Jedro

Prosilec je dolžan utemeljiti prošnjo za mednarodno zaščito. Če ne predloži nobenega dokumentiranega dokaza o preganjanju v izvorni državi ali o resni škodi niti o svoji istovetnosti, ima toženka zakonito podlago za uporabo tretjega odstavka 21. člena ZMZ. Ta določba ne pomeni, da v primeru, kadar prosilec svoje izjave deloma utemelji z dokumentiranimi dokazi, uporaba treh temeljnih kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti prosilca, ne pride v poštev. Tudi v takih primerih toženka te kriterije lahko uporabi kot pomagalo za celovito oceno dejanskega stanja.

Sodišče ne more pritrditi toženki, da je priznanje mednarodne zaščite „pravna dobrota“, saj je pravica do mednarodne zaščite v obliki azila temeljna človekova pravica po pravu EU, subsidiarna zaščita pa je iztožljiva pravica (če prosilec izpolnjuje določene pogoje) na ravni sekundarnega prava EU s podlago v primarnem pravu EU.

Ključno vprašanje za rešitev tega spora je, ali dejanja preganjanja, ki so jih zatrjevali tožniki, ob upoštevanju poročil o stanju v izvorni državi dosegajo takšno raven oziroma intenzivnost, da to ustreza opredelitvi preganjanja po določbah ZMZ. Zgolj subjektivni strah pred diskriminacijo oziroma preganjanjem ni dovolj, ampak mora biti ta strah v zadostni meri objektivno utemeljen, pri čemer je pomembno tudi, kako državni organi reagirajo na primere neenakega obravnavanja, diskriminacije, maltretiranja ali fizičnih napadov na določeno narodnostno skupino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po predhodni združitvi upravnih zadev v en postopek odločila, da se prošnje za priznanje mednarodne zaščite A.A., roj. ... v B., C.C., roj. ... v B., Č.Č., roj. ... v B., D.D., roj. ... v R. in E.E., roj. ... v B., državljanov Republike Srbije, zavrnejo. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da sta prosilca A.A. in C.C. ter njuni mladoletni otroci dne 20. 6. 2012 vložili prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. C.C. je v svoji prošnji navedel, da je izvorno državo skupaj z družino zapustil, ker v njihovi izvorni državi Srbiji ni življenja za Aškale in Rome. Ne dobijo dela, poleg tega je bil v B. pred štirimi ali petimi leti pretepen. Javil se je na oglas za delo v avtopralnici. Zglasil se je pri lastniku avtopralnice, ki je takoj, ko je videl, kako prosilec izgleda in slišal njegovo ime ter priimek, odgovoril, da je delovno mesto že zasedeno. Prosilec je odšel iz avtopralnice, ker ni imel kaj povedati. Sedel je na neke stopnice in prišlo je 10-15 fantov. Eden je prosilca vprašal, ali ima kakšne težave. Prosilec mu je odgovoril, da nima težav. Nato ga je eden izmed njih pogledal v oči, drugi je prišel od zadaj, pristopili so še ostali in ga začeli pretepati ter brcati po hrbtu in ledvicah. Ko se je prosilec dvignil, ga je nekdo izmed njih z nogo udaril v desno oko in mu prebil arkado. Vanj so začeli metati steklenice od piva. Takrat je zbežal v ambulanto, kamor je po klicu prišla tudi policija. V ambulanti je dobil tri šive. Policiji je povedal, kako izgledajo napadalci, policija jih je odšla iskat ter jih prijela. Nato so policisti poklicali prosilca, da je dal izjavo o dogodku, nakar se je vrnil domov. Dobil je tudi poziv na sodišče kot priča, kjer pa je izpadlo, kakor da je on kriv. Takrat napadalcev na sodišče ni bilo. Dobil je še en poziv na sodišče, na katerega pa se ni odzval. Prosilčev sorodnik, ki je sosed teh fantov, mu je kasneje povedal, da napadalci niso bili obsojeni. Ko je iskal delo pred tem dogodkom, je bil rezultat isti, saj delajo razliko med Srbi in njimi, takoj ko jih vidijo, zavrnejo možnost, da bi jih zaposlili. Po tem dogodku prosilec ni več iskal dela. Bilo ga je namreč strah oditi ven iz hiše. Živeli so od socialne pomoči 10.000 dinarjev, ki so jo prejemali za celo družino, to znese manj kot 90 evrov. Prosilec je dodal, da je hčerko pravočasno prijavil na vpis v vrtec v B., vendar je iz vrtca nikoli niso poklicali. Potem je iskal pomoč pri Karitasu in Č.Č. je bila sprejeta v Karitasov vrtec v B. V B. njih, ki so muslimani, Srbi sovražijo. Pred nekaj meseci so začeli zidati džamijo, vendar so dela ustavili, ko je bil za predsednika Srbije izvoljen Nikolić. Sovražijo jih, čeprav jim ne delajo nič takega, samo hoteli so svojo džamijo. Ne pustijo jim postaviti džamije, Srbi iz sosednje ulice so celo metali kamenje v njihove hiše, da otroci niso mogli spati celo noč. Bilo jih je strah, da se kaj ne zgodi otrokom, zato so odšli. V Srbiji niso iskali pomoči pri uradnih institucijah, da bi jih zaščitile. Če bi namreč zaprosili za pomoč, bi te institucije takoj odgovorile, da ne bo nič od tega.

2. A.A. je v svoji prošnji navedla, da je izvorno državo z družino zapustila, ker je Aškalka in Aškalom Srbi govorijo, da so Albanci. Če je šla k zdravniku, jo je zdravstveno osebje vedno vprašalo, kateri jezik govori otrok, kar jih je zanimalo samo zato, ker so videli, kakšne polti je otrok. Če bi prosilka odgovorila, da govori otrok albansko, bi zahtevali, da govorijo srbsko. Ko je otroke vpisala v vrtec, so ji odgovorili, da mora počakati. Njena hči ima že šest let in bi morala že v šolo, pa je niso hoteli vpisati niti v vrtec. Poiskala je Karitas, kjer so jo sprejeli v njihov vrtec, ki pa je bil samo občasen. Ko je prišel čas, da bi šla Č.Č. v šolo, je prosilka odnesla tja vso dokumentacijo (mesec dni pred odhodom v Slovenijo), vendar ji niso hoteli priznati, da je hodila v Karitasov vrtec. Prosilka je hotela dobiti otroški dodatek, pa so ji povedali, da nima pravice do njega, ker s partnerjem nista prijavljena na istem naslovu. Ona je bila namreč prijavljena na naslovu svojega očeta, njen partner pa drugje. Ona partnerja ni mogla prijaviti na svojem naslovu, ker so lastniki odšli v tujino, partner pa nje na tistem naslovu ne, ker ni imel dokumentacije tiste hiše. Predlagali so ji, naj gre na sodišče in si pridobi potrdilo, da ne živi skupaj z izven zakonskim partnerjem, pa bo potem upravičena do otroškega dodatka kot samohranilka, česar pa ni hotela storiti, ker ni bilo res in bi lagala. Za celo družino je dobivala 10.000 din (cca 80 eur) socialne pomoči. Preteklo zimo je bilo v hiši zelo mraz in slišala je, da vsi iščejo socialno pomoč zaradi mraza. Tudi ona je prosila za pomoč za nakup drv. Na centru za socialno delo so ji rekli, da ona do tega dodatka nima pravice, pač pa starejše osebe in invalidi. Prosilka je vseeno na silo izpolnila obrazec pred uradnico in ta je odločila, da je prosilka upravičena do 3000 dinarjev. Denar je dobila šele po 4 mesecih, ko je bilo zime že konec. Ostali pa so dobili po 70.000 -10.000 dinarjev pomoči. 3. Nekega večera po Nikolićevi zmagi so jih napadli mladi Srbi. Metali so kamenje v hišo njihovega soseda (4 hiše stran od njih). Vozili so se z motorji in nosili zastave. Kričali so poniževalne besede o "šiptarjih" - v tisti ulici so živeli Aškali. Bilo jih je strah, da bi kamenje priletelo tudi v njihovo hišo. Od leta 2007 -2009 so živeli pri prosilkini mami v naselju F. Vse hiše so bile zgrajene na črno. V soseski živi okrog 5000 Aškalov in Romov. Na nasprotni strani v soseski G. živijo Srbi, ki so stalno verbalno napadali Rome in Aškale. Vodja skupine Aškalov je organiziral protest za pridobitev električne energije pred mestno skupščino v B. Oblasti so jim napeljale industrijsko elektriko, ki je bila nekajkrat dražja od gospodinjske. Včasih se je električni vod snel, saj je bilo po 20 hiš priklopljenih na eno razdelilno omaro, kar je bilo zelo nevarno. Tudi sedaj je ostalo isto. Prebivalci elektrike ne plačujejo in pričakujejo, da bo oblast elektriko kmalu izklopila. Enkrat se ji je zgodilo, da je hodila čez naselje G. z mamo in hčerko, bila je noseča. Iz drevesa je odtrgala vejico, ker je hotela malo pohecati hčerko. V tistem trenutku je iz neke hiše, ki ni imela veze s tem drevesom, nek moški zaklical, kaj počne in zakaj trga veje. Bil je takoj pri njej in ji dihal v obraz, da je bila popolnoma prestrašena. Skoraj je padla v nezavest. Ko se ji je rodil sin, je imel prirojen tumor na jetrih in odločili so se, da odidejo živeti v naselje H. k partnerjevemu očetu. Pričeli so graditi hišo brez dovoljenj na dvorišču očetovega moža. Zavedali so se, da jim hišo lahko podrejo. Dovoljenja pa je potrebno plačati, za kar niso imeli denarja. H. je bolje urejeno naselje od F. Po rojstvu so prosilkinega sina vzeli na zdravljenje jeter in zaradi šuma na srcu. V začetku je bila prisotna tudi prosilkina mati, ki jo je bodrila in se je tudi dogovarjala z zdravniki. Ker je želela imeti otroka ob sebi, je prosilka zdravnico nekoč vprašala, kdaj bo dobila otroka k sebi domov, pa ji je zdravnica rekla, da kaj si neki misli, da oni čakajo, kdaj bo otrok umrl. Po zdravljenju ga je morala vsake 3-6 mesecev voditi na kontrole. Vedno je čakala po več ur, da sta prišla na vrsto, Srbe pa so spustili preko vrste. Ko sta s sinom odpravljala preiskave v različnih oddelkih iste bolnišnice, je morala čakati po več ur, da je zdravnica pregledala izvide. Po dveh letih so izvidi pokazali, da se je tumor zelo zmanjšal in da posebna terapija ni potrebna. Prav tako se je stabiliziralo stanje na srcu otroka. Zaradi slabih izkušenj na teh pregledih in poniževanja, ki ga je bila takrat deležna, ni več hodila s sinom na preglede, je pa še vedno bila zaskrbljena za zdravstveno stanje svojega otroka. Za zdravstvene probleme otroka pa je prosilka izrecno izpostavila, da jih ne navaja kot glavni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Živeli so od socialne podpore, partner je občasno delal na črno in nekaj malega zaslužil. V naselju F. ima prosilka bratranca, ki ima konja in vprego za nabiranje odpadnega železa. Odšli so na neko gradbišče, kjer se je gradil most in vprašali voznika bagra, ali lahko vzamejo to odpadno železo, česar ni dovolil. Obrnila sta se in odšla, čez pet metrov pa jima je pot zaprl avto, iz njega je stopil močan in visok človek in vzel sekiro ter jih vprašal, če kradejo. Njen bratranec je odgovoril, da ni nič ukradel, nakar so nad njih skočili vsi delavci s sekirami in kladivi. Z eno sekiro so njenemu bratrancu naredili tako rano na nogi, da je dobil 17 šivov, drugi bratranec pa je bil tako pretepen, da ne more stopiti na noge. V izvorni državi je bila preganjana zaradi svoje narodnostne pripadnosti, ker je Aškalijka. Dodatno je prosilka povedala, da je bila v letih 1991 - 1993 kot otrok na Švedskem s svojimi starši, kjer so zaprosili za mednarodno zaščito, pa jim je bila prošnja zavrnjena. S prosilcema sta bila opravljena tudi osebna razgovora, in sicer 14. 11. 2012 (B.B.) ter 15. 11. 2012 (A.A.). B.B. je na osebnem razgovoru povedal, da je musliman. Govori albansko ter srbsko. Končal je 4 razrede osnovne šole, pouk je potekal v srbskem jeziku. Vse svoje življenje je živel v B. na naslovu ... To je v naselju H. Nekaj časa so živeli tudi v naselju F. Č.Č. se je rodila v H. Po njenem rojstvu so se preselili v F. za 4-5 mesecev in potem nazaj v H. Tako so se selili nekajkrat (3-4 krat). Partnerko je spoznal leta 2000, poročena pa nista. V F. sta bila nekaj časa podnajemnika, nekaj časa pa sta živela pri njeni mami. Tako so se preseljevati zaradi domačih težav z njegovimi starši. Na naslovu ... je živelo še deset ljudi, sorodniki (bratje, sestre, oče, mama, ki se vsi pišejo enako kot drugi tožnik). Bila je enodružinska hiša. V izvorni državi se je preživljal z občasnimi deli, vendar ne ve, kdaj je bilo zadnje tako delo. V zvezi z zdravniško pomočjo po napadu, ko je šel vprašat za delo v avtopralnici, je povedal, da čeprav poleg njega v ambulanti ni bilo drugih ljudi, je šel zdravnik poleg njega in šel popiti kavo, čeprav je prosilec krvavel. Tri ali štirikrat mu je prosilec nekaj rekel, ampak ni nič zaleglo. Dve uri je čakal, preden so ga oskrbeli, čeprav ima urejeno zdravstveno zavarovanje (kartico). Približno 4-5 mesecev po dogodku je na dom po pošti dobil poziv, kjer je pisalo, naj se zglasi na pričanje. To je bilo sodišče v B. Prosilec tega vabila nima, saj ga sploh ni shranil. Ko je on pričal, ni bilo drugih prisotnih in po pričanju je lahko odšel. Na koncu pričanja mu je sodnica rekla, da je on kriv. Prosilec ni vedel povedati, zakaj je sodnica tako sklepala. Na dom je dobil še en poziv po kratkem času, pa na sodišče ni več šel, saj bi bilo po njegovem mnenju to zaman. Zaradi tega, ker se ni odzval vabilu, ni bilo zanj nobenih posledic. Storilcev niso obsodili in so še zmeraj na prostosti. To prosilec ve preko enega sorodnika, ki živi blizu tega človeka, ki je pretepel prosilca. Prosilec je namreč pripovedoval sorodniku, kako ta napadalec izgleda, in sorodnik je tega človeka identificiral. Sam osebno teh napadalcev ni nikoli več videl. Ta dogodek je največja stvar, ki se mu je zgodila zaradi tega, ker je Aškal. Imel je še druge probleme zaradi tega v zvezi z delom in zaposlitvijo. Kjerkoli se je javil, je bilo vsega konec takoj, ko so ga pogledali in izvedeli za njegovo ime in priimek. Je sicer delal občasno, ampak stalnega dela ni nikoli imel, samo občasno je zbiral železo. Imel je tudi težave s hčerko, ko jo je hotel vpisati v vrtec. Nekaj mesecev so čakali, ne da bi jih iz vrtca poklicali. Zato so se odločili otroka prijaviti v Karitasov vrtec, kjer so jo takoj sprejeli. Ta vrtec je bil kakšen kilometer ali dva oddaljen od njihove hiše. Č.Č. je bila stara približno dve leti in pol, ko je šla v vrtec in obiskovala ga je vse do odhoda iz države. Oni so s kombijem prišli po otroke k neki pošti in jih na isto mesto vračali. Tja sta jo vozila on ali žena, kakor je kdo imel čas. Kadarkoli so šli k zdravniku tudi zaradi otrok, so čakali po 4-5 ur. Tudi, če je nekdo prišel za njimi, je bil sprejet prej. Na izrecno vprašanje uradne osebe, če lahko navede še kakšen konkreten dogodek, ki se je zgodil njemu osebno, je prosilec odvrnil, da se njemu ni nič takega zgodilo. Ravno tako mu ni poznano, ali se je kaj takega zgodilo njegovi partnerki ali otrokom. Povedal je, da se je nekaj zgodilo njegovemu bratrancu, ki je 5 minut oddaljen od njega. Ko je prihajal na obisk k prosilcu, je prihajal s še dvema prijateljema. V centru H. je hotel, in ko je bratranec s prijateljema hodil mimo, ga je 10-15 Srbov vprašalo, zakaj jih gledajo, in čeprav je bratranec odgovoril, da jih ne gledajo, so ga pretepli. To je bilo približno dva tedna, preden je odšel prosilec v Slovenijo. Nikakor ni mogel dobiti dela. Od leta 2001 je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje, ampak ga niso nikoli poklicali. Na vprašanje, kako komentira dejstvo, da je ob podaji prošnje navedel, da po dogodku pred 4-5 leti ni več iskal dela, ker se je bal oditi iz hiše, obenem pa je na osebnem razgovoru povedal, da je šel vsak dan iz hiše nabirati železo, ter bil v vmesnem času celo v Sloveniji, na Madžarskem in v Nemčiji, je prosilec pojasnil, da ni srečeval nikogar, ko je odhajal po železo, v Slovenijo pa je šel brez težav. Ko je zmagal Nikolič, so isti večer po zmagi Srbi v njihovi ulici začeli vzklikati „šiptarji" in jih obmetavati s steklenicami, tako da otroci niso mogli spati celo noč. Te steklenice so metali 4-5 hiš stran od njihove, sosedje so klicali policijo, pa ni bilo učinka. Prosilec ne ve, ali je policija prišla ali ne. V zvezi z muslimansko veroizpovedjo se njemu osebno ni zgodilo nič takega, zgodilo pa se je drugim, kar je njega prestrašilo. Opisal je dogodek, ko je šel sorodnik njegove partnerke nabirat železo. Ko so mu rekli, da ga nimajo, je šel sorodnik z avtom naprej. Potem je nekdo iz podjetja šel za njimi, jih ustavil, vzel kladivo in začel sorodnika tepsti, da ima 17 šivov na nogi. To je bilo kakšen teden, preden so prišli v Slovenijo, njemu ali njegovi družini pa se ni zgodilo nič takega v povezavi z veroizpovedjo. Prosilec je pojasnil, da imajo on, partnerka in njuni otroci vsi srbske biometrične potne liste, ki so jih dobili brez težav na službi za notranje zadeve. Povod za odhod iz Srbije je bil zadnji dogodek z ženinim sorodnikom, to je prosilca ustrašilo. Iz države so šli z avtobusom z redno linijo, normalno čez mejne prehode. Šli so k ženini teti v I. (Slovenija). Na Hrvaškem niso zaprosili za azil, ker so se odločili za Slovenijo. Ker je iz predloženega potnega lista prosilca razvidno, da je bil januarja 2012 že v Sloveniji in nekaj kasneje preko Madžarske v Nemčiji, ga je uradna oseba vprašala, ali ni pomislil, da bi za mednarodno zaščito zaprosil že tedaj. Prosilec je pojasnil, da o tem ni razmišljal, saj je moral prej opraviti nekatere obveznosti, domače zadeve, nič posebnega. Na vprašanje, kako to, da se je kljub temu, da naj bi se mu nadlegovanje dogajalo več let, vedno znova (januarja in aprila 2012) vračal v Srbijo, je prosilec povedal, da se je vrnil normalno. Ko je šel drugič v Nemčijo, ga sicer niso hoteli pustiti ven iz Srbije, to je bilo pred kakšnim letom. To je bilo na meji. Uslužbencu na meji je plačal 50 evrov in potem ga je spustil. V Nemčijo je šel tudi pred približno 7-8 meseci, ni pa nikoli pomislil, da bi tam zaprosil za mednarodno zaščito, pa ne ve, zakaj. Prosilec je povedal, da ne ve za nobeno aškalijsko društvo v Novem Sadu. Vsi njegovi sosedi v H. so bili sicer Aškali, nekaj je bilo tudi Romov. Pojasnil je, da se Aškali in Romi razlikujejo samo v jeziku, saj Aškali govorijo albansko, Romi pa romsko, sicer pa med njimi ni razlik. Na vprašanje uradne osebe, če mu je poznano ime J.J., ki ima na naslovu ... v B. registrirano popravljalnico strojev, je prosilec odvrnil, da mu ime ni znano in da ni možno, da bi bila tam popravljalnica strojev. Za hišo je otroška igralnica, ki jo je uredil nek privatnik - Srb, kamor pa njegovi otroci niso šli. Glede na dejstvo, da je prosilec v zadnjih letih večkrat zapuščal Srbijo in se vanjo vračal, ga je uradna oseba zaprosila za pojasnilo, zakaj se zdaj ne more vrniti tja. Prosilec je povedal, da je postala situacija zelo napeta in se nič ne izboljšuje. Lahko samo domneva, koga se boji ob povratku v Srbijo.

