Jedro

Sodišče sicer pritrjuje upravnemu organu, da priznanje statusa kmeta samo po sebi ne predstavlja poseganje v kakršnekoli pravice oziroma pravne koristi drugih oseb, vendar pa je po presoji sodišča situacija drugačna, če je postopek za preverbo statusa kmeta sprožen potem, ko je že v teku postopek zakupa določenih kmetijskih zemljišč, v katere ravno priznanje statusa kmeta vpliva na izbiro osebe, ki bo med ponudbami za zakup kmetijskega zemljišča izbrana kot ponudnik z najboljšim vrstnim redom oziroma prednostno pravico do zakupa.

Tožnik, glede na okoliščine konkretnega primera, predstavlja osebo, ki bi morala sodelovati kot stranski udeleženec v postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Upravne enote Ptuj št. 330-2585/2021-3 (05077) z dne 16. 9. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek upravnega postopka**

1. Upravna enota Ptuj (v nadaljevanju prvostopenjski organ oziroma toženka) je s sklepom št. 330-2585/2021-3 (05077) z dne 16. 9. 2021 zavrgla predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) za obnovo postopka priznanja statusa kmeta A. A., končanega z odločbo Upravne enote Ptuj, št. 330-1733/2021-4 (05079) z dne 8. 6. 2021 (1. točka izreka) ter odločila, da stroški postopka niso zaznamovani (2. točka izreka). Iz obrazložitve prvostopenjske odločitve izhaja, da je predlog tožnika za obnovo postopka dovoljen, popoln, pravočasen, vendar tožnik ni upravičena oseba, ki bi lahko predlog podala, zato se predlog zavrže. Po določbah 261. člena ZUP lahko obnovo postopka predlaga stranka, to je oseba, ki je sodelovala kot stranka v prejšnjem postopku, glede na določbo tretjega odstavka 43. člena ZUP pa lahko predlog za obnovo postopka vloži tudi stranski udeleženec. Upravni organ ugotavlja, da tožnik kot vložnik zahteve za obnovo postopka v prejšnjem postopku ni bil niti stranka niti stranski udeleženec v postopku ugotovitve statusa kmeta A. A., saj je vlogo za priznanje statusa kmeta vložil A. A. sam, prav tako pa vlagatelj ni ponudil dokaza, da mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Posledično je potrebno predlog za obnovo postopka zavreči s sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP).

2. Zoper takšno odločitev se je tožnik pritožil, vendar je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano njegovo pritožbo zavrnilo (odločba št. 33008-309/2021-2 z dne 25. 10. 2021). V obrazložitvi se je strinjalo z odločitvijo prvostopnega organa, da tožnik ni upravičen predlagatelj obnove pravnomočno končanega postopka o podelitvi statusa kmeta A. A., zato procesne predpostavke niso izpolnjene, posledično pa je predlog potrebno zavreči. Ob tem je drugostopenjski organ, skladno z določili ZUP, dopolnil obrazložitev prvostopenjske odločitve z navedbami, da je v postopku ugotavljanja statusa kmeta lahko stranka tega postopka le tisti, ki od upravnega organa zahteva izdajo deklaratorne odločbe o tem, da izpolnjuje pogoje za tak status. Položaj stranke lahko zahteva tudi druga oseba (stranski udeleženec), vendar pa mora v tem primeru navesti, v čem je njegov pravni interes za vstop v tak postopek. Tega pritožnik po oceni drugostopnega organa ni utemeljeno navedel niti v predlogu za obnovo niti v pritožbi. Pravni interes namreč izkazuje tisti, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, te pa morajo biti neposredne in na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Drugostopni organ ugotavlja, da pritožnik v pravnomočno končanem postopku o priznanju statusa kmeta A. A. ne more neposredno varovati svojih pravnih koristi, saj odločba o tem statusu v ničemer ne vpliva na njegov pravni položaj - glede statusa kmeta, ki ga lahko sam izpolnjuje. Lahko pa taka odločba vpliva na njegov pravni položaj v konkurenci izbire predzakupnega upravičenca, vendar to ni predmet navedene odločbe, pač pa odločbe o (ne)odobritvi zakupa s kmetijskimi zemljišči. Po mnenju pritožbenega organa bo pritožnik lahko kot upravičena oseba podal predlog za obnovo postopka končanega z odločbo o (ne)odobritvi zakupa, vendar le v primeru, če v njem iz upravičenih razlogov ni bil udeležen in kot tak ni mogel varovati svojih neposrednih pravnih koristi, to je da se odobri zakup kmetijskih zemljišč le njemu.

