Jedro

Treba je pritrditi s strani tožnika uveljavljani procesni kršitvi, da je prvostopenjski davčni organ od tožnika v prvotnem postopku neutemeljeno zahteval dokazila, ki niso bila v tožnikovi sferi, s čimer je bilo tožniku naloženo preveliko dokazno breme. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe se torej ni ravnalo po pravilih postopka, kar je vplivalo na pravilnost z izpodbijano odločbo sprejete odločitve pod točko II. izreka, saj se je tožniku očitalo, da ni predložil podporne dokumentacije k spornim devetim računom, zaradi česar so bili računi, prejeti od A. spoznani za neverodostojne knjigovodske listine, izkazani odhodki pa za neskladne z običajno poslovno prakso in da niso posledica opravljanja dejavnosti.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. 0610-5577/2017-83 z dne 27. 3. 2019 se odpravi v II. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek.

II. V ostalem se tožba zavrne kot neutemeljena.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku odmeril in naložil v plačilo: (I.) davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 200.000,00 EUR po stopnji 22% v znesku 44.000,00 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 5.096,77 EUR, in (II.) davek od dohodkov iz dejavnosti za leti 2016 in 2017 v znesku 112.402,70 EUR in pripadajoče obresti 15.046,56 EUR ter 201.829,07 EUR in pripadajoče obresti 12.812,00 EUR, ter obresti od premalo plačanih akontacij davka od dohodkov iz dejavnosti za leti 2016 in 2017, in sicer v znesku 5.276,70 EUR in 8.646,80 EUR. Ugotovil je tudi, da (III.) tožnikov bančni račun, odprt pri avstrijski Raiffeisenbank, ni bil vpisan v ustrezen register. Zahtevo tožnikovega pooblaščenca za povrnitev stroškov davčnega inšpekcijskega postopka je zavrnil (IV.) ter dodal, da pritožba ne zadrži izvršitve (V.).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je pri tožniku sprva začel nadzor posameznega področja poslovanja, in sicer trošarin, naknadno pa je bil pričet davčni inšpekcijski nadzor trošarin, DDV ter davka od dohodkov iz dejavnosti, ki je bil nato še razširjen za tudi kasnejša obdobja. Tožnik je tekom postopka predložil obračun trošarin, jih dodatno obračunal s pripadajočimi obrestmi ter jih tudi poravnal. Ker je s tem nepravilnosti iz naslova trošarin tekom nadzora že odpravil, mu davčni organ teh obveznosti z odločbo ni odmeril. 3. Glede DDV davčni organ ugotavlja, da je tožnik leta 2017 izdal račun št. 04 družbi A. d.o.o. (v nadaljevanju A.), in sicer v znesku 200.000,00 EUR z navedbo, da DDV po stopnji 9,5 % v znesku 19.000,00 EUR ni obračunan, s sklicevanjem na obrnjeno davčno obveznost po 76.a členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Predmet prodaje je bilo pet zemljiških parcel, za katere pa je davčni organ z ogledom ugotovil, da so nepozidane, pa tudi tožnik je pojasnil, da na njih ni nedokončanih objektov, temveč da je šlo pri tej navedbi za pomoto pri izdaji računa. Enako tudi iz potrdila o namenski rabi zemljišča izhaja, da gre za nezazidana stavbna zemljišča. Glede na navedeno pa niso bili izpolnjeni pogoji za prevalitev plačila DDV na prejemnika, saj je skladno 44. členom ZDDV-1 ta dovoljena le za dobavo zemljišč, pri čemer so stavbna zemljišča izvzeta (8. točka prvega odstavka 44. člena ZDDV 1), od tega pa se zazidana stavbna zemljišča obdavčujejo skladno z določbami o obdavčitvi objektov. Nadalje se še ugotavlja, da je bila pogodbena prodajna vrednost – kupnina sicer 182.648,40 EUR, z DDV po 9,5 % stopnji torej 200.000,00 EUR, pri čemer je bilo 80.000,00 EUR kompenziranih, ostalo kupnino 120.000,00 EUR pa je tožnik prejel na svoj avstrijski bančni račun, in sicer v več delih. A. je vknjižila lastninsko pravico na zadevnih nepremičninah že 19. 9. 