4. A.A. je v osebnem razgovoru povedala, da je muslimanka, govori pa albansko. Živela je s partnerjem in otroci na naslovu ... v B. Z otroci pa ima v potnem listu drugačen naslov, kjer je prijavljena vse od prihoda iz Švedske. S partnerjem namreč nista uradno poročena, da bi lahko prijavila isti naslov. Spoznala sta se leta 2000 in istega leta začela živeti skupaj. Sicer sta hiši, kjer je ona živela prej, in ta, kjer je živela s partnerjem, oddaljeni približno 7-8 kilometrov. Njeni starši pa sedaj živijo v F. in ne več na naslovu, katerega ima ona v potnem listu. Ona je s partnerjem živela malo v H., malo v podnajemu in malo pri njeni mami v F. Preživljali so se s socialno podporo. Da jo je dobila, je morala predložiti potrdilo o brezposelnosti, izpiske za otroke, potrdilo iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja in kup drugih papirjev. Dokument iz zavoda za zaposlovanje, da je brezposelna, je lahko dobila vsake tri mesece, in dobila ga je vsakič brez težav. Če ga ne bi dobila, ji tudi socialne pomoči ne bi podaljšali. Na začetku je dobivala 4-5000 dinarjev pomoči, potem so jo povečali na 7000, od maja letos 10.000 dinarjev. Delala pa ona sama ni nikoli. Preden so šli v Slovenijo, je deklica hodila v vrtec. Ko jo je vpisala v šolo, so v formular napisali, da ni hodila v vrtec. V šolo jo je lahko normalno vpisala, to je bila šola K.K., vpis je bil kakšen mesec, preden so odšli iz Srbije. Takrat še niso imeli namena oditi iz države. Z otrokom, ko je bil še 3 mesečni dojenček, je šla k zdravniku, ker je imel vročino in je kašljal. Tja je šla ob 17.00 uri. Delali so do 20.00 ure in pred njo je bilo v vrsti 4 ali 5 oseb. Rekli so ji, naj čaka. To ni bil otrokov zdravnik, ampak nek drug. Čakala sta do 19.50 ure in ko je prosilka z otrokom vstopila, se je zdravnica pripravljala, da odide. Prosilka ji je rekla, da čaka že od 17.00 ure. Zdravnica ji je odvrnila, da ni njegova zdravnica in da ni imelo smisla čakati. Tako se je prosilka vrnila domov, ne da bi otroka pregledali ali mu dali zdravila. Naslednji dan je odšla k njegovemu zdravniku in dobil je inhalacije, namesto da bi mu prejšnji dan dali sirup. Napadli so tudi njenega bratranca, ki živi v bližnjem naselju L. Njegova babica je o dogodku povedala njeni mami, ona pa prosilki. Med osebnim razgovorom je prosilka kot dokaz predložila časopisni članek »Romom branili vstop v McDonalds«, za katerega je pooblaščenec dodal, da govori o splošnem odnosu do Romov v B. Incident v zvezi z njeno narodnostjo se je zgodil, ko se je rodil srednji otrok. Ugotovili so, da ima neko srčno bolezen in znamenje na jetrih. En mesec je bil v bolnišnici. Enkrat je šla na obisk in ker je kot vsaka mati želela imeti svojega otroka pri sebi, je vprašala zdravnico, kdaj mislijo, da ga bodo spustili domov. Zdravnica je na to odgovorila, kaj jo prosilka sprašuje, kdaj bo šel otrok domov, oni vsak čas čakajo, kdaj bo otrok umrl. To je bilo v otroški bolnišnici v B. Ko je to slišala, ji je bilo zelo težko. Otrok je ostal še en teden v bolnišnici, potem pa so ugotovili, da je vse v redu. Povedala je še, da so imeli tako ona kot njeni otroci v Srbiji urejeno zdravstveno zavarovanje.

5. V nadaljevanju osebnega razgovora je prosilka na vprašanje, ali ni nikoli pomislila, da bi za mednarodno zaščito zaprosila že ob svojem prejšnjem odhodu iz Srbije (kar je razvidno iz njenega potnega lista), odgovorila, da je bilo zadnji mesec zanjo najhuje. Ko je uradna oseba vprašala, kateri so bili tisti najhujši dogodki, je (vnovič po nasvetu pooblaščenca) odvrnila, da je vse že povedala. Ko je bila v začetku 2012 en mesec v Sloveniji, je bila na obisku pri teti. Prosilka je povedala, da ima v Srbiji še mamo, očeta in daljne sorodnike. Z mamo in očetom nima ravno pogostih stikov, ko ima možnost, jih pokliče od socialne delavke v azilnem domu. Nazadnje ji je mama povedala, da je bil njen brat bolan, da je šel k zdravniku in njegovega zdravnika ni bilo, zato so mu rekli, da naj pride naslednji dan. Na vprašanje, zakaj se je odločila zaprositi za mednarodno zaščito ravno v Sloveniji, je prosilka odvrnila, da je to že povedala, največ pa je tako storila zaradi tete, ki jo ima tukaj. Ko je bila z družino v Srbiji, ni nikoli pomislila, da bi šli živeti kam drugam v Srbijo, saj bi bilo povsod enako. Njihovi sosedje v H. so bili Aškali in Romi. Medsebojno so se razumeli in niso imeli nobenih problemov. V F. pa je več Romov kot Aškalov. Srbi se enako obnašajo do Romov kot do Aškalov. Kadarkoli vidijo, da ima kdo temno polt in da ne govori najbolje srbsko ter ko slišijo ime, vedo, da je Rom. Pooblaščenec je dodal, da je znano, da je odnos v Srbiji do Aškalov še slabši zato, ker govorijo albansko. Z državljanskim listom je normalno prehajala meje, razen ko je šla zadnjič v Slovenijo in so jo na meji spraševali, ali ima denar in garantno pismo. Prosilci so v postopku predložili na vpogled biometrične potne liste Republike Srbije. Prosilci so med postopkom v dokumentacijo upravne zadeve 20. 6. 2012 vložili fotokopije zdravstvene dokumentacije za D.D. in 15. 11. 2012 časopisni članek "Romom branili vstop v McDonalds", domnevno iz časnika ... (avgust 2012).

6. Tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da tožnika svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljujeta s preganjanjem zaradi svoje aškalske narodnosti, ki ji v svojih navedbah navezujeta tudi na romsko narodnost. Pristojni organ je tudi prošnje mladoletnih prosilcev Č.Č., D.D. in E.E. presojal v okviru razlogov, kot sta jih v svojih prošnjah in na osebnem razgovoru navedla njihova starša. Prosilci so sicer v postopku v dokumentacijo upravne zadeve predložili določeno dokumentacijo, ki pa je pristojni organ ne more upoštevati kot dokaz o zatrjevanem preganjanju zoper njih osebno v Srbiji. Tako pristojni organ kot dokaz o zatrjevanem preganjanju ne more upoštevati časopisnega članka o incidentu v McDonaldsu v B., ki ga je na osebnem razgovoru predložila prosilka, saj ni neposredno povezan s konkretnim primerom družine prosilcev (ne potrjuje dogodkov, ki bi se zgodili njim osebno). Prosilka je ob podaji prošnje v spis vložila fotokopije zdravniške dokumentacije za D.D., iz katere izhaja, da je bil mladoletni prosilec v času od svojega rojstva do leta 2009 deležen obširne in raznovrstne terapije tako ambulantno, kakor tudi bolnišnično. Prosilka je ob tem navedla, da zaradi slabih izkušenj na teh pregledih in poniževanja, ki ga je bila takrat deležna, ni več hodila s sinom na preglede, je pa še vedno bila zaskrbljena za zdravstveno stanje svojega otroka, hkrati pa je izrecno izpostavila, da teh zdravstvenih problemov ne navaja kot glavni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Kot primer slabe izkušnje in poniževanja na teh pregledih je prosilka omenila reakcijo sinove zdravnice po tem, ko ji je prosilka kot mati, ki bi pač želela imeti otroka doma, odgovorila, da kaj neki si s tem misli, da oni čakajo, kdaj bo otrok umrl. Ta dogodek se je zgodil kmalu po sinovem rojstvu. Poleg tega je navedla, da je morala ob kontrolah vedno čakati več ur, da je prišla na vrsto, medtem ko so Srbe spuščali naprej. Pristojni organ meni, da predložena dokumentacija ne potrjuje navedb prosilke. Iz predloženih fotokopij zdravniške dokumentacije je namreč razvidno, da je bil mladoletni D.D. v svoji izvorni državi deležen skrbnega zdravljenja, tako ambulantno kot tudi bolnišnico, izvedene so bile številne preiskave (ultrazvoki, EKG, redne kontrole njegovega zdravstvenega stanja). Dogodka z zdravnico po mnenju pristojnega organa ni mogoče interpretirati na način, kakor je to storila prosilka (da je zdravnica z besedami "kaj neki si ona misli, da hoče otroka domov, medtem ko oni čakajo, da bo umrl" na nek način komaj čakala, da bo otrok umrl) - ampak je mogoče zaključiti, da je bila zdravnica zaskrbljena za otrokovo zdravje in je prosilkinega sina želela obdržati na zdravljenju, dokler je potrebno. To namreč izhaja tako iz prosilkinih navedb, podanih na osebnem razgovoru (da je njen sin po teh besedah ostal na zdravljenju še kakšen teden, dokler niso ugotovili, da je vse v redu), kakor tudi iz predložene dokumentacije (iz katere izhaja, da se je po letu 2007 še večkrat zglasil tako v bolnišnici, kakor tudi v ambulanti, in bil deležen terapije in ustreznega zdravljenja). Prosilkinih navedb, da je morala s sinom na kontrole čakati več ur, medtem ko so Srbe spuščali preko vrste, tudi ni mogoče označiti kot hudo kršitev človekovih pravic, kakor jih interpretira Ženevska konvencija (dolge čakalne vrste pri zdravnikih predstavljajo problem v številnih državah po svetu), saj je tako prosilka sama navedla, da je bil mladoletni sin terapije vseeno deležen (to pa izhaja tudi iz predložene dokumentacije) in mu torej ni bil onemogočen dostop do zdravljenja.

