Jedro

Ker tožnik ni dokazal drugače, velja, da se zakonec G. G. strinja s tem, da je ponudbo sprejela njegova žena C. C. Skupno premoženje zakoncev pripade obema zakoncema skupaj, ne glede na to, kdo od njiju sklene pravni posel za pridobitev. Zato za uveljavljanje predkupne pravice tudi ni pogoj, da ponudbo sprejmeta oba.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odobril pravni posel za prodajo zemljišča parc. št. 331/1 k.o. ... za kupnino 2.000,00 EUR med prodajalcema A. A. in B. B. ter kupcem C. C. (1. točka izreka), zavrnil pa je odobritev pravnega posla za navedene nepremičnine med prodajalcema in tožnikom D. D. (2. točka izreka), med prodajalcema in E. E. (3. točka izreka) ter med prodajalcema in F. F. (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je v obravnavani zadevi predmet prodaje gozd, zaradi česar je organ ugotavljal, ali so osebe, ki so vložile zahtevo za odobritev pravnega posla, lastniki gozda, ki meji na gozd, ki se prodaja oziroma lastniki gozda, ki je najbližje gozdu, ki se prodaja. Ugotavlja, da je tožnik uveljavljal, da je lastnik nepremičnin parc. št. 390 k.o. ..., 391/2 k.o. ... in 698 k.o. ..., vendar je parc. št. 391/1 k.o. ... pretežno kmetijsko zemljišče. Obe gozdni oziroma pretežno gozdni nepremičnini pa sta od nepremičnine, ki je naprodaj, oddaljeni 2.008 km (parc. št. 698 k.o. ...) oziroma 1.277 km (parc. št. 390 k.o. ...). Zato je odobril pravni posel s C. C., ki je uveljavljala predkupno pravico kot skupna lastnica zemljišča, ki meji na nepremičnino parc. št. 331/1 k.o. ...

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da je C. C. dokazala, da nepremičnine parc. št. 327/1, 327/2 in 326/2 k.o. ..., za katere je njen zakonec G. G. 9. 12. 2009 sklenil kupoprodajno pogodbo z H. H., sodijo v skupno premoženje z zakoncem G. G., s katerim je sklenila zakonsko zvezo 22. 9. 2007. Zemljišči parc. št. 326/2 in 327/1 k.o. ... pa mejita na gozd, ki se prodaja. Zavrača tožnikove trditve, da je za ta postopek relevantno le zemljiškoknjižno stanje, po katerem je izključni lastnik teh nepremičnin G. G. Po 68. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) namreč skupno premoženje pripada zakoncema skupaj. Zato je treba C. C. upoštevati kot lastnico zemljišča, ki meji na gozd, ki se prodaja. To, da mejne nepremičnine sodijo v skupno premoženje, pa je C. C. dokazala tudi z izjavama obeh zakoncev z dne 24. 2. 2021. Ker sta zakonca skupna lastnika, bo z nakupom prišlo do „združitve“ skupaj ležečih zemljišč, s čimer je izpolnjen tudi namen zakonske ureditve predkupnih pravic, tj. povečevanje zemljišč v kosu in s tem njihova smotrnejša raba. Zavrača trditve, da ni pristojen presojati, kaj predstavlja skupno premoženje zakoncev, saj gre za predhodno vprašanje, ki ga po 147. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko reši sam. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, je prvostopenjski organ ravnal pravilno in zakonito, ko je odobril pravni posel s C. C. 4. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo. V njej navaja, da C. C. ni lastnica nepremičnin parc. št. 362/2 in 327/1 k.o. ..., ampak je lastnik G. G. Četudi sta poročena, to ne pomeni, da gre za njuno skupno premoženje, saj je lahko denar za nakup dan iz posebnega premoženja G. G. Za ta postopek je relevantno le zemljiškoknjižno stanje, saj organ ni pristojen za presojo, kaj je skupno premoženje zakoncev, ampak je to zgolj sodišče. Organ bi lahko štel za dokazano, da gre za skupno premoženje le, če bi med zakoncema obstajal notarski sporazum o določitvi skupnega in posebnega premoženja zakoncev. Pa tudi, če bi C. C. dokazala, da sodijo mejne parcele v skupno premoženje zakoncev, to ni relevantno, ker kot lastnica oziroma solastnica ni vpisana v zemljiški knjigi. Nepravilno je sklicevanje toženke na 147. člen ZUP. Toženka bi morala odločati glede na stanje, ki je obstajalo ob sprejemu ponudbe in odločiti v korist tožniku, ki ima kot lastnik parc. št. 390 k.o. ... močnejšo prednostno pravico pred vsemi ostalimi. Toženka ne bi smela izvajati ustne obravnave in ne bi smela pozivati z dopisom z dne 19. 2. 2021 C. C. in G. G., ki ni bil stranka postopka, naj se izjasni o skupnem premoženju. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da ni širila postopka, ampak je v okviru 147. člena ZUP rešila predhodno vprašanje lastninske pravice na zemljiščih, ki neposredno mejita na gozd, ki se prodaja, saj brez rešitve tega vprašanja ni bilo mogoče rešiti same zadeve. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6. Stranka z interesom C. C. v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe, da naj bi bilo v tem postopku relevantno samo zemljiškoknjižno stanje, saj so za skupno premoženje relevantne določbe 67., 68. in 69. člena DZ. Zato je jasno, da so nepremičnine, ki so bile kupljene leta 2009 in formalno vpisane na G. G., skupno premoženje zakoncev. Zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno, domneva pa se, da so deleži na skupnem premoženju enaki. Tisti, ki trdi drugače, mora to dokazati. V primeru delitve skupnega premoženja bi o tem res odločalo sodišče, kar pa ne pomeni, da toženka ne more presojati, kaj sodi v skupno premoženje. Situacija je dejansko enaka, kot če bi predkupno upravičenje uveljavljal zgolj G. G. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in uveljavlja povračilo stroškov postopka.