2016. Tožnik je glede dobav po 76.a členu poročal v zvezi s A. v znesku 200.000,00 EUR, tudi A. pa je v svojem DDV-O obračunu za mesec junij 2017 navedla znesek 200.000,00 EUR med nabavami, od katerih DDV obračuna prejemnik, in napravila samoobdavčitev od te osnove po stopnji 9,5 % v znesku 19.000,00 EUR. Pri tem pa niti tožnik niti A. nista v eDavke predložila izjav po 45. členu ZDDV-1. Tožnik torej ni izpolnjeval pogojev za uporabo obrnjene davčne obveznosti, po 41. členu ZDDV-1 pa se DDV obračunava in plačuje po 22 % davčni stopnji in za promet z nezazidanimi stavbnimi zemljišči nižja stopnja ni predvidena niti ta promet ni oproščen plačila DDV. Glede na to, da so predmetne parcele opredeljene kot nezazidana stavbna zemljišča, je bilo treba obračunati DDV po splošni stopnji, uporaba obrnjene davčne obveznosti pa je bila prav tako napačna. Pripombe tožnika na zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru v tem delu je davčni organ zavrnil. 4. Nadalje pa se glede davka od dohodkov iz dejavnosti z izpodbijano odločbo ugotavlja, da je tožnik v obeh nadzorovanih letih 2016 in 2017 evidentiral med prejete fakture devet računov izdajatelja A., in sicer v letu 2016 tri račune za skupaj 232.514,40 EUR ter v letu 2017 šest računov za skupaj 410.814,36 EUR. Ti računi so se nanašali na gradbene storitve, natančneje izgradnjo stanovanjskih objektov. Prvostopenjski davčni organ je v zvezi s temi fakturami vodil obsežen ugotovitveni postopek z ogledi, razgovori, pridobivanjem dokumentacije, itd., ter ugotovil, da: A. na naslovu v ... ni nikoli poslovala, prav tako tudi ne pri ... v Slovenskih goricah, kot tudi ne v ...; da so se naslovi A. ter tudi njenega zakonitega zastopnika večkrat nelogično spreminjali oz. so se spreminjali očitno zaradi izogibanja davčnemu organu; da pri A. ni bilo zaposlenih, ki bi lahko opravili storitve v fakturiranem obsegu; predložena dokumentacija je nezadostna, saj ni dokumentov o primopredaji objektov, ni gradbenih dnevnikov o trajanju gradenj, ni nobenih pripomb ali reklamacij, ni dokumentov o tem, kdo je dela dejansko opravil; prav tako je neobičajno, da družbe A. ni mogoče kontaktirati niti po spletnih straneh, številčenje izdanih računov je nelogično, tudi to, da tožnik ni pridobil konkurenčnih ponudb, ni običajno; datumi opravljenih storitev, kot navedeni na spornih računih, so enaki datumom njihove izdaje, kar je nerealno, na računih ni natančne specifikacije opravljenih storitev; plačila za te račune so bila delno poravnana s strani tožnika z njegovega avstrijskega računa, delno pa ti računi tudi niso bili plačani; tožnik je z direktorjem A. komuniciral le prek mobilnega aparata in to na številko, ki je bila za davčni organ nedosegljiva, prav tako pa je direktor B.B. prišel do tožnika in ne obratno; tožnik je trdil, da je B.B. pripeljal na gradbišče srbske delavce, tretja oseba je davčnemu organu dejala, da je šlo za delavce s Hrvaške, obenem pa iz ugotovitev postopkov nadzora zaposlovanja na črno pri tožniku izhaja, da so delavci pri tožniku opravljali delo na črno, in davčni organ sumi, da je tudi sporne gradnje izvedel tožnik s temi delavci. Glede na navedeno je davčni organ zaključil, da so bili računi, prejeti od A., neverodostojne knjigovodske listine, njihovo evidentiranje pa je vplivalo na višino izkazanega davka za sporni leti. Izkazani odhodki v skupnem znesku 643.328,76 EUR zato niso skladni z običajno poslovno prakso in niso posledica opravljanja dejavnosti ter gre po 29. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih osebe za davčno nepriznane odhodke. Zato znaša za leto 2016 novo ugotovljena davčna osnova 260.593,82 EUR ter davčna obveznost 120.176,91 EUR, tožnik pa je dolžan plačati razliko do tega zneska v višini 112.402,70 EUR. Posledično bi moral biti višji tudi mesečni obrok akontacije za leto 2017, na vse pa so bile obračunane še pripadajoče obresti. Davčni organ je ugotovil tudi, da je tožnik v davčnem obračunu za leto 2016 navedel nepravilne podatke in kršil določila prvega odstavka 10. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP 2). Glede leta 2017 pa davčni organ ugotavlja novo davčno osnovo v znesku 452.199,88 EUR, davčno obveznost 213.589,80 EUR, razliko do katere mora tožnik doplačati v višini 201.829,07 EUR, prav tako pa bi morala biti višja tudi mesečna akontacija za leto 2018, in sicer 17.799,15 EUR, prav tako tudi za to leto pa so bile obračunane pripadajoče obresti.

