Jedro

Kadar predlagatelj zahteva začasno odredbo med pravdnim postopkom, mora biti ta začasna odredba v zvezi s terjatvijo, ki jo vtožuje.

Začasna odredba z nadomestitvijo soglasja toženca za priključitev na vodovod ni v zvezi z zahtevkom na ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju, zato tudi kot regulacijska začasna odredba v tem postopku ni dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zaradi nadomestitve soglasja za priključitev na vodovod.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Navaja, da je prvostopno sodišče zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, ker obsega dejanj ni predmet tega pravdnega postopka. Pri tem pa je spregledalo odločbo Ustavnega sodišča iz leta 1997, ki pravi, da je potrebno začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve tolmačiti širše. Res je sicer, da je zagotovitev kasnejše izvršbe najpomembnejši cilj začasne odredbe, vendar pa 2. odst. 272. člena določa možnost za izdajo začasne odredbe tudi zaradi preprečitve nasilja ali nenadomestljive škode, pri tem pa je pomen te začasne odredbe v ureditvi spornega razmerja. Terjatve namreč ne ogroža le nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bi sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena. Tožnici bi v primeru, da ji je onemogočena priključitev na novi vodovod, nastala nenadomestljiva škoda, saj bi v hiši bilo onemogočeno bivanje. Tožnica vztraja pri trditvi, da je hiša na naslovu G.. 10 predmet tega postopka in sicer ne samo kot nepremičnina v pravnem smislu ampak tudi v svoji funkcionalnosti in uporabnosti. Z odklonitvijo toženčevega soglasja za priključitev sporne hiše na novi vodovod se spreminja funkcionalnost in uporabnost hiše, hkrati pa zmanjšuje njena vrednost. Glede na navedeno tožnica ocenjuje, da je prvostopno sodišče nepravilno ugotovilo potrebne okoliščine, pomembne za odločitev v tej zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Izdajo začasnih odredb v zavarovanje nedenarne terjatve ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.list RS, št. 51/98 z dopolnitvami) v

272. členu. Ta določa, da sodišče izda takšno začasno odredbo, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, alternativno pa tudi eno izmed naslednjih predpostavk. Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. V konkretni zadevi tožnica zahteva izdajo začasne odredbe med pravdo, torej mora biti po ustaljeni sodni praksi tudi začasna odredba v zvezi s terjatvijo, ki jo tožnica vtožuje. Njen tožbeni zahtevek se glasi na ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju pravdnih strank, pri čemer je tožnica svoj zahtevek že zavarovala z začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedano odtujiti ali obremeniti parceli, ki sta predmet skupnega premoženja. Z novo predlagano začasno odredbo pa tožnica zahteva nadomestitev soglasja toženca za priključitev na vodovod in izgradnjo vodovodnega jaška. Smiselno gre za ureditev razmerij med solastniki, ta postopek pa ureja Zakon o nepravdnem postopku (ZNP, Ur.list SRS 30/86) v členih 112 do 117. Sodišče prve stopnje tako pravilno zaključuje, da tožnica s predlagano začasno odredbo, ki nima zveze z zahtevkom, ne more doseči zavarovanja izvršitve terjatve, ki je predmet tožbe. Tožnica se v pritožbi sicer sklicuje na regulacijsko naravo predlagane začasne odredbe, pri čemer pa je potrebno tudi pri tovrstnih začasnih odredbah izkazati njihovo povezavo z zavarovano terjatvijo. Regulacijske začasne odredbe sicer res omogočajo ureditev spornega razmerja tudi zaradi preprečitve nasilja ali nenadomestljive škode, če bi sodno varstvo terjatve zaradi takšnih ravnanj ostalo brez pomena. Vendar pa bo v konkretnem primeru tožnica ne glede na izdano začasno odredbo tožbeni zahtevek lahko realizirala tako glede ugotovitve obsega kot tudi deležev na skupnem premoženju, morebitna nastala škoda z nepriključitvijo na vodovod pa ni predmet doslej postavljenega tožbenega zahtevka. Pomen regulacijske začasne odredbe je predvsem v varstvu postavljenih ugotovitvenih ali oblikovalnih zahtevkov, kadar bi bila terjatev upnika ogrožena z ravnanjem dolžnika, ki lahko povzroči težko ali nenadomestljivo škodo, če se z njo ureja sporno razmerje do dokončne rešitve sodnega postopka oziroma pri predlogih za izdajo začasne odredbe, kadar gre za identiteto med terjatvijo in sredstvom njenega zavarovanja. Pri izdaji vseh regulacijskih začasnih odredb pa je potreben zelo restriktiven pristop, saj gre za izjemno sredstvo zavarovanja, ki lahko uredi sporno razmerje le do končanja pravdnega postopka. To pa pomeni tudi, da začasna odredba, ki sama po sebi ni povezana s tožbenim zahtevkom in se z njo ne zavaruje terjatev ali ureja sporno razmerje med strankama, ki je predmet tožbenega zahtevka, v postopku s tem zahtevkom ne more biti izdana.

Ker je glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ni razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena v zvezi s

366. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur.list RS, št. 36/04, prečiščeno besedilo), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. v zvezi s 365. členom ZPP).