Jedro

Sodišče prve stopnje mora opraviti narok na kraju samem (134. in 135. člen ZNP) in v skladu s pravili iz 136. člena, določiti mejo. S pomočjo izvedenca geodetske stroke je treba opraviti potrebne izmere in nato napraviti skico, iz katere bo razviden sporni prostor ter meja, ki jo je sodišče določilo. Tako določeno mejo bo sodišče nato moralo natančno opisati v sklepu ter označiti v skici, ki bo sestavni del sklepa. Javni tožilec se pravilno sklicuje na 2. odstavek 138. člena ZNP, po katerem mora sklep o določitvi meje vsebovati natančen opis meje, ugotovljeno vrednost spornega mejnega prostora ter skico zamejničenja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v ponovni postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tem nepravdnem postopku določalo mejo med zemljišči predlagateljev in nasprotnih udeležencev in sicer med parcelami št. 138/3, vl. št. 186 v lasti A.K., št. 136, 137 in 138/1, vl. št. 85 v solasti A. in F.K. ter parcelami št. 132 in 133/2, vl. št. 124 in 133/1, 134 in 135, vl. št. 30 v solasti M. in E.D. V izpodbijanem sklepu je navedlo, da meja poteka v ravni črti med točkami, ki so začasno označene in vnesene v izvedensko mnenje izvedenca I.P., in sicer po točkah G-H-I-J-K-F, ter da je skica sestavni del sklepa.

Proti temu sklepu je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti tedanji Javni tožilec Republike Slovenije. Sklep sodišča prve stopnje izpodbija v celoti in uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 1. odstavka 404. člena ZPP v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP in 37. členom ZNP. Podrejeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 135. členom, 2. odstavkom 136. člena in 2. odstavkom 138. člena ZNP, vse v zvezi s 37. členom ZNP. Navaja, da se sklep sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. V skici, ki je sestavni del sklepa, niso označene razdalje med posameznimi točkami, niti niso razvidne druge izmere, tako da ni razvidno, kje poteka meja. Te razdalje tudi niso razvidne iz obrazložitve sklepa, tako da meja ni natančno opisana niti določena. Javni tožilec podrejeno uveljavlja, da sodišče na naroku samem ni napravilo skice, iz katere bi bil razviden sporni prostor ter meja. Izvedenčeva skica nima izmer in zato ne more nadomestiti skico sodišča na kraju samem. Sodišče na kraju samem tudi ni ugotovilo vrednosti spornega prostora, vrednost je razvidna le iz obrazložitve. Pri tem je sodišče napačno štelo, da ne presega vrednosti, do katere lahko odloča sodnik posameznik v pravdnem postopku. Ker stranke niso soglašale z ureditvijo meje po močnejši pravici, je sodišče odločilo o meji na tej podlagi v nasprotju z 2. odstavkom 136. člena ZNP. Določba 2. odstavka 138. člena pa je bila kršena s tem, ko sodišče v sklepu ni natančno opisalo mejo, ni navedlo vrednosti spornega prostora, sklep pa tudi ne vsebuje skice zamejničenja. Vse te opustitve so takšne, da bi mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa, kar predstavlja bistveno kršitev po 1. odstavku 354. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Zato je Javni tožilec Republike Slovenije predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena predlagateljem in nasprotnima udeležencema (3. odstavek 390. člena ZPP v zvezi s 408. členom ZPP). Odgovor so vložili predlagatelji. Mnenja so, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in zato predlagajo njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Javni tožilec Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Ne v izreku ne v razlogih sklepa dejansko niso navedeni vsi elementi, ki bi omogočali preizkus, ali je bila meja pravilno določena ali ne. V skici, ki je sestavni del sklepa, niso navedene razdalje med posameznimi točkami in tudi ne druge izmere, s katerimi bi bilo mogoče določiti mejo. Meja tudi v obrazložitvi sklepa ni natančno opisana, tako da tudi na ta način ni določljiva. Uveljavljana kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP je tako podana.

Vrhovno sodišče je zato izpodbijani sklep na podlagi 2. odstavka 408. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 394. člena ZPP ob uporabi 37. člena ZNP razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo opraviti narok na kraju samem (134. in 135. člen ZNP) in v skladu s pravili iz 136. člena določiti mejo. S pomočjo izvedenca geodetske stroke bo treba opraviti potrebne izmere in nato napraviti skico, iz katere bo razviden sporni prostor ter meja, ki jo je sodišče določilo. Tako določeno mejo bo sodišče nato moralo natančno opisati v sklepu ter označiti v skici, ki bo sestavni del sklepa. Javni tožilec se pravilno sklicuje na 2. odstavek 138. člena ZNP, po katerem mora sklep o določitvi meje vsebovati natančen opis meje, ugotovljeno vrednost spornega mejnega prostora ter skico zamejničenja. V nadaljevanju postopka pa bo sodišče moralo upoštevati tudi dejstvo, da je za odločanje na podlagi močnejše pravice po 2. odstavku 136. člena ZNP pomembna mejna vrednost 80.000,00 SIT in ne 90.000,00 SIT, kot je navedeno v izpodbijanem sklepu. V času odločanja na prvi stopnji je sodnik posameznik po 43. členu ZPP lahko sodil v sporih, v katerih vrednost spornega predmeta ni presegala 80.000,00 SIT (Ur.l. RS, št. 55/92). Zato Javni tožilec Republike Slovenije pravilno ugotavlja, da je ob ugotovljeni vrednosti spornega mejnega prostora v znesku 86.160,00 SIT dopustno odločanje na podlagi močnejše pravice le, če obstaja soglasje za to.

Z ostalimi ugovori, ki jih je Javni tožilec uveljavljal le podrejeno, pa za nadaljevanje postopka niso bistveni, ali pa so zajeti v uveljavljeni kršitvi po 13. točki 2. odstavka 354. člena v zvezi s 37. členom ZNP, se vrhovno sodišče ni ukvarjalo.

Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti je odpadel, ker predlagatelji niso uveljavljali stroškov odgovora.