5. Glede ugotovljene kršitve zaradi nevpisanega tujega računa v registru davčnih zavezancev je davčni organ po uradni dolžnosti ta račun dal vpisati pri FU Maribor.

6. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Z razlogi prvostopenjskega organa se strinja in dodaja, da ima izpodbijana odločba po njegovem mnenju vse potrebne sestavine po 213. členu Zakona o splošnem upravnem postopku, po 80. členu ZDavP-2 pa je sicer res predpisano, kaj mora vsebovati izrek odmerne odločbe; a je v obravnavanem primeru iz izpodbijane odločbe jasno razviden znesek davka, ki ga je tožnik dolžan plačati, davčna osnova in stopnja pri DDV, pri davku od dohodkov iz dejavnosti pa je jasno razviden znesek davka, izračun davčne osnove in davčna stopnja pa sta razvidna iz obrazložitve (str. 36 in 41), obračun obresti pa na str. 42 in 43. Strinja se, da tožnik ni predložil vse zahtevane dokumentacije in da ta ni verodostojna. V zvezi z davkom od dohodkov iz dejavnosti drugostopenjski organ ugotavlja, da so pritožbene navedbe glede naslova bivanja B.B. in njegovega pripora v tujini nerelevantne, da tožnik v zvezi s predlaganimi zaslišanji ne pojasni, kaj naj bi priče izpovedale, da ni pomembno, da so bile vse zgrajene stanovanje hiše prodane kupcem, ki so se tudi vpisali v zemljiško knjigo. Tudi glede DDV pa drugostopenjski organ meni, da tožnikovim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti; v konkretnem primeru je šlo za promet s stavbnimi zemljišči, kar je izrecno potrdil tudi tožnik, zato ni moglo biti oprostitve. Prvostopenjski organ pa je pravilno določil tako davčno osnovo kot tudi stopnjo; iz upravnih spisov namreč nesporno izhaja, da sta tako tožnik kot tudi A. izkazala davčno osnovo za plačilo DDV v višini 200.000,00 EUR.

7. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in predlaga, da jo sodišče na javni seji odpravi oz., podredno, da zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka. V svojo tožbo prepiše celotno besedilo pritožbe zoper izpodbijano odločbo in našteje že v davčnem postopku podane dokazne predloge. Sklicuje se na kot doslej podane dokazne predloge, predlaga tudi zaslišanje naštetih prič, tako delavcev, ki so delali pri gradnji hiš kot tudi kupcev (ki jih davčni organ ni zaslišal), ter svoje zaslišanje, predlaga pa tudi vpogled v upravni spis. Nadalje trdi, da je bil rok za predložitev dokumentacije, ki mu je bil postavljen v davčnem postopku, prekratek (le tri dni) ter da so bili od njega nepravilno zahtevani podatki in listine, s katerimi sam ne razpolaga. Davčni organ bi jih moral namreč zahtevati od A. skladno z 2. točko 17. člena Zakona o finančni upravi, do tega pa se pritožbeni organ ni opredelil. Pritožbeni organ bi moral ugotoviti, kdo je gradnjo opravil, če tega ni storil A., saj hiše stojijo, so vseljene in imajo vso potrebno dokumentacijo. Tožnik je pridobil tudi cenitve predmetnih nepremičnin, ki jih prilaga, v spis pa predloži tudi izjave delavcev. Tožnik v izogib ponavljanju v celoti povzema trditve, ki jih je navedel pod točko 2. tožbe, tako glede DDV kot tudi glede davka od dohodkov iz dejavnosti in obresti od premalo plačanih akontacij.