7. Ker prosilci v postopku niso predložili nobenih drugih dokazov, je pristojni organ v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ preverjal določene pogoje iz omenjenega določila. V izpovedi prosilca B.B. je prišlo do določenih neskladij glede razlogov in ostalih okoliščin, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo, ki pa jih prosilec ni razumno pojasnil. Oba prosilca na določena vprašanja uradne osebe po nasvetu pooblaščenca nista želela odgovarjati in tako bolj podrobno razjasniti dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim preganjanjem. Navedena dejstva vodijo do utemeljenega sklepa, da se prosilca nista kar najbolj potrudila za utemeljitev svojih prošenj. Ko je bil pred 4-5 leti obravnavan v ambulanti in na policijski postaji, je prejel tudi dve vabili za obravnavo na sodišču. Prosilec je navedel, da pozivov na sodišče ni shranil, ter da jih zaradi tega ne more predložiti. Pristojni organ meni, da bi prosilec lahko predložil kakršnokoli zdravniško potrdilo o zdravniški oskrbi po zatrjevanem pretepu, saj glede na obširno zdravstveno dokumentacijo, ki jo je predložil v zvezi z zdravljenjem svojega sina, ni mogoče verjeti, da sam ni dobil nobenega izvida ali potrdila. Ker prosilec tega ni storil, ravno tako pa nobenih dokazov za svoje trditve ni predložila prosilka, pristojni organ meni, da prosilca nista podala utemeljenih razlogov, zakaj v postopku nista predložila nobenih dokazov za svoje trditve. Ministrstvo je tudi ugotovilo, da prosilci niso zaprosili za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo mogoče. Kakor je razvidno iz dokumentacije upravne zadeve, so v Slovenijo prišli z redno avtobusno linijo. V Slovenijo so vstopili 18. 6. 2012 ob 3.00 uri zjutraj na mejnem prehodu N. ter istega dne okoli 5.30 ure prišli v I. Od tu so poklicali sorodnico, ki jih je odpeljala k teti, kjer so prespali eno noč in se naslednji dan, 19. 6. 2012 ob 13.00 uri, po nasvetu O.O. zglasili na PP I., kjer so zaprosili za mednarodno zaščito. Prosilci za pomoč niso zaprosili takoj, ko so vstopili na ozemlje Republike Slovenije (na mejnem prehodu N.), ampak šele naslednji dan popoldan. Zgolj navedbe obeh prosilcev, da za zaščito niso zaprosili prej, ravno tako ne na Hrvaškem, ker so bili namenjeni v I. k sorodnici in so od vsega začetka imeli namen za zaščito zaprositi tukaj, njihovih dejanj ne opravičujejo. Od prosilcev je namreč utemeljeno moč pričakovati, da za mednarodno zaščito zaprosijo v prvi za njih varni državi in to takoj, ko je mogoče, ne pa v državi po njihovi izbiri in še to čez nekaj časa, ne pa nemudoma po vstopu. Ob upoštevanju dejstva, da so prosilci na slovensko ozemlje vstopili na mejnem prehodu in ne ilegalno, je pristojni organ mnenja, da bi za mednarodno zaščito vsekakor lahko zaprosili prej, v kolikor bi zaščito resnično potrebovali, saj so imeli za to dovolj možnosti. Ni mogoče spregledati dejstva, da sta oba prosilca navedla, da naj bi se jima zatrjevano preganjanje dogajalo že več let. Oba sta navedla dogodek, ki naj bi se prosilcu zgodil 4-5 let pred podajo prošnje za mednarodno zaščito (v času med leti 2007 -2008). Kakor je razvidno iz predloženih biometričnih potnih listov, so prosilci v zadnjih letih večkrat zapuščali Srbijo ter potovali in bivali v različnih evropskih državah. Oba prosilca, kakor tudi njuni otroci, imajo v svojih potnih listih več vstopnih in izstopnih žigov iz Madžarske, Slovenije, prosilec naj bi bil po lastnih navedbah v tem času tudi v Nemčiji. Pristojni organ meni, da bi prosilci tudi takrat lahko zaprosili za mednarodno zaščito, v kolikor bi jo resnično potrebovali, pa po lastnih navedbah na to niso niti pomislili.

8. Kar zadeva notranje neskladnosti v izjavah prosilca, tožena stranka pravi, da je ugotovila kontradiktornosti v izjavah prosilca B.B. Tako je prosilec ob podaji prošnje navedel, da po dogodku pred 4 -5 leti ni več iskal dela, ker ga je bilo strah oditi iz hiše. Na osebnem razgovoru pa je povedal, da je vsak dan hodil nabirat železo na bližnje gradbišče, kar je počel vsak dan, ter ga vozil prodajat nekemu človeku. Ko ga je uradna oseba soočila z nastalim nasprotjem, je prosilec pojasnil, da pri nabiranju železa ni srečeval nikogar ter da ni bilo nobenih težav. Omenjeno pojasnilo prosilca nastalega nasprotja v ničemer ne pojasni, saj je, v kolikor bi bilo prosilca resnično strah oditi iz hiše ter iskati delo, nemogoče verjeti, da je kljub temu vsakodnevno odhajal iz hiše ter nabiral železo; omenjena podatka se namreč med sabo izključujeta. Ob upoštevanju vseh ostalih prosilčevih navedb (da je v omenjenem času odhajal v Slovenijo in Nemčijo in pri tem ni bilo nobenih težav, da je občasno odhajal iz hiše, ko je vozil hčerko v vrtec) ter ostalih osebnih okoliščin (da sta se mu v omenjenem času rodila dva otroka v porodnišnici, da je bil srednji sin pogosto v ambulantah in bolnišnici na zdravljenju, da mu je bil v tem času izdan potni list, zaradi katerega je moral definitivno najmanj dvakrat zapustiti hišo), je prosilcu torej nemogoče verjeti, da ga je bilo v tem času resnično strah oditi iz hiše. Navedeno dejstvo vodi do utemeljenega sklepa, da je prosilcu nemogoče verjeti tudi glede obstoja dogodka pred 4 - 5 leti (zatrjevanega pretepa). Kot konkretne dogodke, ki naj bi se zgodili njim osebno, sta prosilca izpostavila tri dogodke: zatrjevani pretep prosilca 4 - 5 let pred podajo prošnje, neuspešen poskus vpisa Č.Č. v državni vrtec ter dogodek, ko se je prosilka noseča sprehajala s Č.Č. v vozičku po naselju G. in odlomila vejico z drevesa. Pristojni organ uvodoma izpostavlja, da neuspešnega vpisa v državni vrtec ni mogoče opredeliti kot hudo kršitev človekovih pravic, kakor jo interpretira Ženevska konvencija, saj sta oba prosilca navedla, da sta Č.Č. kasneje vpisala v Karitasov vrtec, mesec dni pred prihodom v Slovenijo pa tudi v šolo. Pristojni organ tako neuspešni poskus vpisa mladoletne Č.Č. v državni vrtec kot razlog uveljavljanje mednarodne zaščite v Sloveniji zavrača. Zgolj enkratna verbalna grožnja zaradi odlomljene vejice namreč ne dosega standarda preganjanja, kot ga določata Ženevska konvencija in ZMZ. Tudi v primeru, da bi bile izpovedbe obeh prosilcev o omenjenih dogodkih verodostojne, le-te ne bi dosegle standarda preganjanja, kot ga določata prvi odstavek 26. člena Ženevske konvencije in ZMZ. Zgolj enkraten napad na prosilca pred 5 - 6 leti, v katerem le-ta ni utrpel hujših posledic (saj ni potreboval bolnišničnega zdravljenja), poleg tega pa je bil deležen zdravniške oskrbe, kakor tudi pomoči policije, ki je sprejela njegovo prijavo in tudi predala primer naprej na sodišče, namreč ne pomeni hude kršitve človekovih pravic, kakor jo interpretira Ženevska konvencija, poleg tega pa tudi ni ponavljajočega značaja. Pristojni organ dodatno navaja, da prosilcu ni mogoče verjeti, da je bil ob obravnavi omenjenega pretepa pred 5 - 6 leti na sodišču spoznan za krivega. V kolikor bi se to resnično zgodilo, bi prosilca vsekakor doletela kakšna kazen (denarna, zaporna), ne pa da je v letih po tem nemoteno pridobil biometrični potni list Republike Srbije (s čimer je njegova izvorna država nedvomno dokazala, da prosti prosilcu nima nič) in je večkrat brez težav prehajal državno mejo. Poleg tega je neverjetno, da se prosilec v primeru, če bi bil na prvem sojenju resnično spoznan za krivega, ne udeležil drugega sojenja, na katerega je bil vabljen, in tam skušal oprati svoje ime vsakršne krivde. Eden od glavnih kriterijev za oceno verodostojnosti predstavljajo notranja neskladja v pripovedi prosilca, ugotovljena bodisi znotraj istega razgovora ali pisne izjave bodisi ob primerjanju prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka ali ob primerjanju izjav dveh ali več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine. Takšno ravnanje vsekakor pomeni zavajanje in že samo po sebi vodi do ocene, da ni mogoče ugotoviti splošne verodostojnosti posameznega prosilca. Ministrstvo glede na vse zgoraj navedeno brez dvoma ugotavlja, da splošna verodostojnost A.A. in B.B. v postopku ni bila ugotovljena, zaradi česar ugotavlja, da prosilca nista izpolnila svojih obveznosti iz 21. člena ZMZ. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da je priznanje mednarodne zaščite pravna dobrota, ki jo tujcu da (druga) država, zato je prosilec dolžan izčrpno in po resnici navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito (sodba I Up 203/2009). Če prosilec teh zakonskih obveznosti ne izpolni in daje glede teh okoliščin nasprotujoče si, neverjetne, nelogične, neverodostojne ali pa neprepričljive izjave, sam zakrivi, da se mu mednarodna zaščita ne prizna (sodba I Up 215/2008).

