Up-30/96

16. 12.1998

S K L E P

Ustavno sodiše je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. M. iz M., J. K. iz M., S. E. iz S. in M. N. iz M. v ZR N., ki jih zastopata T. in M. M., odvetnika v D. na seji senata dne 16. decembra 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. M., J. K., S. E. in M. N. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 277/94 z dne 26. oktobra 1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1000/93 z dne 1. decembra 1993 in sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani št. II P 252/91 z dne 24. marca 1993 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnice izpodbijajo sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je to zavrnilo njihovo revizijo, vloženo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani o zavrnitvi pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Pritožnice trdijo, da jim je z izpodbijano sodbo kršena ustavna pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave in pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

2.Pritožnice navajajo, da so skupaj z mačeho K. H. H. po pokojnem očetu podedovale solastniški delež 1/2 etažnega stanovanja. Z dednim dogovorom naj bi bile pritožnice svoje solastniške deleže prepustile mačehi v osebno služnost dosmrtnega stanovanja.

3.V času izvrševanja pravice pridobljene z dednim dogovorom, naj bi bila upravičenka K. H. H. zbolela in se dne 23. maja 1988 preselila v dom upokojencev. Pritožnice menijo, da je s preselitvijo opustila izvrševanje služnostne pravice stanovanja in da ji je zato ta pravica ugasnila. Z ugasnitvijo služnostne pravice stanovanja naj bi ji bila na stanovanju ugasnila tudi posest. Zato bi po mnenju pritožnic posest na stanovanju morala prepustiti njim. Tega pa naj bi mačeha pritožnic ne bila storila, pač pa je stanovanje prepustila v upravljanje svojemu skrbniku B. L.

4.Pritožnice navajajo, da so pri pristojnem prvostopenjskem sodišču zoper mačeho in njenega skrbnika vložile tožbo, s katero so zahtevale, naj ugotovi, da je mačehi kot prvotoženki prenehala z dednim dogovorom ustanovljena služnost stanovanja, ter ji naloži, da jim mora prepustiti posest na stanovanju, drugotoženemu B. L. pa naloži, da opusti vsako poseganje v njihovo lastninsko pravico. Navajajo, da je prvostopenjsko sodišče njihovo tožbo zavrnilo. Svojo odločitev naj bi bilo sodišče oprlo na določbe 509. do 519. člena Občega državljanskega zakonika (sprejet 1. junija 1811, št. 946 - v nadaljevanju: ODZ), ki naj bi se v naši sodni praksi uporabljale kot pravna pravila. Sodišče je menilo, da je s sklenitvijo dednega dogovora mačeha pritožnic na njihovih solastniških deležih pridobila neomejeno pravico rabe in užitka, pri izvrševanju te pravice pa naj bi bila omejena le z dolžnostjo, da stanovanje ohranja (ohranja substanco predmeta užitka). V pritožbenem postopku je Višje sodišče pritožbo pritožnic kot neutemeljeno zavrnilo. Menilo je, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je pravilno uporabilo materialno pravo. Nadalje je menilo, da ima mačeha pritožnic v domu upokojencev le začasno prebivališče, njen skrbnik pa naj bi bil upravičen, da skrbi za stanovanje.

Drugostopenjsko sodbo so pritožnice izpodbijale z revizijo. V zavrnilni revizijski sodbi je Vrhovno sodišče pritrdilo stališču prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, da ima mačeha pritožnic na podlagi dednega dogovora na spornem stanovanju dosmrtni užitek, ki obsega dosmrtno pravico rabe in uživanja stanovanja in da se tej pravici upravičenka ni odpovedala. S tem, ko upravičenka zaradi objektivnih razlogov (zdravstvenega stanja) ne more izvrševati užitka, po oceni Vrhovnega sodišča pravice ni izgubila.

5.V ustavni pritožbi pritožnice navajajo, da so z dednim dogovorom mačehi priznale le osebno služnost - habitatio, ne pa užitka na stanovanju, kot naj bi bilo v izpodbijani sodbi sodišče zmotno ocenilo. Menijo, da sodišče v postopku ni ugotovilo, kakšna je bila resnična volja pritožnic ob sklepanju dednega dogovora in da zato dednega dogovora ni vsebinsko presodilo. Navajajo, da je v dednem sklepu res zapisano, da pritožnice priznavajo na svojih solastninskih deležih mačehi dosmrtni užitek, vendar pa naj bi njihova resnična volja ne bila taka. Pritožnice nadalje menijo, da je na podlagi izpodbijane sodbe mačehinemu skrbniku omogočeno, da posega v njihovo pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Skrbništvo naj bi skrbnik zlorabljal in pri tem zasledoval le svoje osebne interese.

Pritožnice menijo, da so služnosti bremena, ki jih je v skladu z zakonom potrebno odpraviti, brž ko te niso več potrebne. Po njihovem prepričanju je očitno, da služnost stanovanja njihova mačeha, ki je stara preko 90 let, ne bo več izvrševala. Zato bi bilo po njihovem mnenju služnost potrebno odpraviti.

B.

6.Navedbe pritožnic, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani poseglo v njihovo ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja, ter da jim je prekršilo pravico do enakosti pred zakonom, niso utemeljene.

Sodišče je na podlagi jezikovne razlage dednega dogovora, ki so ga v zapuščinskem postopku po zapustniku H. A. sklenile pritožnice in njihova mačeha in ki ga je Občinsko sodišče I v Ljubljani povzelo v sklep o dedovanju št. O 764/69 z dne 12. maja 1970, ugotovilo, da je vsebina določbe dednega dogovora taka kot je v njem zapisana (prvi odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Ugotavljanje vsebine dednega dogovora v dokaznem postopku, kot so to predlagale pritožnice, zato ni bilo potrebno in sodišče z zavrnitvijo njihovega predloga ni kršilo njihovih ustavnih pravic. Ustavnih pravic pa sodišče pritožnicam tudi ni prekršilo z uporabo materialnega prava, kot to zmotno zatrjujejo. Sodišče je v skladu z uveljavljeno sodno prakso uporabilo določbe Občega državljanskega zakonika (z dne 1. junija 1811 s tremi novelami), ki se zaradi pravne praznine na področju urejanja pravic užitka, rabe in pravice do stanovanja, v naši sodni praksi uporabljajo kot pravna pravila.

7.Sodišče je torej na podlagi jezikovne interpretacije ugotovilo, da je K. H. H. z dednim dogovorom na solastninških deležih pritožnic pridobila pravico dosmrtnega užitka in na podlagi pravnih pravil ODZ zaključilo, da ji s preselitvijo v dom upokojencev na stanovanju oziroma solastniških deležih pritožnic pravica užitka ni prenehala. V okviru pravice užitka je upravičenka dolžna skrbeti za ohranitev stanovanja, zato z upravljanjem, ki ga v njenem imenu izvaja njen skrbnik, ni prizadeta ustavna pravica pritožnic do zasebne lastnine in dedovanja.

Iz gornjih navedb izhaja, da izpodbijana sodba ne posega v pravico pritožnic do enakosti pred zakonom in ne v njihovo pravico do zasebne lastnine in dedovanja, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude, sodnik Franc Testen in sodnica dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik senata dr. Lojze Ude