8. Toženka odgovarja na tožbo in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Dodaja, da tožnik v tožbi ponavlja pripombe na zapisnik in pritožbene navedbe, do katerih sta se oba davčna organa že opredelila. V zadevi ni sporno, da so bile hiše zgrajene (organa tega nista osporavala), temveč je bilo ugotovljeno, da jih A., ki jih je tožniku prodala, ni mogla zgraditi. Tožbi priložene izjave delavcev, ki naj bi sporne hiše gradili, predstavljajo tožbeno novoto in tožniku ni mogoče slediti, da naj bi jih ne mogel predložiti že prej. Iz previdnosti pa toženka v tej zvezi navaja, da ti delavci nikoli niso bili zaposleni pri A., temveč v družbi C. iz .... Za delo v Sloveniji bi morali tujci imeti dovoljenja za bivanje in delo, česar pa, kot to izhaja iz uradnih evidenc, niso imeli. Iz izjave delavca D.D. pa je mogoče celo sklepati, da je delal neposredno za tožnika. Poročila o oceni vrednosti stanovanjskih hiš, ki jih je predložil tožnik, so prav tako nepomembna, saj dokazujejo nesporna dejstva, da so bile hiše zgrajene in prodane; v tej zadevi pa je sporno, kdo je hiše zgradil. Toženka predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožnik je naknadno vložil še sedem pripravljalnih vlog. V njih osporava ugotovitev, da A. spornih hiš ne bi mogla zgraditi, in trdi, da toženka za to ni predložila nobenih dokazov; A. je najela družbo C., ki je za A. opravljala storitve dela in dobavo materiala, delavci pa so imeli hrvaška delovna dovoljenja in so bili zaposleni pri hrvaški družbi C.. Dalje je tožnik po vložitvi tožbe pridobil nove izjave in listine, ki potrjujejo, da je bil izvajalec A.. Zaslišani finančni inšpektor E.E. je pred Okrožnim sodiščem v Mariboru izpovedal, da je od tožnika zahteval več, kot pa ta lahko predloži, da gradbenih dnevnikov ne bi mogel predložiti, glede na to, da se to zahteva od izvajalca storitev, da večine zahtevane dokumentacije tožnik res ni mogel predložiti. Tožnik pa je predložil tudi dokaze, da je družba A. imela v Sloveniji stroje in materiale, o čemer tudi predloži fotografije, pa tudi izjavo B.B.. Naknadno je tožnik posredoval še od B.B. (ki je predhodno služil zaporno kazen v Nemčiji) pridobljene gradbene dnevnike. Še kasneje je tožnik predložil tudi sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, s katero je bil delno ustavljen postopek o prekršku zoper tožnika, pri čemer je sodišče ugotovilo, da tožnik dokumentacije, ki se je zahtevala, ni mogel predložiti in tako ni prišlo do kršitve 17. člena Zakona o finančni upravi. Tožnik je sodišče naknadno še obvestil (enako tudi toženka), da je davčni organ sklenil, da se dovoli obnova postopka na podlagi utemeljene tožnikove vloge, in sicer da se glede na nova dejstva in dokaze, ugotovi pravilna osnova za dohodek iz dejavnosti; v tej zvezi pa je tožnik predložil tudi izdani zapisnik o obnovi, v katerem je davčni organ ugotovil, da je predlog za obnovo utemeljen.