9. V nadaljevanju je Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo sledilo aktualni sodni praksi (odločba Ustavnega sodišča st. U-I-292/09 z dne 20. 10. 2011, sodba Vrhovnega sodišča st. I Up 103/2012 z dne 8.3.2012) ter v okviru presoje statusa begunca ugotavljalo še, ali so izjave prosilcev skladne z dostopnimi specifičnimi informacijami o izvorni državi (zunanja skladnost). V ta namen je Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo pridobilo poročila in časopisne članke mednarodnih organizacij, ki se nanašajo na stanje manjšin v Srbiji (posebej Vojvodini), s posebnim poudarkom na stanju aškalske in romske narodnosti. Tožena stranka v odločbi imenuje 32 takih poročil. Navedena poročila mednarodnih organizacij so bila z dopisom št. 2142-136/2012/8 (1312-07) z 18. 3. 2013 posredovana pooblaščencu prosilcev, da bi nanje podal mnenje. Pooblaščenec je omenjena poročila in članke prejel 20. 3. 2013, vendar v postavljenem roku nanje ni podal mnenja, zaradi česar pristojni organ šteje, da se z njihovo vsebino strinja. Prosilka A.A. je med osebnim razgovorom predložila časopisni članek, domnevno iz časnika ..., za katerega je pooblaščenec dodal, da govori o splošnem odnosu do Romov v B. Članek govori o primeru, ko varnostna služba McDonaldsa v B. v eno njihovih restavracij ni spustila treh mladih Romov, ki jim je potem hrano kupila neka mimoidoča. Pristojni organ je v zvezi z omenjenim dogodkom na spletu našel več člankov. Iz časnika Blic z 20. 7. 2012 izhaja, da je predsedstvo svetovne organizacije Romov (Romanipen) vložilo oster protest vodstvu McDonald franšize v Srbiji in pri tem je poudarilo, da je bila Vojvodina po celem svetu od vedno znana kot poosebljenje multietničnosti in multikulturalnosti, kjer nikoli ni bilo prostora za diskriminacijo. Dogodek je obsodil tudi Nacionalni svet romske narodnostne manjšine Srbije in različne nevladne organizacije. Minister za notranje zadeve Ivica Dačič pa je novosadski policiji ukazal, da primer razišče in uporabi ustrezne ukrepe. Odzvalo se je tudi vodstvo McDonaldsa in obljubilo, da bodo primer raziskali, saj ni v skladu z njihovo politiko, ter tovrstno obnašanje najstrožje kaznovali. Izjavili so, da kot multinacionalka spoštujejo pravice vseh manjšin v Srbiji. Blic je o nadaljevanju dogodkov poročal tudi 7. 8. 2012, ko je poročal o odzivu Varuhinje za varstvo enakopravnosti, ki je vložila tožbo zoper McDonalds, saj je ocenila, da je ta primer "strateški". Pristojni organ ocenjuje, da iz navedenega moč zaključiti, da je tako srbska javnost kakor tudi oblast omenjeni dogodek obsodila ter sprožila določene postopke za pregon, torej je na dogodek vsekakor reagirala. Pri tem pristojni organ pripominja, da v nobeni državi na svetu ni mogoče povsem izkoreniniti vseh incidentov ali kakršnegakoli nasilja, pač pa je pri oceni varnostne situacije in stanja človekovih pravic pomembno, kako država na take incidente in nasilje odreagira. O dogodku glede gradnje džamije sta 17. 3. 2012 med drugim poročala spletni portal "..." in RTV Vojvodine ter 18. 3. 2012 portal .... Omenjeni viri so poročali, da je predsednik islamske skupnosti B., P.P., izjavil, da muslimani iz B. in tudi iz H. z idejo graditve džamije nimajo ničesar. Zaradi govoric, da bo tam zgrajena džamija, je potekal protest Srbov, ki živijo v H. Na mestu, kjer naj bi se domnevno gradila džamija, so meščani postavili srbske zastave in napisali: Osnovna šola »R.R.«, ker želijo, da se na tem mestu zgradi šola. P.P. je dodal, da je Islamska skupnost B. od pristojnih pridobila dovoljenje za dograditev obstoječega objekta na ... ulici v B. Ob upoštevanju splošno znanega dejstva, da je Tomislav Nikolič predsednik Republike Srbije od 31. 5. 2012, torej ne morejo držati navedbe prosilcev, da je bila gradnja džamije zaustavljena po njegovi izvolitvi, saj so navedeni viri o tem, da džamije ne bo, poročali že dva meseca pred njegovo izvolitvijo. Poleg tega iz preučenih virov izhaja, da se džamija nikoli ni niti začela graditi, ampak so v tistem času obstajale zgolj govorice o načrtovani gradnji (od katerih so se pa muslimani iz H. ogradili). Navedbe prosilcev, da je bila gradnja zaradi Nikoličeve izvolitve zaustavljena, torej ne držijo niti iz tega vidika. Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo dodaja, da zgolj dejstvo, da nek kraj nima džamije, še ne pomeni, da je prebivalcem preprečeno udejstvovanje v muslimanski veri (navsezadnje so prosilci prišli v I., kjer ravno tako ni džamije). Kakor izhaja iz preučenih informacij, imajo muslimani v B. velik objekt na ... ulici, kjer se zbirajo in opravljajo svoje dejavnosti, poleg tega so od pristojnih dobili dovoljenja za njegovo povečanje. Pristojni organ zaradi teh ugotovitev na podlagi preučenih informacij ne more slediti navedbam prosilcev, da Srbi sovražijo muslimane. Poročilo Zunanjega Ministrstva Združenih držav o stanju človekovih pravic v Srbiji za 1. 2010 poroča o protestih proti Romom v vasi S. v Vojvodini (ki je bil posledica tega, da je pripadnik Romov iz omenjene vasi nekaj dni pred tem ubil srbskega najstnika). Srbska policija se je odzvala in zaščitila Rome, aretirala 6 demonstrantov zaradi rasno in nacionalno motiviranega nasilja in nestrpnosti (5 oseb je bilo konec leta že obsojenih). Nadaljevala se je tudi preiskava v zvezi z napadi na Rome v mestu Š. iz aprila 2009. Poročilo za leto 2011 sicer navaja, da so bili Romi še naprej najbolj ranljiva manjšinska skupina, vendar navaja, da je srbska vlada prevzela nekaj ukrepov za preprečevanje nasilja in diskriminacije proti manjšinam. Sveti nacionalnih manjšin so zastopali 22 manjšinskih skupnosti in so imeli široko pristojnost na področju izobraževanja, množičnih medijev, kulture in uporabe manjšinskih jezikov. Organizacija Freedom House v svojem poročilu o stanju človekovih pravic v Srbiji za leto 2011 med drugim poroča, da imajo etnične manjšine dostop do medijev v svojem jeziku, svoje politične stranke (ki nastopajo tudi na volitvah), čeprav so v vladi zastopane v manjši meri. V poročilu "Države v tranziciji 2012 - Srbija" pa junija 2012 omenjena organizacija poroča, da so se napadi na Rome v Srbiji še dogajali. Marca je bil mlad romski fant T.T. pretepen v centru U., zaradi česar so aretirali tri osebe. Maja je bil na avtobusni postaji v U. pretepen 20-letni Rom, zaradi česar so aretirali tri osebe, saj so jih osumili rasne in nacionalne nestrpnosti. Konec leta 2012 sodišča v omenjenih primerih še niso razsodila. Aprila je sodnik za mladoletne prestopnike odredil 30-dnevni pripor za nekega 17-letnika, ker je zabodel V.V., 18-letnega Roma, in ranil tri ostale. Mednarodne in lokalne organizacije, vključno z Open Society Foundations, Center za uveljavitev Romov, in srbsko Ministrstvo za človekove in manjšinske pravice, so organizirale antidiskriminacijsko medijsko kampanjo, ki se je osredotočala na Rome, z imenom "Ali veste, kdo sem?" Poročilo organizacije Human Rights Watch z dne 22. 1. 2012 navaja dva primera napadov na Rome v tem letu, in sicer primer verbalnega napada na nekega romskega dečka pred srednjo šolo ter pretep mladega Roma marca 2011 v avtobusu. V obeh primerih so bili napadalci aretirani, do datuma nastanka poročila pa še ne obsojeni za svoja dejanja. Evropska komisija je že v svojem poročilu o napredku Srbije v letu 2010 (9. 11. 2010) poročala o zmanjšanju skupnega števila medetničnih incidentov v letu 2010. Policijske preiskave glede medetničnih incidentov so se izboljšale, kakor tudi pripravljenost policije, da take napade obravnava kot etnično motivirane in ne le kot »navadne napade«, številni državni organi so prispevali k dvigu zavesti na področju človekovih pravic, s pomočjo organiziranja različnih aktivnosti, ki so obravnavale različne tematike na področju človekovih in manjšinskih pravic. Zagotovljeno je redno usposabljanje ustreznih profesionalcev na področju človekovih pravic - policistov, sodnikov in tožilcev. Evropska komisija je ugotovila, da so zakonski okviri za zaščito človekovih pravic v Srbiji spoštovani. Opazen je bil velik napredek na področju zaščite manjšin. Deutsche Welle je 14. 1. 2012 objavil, da se v sklopu multietničnosti, ki se v Evropi prepoznava kot veliki plus Vojvodine, vključevanje Romov v skupnost kaže kot ena od redkih tem, ki lahko služi za vzor Evropski uniji. V Srbiji je bil v obdobju od 13. do 17. oktobra na obisku Komisar za človekove pravice Sveta Evrope Thomas Hammarberg, ki je v svojem poročilu ugotovil, da stanje človekovih pravic etničnih manjšin v Srbiji v veliki meri odvisno od gospodarskih okoliščin ter regije, kjer te manjšine živijo. Pravice manjšin v Vojvodini so bolje zaščitene kot v drugih delih države. 14. člen srbske ustave določa, da Republika Srbija zagotavlja zaščito pravic narodnostnih manjšin in zagotavlja posebno zaščito zanje z namenom izvajanja popolne enakosti in ohranjanja njihove identitete. Poglavje 3, člen 76, ščiti narodnostne manjšine pred diskriminacijo, člen 77 zagotavlja ustrezno zastopanost v javni upravi, člen 81 pa določa, da mora država na področju izobraževanja, kulture in informacij spodbujati strpnost in medkulturni dialog ter sprejeti učinkovite ukrepe za pospeševanje medsebojnega spoštovanja, razumevanja in sodelovanja med vsemi ljudmi, ki živijo v Srbiji, ne glede na njihovo etnično, kulturno, jezikovno in versko identiteto. Zakon o varstvu pravic in svoboščin narodnostnih manjšin zagotavlja ustanovitev nacionalnih svetov manjšin. Oblikovanih je bilo 16 takih svetov, ki zastopajo večino manjšin v Srbiji. Sveti so bili ustanovljeni z namenom spodbujanja in zaščite avtonomije manjšin na področju kulture, izobraževanja, informiranja in manjšinskih jezikov. Komisar je bil navdušen nad podatkom, ki mu ga je posredoval podpredsednik vlade Božidar Đelič novembra 2008, in sicer, da bo v letu 2009 izboljšanju položaja Romov v Srbiji namenjenih več kot 1 milijarda srbskih dinarjev (skoraj 9 milijonov evrov). V Srbiji je približno 600 romskih naselij. Največja koncentracija Romov pa je v osrednji in južni Srbiji. Veliko število jih živi v neformalnih in neuradnih naselbinah v pomanjkljivih življenjskih razmerah. Srbska vlada je prevzela ukrepe za izboljšanje ekonomske in socialne situacije Romov v zadnjih letih, predvsem na področju dostopa do zdravstvenih storitev. Na lokalni ravni so različne mednarodne organizacije (ICRC, OSCE, Združeni narodi) implementirale številne projekte ozaveščanja javnosti v zvezi z manjšinami po vsej Srbiji. O napredku glede položaja Romov ter stanja človekovih pravic v državi poroča tudi Odbor ministrov Sveta Evrope z dne 30. 3. 2011. Izpostavljajo dejstvo, da vsebuje srbska zakonodaja pomembne garancije za zaščito narodnostnih manjšin. Sprejet je bil tudi nov Kazenski zakonik, ki vsebuje posamezne člene, ki zadevajo prepoved diskriminacije. V državi je začel delovati varuh človekovih pravic, ki je začel z obetajočimi iniciativami na področju nadzora zaščite narodnostnih manjšin v vseh srbskih regijah. Open society institute - OSI je 26. oktobra 2011 poročal o romskih zdravstvenih posrednikih v Srbiji. Srbsko ministrstvo za zdravje je v letu 2008 skupaj s pomočjo OSCE in Evropsko agencijo za rekonstrukcijo začelo z vzpostavljanjem sistema za zdravstveno posredovanje pri Romih (Roma health mediation). Romski zdravstveni posredniki so organizirani v sklopu zdravstvenih domov, pogosto pa delujejo tudi na terenu. Minister za ljudske in manjšinske pravice Svetozar Ciplič je ob svetovnem dnevu Romov (8. april) poudaril, da » ... so Romi v Srbiji doživeli preporod. Kot enovita skupnost so dozoreli v vseh pogledih, tudi v političnem“. RTV Vojvodine je 8. aprila 2012 poročala, da je pokrajinska vlada (vlada pokrajine Vojvodine) do sedaj pomagala pri ustanovitvi okoli 50 podjetij, kjer so Romi lastniki in zaposleni. Pisarna za vključevanje Romov na svojih spletnih straneh izpostavlja, da je prednostna naloga Vojvodine reševanje vseh težav, ki že desetletja obstajajo v romski skupnosti. Do sedaj je pokrajinska vlada uspela ustanoviti 50 podjetij, v katerih so lastniki in zaposleni Romi, EU za ustanavljanje novih tovrstnih podjetij nudi Vojvodini ustrezno finančno podporo. Pokrajinska vlada Vojvodine spodbuja tako izobraževanje kot zaposlovanje Romov. Pisarna za vključevanje Romov je dne 25. 5. 2012 na svojih spletnih straneh poročala, da je bilo v zadnjih petih letih realiziranih pet posebnih natečajev za zaposlitev ali samozaposlitev Romov. Ustanovljeno je več kot 70 različnih družb in podjetij in to velja samo za Vojvodino. Izvajanje projekta »Povečanje zaposljivosti Romov«, ki ga financira EU, je sestavljeno iz treh delov: usposabljanje za poznanega delodajalca, usposabljanje za defiticarne poklice in samozaposlovanje Romov. Pokrajinska vlada Vojvodine je 8. 3. 2012 poročala o pogovorih predsednika parlamentarne skupščine Mevluta Čavšogluja s predstavniki Svetov nacionalnih manjšin, ki imajo sedež v Vojvodini. Predsednik Parlamentarne skupščine Sveta Evrope je pozdravil opredelitev oblasti v Vojvodini, da dosledno uveljavlja politiko spoštovanja in negovanja pravic narodnostnih manjšin in povedal, da bi tovrstna opredelitev morala obstajati v vseh evropskih regijah in državah. Časnik Danas je 16. 9. 2010 poročal o srečanju predsednika vlade AP Vojvodine Bojana Pajtica s predstavniki Nacionalnih svetov narodnostnih skupnosti. O pripravah na volitve za nacionalne svete narodnostnih manjšin in volitvah samih sta poročala časnik Focus 17. 2. 2010 in časnik Vreme 19. 7. 2011. Neposredne volitve za 16 nacionalnih svetov nacionalnih manjšin so se odvijale 6. junija. Svoje predstavnike so dobili tako predstavniki romske, kakor tudi predstavniki aškalijske manjšine v Vojvodini. Visoka predstavnica OSCE se je posebej zanimala za model dobrega skupnega življenja narodnostnih manjšin v Vojvodini, ki so dober primer za celo Evropo. Med projekti, ki so bili financirani, je bil tudi projekt Matice Aškalije »Spregovorimo v lastnem jeziku«. Casnik ... je 6. 5. 2009 poročal o proslavi Djurdjevdana v Matici Aškalija v B. Poročali so o sodelovanju Rdečega križa in mesta B., ki sta s projekti na morje prepeljala ogromno aškalskih otrok ter organizirala razdeljevanje daril za novo leto. Z predstavniki Aškalov so sodelovali tudi Mestna uprava za otroško in socialno zaščito, Pokrajinski sekretariat za izobraževanje in kulturo ter Pokrajinski sekretariat za informiranje. Po podatkih brezplačne spletne enciklopedije Wikipedie je leta 2010 v H. živelo 7635 prebivalcev, od katerih je več kot pol Srbov, sledijo Romi, Aškali, Madžari, Muslimani, Albanci, Makedonci, »Jugoslovani« in drugi. V naselju živi okoli 500 Romov in Aškalov, večina razseljenih iz Kosova. V naselju F., ki je največja etnično romska soseska v B., pa prebiva 2500 ljudi, od tega 70-90% beguncev iz Kosova in južne Srbije. Po virih v naselju živi 350 romskih družin, od tega 150 iz Kosova. V naselju živi tudi približno 30 aškalskih družin. Radio ... je februarja 2012 obširno poročal o akciji zbiranja pomoči prebivalcem F. v organizaciji občinskega centra in radia ... V akciji, ki so se ji meščani B. množično odzvali, so zagotovili pakete tople obutve, obleke in odeje za prebivalce naselja F. Humanitarni center v B. je od svojega nastanka realiziral različne projekte pomoči Romom v B. Osnovni cilj tega projekta je, da revnim romskim, aškalijskim in egipčanskim otrokom zagotavlja možnost šolanja ter posredno ekonomsko okrepitev ter socialno integracijo. Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo je na podlagi preučenih informacij mnenja, da tako pokrajinska vojvodinska vlada kot tudi zvezna srbska vlada vzpodbujata zaposlovanje med pripadniki manjšinske populacije. S pomočjo sredstev EU je bilo ustanovljenih večje število podjetij, kjer so lastniki in zaposleni izključno pripadniki manjšin, poleg tega vlada podeljuje subvencije za samozaposlitev. Na podlagi preučenih informacij je torej mogoče zaključiti, da sta tako srbska kot tudi pokrajinska vlada naklonjena zaposlovanju pripadnikov manjšin (saj ga s številnimi projekti celo vzpodbujata), zaradi česar ni mogoče verjeti, da se prosilec zgolj zaradi dejstva, da je aškalske narodnosti, ni mogel zaposliti. Poročila sicer omenjajo posamezne incidente ali primere napadov na Rome, vendar so bili v vseh opisanih primerih napadalci prijeti in aretirani, nekateri že obsojeni zaradi etnično motiviranega nasilja, proti nekaterim pa sojenje še traja. Navedeno je po mnenju Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo zadosten dokaz za to, da država zoper posamične primere nasilja zoper pripadnike manjšin ukrepa, da ne opušča pregona zoper napadalce. Navedeno je po mnenju pristojnega organa navsezadnje razvidno tudi iz reakcije policije po domnevnem napadu na prosilca pred 5-6 leti, ko so se odzvali prijavi zdravstvene službe, od njega pobrali izjavo, napadalce našli in jih pripeljali pred sodišče. Zato tožena stranka z gotovostjo ugotavlja, da ima Srbija vzpostavljen učinkovit sistem pregona etnično motiviranih napadov (tako z ustrezno zakonodajo kot tudi v praksi). Na podlagi preučenih poročil Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da ne more verjeti prosilcema, da sta imela v Srbiji težave zaradi svoje aškalske narodnosti. Omenjenim trditvam prosilcev namreč preučena zgoraj navedena poročila nasprotujejo. Na podlagi preučenih informacij je tudi moč trditi, da se tako Romi kot Aškali (in ostali pripadniki manjšin) uspešno vključujejo v javno življenje v Srbiji, zaradi česar tudi ni mogoče verjeti trditvam prosilcev, da je imelo okolje do njiju odklonilen odnos. Romi so kot etnična manjšina v zadnjih letih doživeli preporod, predstavniki oblasti in tudi okolica pa so čedalje bolj pozitivno naravnani tudi do pripadnikov aškalska narodnosti, pri čemer ima zelo pomembno vlogo tudi Narodni svet aškalske narodnostne manjšine, ki je legitimen predstavnik aškalske skupnosti in eden izmed mnogih nacionalnih svetov, ki so bili v Srbiji ustanovljeni od leta 2003. Pristojni organ je v predmetni zadevi ugotovil, da prosilci ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca, saj njune izjave nasprotujejo tudi dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njunim primerom. Ravno tako ne izpolnjujejo pogojev za podelitev statusa begunca njuni mladoletni otroci, saj sta prosilca njihove prošnje oprla na razloge, kot jih v svoji prošnji navajata sama. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da prosilca v postopku nista uveljavljala razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, zato navedenega dejstva ni preverjalo z informacijami o izvorni državi. V skladu z navedenim pristojni organ ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bili prosilci ob vrnitvi v izvorno državo soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo na podlagi 1. alineje 28. člena ZMZ. Pristojni organ je nadalje preverjal, ali bi prosilci v primeru vrnitve v izvorno državo utrpeli resno škodo iz 2. alineje 28. člena ZMZ, in sicer zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Ker so vse navedbe prosilcev glede razlogov za zapustitev izvorne države temeljile na zatrjevanjem preganjanju zaradi njihove narodnostne in verske pripadnosti, ki so vsi razlogi za podelitev statusa begunca, je pristojni organ njihove navedbe presojal že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca. Ker prosilca nista navedla nobenih drugih dodatnih razlogov, pristojni organ ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bili prosilci ob vrnitvi v izvorno državo soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo na podlagi 2. alineje 28. člena ZMZ. V skladu z navedenim pristojni organ ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bili prosilci ob vrnitvi v izvorno državo soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ.