7. Tožnik je 4. 10. 2021 vložil še pripravljalno vlogo. V njej vztraja, da je spor zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju zakoncev premoženjskopravni spor, o katerem je pristojno odločati sodišče. Vztraja, da ni dokazano, da gre za pridobitev premoženja z delom in s tem za skupno premoženje. Trdi, da toženka ni upoštevala, da G. G., ki ni stranka upravnega postopka in C. C. nista uveljavljala prednostne pravice, medtem ko je tožnik prednostno pravico uveljavljal kot drug kmet, v četrtem odstavku 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih pa je določeno, da lahko podajalec, če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je pravočasno sprejel ponudbo. Poleg tega zakon jasno določa, da ima predkupno pravico le lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja. Če bi šlo za skupno premoženje, pa bi bila C. C. največ solastnica do idealne ½. Drugačna razlaga bi pomenila kršitev 2. člena Ustave.

8. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem spisu.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi ni sporno, da je predmet prodaje gozdno zemljišče parc. št. 331/ k.o. ..., da zemljišči parc. št. 326/2 in 327/1 k.o. ... mejita na to nepremičnino, da je kot zemljiškonjižni lastnik teh mejnih nepremičnin vknjižen G. G. ne pa tudi njegova žena C. C., ki je sprejela ponudbo, in da sta nepremičnini 390 k.o. ... in in 698 k.o. ..., ki sta last tožnika, od prodajane nepremičnine oddaljeni 1.277 km in 2.008 km.

11. Deseti odstavek 47. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) določa, da ima, razen v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena, lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, prednostno pravico pri nakupu tega gozda. Če ta prednostne pravice ne uveljavi, ima prednostno pravico drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja.

12. Za tožnika je odločitev toženke sporna, ker C. C. ni vknjižena kot lastnica mejnih nepremičnin.

13. Po 11. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se domneva, da je lastnica oziroma lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Že iz te določbe izhaja, da ta domneva ni neizpodbojna, tj. da ni mogoče dokazati drugače, je pa dokazno breme na strani tistega, ki zakonsko domnevo izpodbija.1

14. Po 39. členu SPZ se lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Za zakonca velja zakoniti premoženjski režim, razen če se o vsebini premoženjskega režima dogovorita s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. V tem primeru velja za njiju pogodbeni premoženjski režim (65. člen DZ). Zakoniti premoženjski režim med zakoncema je režim premoženjske skupnosti za skupno premoženje zakoncev in režim ločenega premoženja za posebno premoženje vsakega od zakoncev (66. člen DZ). Skupno premoženje zakoncev so vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja (67. člen DZ). Skupno premoženje zakoncev pripada zakoncema skupaj. Na skupnem premoženju zakoncev deleži vsakega od njiju niso določeni (prvi odstavek 68. člena DZ).