10. Toženka na zgoraj povzetih sedem tožnikovih pripravljalnih vlog ni odgovorila.

11. Tožba je delno utemeljena.

**K I. točki izreka**

12. Tožnik s tožbo zatrjuje, da so bili glede odmere davka od dohodkov iz dejavnosti, ki temelji na davčnem nepriznanju odhodkov po devetih računih, ki jih je tožniku izstavila družba A., od tožnika nepravilno zahtevani podatki in listine, s katerimi sam ne razpolaga, saj da je šlo za dokazila iz sfere A. kot izvajalca del. V tej zvezi je tožnik tekom upravnega spora predložil tudi zapisnik o zaslišanju priče, ki je bilo izvedeno pred Okrajnim sodiščem v Mariboru v zadevi ZSV 807/2020 (A44), in sicer je višji finančni inšpektor E.E. v zadevi o zahtevi za sodno varstvo, ki jo je vložil tožnik zoper prekrškovno odločbo, ki mu je bila izdana, izpovedal med drugim, da drži, da je od tožnika zahteval nekaj več, kot bi on lahko predložil, ter da tožnik večine zahtevane dokumentacije res ni mogel predložiti. Nadalje je tožnik predložil tudi sodbo, izdano v omenjeni prekrškovni zadevi, in sicer z dne 30. 9. 2020 (A60), v kateri sodišče med drugim povzema navedbe tožnika, da sam ni imel vpogleda v dokumentacijo, tudi v zvezi z zaposlovanjem in gradnjo teh hiš, saj je bilo to vse v domeni B.B.. Prav tako je sodišče povzelo zgoraj cit. izpovedbo finančnega inšpektorja in zaključilo, da iz opisa dokumentacije po sklepu z dne 24. 7. 2018, ki bi jo tožnik moral predložiti v 3-dnevnem roku, izhaja kar nekaj dokumentov, ki obsegajo korespondenco izvajalca del, ki jih dejansko tožnik ni dolžan predložiti, dokumentacija pa od druge osebe, ki ni zavezanec, kljub zakonski podlagi, ni bila pridobljena. Nenazadnje pa je tožnik v tej zvezi predložil še sklep o obnovi z dne 15. 9. 2021 (A61) in zapisnik o obnovi davčnega inšpekcijskega nadzora z dne 7. 10. 2021 (A62), iz katerih izhaja, da je davčni organ v obnovljenem postopku težišče dal na odhodke v zvezi s spornimi devetimi računi, ki jih je tožnik prejel od A.. Na pobudo B.B. je davčni organ prevzel tudi gradbene dnevnike A., obnova pa temelji na dejstvu, da je tožnik uspel dokumente pridobiti šele, ko je B.B., ki je v obdobju prvotnega postopka prestajal zaporno kazen v Nemčiji, tožniku predložil manjkajočo dokumentacijo. Davčni organ poleg tega ugotavlja, da je sodišče v cit. prekrškovni zadevi odločilo, da je davčni organ od tožnika zahteval predložitev dokumentacije, s katero tožnik ni mogel razpolagati, temveč je z njo lahko razpolagal le A., ki pa je zaradi odsotnosti B.B. ni mogel predložiti. Po pregledu dokumentacije davčni organ tudi ugotavlja, da gre za verodostojna dokazila, ki dokazujejo, da je A. izpeljala gradnjo spornih stanovanjskih objektov, predložena pa so bila tudi dokazila o napotenih delavcih. V zaključku davčni organ ugotovi, da je s pridobitvijo predhodno nepredložene dokumentacije in pojasnil davčni organ izvedel za verodostojna nova dejstva in dokaze, prejeti računi A. pa predstavljajo verodostojne knjigovodske listine in so poslovni dogodki izkazani pošteno in nedvoumno. Zato se zaradi novih dejstev ugotovi, da se davek od dohodkov iz dejavnosti in obresti od premalo plačanih akontacij za leto 2016 in 2017 ne obračuna ter je treba omogočiti odpravo navedene davčne obveznosti prek obnove, obveznost v skupnem znesku 356.013,83 EUR pa se zmanjša, izpodbijana odločba se delno odpravi in nadomesti z odločbo, ki bo izdana.