10. Pooblaščenec v tožbi pravi, da je že v nekem prejšnjem, do neke mere podobnem primeru Romov iz Srbije (tožba z dne 18. 7. 2012 zoper odločbo MNZ št. 2142-176/2011125 z dne 28.6.2012) v tožbi navedel to, kar lahko v tem primeru ponovi, namreč, da gre tudi v tem primeru za napačno uporabo materialnega prava, ko tožena stranka navedb prosilcev, kjer ne gre za fizično nasilje, sploh ne jemlje resno in jih sploh ne upošteva kot možne razloge za azil, tj. za podelitev statusa begunca. V sedanjem primeru je edini (drobni) korak naprej le to, da se tožena stranka ni omejila striktno samo na fizično nasilje (neuspešen poskus vpisa otroka v vrtec), toda še vedno je njen pristop k ugotavljanju pogojev za status begunca v temelju zgrešen. V tem upravnem odločanju torej manjka bistveni element zakonitega odločanja, subsumpcija ugotovljenega dejanskega stanja pod relevantno pravno normo - namreč pod zakonski kriterij utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tožena stranka preganjanja sploh ne presoja po zakonitem kriteriju, torej po kriteriju upravičenega strahu pred preganjanjem. Taka presoja pomeni eklatantno napačno uporabo materialnega prava. Še posebej je to jasno razvidno npr. iz tretjega odstavka na 10. strani, kjer piše, da pristojni organ kot dokaz o zatrjevanem preganjanju ne more upoštevati časopisnega članka o incidentu v McDonaldsu v B., saj ni neposredno povezan s konkretnim primerom družine prosilcev (ne potrjuje dogodkov, ki bi se zgodili njim osebno). Naslednja napačna uporaba materialnega prava se v izpodbijani odločbi pojavi, ko tožena stranka na 14. strani zgoraj preide k obravnavanju tujih informacij o položaju Romov v Srbiji, kar potem obravnava na straneh 14-21. Ker tu tožena stranka pravi, da v nadaljevanju teh tujih poročil o stanju v izvorni državi ne bo obravnavala zato, ker je to pač po zakonu obvezno, ampak zato, ker bo „sledila aktualni sodni praksi...“! Z drugimi besedami: odločba Ustavnega sodišča nas je k temu sicer prisilila, temu se ne moremo upirati - bomo pa vsaj na ta način »med vrsticami« povedali, da se pa mi s tem ne strinjamo in da tako ravnamo samo zato, ker Ustavno in Vrhovno sodišče sedaj zakon tako razumeta in razlagata. To morda res ni čisto direktno napačna uporaba materialnega prava, gre pa kljub temu za tako očitno kljubovanje neki ustavno sodni presoji, s katero se tožena stranka ne strinja, da bi bilo primerno, če bi sodišče vsaj z nekim „obiter dictum“ v tej sodbi toženi stranki povedalo, da se v pravni državi tako prikrito nasprotovanje ustavnosodni presoji preprosto ne spodobi, med drugim tudi zato ne, ker to pomeni tudi vnašanje pravne negotovosti med stranke o tem, kaj zakon predpisuje in zahteva in kako ga je treba razumeti in uporabljati. Pod točko 1.b.) tožbe tožnik obravnava zavrnitev prošnje zaradi domnevano prepozne in ne v prvi varni državi vložene prošnje. Pri prvi od teh dveh napak se sicer lahko sklicuje na zakonsko določbo četrte alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, češ da ji ta tako ravnanje dovoljuje, vendar je ta zakonska določba v neskladju z Ženevsko konvencijo o beguncih in z Ustavo. Pri drugi od teh napačnih uporab prava pa se tožena stranka niti na zakon ne more sklicevati, namreč tam, kjer svojo zahtevo sploh brez vsake pravne podlage razširi še na zahtevo po zaprositvi »v prvi za njih vami državi, ne pa v državi po njihovi izbiri«. Iz vse svetovne literature in judikature s področja azilnega prava je jasno, da v azilnem pravu taka zahteva ne obstaja, ampak ravno nasprotno. Dolžnost »zaprositi za azil v prvi vami državi« pa v azilnem pravu ne obstaja - nasprotno stališče tožene stranke pomeni torej napačno uporabo materialnega prava. Pod točko 3. pooblaščenec tožnikov obravnava opiranje odločbe na neustavne (z Ustavo in Direktivo EU neskladne) določbe čl. 21/3 ter podaja predlog za vložitev zahteve za oceno ustavnosti teh zakonskih določb. Glede vprašanja ustavnosti čl. 21/3-al.5 ZMZ (pojma »splošne verodostojnosti«) je v kontekstu ZMZ (v 5. alineji 3. odstavka 21. člena ZMZ) že sam po sebi v globokem nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, še zlasti s pravico do človeškega dostojanstva, pa tudi s pravico do poštenega sojenja ali upravnega odločanja. Če organ ugotovi neresničnost ene ali več izjav prosilca, je seveda jasno, da se to lahko ustrezno (v skladu z življenjskimi izkušnjami itd.) upošteva tudi pri presoji drugih njegovih izjav, če so kakorkoli dvomljive, nepodprte z dokazi itd. Popolnoma nesprejemljivo pa je, da bi zaradi ene neresnične ali celo zavestno lažne izjave (in to celo o čemerkoli!), kaj šele zgolj zaradi (resnične ali domnevne) neskladnosti navedb ali njihove majhne verjetnosti organ potem smel kar opustiti preverjanje resničnosti in utemeljenosti vseh drugih prosilčevih navedb oziroma zgolj zaradi tega prošnjo zavrniti. Toda v nasprotju z ustavo je kar v več pogledih tudi tretji odstavek 21. člena ZMZ kot celota. V naslednjih petih alinejah so določeni pogoji za ugoditev prošnji - brž ko eden od teh »pogojev« ni izpolnjen; to upravna in sodna praksa štejeta za zadosten razlog za zavrnitev prošnje. Če bi šlo tu res za pogoje, bi moralo biti v zakonu jasno navedeno, kakšen pogoj to je (namreč za to, da bi organ sploh lahko nadaljeval obravnavanje prošnje oziroma njene utemeljenosti - če naj bi ta določba upravičevala k dosedanji upravni in sodni praksi), ne pa, da povsem nejasno govori o »upoštevanju naslednjih pogojev«, ne da bi bilo jasno povedano, kaj se s temi »pogoji« po zakonu pogojuje. Slovenija je torej pri domnevni »implementaciji« kvalifikaciiske direktive EU v čl. 21/3 ZMZ popolnoma izkrivila in preobrnila na glavo vsebino in smisel določbe čl. 4(5) Kvalifikacijske direktive. Določba čl. 21/3 ZMZ določa (in se v praksi tudi tako uporablja), da ob neizpolnjenosti kateregakoli od teh petih pogojev državi prosilčevih navedb sploh ni treba nadalje ne »obravnavati« ne »oceniti« ne »potrditi«, ampak se prošnja potem samo še zavrne kot neutemeljena! Glede napačne ugotovitve dejanskega stanja pa pooblaščenec tožnikov navaja, da tožena stranka govori (v tretjem odstavku na 12. strani) o prosilčevih kontradiktornostih (v množini), nato pa navede eno samo - in še te v resnici sploh ni ali pa gre kvečjemu za nepreciznost v krajši izjavi pri prvem »intervjuju«, ki jo je prosilec kasneje povsem logično in prepričljivo pojasnil. Gre za izjavo, da »po dogodku pred 4-5 leti ni več iskal dela, ker ga je bilo strah oditi iz hiše«. Iz konteksta je povsem jasno, da prosilec s tem ni mislil vsakega zapuščanja hiše, ampak le odhajanje v mesto pri iskanju zaposlitve. MNZ glede na vse zgoraj navedeno brez dvoma ugotavlja, da splošna verodostojnost v postopku ni bila ugotovljena. Tudi zloraba pojma »splošne verodostojnosti« je tu več kot očitna. Pristojni organ dodatno navaja, da prosilcu ni mogoče verjeti, da je bil ob obravnavi omenjenega pretepa na sodišču spoznan za krivega. Tudi povprečno izobraženemu laiku, ne le pravnikom, je namreč jasno, da biti na sodišču spoznan za krivega pomeni v bistvu isto kot »biti obsojen«; tega pa prosilec seveda sploh ni zatrjeval, ampak mu je to tožena stranka na tem mestu pravzaprav podtaknila. V nadaljevanju pa nato izvede še popolnoma napačno sklepanje iz dejstva, da je prosilec kasneje nemoteno pridobil biometrični potni list - da je s tem njegova izvorna država nedvomno dokazala, da proti prosilcu nima nič. Tožena stranka pri tem očitno izhaja iz skrajno popreproščene predstave, da biti preganjan lahko pomeni samo, da ti oblasti strežejo po življenju in da ti zato potnega lista seveda ne bodo pripravljene dati - spoznanje, da se nezaželenih etničnih manjšin (npr. Romov) želijo znebiti in da jim zato rade volje dajejo potne liste, da bi ti državo sami zapustili, pa očitno presega sposobnosti presoje tožene stranke. Že izbor informacij je zelo tendenciozen, enako kot v neki lanski podobni zadevi, iz katere (ker pooblaščenec ne utegne ponovno brskati po internetu) citira: Dne 25. 5. 2012 sem na Googlu pod geslom »Romi Srbija« samo med prvimi desetimi zadetki našel naslednje: - www.euractiv.rs/srbija .. .I1565: Romi isključeni iz srpskog društva - www.vesti-online.comlsrbijaIRomi-ceo-život-na-kolenima: Više od polovine romskih porodica živi u ekstremnom siromaštvu. Svako četvrto dete nikad nije probalo mleko sir ili ...

- www.rtvdevrc.co.vu. U Srbiji 800.000 ljudi ne zna kada ce sledeči put jesti ...

- www.slobodnaeuropa.org! ... srbija romil2168124: Romi največa i najugroženija nacionalna zajednica u Srbiji.

11. In morebitna poročila UNHCR in Amnesty International o položaju Romov v Srbiji? Toda tudi tiste vire, ki jih je tožena stranka sama izbrala, je nato v odločbi citirala zelo tendenciozno. Od skupaj 32 navedenih virov je le prvih 7 do stanja v Srbiji kritičnih. Velja si pogledati, kaj vse je tožena stranka pri prikazu vsebine teh virov v odločbi izpustila (zamolčala): Iz 1.: Romi ... so še vedno najbolj ranljiva manjšinska skupnost. Romi so bili tarča verbalnega in fizičnega nadlegovanja s strani navadnih državljanov, policistov in družbene diskriminacije.

Iz 4.: Odločba navaja, da »so se napadi na Rome v Srbiji še dogajali«, v resnici pa tam piše, da »so še vedno pogosti« (remain frequent)! Iz 5.: Romi so doživljali diskriminacijo in napade.

12. Daleč najhujše zavajanje pa si je tožena stranka privoščila pri skrajno popačenem prikazu vira št. 7, to je poročila komisarja Hammarberga.

13. Iz zelo dolgega in zelo kritičnega poročila Komisarja za človekove pravice Hammarberga je tožena stranka (tendenciozno) predstavila le štiri odstavke, podobno kot doslej že dvakrat, čeprav sem ji na to že takrat sporočil naslednje, kar tu ponavljam, saj gre za iste (in enako tendenciozno »selekcionirane« in prevedene) odlomke:

14. Tendencioznosti pri prevajanju: V točki 169 v slovenščini piše, da je bil komisar nad nečim »navdušen«, čeprav angleški izraz »encouraged« seveda pomeni nekaj čisto drugega. Še mnogo bolj zavajajoč pa je prevod angleškega izraza »intolerable living conditions« kot »pomanjkljive (namesto: nevzdržne ali še točneje nedopustne) življenjske razmere« (v točki 170). V točki 183 pa v slovenskem prevodu piše: »Na regionalni ravni je mogoče opaziti pozitivni razvoj«, medtem ko v angleškem originalu piše: »On a regional level, positive developments must be noted.«

15. Tendenciozna in zavajajoča izbira odlomkov: Iz Hammarbergovega poročila so bili skrajno tendenciozno in zavajajoče izpuščeni kritični odlomki – npr. točka 159, 165, 167, 168, 171-179. Pooblaščenec nato citira iz poročila komisarja: Položaj romske populacije v Srbiji je zelo negotov. Podvrženi so predsodkom, sistematični diskriminaciji, marginalizaciji in izključevanju. Negativna stereotipizacija s strani večine prebivalstva ... perpetuira krog diskriminacije.

16. Diskriminacija je postala za večino Romov tako običajna, da imajo sami nizek prag pri definiranju diskriminacije in se sprijaznijo z bolj netolerantnimi ravnanji kot druge skupine v srbski družbi. Videti je, da je pred oblasti prišlo zelo malo primerov diskriminacije ali nestrpnosti proti Romom.

17. Ob tako »lakirani« predstavitvi stanja potem seveda ni težko zavračati trditev prosilcev kot neresničnih. Četrti odstavek na 21. strani pa je vrhunec birokratskega sprenevedanja: »Na podlagi preučenih informacij je moč trditi, da se tako Romi kot Aškali ... uspešno vključujejo v javno življenje v Srbiji, zaradi česar tudi ni mogoče verjeti trditvam prosilcev, da je imelo okolje do njiju odklonilen odnos.« Iz vseh kritičnih tujih informacij, še zlasti pa iz Hammarbergovih, izhaja ravno nasprotno. Toda tožena stranka neženirano nadaljuje, da so »Romi kot etnična manjšina v zadnjih letih doživeli preporod«, za svojo temeljno ugotovitev o dejanskem stanju torej sprejme propagandistično izjavo za manjšine pristojnega ministra srbske vlade! Tudi tu manjka kakršnakoli subsumpcija dejanskega stanja pod pravno normo iz druge alineje 28. člena ZMZ. Za zakonito zavrnitev subsidiarne zaščite na tej pravni podlagi bi tožena stranka morala ugotoviti, da »sistematična in perpetuirana« diskriminacija Romov v Srbiji (ocena komisarja SE Hammarberga!) ne pomeni ponižujočega ravnanja.

18. V odgovoru na tožbo tožena stranka pripominja, da je v postopku odločanja o prošnjah za priznanje mednarodne zaščite prosilcev uporabila 32 različnih mednarodnih virov (poročil in člankov) o stanju v njihovi izvorni državi. Uporabljene odlomke je v slovenskem prevodu in z natančno označenim spletnim naslovom, na katerem se nahaja posamezno originalno poročilo ali članek, z dopisom 2142-136/2012/8 (1232-07) z 18. 3. 2013 posredovala pooblaščencu ter ga pozvala, naj v postavljenem roku poda svoje pripombe in mnenje o njih. Pooblaščenec je omenjena poročila prejel 20. 3. 2013, kakor je razvidno iz priložene povratnice. Pooblaščenec v postavljenem roku mnenja ali komentarja o poslanih poročilih in člankih toženi stranki ni poslal, zaradi česar je bilo po mnenju tožene stranke mogoče sklepati, da svojega mnenja ne želi podati (na kar je bil v spremnem dopisu pooblaščenec tudi izrecno opozorjen) in da se s predloženimi poročili strinja. Tožena stranka meni, da je nekorektno in neutemeljeno sklicevanje na "napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje" v zvezi z uporabljenimi informacijami, zoper katere v postavljenem roku niso bile podane nobene pripombe. Iz tega razloga tožena stranka vse omenjene tožbene navedbe zavrača. 19. Tožba ni utemeljena.

20. Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012 navedlo, da po določbi 4(5) člena Kvalifikacijske direktive (2004/83/ES), kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentiranimi ali drugimi dokazi, potem teh vidikov ni treba potrditi, če so izpolnjeni pogoji iz točk a., b., c., d. in e. 4(5) člena Kvalifikacijske direktive. Vse navedene točke v Kvalifikacijski direktivi pa ustrezajo alinejam iz 3. odstavka 21. člena ZMZ. V Sloveniji velja, da je prosilec dolžan utemeljiti prošnjo za mednarodno zaščito (1. in 2. odstavek 21. člena ZMZ) in če tožnik ne predloži nobenega dokumentiranega dokaza o preganjanju v izvorni državi ali resni škodi niti o njegovi istovetnosti, ima tožena stranka zakonito podlago za uporabo določila 3. odstavka 21. člena ZMZ (sodba I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012).

21. To stanje ni spremenjeno z uveljavitvijo Kvalifikacijske direktive II. (2011/95/EU, Uradni list EU, L 337, 20. 12. 2011), katere rok za implementacijo se je iztekel dne 21. 12. 2013). Upravno sodišče je že zavzelo stališče, da določba 3. odstavka 21. člena ZMZ (in tudi člen 4(5) Kvalifikacijske direktive I.) ne pomenita, da kadar tožnik svoje izjave deloma utemelji z dokumentiranimi dokazi, uporaba treh temeljnih kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti prosilcev, ki jih je sodišče prvič vzpostavilo v zadevi I U 979/2009 z dne 19. 8. 2009, v nobenem primeru ne pride v poštev. Tudi v takih primerih tožena stranka te kriterije lahko uporabi kot pomagalo za celovito oceno dejanskega stanja, ker je praksa v Evropi pokazala, da gre za dovolj splošno uveljavljene kriterije dobrih praks za odločanje v tovrstnih zadevah.(1)

22. V obravnavanem primeru tožniki listinskih dokazov o preganjanju, ki bi bilo konkretno usmerjeno na tožnike, niso predložili, so pa izjave o splošni diskriminaciji Aškalov utemeljevali s predložitvijo časopisnega članka o incidentu v McDonaldsu v B. Tudi predložena zdravstvena dokumentacija za D.D. sama po sebi ne dokazuje izjav tožnikov, da je bil D.D. diskriminiran v bolnišnici, kot je to pravilno ocenila tožena stranka, zato je tožena stranka imela podlago, da si je v dokazni oceni pomagala s kriteriji iz 3. odstavka 21. člena ZMZ, čeprav teh kriterijev ni uporabila na način, kot ga je utemeljilo Upravno sodišče v sodni praksi. Ponovno in dodatno opozarjanje tožene stranke, da mora spoštovati ustaljeno oziroma pravnomočno sodno prakso ne samo Ustavnega sodišča, ampak tudi vrhovnega in Upravnega sodišča, na kar poziva pooblaščenec v tožbi, bi bilo lahko odveč. Tožena stranka namreč začenja z dejavnikom iz prve alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, češ da se tožnika nista kar najbolj potrudila za utemeljitev svojih prošenj, čeprav sodišče v omenjenih sodbah (I U 979/2009 in i U 787/2012-4) jasno postavlja, da je treba določilo 1. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ uporabljati kot enega izmed petih dejavnikov, ki podpirajo kriterij iz tretje alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ; ta tretji kriterij pa je verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je opisal prosilec. Vrhovno sodišče je načeloma že sprejelo to shemo kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti tožnikov kot sprejemljivo in pravno pravno pravilno v sodbi v zadevi I Up 471/2012 z dne 18. 10. 2012. 23. Glede dejavnika iz 1. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ sodišče ugotavlja, da ne more sprejeti ocene tožene stranke, da se tožnika nista kar najbolj potrudila za utemeljitev prošenj, saj tožena stranka na strani 11 v drugem odstavku, kjer utemeljuje to oceno, navaja zgolj to, da prosilec ni razumno pojasnil določenih neskladij, kar sploh ne zadeva dejavnika v zvezi s trudom utemeljiti prošnjo. Poleg tega pa tožena stranka pravi, da tožnika po nasvetu pooblaščenca nista želela odgovarjati in bolj podrobno razjasniti dejanskega stanja. Pri tem pa tožena stranka ne navaja, pri katerem pomembnem vprašanju sta tožnika zavrnila odgovor oziroma zakaj tožena stranka meni, da je šlo za takšno vprašanje, na katerega bi tožnika morala podati konkretnejši odgovor, pa ga nista. Tožena stranka tudi ne pravi, da je pri določenih vprašanjih opozorila tožnika, da pričakuje od njiju konkretnejše odgovore. Iz povzetka tožnikovih navedb, ki ga je naredila tožena stranka v izpodbijani odločbi, ni mogoče zaključiti, da se tožnika nista trudila, da bi utemeljila svoji prošnji v tolikšni meri, da bi to lahko vplivalo na njuno splošno neverodostojnost iz 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ. Poleg tega je uradna oseba ob podaji prošnje za mednarodno zaščito s strani tožnika v oklepaju zapisala, da „je prosilec očitno po naravi zelo redkobeseden“; med tem ko so odgovori tožnice v prošnji in osebnem razgovoru očitno daljši in bolj opisni. Zato je po mnenju sodišča tožena stranka dejavnik iz prve alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ nepravilno uporabila in je v tem delu treba pritrditi tožbenemu ugovoru.

24. Kar zadeva drugi dejavnik iz 2. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ (ali sta tožnika podala utemeljene razloge, zakaj nista mogla predložiti dokazov), ki po omenjeni shemi kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti tudi podpira tretji kriterij, to je verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je opisal prosilec, sodišče ugotavlja, da sta tožnika večinoma navajala takšna dejanja preganjanja, ki naj bi bila usmerjena na njiju ali na pripadnike širšega sorodstva, da ni mogoče od njiju zahtevati, da bi morala podati bolj tehtne razloge, zakaj nista predložila nobenih dokazov. Enako kot tožena stranka pa tudi sodišče meni, da bi tak dokaz o zatrjevanem preganjanju lahko bilo kvečjemu zdravniško potrdilo o nujni zdravstveni pomoči tožniku po napadu, ki naj bi ga tožnik doživel 4-5 let pred vložitvijo prošnje, ko je šel vprašat za delo v avtopralnico. Tožnika zdravniške dokumentacije o tem dogodku nista predložila, čeprav sta predložila zdravniško dokumentacijo v zvezi z zdravljenem D.D., kar pomeni, da sta vedela, da jima bo prav prišla v predmetnem postopku. V tožbi tožnik ne pravi, da ni dobil nobenega zdravniškega izvida o prvi pomoči, je pa to povedal na zaslišanju dne 14. 11. 2012 in da je v ambulanti podpisal samo „eno majhno izjavo“, pri čemer je nesporno, da je tožnik imel zdravstveno zavarovanje. V prošnji je navedel, da je v ambulanti v B. dobil tri šive, ker so mu takrat prebili arkado. Poleg tega je tožnik opisoval tudi sodni postopek, ki je tekel zaradi omenjenega napada, kamor je bil vabljen kot priča, pa ni predložil nobenega dokaza v zvezi s tem postopkom niti ni navedel, da bi omenjeno podpisano listino ali vabilo s sodišča lahko predložil naknadno glede na to, da ima sorodnike v izvorni državi. Do neke mere je lahko razumljivo, da je zaradi časovne bližine zdravljenja D.D. (zadnji kardiološki izvid se nanaša na 10. 3. 2009) bolj verjetno, da sta shranila njegovo zdravniško dokumentacijo, ne pa od tožnika, saj naj bi se napad na tožnika zgodil okrog leta 2007-2008. Vendar pa sta tožnika predložila v spis tudi zdravstveno dokumentacijo za D.D., datirano na mesec avgust 2007. Zato bi lahko sodišče podvomilo, kako to, da sta imela zbrano in shranjeno zdravstveno dokumentacijo za D.D., ne pa tudi za tožnika. Vendar pa ta dvom ni utemeljen, saj je povsem možno, da v ambulanti, kamor se je zatekel po napadu, res ni dobil nobenega zdravniškega izvida ali potrdila, če je šlo za šivanje treh šivov, in da zato poteka dogodkov, ko ga je opisal tožnik, ni mogoče zavrniti kot neverjetnega, vključno z informacijo, da je zdravnik poklical policijo, ker to v vsakem primeru naredijo, da je policija prišla in da je tožnik potem podpisal neko majhno izjavo za potrebe policijskega dela. Te okoliščine torej ne zmanjšujejo verjetnosti, da se je ta dogodek zgodil tako, kot je tožnik to opisal v upravnem postopku (tretji kriterij za oceno (ne)verodostojnosti). Zato je tudi dejavnik o upravičenih razlogih, da nista mogla predložiti drugih dokazov za preganjanje, tožena stranka nepravilno ugotovila in zato ne more imeti negativnega vpliva na splošno (ne)verodostojnost tožnika.

25. Sodišče pa se deloma strinja z oceno tožene stranke v zvezi s tretjim dejavnikom (iz 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ), ki se ravno tako veže na tretji kriterij za oceno (ne)verodostojnosti. Del utemeljitve, s katerim se sodišče ne more strinjati, je v tretjem odstavku na strani 11 odločbe. Na tem mestu tožena stranka kot negativni element v oceni verodostojnosti tožnikov šteje, da niso takoj, ko so prečkali slovensko mejo, zaprosili za mednarodno zaščito, ampak so potem, ko so dne 18. 6. 2012 okrog 3.00 zjutraj legalno prečkali mejo z avtobusno linijo, in ko so ob 5.30 prispeli v I., s postaje poklicali sorodnico, ki jih je odpeljala k teti, kjer so prespali eno noč in se dne 19. 6. 2012 ob 13.00 uri, po nasvetu O.O., zglasili na policijski postaji I., kjer so zaprosili za mednarodno zaščito. Te okoliščine kažejo na povsem razumno ravnanje tožnikov, ki so potovali z majhnimi otroki, zato jim zaradi časa, ko so po vstopu v Slovenijo zaprosili za mednarodno zaščito, ni mogoče očitati neverodostojnosti glede zatrjevanega subjektivnega strahu pred preganjanjem. Ima pa tožena stranka prav, ko je na podlagi neprerekanih dejstev, ki so razvidna tudi iz biometričnega potnega lista, ugotovila, da sta tožnika in tudi otroci večkrat vstopili in izstopili iz Slovenije, Madžarske, vmes naj bi bili tudi v Nemčiji. Tožnik je tako povedal, da je bil meseca januarja v Sloveniji, kjer je urejal neke obveznosti, in enako tudi tožnica, ki je obiskala teto. To pomeni, da sta se v Sloveniji nahajala že po fizičnem napadu pred avtopralnico in predsedniških volitvah v Srbiji, ko so se bali zaradi metanja steklenic v bližini hiše, po zatrjevanem šikaniranju v zvezi z zdravljenem D.D. in vpisom Č.Č. v vrtec, po incidentu (sredina leta 2007), ko je bila tožnica noseča in je odlomila vejico na nekem vrtu in jo je zastrašil stanovalec iz bližnje hiše ter v času šikaniranja v zvezi s poskusom pridobitve pomoči za kurjavo. Kljub vsemu temu meseca januarja 2012, čeprav je bila tožnica po njenih navedbah v prošnji več kot en mesec pri teti v I., nista zaprosila za mednarodno zaščito, kar pomeni, da takrat kljub navedenim dogodkom nista imela zadostnega subjektivnega strahu pred preganjanjem.

26. Edino pretep tožničinega bratranca naj bi se zgodil v F. približno dva tedna pred njihovim odhodom v Slovenijo, ko je pretepeni dobil 17 šivov (zapisnik o zaslišanju tožnika z dne 14. 11. 2012, str. 10). Vendar pa tega dogodka tožnika nista označila kot dogodek, ki bi ju najbolj prestrašil. Tožnica je tudi drugače kot tožnik navedla, da sta bila pretepena dva njena bratranca (zapisnik o zaslišanju tožnice z dne 15. 11. 2012, str. 8). Ta okoliščina sicer v konkretnem primeru ne pomeni, da se dogodki niso mogli zgoditi tako, kot sta jih opisala tožnika (presoja tretjega kriterija za oceno (ne)verodostojnosti); kajti tožnikoma tudi ni mogoče očitati, da sta prikrivala določena dejstva ali namerno zavajala organ (četrti dejavnik v okviru tretjega kriterija); njuni opisi zlasti glede postopkov zdravljenja, pridobivanja socialne pomoči in vpisa v vrtec ter šolanje (peti dejavnik v okviru tretjega kriterija za oceno (ne)verodostojnosti) pa so bili dovolj podrobni. Vendar pa okoliščina, da nista zaprosila za mednarodno zaščito že v začetku leta 2012, ko sta bila v Sloveniji, kaže na nižjo stopnjo verodostojnosti glede zatrjevanega subjektivnega strahu pred preganjanjem.

27. V nadaljevanju odločbe na strani 12 v tretjem odstavku in na strani 13 v prvem in drugem odstavku tožena stranka obravnava prvi kriterij za oceno (ne)verodostojnosti, to je notranja (ne)konsistentnost iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ v zvezi s tožnikovimi izjavami. Dokazna ocena tega kriterija je neustrezna in je sodišče ne sprejema in v tem elementu daje prav tožbenim ugovorom. Tožena stranka namreč oceno o notranji neskladnosti izjav tožnika opre zgolj na dve okoliščini. Prva je ta, da je tožnik povedal, da po napadu v bližini avtopralnice ni več iskal dela, ker ga je bilo strah oditi iz hiše, med tem ko je kasneje povedal, da je vsak dan hodil nabirat železo ter ga prodajal, vozil je hčer v vrtec, otroka na zdravljenje, odhajal je v Slovenijo in Nemčijo, zato mu ni mogoče verjeti, da ga je bilo resnično strah oditi iz hiše in da zato zatrjevanega pretepa blizu avtopralnice ni bilo. Sodišče pripominja, da je tožnik v prošnji z dne 20. 6. 2012 povedal, da „ga je bilo po tem dogodku strah, da gre ven iz hiše“ in nič drugega v zvezi s tem ni izjavil ali dodal, ker ga tožena stranka tudi ni nič v zvezi s tem dodatno vprašala. Povsem razumljivo je, da ga je bilo po zatrjevanem pretepu strah oditi iz hiše, kar pa ne pomeni in tudi tožnik tega ni rekel, da iz hiše (nikdar) ni več hodil. 28. Tudi drugo okoliščino v zvezi s kriterijem notranje nekonsistentnosti (prvi odstavek na strani 13 odločbe) je tožena stranka napačno ocenila, saj tožnik ni v kazensko-pravnem smislu zatrjeval, da je bil s sodbo v postopku, v katerem naj bi bili obtoženi napadalci, spoznan za krivega, ampak je njegovo izpovedbo na osebnem razgovoru mogoče razumeti, da se je na prvem zaslišanju pred kazenskim sodiščem kot priča počutil krivega glede na potek in vodenje obravnave ter izjave sodnice. Tožnik je tudi povedal, da je vedel, da storilci niso bili obsojeni. V drugem odstavku na strani 13 odločbe pa tožena stranka povsem pavšalno navaja, da „takšno ravnanje vsekakor pomeni zavajanje“, pri čemer ni jasno, kakšno ravnanje ima tožena stranka v mislih. Zato tožena stranka ni imela nobene podlage, da je tožnikoma na koncu drugega odstavka na strani 13 odrekla splošno verodostojnost. Sodišče tudi ne more pritrditi toženi stranki, da je priznanje mednarodne zaščite „pravna dobrota“, saj je pravica do mednarodne zaščite v obliki azila temelja človekova pravica po pravu EU (18. člen Listine EU o temeljnih pravicah), subsidiarna zaščita pa je iztožljiva pravica, če prosilec izpolnjuje določene pogoje, na ravni sekundarnega prava EU ravno tako s pravno podlago v primarnem pravu EU (78. člen Pogodbe o delovanju EU). Ker je sodišče že v več predhodnih zadevah, v katerih je prosilca zastopal isti svetovalec za begunce (na primer: I U 170/2013-9 z dne 7. 8. 2013), obširno pojasnilo, zakaj ne vidi, da bi bil 3. odstavek 21. člena ZMZ, če se ga pravilno uporablja, v nasprotju z Ustavo ali pravom EU, sodišče v tej zadevi tega ne bo ponavljalo. Sodišče v tej sodbi in tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi kriterijev iz 3. odstavka 21. člena ZMZ nista uporabila v smislu pogojev, da čim eden »pogoj« ni izpolnjen, prosilec ne izkazuje utemeljenega strahu pred preganjanjem.