15. Na skupnem premoženju tudi po DZ obstaja skupna lastnina, ki pomeni lastninsko pravico zakoncev na nerazdeljeni stvari, katere deleži niso vnaprej določeni. Določbe, da se pravice na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev, vpišejo v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih (55. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR), DZ za razliko od ZZZDR ne vsebuje več. Pravilo, ki sicer izhaja tudi iz splošnih pravil stvarnega prava, velja v praksi upoštevati tudi v prihodnje, če se želi zakonec izogniti nevarnostim, ki jih za nevpisanega zakonca zaradi domneve lastninske pravice in načela zaupanja v zemljiško knjigo prinaša vknjižba lastninske pravice zgolj na ime drugega zakonca. Lastninska pravica, ki na skupnem premoženju nastane na originaren način, zakonca, ki ni vpisan v zemljiško knjigo ne varuje avtomatično pred enostransko pogodbeno obremenitvijo te nepremičnine in njeno prodajo v izvršilnem postopku, ki se vodi proti drugemu zakoncu.2

16. Skupno premoženje zakoncev (ki se o vsebini premoženjskega režima nista dogovorila s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij) torej nastane originarno, na podlagi samega zakona in ne z vpisom v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiško knjigo zakonca zgolj varuje pred enostransko prodajo in obremenitvijo s strani drugega zakonca, ne vpliva pa na originarno pridobitev lastninske pravice. Toženka je zato v obravnavani zadevi utemeljeno štela, da je C. C. zakonsko domnevo iz 11. člena SPZ uspela izpodbiti, saj gre ex lege za skupno premoženje z G. G. Iz izpiska iz matičnega registra namreč izhaja, da sta C. C. in G. G. dne 22. 9. 2007 sklenila zakonsko zvezo. Mejni nepremičnini parc. št. 326/2 in 327/1 k.o. ... pa sta bili kupljeni s prodajno pogodbo, sklenjeno med H. H. in G. G. 9. 12. 2009, torej v času sklenjene zakonske zveze. Iz izjav o skupnem premoženju G. G. in C. C. nadalje izhaja, da to, da gre za njuno skupno (in ne posebno) premoženje, med njima ni sporno.

17. Sodišče zavrača stališče tožnika, da toženka na podlagi 147. člena ZUP ne bi smela ugotavljati, kaj sodi v skupno premoženje, češ da je o sporu zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju pristojno odločati zgolj sodišče. V obravnavani zadevi namreč ne gre za spor med zakoncema ampak za vprašanje, ali je C. C. skupna lastnica parc. št. 326/2 in 327/1 k.o. ..., ki mejita na prodajano nepremičnino in s tem po desetem odstavku 47. člena GZ predkupna upravičenka. Po prvem odstavku 147. člena ZUP pa lahko organ, ki vodi postopek in naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), ob pogojih iz tega zakona to vprašanje sam obravnava ali prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Ker brez rešitve vprašanja lastništva nepremičnin parc. št. 326/2 in 327/1 k.o. ... ni bilo mogoče rešiti same zadeve, vprašanje pa je samostojna pravna celota, so bili pogoji, pod katerimi je smel obravnavati to vprašanje, po presoji sodišča izpolnjeni.

18. Na skupnem premoženju zakoncev deleži vsakega od njiju niso določeni (prvi odstavek 68. člena DZ). O višini deležev na skupnem premoženju se zakonca lahko dogovorita ali pa na zahtevo enega od njiju o tem odloči sodišče (73. člen DZ). Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 74. člena DZ). Dokler torej ni drugače dogovorjeno ali odločeno, velja, da deleži niso določeni. Prvi odstavek 69. člena DZ določa, da zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno. Ker tožnik ni dokazal drugače, velja, da se zakonec G. G. strinja s tem, da je ponudbo sprejela njegova žena C. C. Skupno premoženje zakoncev pripade obema zakoncema skupaj, ne glede na to, kdo od njiju sklene pravni posel za pridobitev, kar nenazadnje velja tudi za prodajno pogodbo 9. 12. 2009, ki jo je sklenil (zgolj) G. G. Zato za uveljavljanje predkupne pravice tudi ni pogoj, da ponudbo sprejmeta oba.

19. Tožnik trdi še, da bi morala toženka upoštevati, da C. C. (in G. G.) nista uveljavljala predkupne pravice, medtem ko je sam uveljavljal predkupno pravico kot kmet. Drži, da C. C. na samem obrazcu vloge, s katero je sprejela ponudbo, ni označila nobene rubrike, vendar je to, da predkupno pravico uveljavlja in na kakšni podlagi, pojasnila v nadaljevanju upravnega postopka na prvi stopnji, kar za odločanje zadostuje. Nenazadnje predkupne pravice na obrazcu ni uveljavljal niti tožnik, saj je na njem označil, da uveljavlja predkupno pravico kot kmet, ki po GZ nima predkupne pravice, ampak jo ima mejaš, če tega ni pa drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja.

20. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker stranka z interesom C. C. z navedbami iz odgovora na tožbo ni prispevala k odločitvi sodišča, je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrnilo tudi njen zahtevek za povračilo stroškov postopka.

1 Glej I Cp 415/2006, I Cp 1167/2017, I Cp 1615/2012 in druge. 2 B. Novak, Družinski zakonik z uvodnimi pojasnili, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2021, stran 87 in 88.