13. Glede na vse zgoraj povzeto, pri čemer toženka s strani tožnika tekom upravnega spora predloženih dokumentov ni osporavala, je treba pritrditi s strani tožnika uveljavljani procesni kršitvi, da je prvostopenjski davčni organ od tožnika v prvotnem postopku neutemeljeno zahteval dokazila, ki niso bila v tožnikovi sferi, s čimer je bilo tožniku naloženo preveliko dokazno breme. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe se torej ni ravnalo po pravilih postopka, kar je vpivalo na pravilnost z izpodbijano odločbo sprejete odločitve pod točko II. izreka, saj se je tožniku očitalo, da ni predložil podporne dokumentacije k spornim devetim računov, zaradi česar so bili računi, prejeti od A., spoznani za neverodostojne knjigovodske listine, izkazani odhodki pa za neskladne z običajno poslovno prakso in da niso posledica opravljanja dejavnosti.

14. Sodišče tožniku pritrjuje tudi v delu, ko uveljavlja neustreznost izreka II. točke izpodbijane odločbe, saj se v njej dejansko ne opredeljuje, tako kot bi se moralo skladno z 80. členom ZDavP-2, davčne osnove in davčne stopnje, temveč sta opredeljena le odmerjeni davek in obresti, česar ni saniral niti drugostopenjski davčni organ.

15. Glede na navedeno je treba tožbi v tem delu ugoditi in izpodbijano odločbo v II. točki izreka odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), o čemer je bilo moč odločiti že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče o tem lahko odločilo na seji po 1. točki drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 16.Tožnik je sicer predlagal izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije (to je odpravo izpodbijane odločbe), vendar sodišče na to ni vezano[1](#sdfootnote1sym) in je v zgoraj opisanem delu tožbi ugodilo skladno s podredno podanim predlogom za odpravo in vrnitev zadeve v ponovni postopek.

**K II. točki izreka**

17. Tožnik pa svojo tožbo naperja zoper izpodbijano odločbo kot celoto, torej tudi glede odmerjenega in v plačilo mu naloženega DDV. A tožnik v tej zvezi s tožbo le ponavlja oz. celo dobesedno le prepisuje navedbe, ki jih je podal že v pritožbi. Namreč, da je šlo za stavbna zemljišča, na katerih so bila izvedena določena dela, nadalje, da je bila kupnina po pogodbi 182.648,40 EUR ter da davčni organ ni utemeljil, zakaj je bila pri odmeri upoštevana 22 % splošna stopnja in ne 9,5 % stopnja.

18. Tozadevno ima prav toženka, ki v odgovoru na tožbo izpostavlja, da je bilo na vse te tožnikove navedbe v davčnem postopku že odgovorjeno, in sicer tako glede tega, zakaj se kot osnova ugotavlja znesek 200.000,00 EUR (izpodbijana odločba, str. 9 in 10) ter zakaj je bilo ugotovljeno, da gre za nezazidana stavbna zemljišča (izpodbijana odločba, str. 8; drugostopenjska odločba, str. 18; tudi tožnik je prvostopenjskemu davčnemu organu potrdil, da na predmetnih parcelah še ni bilo zgrajenih objektov in da je šlo zagotovo za pomoto pri izdaji računa - prim. str. 8 izpodbijane odločbe), na kar se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje. V vsakem primeru pa sodišče še izpostavlja, da se v izpodbijani odločbi izrecno ugotavlja tudi, da niti tožnik niti A. nista podala izjav po 45. členu ZDDV-1, česar tožnik sploh ne osporava. Prav tako pa ne drži, da v izpodbijani odločbi ne bi bila obrazložena uporaba splošne davčne stopnje; to je vsebovano v drugem odstavku na 9. strani izpodbijane odločbe.

19.Glede III. - V. točke izreka izpodbijane odločbe tožnik v upravnem sporu navedb ne podaja. Vsled vsega navedenega je treba tožbo v delu glede I. in III. - V. točke izreka izpodbijane odločbe zavrniti na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno. Ker tožnik v tem delu dokaznih predlogov ne podaja in je tozadevno sporna le pravna opredelitev (glede izpolnjenosti pogojev za obrnjeno davčno obveznost, davčne osnove in stopnje), je sodišče tudi o tem delu tožbe lahko odločilo brez glavne obravnave, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS 1. **K III. točki izreka**

20. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je bilo tožnikovi tožbi (delno) ugodeno, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.

[1](#sdfootnote1anc)Prim. Dobravec Jalen, Mira, _et al._, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 269.