29. Kot zadnji kriterij za oceno (ne)verodostojnosti je tožena stranka obravnavala kriterij zunanje (ne)konsistentnosti iz 3. odstavka 21. člena ZMZ in sicer v smislu, kot je sama navedla v drugem odstavku na strani 14 odločbe, da bi ugotovila, ali so izjave prosilcev skladne s specifičnimi informacijami v izvorni državi. V ta namen je pridobila 32 poročil o stanju oziroma relevantnih dogodkih v izvorni državi tožnikov. V izhodišču mora sodišče najprej popraviti utemeljitev tožene stranke v tem smislu, da teh 32 poročil ni toliko pomembnih z vidika zunanje nekonsistentnosti – to pomeni z vidika primerjanja izjav tožnikov glede njihovega preganjanja s temi poročili v smeri, ali ta poročila izjave tožnikov podpirajo, ali ne. Nobeno od teh poročil se namreč ne nanaša na konkretna dejanja preganjanja, ki naj bi bila potrditvah tožnikov usmerjena neposredno na tožnike. Na podlagi 32 poročil pa ne more biti nobenega dvoma, da je politika boja zoper diskriminacijo Romov in Aškalov v Republiki Srbiji in na območju B., od koder prihajajo tožniki še vedno potrebna in aktualna zaradi primerov neenakega obravnavanja državljanov pripadnikov Romske in aškalske skupnosti. Neenako obravnavanje oziroma diskriminacijo na podlagi dejstva, da so aškalske narodnosti, pa so tožniki tudi uveljavljali v upravnem postopku, zato s tega vidika navedena poročila brez dvoma potrjujejo obstoj problema neenakega obravnavanja oziroma diskriminacije, za katerega pa so v praksi in lokalni politiki sprejeli določene ukrepe. Ključno vprašanje za razrešitev tega upravnega spora torej je, ali dejanja preganjanja, ki so jih zatrjevali tožniki, ob upoštevanju 32 poročil o stanju v izvorni državi, dosegajo takšno raven oziroma intenzivnost, da to ustreza opredelitvi preganjanja po 2. alineji 1. odstavka 26. člena ZMZ v zvezi z 1., 2. in 6. alinejo 2. odstavka 26. člena ZMZ, kajti zgolj subjektivni strah pred diskriminacijo oziroma preganjanjem ni dovolj, ampak mora biti ta strah pred preganjanjem tudi v zadostni meri utemeljen, pri čemer je pomembno tudi, kako državni organi reagirajo na primere neenakega obravnavanja, diskriminacije, maltretiranja ali fizičnih napadov na Rome. To pomeni, da ne drži ocena tožene stranke, da s strani tožnice predloženi časopisni članek o incidentu zaradi diskriminacije romskih otrok v restavraciji McDonald's ne more podpirati trditev tožnikov o pojavih neenakega obravnavanja Romov v tamkajšnji družbi. Je pa z vidika ocenjevanja resnosti oziroma intenzivnosti dejanj preganjanja pomembno, da je tožena stranka ugotovila, da so na incident reagirale ne samo romske organizacije ter nacionalni svet romske narodnostne manjšine Srbije, ampak tudi minister za notranje zadeve in vodstvo McDonald's-a ter Varuhinja za varstvo enakopravnosti, ki je vložila tožbo. To kaže na zaznavno občutljivost državnih organov za tovrstne nepravilnosti v smislu možnosti za zaščito pred takšnimi ravnanji (2. odstavek 25. člena ZMZ). V tem smislu je treba razumeti utemeljitev tožene stranke v zadnjem odstavku na strani 15 izpodbijane odločbe.

30. Tudi okoliščino v zvezi z gradnjo džamije tožena stranka nepravilno jemlje kot argument proti verodostojnosti tožnikov glede zunanje (ne)konsistentnosti. Tožena stranka je ocenila, da ne morejo držati trditve tožnikov, da je bila gradnja džamije zaustavljena po izvolitvi predsednika Srbije Tomislava Nikolića dne 31. 5. 2012, saj se gradnja nikoli niti ni začela, viri pa so o tem, da džamije ne bo, poročali že dva meseca pred njegovo izvolitvijo. Tožniki tem dejstvom ne oporekajo, tako da tožniki niso uspeli dokazati, da bi se proti-diskriminativna politika glede Romov z izvolitvijo predsednika Srbije zmanjšala ali ukinila, kar je bistveno za odločitev v tej zadevi, to pa ne pomeni, da ni mogoče verjeti tožnikom, da lokalno večinsko prebivalstvo v Novem sadu nima odklonilnega odnosa do muslimanov v zvezi z gradnjo džamije, kar lahko zadeva tudi romsko skupnost oziroma Aškale oziroma natančneje tožnike, vendar tožniki diskriminacije zaradi veroizpovedi niti niso zatrjevali.

31. V nadaljevanju tožena stranka obravnava tri poročila, in sicer poročila zunanjega ministrstva ZDA, Freedom House in Human Rights Watch, ki navajajo incidente z verbalnimi ali fizičnimi napadi na Rome v času od 2010 do konec leta 2012, vendar ob tem navajajo tudi, da so bili napadalci vedno aretirani. Že v letu 2010 pa je po navedbah tožene stranke Komisija EU poročala, da so se policijske preiskave glede med-etničnih incidentov izboljšale, kakor tudi, da policija napade obravnava kot etnično motivirane in ne le kot navadne napade.

32. V nadaljevanju sledi sklop poročil, ki se nanašajo na razne akcije pomoči Romom glede zdravstvenega varstva, pomoči glede obutve, obleke, odej, šolanja psiho-socialne pomoči in institucionalizacije politične participacije preko nacionalnih svetov nacionalnih manjšin ter politike zaposlovanja. Glede politike zaposlovanja se tožena stranka opira na dve poročili, in sicer RTV Vojvodine z dne 8. 4. 2012 in Pisarne za vključevanje Romov z dne 25. 5. 2012, ter v zadnjem odstavku na strani 20 sklene, da ni mogoče verjeti tožnikoma, da se prosilec zgolj zaradi dejstva, da je aškalske narodnosti, ni mogel zaposliti. Na strani 21 v drugem odstavku tožena stranka tudi oceni, da ne more verjeti tožnikoma, da sta imela v Srbiji težave zaradi aškalske narodnosti, ker omenjena poročila temu nasprotujejo in v četrtem odstavku na strani 21 dodaja, da poročila kažejo, da ni mogoče verjeti tožnikoma, da ima okolje do njih odklonilen odnos in da se ne bi uspešno vključevali v javno življenje. To je, kot že rečeno, napačna uporaba informacij o stanju v izvorni državi v zvezi z oceno (ne)verodostojnosti iz 3. odstavka 21. člena ZMZ. Kajti, dejstvo, da je pokrajinska vlada Vojvodine do leta 2012 pomagala pri ustanovitvi 50 podjetij, kjer so Romi lastniki in zaposleni in ker je bilo v petih letih realiziranih pet posebnih natečajev za zaposlitev in samozaposlitev Romov, ne pomeni, da tožnik ni mogel biti napaden in zavrnjen, ko je šel vprašat za delo v avtopralnici, zaradi tega, ker je bil spoznan za Roma. Ravno tako dejstvo, da imajo v Vojvodini Romi svoje predstavnike v nacionalnih svetih manjšin, ne pomeni, da hči tožnikov ni mogla biti zavrnjena pri vpisu v državni vrtec ali pa da tožnica ni mogla biti s strani občana bolj zastrašena, ko je odlomila vejo z drevesa, kot bi bila v sicer podobnih okoliščinah neka druga oseba, ki ne pripada romski skupnosti. Sodišče zato ne vidi razlogov za splošno neverodostojnost tožnikov na podlagi uporabljenih 32 poročil o stanju v izvorni državi oziroma za oceno, da se dejanja preganjanja, ki so jih navedli tožniki, niso mogla zgoditi v resnici in da v izvorni državi ni več primerov diskriminacije Romov. Na problem diskriminacije Romov brez dvoma kažejo informacije, ki jih je uporabila tožena stranka v izpodbijani odločbi, in ki jih pooblaščenec tožnikov na strani 10 tožbe v treh izvlečkih navaja v kontekstu ugovora enostransko uporabljenih dejstev iz navedenih 32 virov. Tožbeni ugovor o tendencioznosti izbranih virov, ki ga je pooblaščenec podal šele v tožbi, čeprav bi to moral storiti, ker je dobil možnost, pred izdajo odločbe (3. odst. 20. člena ZUS-1), ne dodaja nič, kar ne bi tožnik utemeljeno opozoril z ugovorom o tem, da tožena stranka iz virov pod št. 1., 4. in 5. ni upoštevala, da so Romi tarča verbalnega in fizičnega nadlegovanja s strani državljanov in policistov, da so napadi še vedno pogosti in da Romi doživljajo diskriminacijo ter da tožena stranka ni upoštevala odstavkov 167., 176, 159, 165, 168 ter 171-179 iz poročila Komisarja Sveta Evrope za človekove pravice, ki med drugim omenjajo sistematično diskriminacijo ter da je pred oblasti prišlo zelo malo primerov diskriminacije in nestrpnosti proti Romom.

33. V luči teh tožbenih ugovorov pa sodišče ugotavlja naslednje in s tem tudi dopolnjuje oziroma popravlja obrazložitev tožene stranke, ker le-ta zmotno temelji na oceni splošne neverodostojnosti tožnikov oziroma tožena stranka samo podrejeno na strani 13 v prvem odstavku pravi, da tudi če bi bile izpovedbe verodostojne, le-te ne bi dosegle standarda preganjanja iz Ženevske konvencije.

34. S pravno-tehničnega vidika sodišče najprej pripominja, da kadar tožena stranka uporabi informacije o stanju v izvorni državi, mora v spisu predložiti originalno besedilo poročila, če gre za krajše poročilo. Če pa gre za daljšo publikacijo, mora organ predložiti ustrezni del (poglavje) daljšega poročila ter prve (naslovne) strani s kazalom in vire ter prevod v slovenščino tistega dela besedila, ki ga je uporabila v dokazni oceni. Tožena stranka je v konkretnem primeru predložila samo prevedene dele besedil, vendar pa tožniki tega pravno-tehničnega vidika upravnega odločanja niso problematizirali, zato tudi sodišče ne vidi nezakonitosti z obravnavanega vidika ali ovire, da bi izvedlo strogo sodno presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Sicer pa je tožena stranka izbrala dovolj kakovostne vire tako z vidika časovne relevantnosti, saj pretežno izhajajo iz leta 2012 in 2011, pri čemer je celo najstarejši vir poročilo Komisarja za človekove pravice Sveta EU, ki izvira iz njegovega obiska v Srbiji meseca marca 2009. Tri leta kasnejša poročila, ki jih je uporabila tožena stranka, zato lahko upravičeno vsebujejo več primerov učinkovitih aretacij storilcev verbalnih ali fizičnih napadov na Rome, kot je to meseca marca leta 2009 ugotovil Komisar Sveta Evrope, glede na razvoj proti-diskriminatorne politike. Nadalje je število uporabljenih virov s strani tožene stranke zadostno, in po vsebini relevantno, pri čemer izrazito prevladujejo viri nevladnih organizacij, med katerimi imajo posebno težo Freedom House, Human Rights Watch, tudi poročilo Komisarja Sveta Evrope sodišče ocenjuje kot politično nevtralnega, Open Society Institute, številni novinarski članki. Zaradi tega sodišče nima podlage za pomislek, da morda tožena stranka ni dovolj celovito zajela podatkov, pooblaščenec tožnikov pa v upravnem postopku izboru teh virov ni nasprotoval, ni nasprotoval njihovi morebitni (ne)verodostojnosti (ne)točnosti, pristranskosti niti ni sam predložil vira, ki bi v večji meri podpiral argumente tožnikov. Trije iztrgani stavki o obstoju diskriminacije Romov v Srbiji iz poročil pod št. 1., 4. in 5. in sklicevanje na določene odstavke poročila Komisarja za človekove pravice Sveta Evrope je bistveno premalo, za to, da bi sodišče lahko podvomilo v zadostno zajemanje podatkov o stanju v izvorni državi. Sodišče bi sicer informacije o stanju v izvorni državi lahko pridobilo tudi po uradni dolžnosti (2. odstavek 20. člena ZUS-1), vendar pa konkretne okoliščine primera, ki so odločilne za presojo, tega niso zahtevale. Te bistvene okoliščine, ki se vežejo na 1., 2. in 6. alinejo 2. odstavka 26. člena v zvezi z 1. alinejo 1. odstavka 26. člena ZMZ, sodišče izpostavlja v nadaljevanju, s čimer popravlja in bistveno dopolnjuje utemeljitev tožene stranke.

35. Relevantna pravna podlaga za presojo lastnosti dejanj preganjanja v konkretnem primeru so določila 1., 2. in 6. alineje 2. odstavka 26. člena v zvezi z 1. alinejo 1. odstavka 26. člena ZMZ in 8. odstavkom 27. člena ZMZ. Po teh določilih morajo dejanja preganjanja v skladu s 1A členom Ženevske konvencije predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Dejanja preganjanja so predvsem dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, pravni, upravni, policijski in sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način in dejanja, ki so usmerjena na otroke. Dodaten pogoje je, da mora biti med dejanji in razlogi preganjanja, ki je v konkretnem primeru pripadnost Aškalom oziroma Romom, vzročna zveza (8. odst. 27. člena ZMZ).

36. Glede na splošno verodostojnost tožnikov oziroma napačno ugotovljeno oceno neverodostojnosti s strani tožene stranke sodišče nima pomisleka o tem, da je ta vzročna zveza v konkretnem primeru vzpostavljena.

