postopka, ne more spuščati v ugovore, ki se nanašajo na nemožnost vračanja parcele v naravi. Gre za del premoženja, ki se vrača in tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku nastopa kot zavezanka. Zato je glede sporne parcele odvisna odločitev v glavni stvari (o zahtevku za vrnitev v naravi). Tudi dejansko stanje je bilo zato pravilno in popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno in ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.