37. Določilo 2. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ se nekoliko razlikuje od odgovarjajoče določbe Direktive 9(1)(b) člena Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 (Kvalifikacijska direktiva II, Uradni list EU, L 337, 20. 12. 2011), katere rok za implementacijo je potekel dne 21. 12. 2013, kajti določba 9(1)(b člena pravi, da morajo dejanja preganjanja predstavljati akumulacijo različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki je dovolj huda, da vpliva na posameznika na podoben način, kot je omenjeno v točki (a). Določilo 2. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ namreč ne vzpostavlja takšne neposredne zveze z določilom 1. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ, zaradi česar v predmetnem sporu nelogičnost v določbi 1. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ, kjer slovenski zakonodajalec sledi evropskemu omenja hudo kršitev zlasti absolutnih človekovih pravic, ne vzpostavlja posebnega pravnega problema. Pri absolutno zavarovanih človekovih pravicah, kot je na primer pravica iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP) ne more namreč biti nobenih razlik med bolj in manj hudimi kršitvami. Ker je slovenski zakonodajalec z vidika MKVČP in Listine EU o temeljnih pravicah (člen 52(3)) pravilno implementiral določbo 9(1)(b) člena Kvalifikacijske direktive I oziroma II, sodišče v tem upravnem sporu preizkuša, ali zbir ukrepov in ravnanj fizičnega nasilja, ki morajo biti dovolj resne narave ali ponavljajoče, predstavljajo dovolj hudo kršitev človekovih pravic, četudi morda sicer vsaka sama zase ni absolutno zavarovana pravica, a njihove kršitve skupaj lahko predstavljajo preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. V zvezi s tem zbirom dejanj in ukrepov preganjanja so v tej zadevi odločilne okoliščine v zvezi z možnostjo pridobitve bivališča tožnikov v izvorni državi, možnostjo ekonomskega preživljanja, dostopom do šolanja otrok, dostopom do zdravstvenega varstva in socialne pomoči ter pridobitvijo osebnih dokumentov in dejanja fizičnega nasilja usmerjena na tožnike s strani pripadnikov večinskega prebivalstva.

38. V zvezi s tem iz pridobljenih podatkov in dejstev, ki jih je tožena stranka povzela v obrazložitev akta, izhaja, da tožniki niso uveljavljali, da nimajo v izvorni državi bivališča oziroma da nimajo kje bivati, ali da so v zvezi z dostopom do bivališča diskriminirani. Tožniki so se sicer selili, tako da so po navedbah tožnice v prošnji od leta 2007 do leta 2009 živeli pri njeni mami v naselju F. Mama je imela samo dve sobi, brez kopalnice, elektrike, vode ali kanalizacije. V naselju, ki je največja romska soseska v B. je živelo okrog 300 aškalskih družin in 350 romskih družin. Vendar so se ob rojstvu otroka preselili v drugi romsko naselje H. k očetu tožnika. Ker je bilo to naselje bolj urejeno od naselja F., so na dvorišču očetove hiše začeli graditi hišo. Hišo so sicer gradili brez dovoljenj, tožnik je tudi povedal, da so se večkrat selili (tri do štirikrat), vendar tožnika v postopku nista nikdar navedla, da z otroci nimata kje živeti, ali da so se selili zaradi nadlegovanj. Za naselje, kjer sta gradila hišo, tudi nista navedla nič o morebitnih neživljenskih sanitarnih pogojih ali pomanjkanju čiste vode, kanalizacije, elektrike, o nevarnosti za ukrep prisilne izselitve. Zato sodišče ugotavlja, da tožniki niso izkazali, da bi se diskriminatorni ukrepi nanašali na možnosti dostopa do bivališča tožnikov. Ker so v preteklosti že živeli pri sorodnikih, v zvezi s pogoji za bivanje ni nepomembno, da je tožnica na zaslišanju povedala, da ima v izvorni državi mamo in očeta, iz prošnje pa izhaja, da ima v izvorni državi tudi brata, ki je zaposlen. Tožnik pa je v prošnji navedel, da ima v izvorni državi dva brata in tri sestre, očeta in mamo.

39. Tožniki se tudi niso pritoževali nad tem, da ne morejo dobiti dokumentov o identiteti, rojstnih listov; sami so povedali, da so dobili biometrične potne liste in so potovali prek državnih meja.

40. Tožniki tudi niso izkazali, da so jih diskriminatorni ukrepi prizadeli pri pridobitvi zdravstvenega zavarovanja. Proces zdravljenja D.D., ki sta ga tožnika dokumentirala z dokaj obsežno njegovo zdravstveno dokumentacijo od leta 2007 do leta 2009, kaže, da je bil D.D. medicinsko in bolnišnično oskrbljen in po navedbah tožnice na zaslišanju, se je tumor zmanjšal, terapija ni več potrebna in stanje s srcem se je stabiliziralo. Zdravljenje je trajalo 2 leti, v bolnišnični oskrbi pa je bil 1 mesec in en teden. Po zdravljenju je vsake 3 do 6 mesecev hodila na kontrole in ob teh priložnostih je čakala dlje kot Srbi. Te navede ne kažejo na diskriminacijo, ki bi imela takšno naravo, kot jo določa 2. alineja 1. odstavka 26. člena ZMZ. Tudi sodišče, tako kot tožena stranka, meni, da je zatrjevano izjavo zdravnice, ko je tožnica povprašala zdravnico, kdaj bo šel D.D. domov, in je dobila odgovor, da zdravniki čakajo, kdaj bo umrl, ona pa sprašuje, kdaj bo šel domov, možno razmeti zgolj kot grobo pojasnitev, da so zdravniki zaskrbljeni za otrokovo življenje in delajo vse, da bi ga rešili, zato je bilo za zdravnico vprašanje o času odhoda domov neumestno. Uspešno zdravljenje ne kaže na diskriminatorno ravnanje zdravstvenega osebja v bolnici v danem primeru. Morda drži, kot je navedla tožnica, da zdravnica E.E., ko je bil star 1 leto in pol in ga je tožnica pripeljala k zdravniku, ker je kašljal in je imel vročino, ni sprejela isti dan, vendar je naslednji dan v ambulanti dobil inhalacije. Očitek, da ni dobil sirupa že prvi dan, kot je navedla tožnica, ni zadosten za domnevo, da je šlo za namerno diskriminacijo s hudimi posledicami v smislu 2. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ. Enako velja za morebiti nepotrebno zavlačevanje zdravnika, ki naj ne bi takoj pristopil k šivanju razbite arkade tožnika ob napadu pri avtopralnici. Ob tem je pomembno, da tožniki ne problematizirajo dejstva, da imajo vsi zdravstveno zavarovanje. Tožena stranka je tudi povzela njuni izjavi, da sta se otroka rodila v porodnišnici.

41. Tožnik je tudi prijavljen na zavodu za zaposlovanje in enako tudi tožnica, ki je na osebnem razgovoru povedala, da je dokument o brezposelnosti iz zavoda za zaposlovanje dobila vsake tri mesece, ker ga je rabila za uveljavljanje socialne pomoči. Tožnik in tožnica nista zatrjevala, da ju ta zavod diskriminira, tožnica je omenila tudi, da je lahko pridobila potrdilo o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, oba tožnika pa sta povedala, da prejemajo socialno pomoč. Zanjo so zaprosili, ko je bila Č.Č. stara eno leto in tožnica dvakrat na leto podaljšuje prejemanje socialne pomoči in ne navaja, da bi bila v zvezi s tem diskriminirana. Pravi, da se socialna pomoč nominalno zvišuje od 4.000-5.000 do 7.000 in 10.000 (manj kot 90 EUR), poleg tega tožnica pravi, da se preživljajo tudi z občasnim delom tožnika na črno, tudi tožnik je povedal, da je prodajal železo. Celo vsak dan je hodil nabirat železo in ga prodajal, kar pomeni, da morebiten zaslužek ni bil tako redek pojav. Nikoli nista navedla, da niso imeli osnovnih živil za preživetje.

42. Glede dostopa do šolanja za hčerko iz njunih navedb ne kaže, da šolske oblasti hčerke ne bi vpisale v šolo; če ji res niso priznale bivanja v vzgojno varstvenem zavodu Karitas, pa ni jasno, kako je to, če sploh je, negativno vplivalo na vpis v šolo. Diskriminacija se je morda zgodila pri vpisu v državni vrtec, ki naj bil iz nepojasnjenega razloga zavrnjen, vendar sta tožnika navedla samo, da sta otroka vpisala v vrtec, potem pa nista dobila nobenega odgovora. Nista pa trdila, da bi šla preveriti, zakaj nista dobila odgovora. Hčer sta nato vodila v vrtec Karitas, v zvezi s katerim pa nista uveljavljala diskriminacije. Do otroškega dodatka ni bila upravičena, ker ni samohranilka, kot je zatrdila tudi sama tožnica, do druge vrste otroškega dodatka pa ni bila upravičena iz razloga, ker z možem nista prijavljena na istem naslovu. Očitno gre za pravni razlog, in ne za arbitrarno neenako obravnavo, pa tudi tožnica v tem delu prošnje ne trdi, da je bila nedopustno diskriminirana. Tudi kar zadeva pomoč za drva iz njene pripovedi ni razvidno, da bi šlo za nedopustno diskriminacijo, saj je tožnica sama povedal, da so bili pomoči v zvezi s kurjavo deležni invalidi in starejši, tožnica pa ni zatrjevala, da je izpolnjevala te pogoje, a pomoči ni dobila. Kot je sama povedala, je na silo vzela obrazec, ga izpolnila in je vseeno dobila pomoč, vendar je pomoč dobila, ko je bilo zime že konec. Ker ni šlo za arbitrarno zavrnitev pomoči zaradi nakupa kurjave, sodišče v tem ravnanju, tako kot ga je opisala tožnica, ne vidi diskriminacije kakor tudi ne, ko se vsa zgoraj našteta ravnanja upoštevajo skupaj oziroma kumulativno v smislu 2. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ. Sodišče namreč pri uporabi določila 26. člena ZMZ oziroma 9. člena Kvalifikacijske direktive II nima možnosti zagotoviti višjih standardov, kot jih določa Kvalifikacijska direktiva II v skladu s klavzulo ugodnejših standardov iz 3. člena, kar je sicer možno v zvezi z nekaterimi drugimi določbami Kvalifikacijske direktive II. Določilo 9. člena Kvalifikacijske direktive II namreč uporablja pojmovno zvezo „ da se šteje za dejanje preganjanja /.../ mora dejanje“ /.../. Beseda mora - v angleški različici Kvalifikacijske direktive II je uporabljena beseda „shall“ - namreč pomeni, da ni prostora za bistvene razlike pri interpretiranju intenzivnosti dejanj preganjanja v zvezi z kumulativnimi ukrepi diskriminacije po 9(1)(b) členu Kvalifikacijske direktive II. po državah članicah. Kvalifikacijska direktiva II namreč ne ureja več minimalnih standardov, kot je to veljalo po Kvalifikacijski direktivi I. 43. V presoji intenzivnosti konkretnih dejanj preganjanja z vidika 2. odstavka 26. člena ZMZ pa mora sodišče poleg zgoraj obravnavanih dejanj diskriminatorne narave upoštevati tudi tri primere fizičnega nasilja oziroma groženj usmerjene na tožnike.

44. Napad na tožnika naj bi se zgodil pred 6 leti in pol, ko je iskal delo. Tožnik je sam povedal, da so pravosodni organi zoper napadalce vodili kazenski postopek, čeprav napadalci po navedbah tožnika niso bili obsojeni, vendar pa se tudi sam kot priča ni udeležil druge obravnave, na katero je bil vabljen. Tako tožnik tudi ni mogel izkazati domneve, da je kot oškodovanec v kazenskem postopku kakor koli diskriminiran in da državni organi ne zagotavljajo učinkovite zaščite pred fizičnim preganjanjem. Povedal pa je, da napadalcev nikoli ni več videl, torej ga niso več ogrožali. Poleg tega je v postopku navedel, da je zelo pogosto nabiral železo in ga prodajal na črno, kar pomeni, da od prvega incidenta naprej, ki se je zgodil, preden so lokalne oblasti začele izvajati proti-diskriminacijo politiko, o kateri je tožena stranka zbrala poročila, kljub morebitni večji izpostavljenosti tožnika zaradi nabiranja železa na črno, do nobenega fizičnega ogrožanja tožnika ni več prišlo. Dogodek, ko so pripadniki večinskega prebivalstva metali steklenice na hiše v njihovem naselju, tako da so padale steklenice štiri hiše stran od tožnikove, je bil povezan z enkratnim dogodkom po predsedniških volitvah. Gre za varnostni incident, ki ga ni mogoče označiti kot kršitev temeljnih človekovih pravic v smislu 2. odstavka 26. člena ZMZ in podobno velja tudi za grožnjo usmerjeno na tožnico, ko je odlomila vejo, kar je tožena stranka ustrezno utemeljila. V zvezi z napadom na tožničinega bratranca oziroma na dva bratranca, pa sta bila tožnika neusklajena, saj je tožnica govorila o dveh bratrancih, tožnik pa o enem, in če sta dobila resne poškodbe, potem sta bila verjetno tudi bratranca zdravstveno oskrbljena; tožnika nista predložila nobenih kopij dokazov, čeprav sta imela čas za pripravo na odhod iz izvorne države, niti nista povedala, ali so bratranci napad prijavili pravosodnim organom ali ne, zato sta bila v tem delu zelo neprepričljiva. Tožnika zato po mnenju sodišča nista izkazala obstoja dejanj fizičnega nasilja kot dejanj preganjanja v smislu 2. odstavka 26. člena ZMZ.

45. Na tej podlagi sodišče ni našlo razlogov za ugoditev tožbi v delu, ki se nanaša na odločitev o statusu begunca.

46. Tožbeni ugovori glede zavrnitve subsidiarne zaščite pa so reducirani na vprašanje, ali si tožena stranka upa napisati - kljub ugotovitvi Komisarja Sveta Evrope za človekove pravice o sistematični in perpetuirani diskriminaciji Romov v Srbiji – da zavrnitev prošnje ne pomeni nehumanega ravnanja. Tožena stranka je v zvezi s to odločitvijo navedla zgolj, da je razloge iz 2. alineje 28. člena ZMZ dejansko presojala že pri odločanju o prošnji za status begunca, zato je tudi prošnje za subsidiarno zaščito zavrnila. V konkretnem primeru se pravno relevantne okoliščine iz 2. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ ter 1., 2. in 6. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ res prekrivajo z okoliščinami, ki so relevantne z vidika poniževalnega ravnanja iz 2. alineje 1. odstavka 28. člena ZMZ. Vendar pa sodišču ob stalnem spremljanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ni poznano, da bi ESČP v kakšnem primeru že odstopilo od standarda visokega praga v zvezi s 3. členom MKVČP. Tudi pooblaščenec sodišče ne opozarja na nobeno takšno sodbo, njegovo sklicevanje na poročilo Komisarja za človekove pravice Sveta Evrope pa je pavšalno, saj iz uporabljenih poročil v tem postopku izhaja, da razmere v Vojvodini niso takšne, kot veljajo po vsej Srbiji. Tožena stranka je v odločbi izpostavila, da je Komisar za človekove pravice Sveta Evrope stanje glede diskriminacije Romov v Srbiji pogojeval z aktualnimi gospodarskimi razmerami ter razlikami v regijah, med katerimi Vojvodina izstopa v pozitivnem smislu v primerjavi z ostalo Srbijo. Tožniki pa niso predložili posebnih poročil v zvezi z velikima naseljema Romov v F. in H. oziroma da bi v primeru vrnitve tožniki morali oditi v kakšen zbirni center, kjer bi bile življenje razmere v nasprotju z minimalnimi standardi varstva človekovega dostojanstva.

47. Sodišče lahko povsem razume tožnico, ki je v pisni izjavi navedla, da „ne bi želela, da njeni otroci občutijo to razliko“. Vendar pa evropski zakonodajalec ni za vsako neenako obravnavanje prepisal zaščite v obliki statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite, ampak samo za tiste arbitrarne in kumulativno izvajane ukrepe diskriminacije v zvezi s temeljnimi dobrinami in storitvami, ki povzročajo hude kršitve temeljnih človekovih pravic. Tožniki pa v tožbi tega niso uspeli izkazati.

48. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).