**Tožbene navedbe**

3. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi kršitve pravil postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je prijavil za zakup kmetijskih zemljišč s parc. št. 198/1, 198/2, 200, 202/1, 202/2, 203, vse k.o. ... Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je v obvestilu Sklada, Kmetijski sektor - Območna izpostava Ptuj št. 47801-369/2021-11-ZZA z dne 4. 8. 2021 ugotovil, da se za zakupnika kmetijskih zemljišč izbere A. A., ki naj bi bil kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki se daje v zakup. Do odločitve Sklada se tožnik opredeljuje po vsebini z obrazložitvijo, da je Sklad napačno ugotovil lastnosti oseb, ki so se prijavile na ponudbo za zakup kmetijskih zemljišč in te osebe napačno uvrstil v razrede predzakupnih upravičencev po ZKZ in Pravilniku o dajanju nepremičnin v zakup. Ne strinja se z ugotovitvijo, da ima gospod A. A. status kmeta, zato je podal zahtevo za obnovo postopka, ki je bila zavrnjena. V postopku odločanja o dodelitvi statusa kmeta A. A. ni bil stranka postopka, zato je Upravni enoti Ptuj predlagal, da po uradni dolžnosti preveri izpolnjevanje pogojev za status kmeta gospoda A. A. V postopku izbire zakupnika po določbah ZKZ je tožnik ves čas opozarjal sklad na dejstvo, da ima gospod A. A. status kmeta neutemeljeno, vendar ga je Sklad usmeril na organ, ki je status kmeta gospodu A. A. podal. Drugostopenjska odločba napačno usmerja k statusu stranskega udeleženca v upravnem postopku, saj je v upravnem postopku ugotavljanja statusa kmeta po naravi stvari stranka postopka le oseba, ki zahteva preverbo statusa kmeta in izdajo odločbe. Postopek izdaje odločbe je po naravi stvari postopek podoben izdaji osebne izkaznice ali potnega lista. Zaveda se, da ni bil stranka v postopku izdaje odločbe Upravne enote Ptuj št. 330-1733/2021-4 z dne 8. 6. 2021, zato je predlagal, da upravna enota sama pregleda navedeno odločbo in obnovo postopka prične po uradni dolžnosti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter prvostopnemu organu naloži preverbo pogojev za status kmeta po uradni dolžnosti, zahteva pa tudi povrnitev vseh stroškov postopka, vključno s sodno takso. Pri svojih navedbah vztraja tudi v nadaljnjih tožbenih navedbah.

**Navedbe tožene stranke**

4. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) je v odgovoru na tožbo vztrajala, da tožnik iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi ne more biti stranka postopka o podelitvi statusa kmeta drugi osebi, niti ne more biti stranski udeleženec ali stranka v postopkih s pravnimi sredstvi zoper takšno odločbo. V tem smislu so neutemeljene tožbene navedbe, da bi prvostopni organ moral po uradni dolžnosti uvesti obnovo postopka, v okviru katere bi potem tožeča stranka kot stranka postopka izpodbijala pravilnost in zakonitost odločitve o priznanju statusa kmeta drugi osebi. Tožnik bo svoj pravni interes v zvezi s predmetnim zakup lahko uveljavljal le nasproti Skladu, ki je o zakupu tudi odločil v obliki obvestila. Tožnik tako lahko vsebinske ugovore o neizpolnjevanju statusa kmeta s strani konkurenta za zakup podaja le pred organom, ki odloča o zakupu, to pa je Sklad kmetijskih zemljišč. Zato tudi predmet upravnega spora ne bi smela biti odločitev prvostopnega organa o zavrženju predloga za obnovo postopka, pač pa obvestilo Sklada z dne 4. 8. 2021, s katerim je Sklad posredno odločil tudi o pravici tožnika.

**Odločitev brez glavne obravnave**

5. Sodišče je na podlagi 1. točke drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Poleg tega je bilo v zadevi sporno vprašanje uporabe postopkovnih določb Zakona o upravnem postopku (ZUP), kar predstavlja pravno vprašanje, o katerem je mogoče odločiti brez glavne obravnave, pri tem pa dejansko stanje, ki je podlaga za uporabo takšnih postopkovnih določb, ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

**Sodna presoja** **K točki I. izreka:**

6. Tožba je utemeljena.

7. Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), hkrati pa je dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).1

8. Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je sklep Upravne enote Ptuj št. 330-2585/2021-3 (05077) z dne 16. 9. 2021, s katerim je bil predlog tožnika za obnovo postopka priznanja statusa kmeta zavržen. Predmet presoje torej ni odločba Upravne enote Ptuj št. 330-1733/2021-4 (05079) z dne 8. 6. 2021, s katero je bilo ugotovljeno, da je A. A. šteti za kmeta. Tožnik je namreč (smiselno) pred upravnim organom podal predlog za obnovo postopka končanega z navedeno odločbo, o katerem pa je bilo odločeno s sklepom, s katerim je bil predlog zavržen in kasneje pritožba zoper navedeni sklep na drugostopenjski organ zavrnjena.

9. Tožnik kot laična stranka je, potem ko je bil A. A. izbran kot zakupnik kmetijskih zemljišč parc. št. 198/1, 198/2, 200, 202/1, 202/2, 203, vse k.o. ..., na podlagi ponudbe, ki jo je objavil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in na katerega se je prijavil tudi tožnik, na Upravno enoto Ptuj naslovil vlogo za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Tožnik je v svojem predlogu navajal, da predlaga, da upravni organ obnovi postopek po uradni dolžnosti, saj sam ni bil stranka v postopku priznanja statusa kmeta. Glede na to, da gre za laično stranko, je upravni organ njegovo vlogo smiselno štel kot predlog za obnovo postopka po 260. členu ZUP, ob preizkusu formalnih pogojev pa je bil njegov predlog zavržen po drugem odstavku 267. člena ZUP. Kot predlog za obnovo postopka je tožnikovo vlogo zato štelo tudi sodišče. 10. Skladno z 260. členom ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi: 1.) če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku; 2) če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica takšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; 3) če temelji odločba na sodbi, pa je sodba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena; 4) če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil; 5) če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb; 6) če je pri izdaji odločbe sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena; 7) če je izdala odločbo uradna oseba, ki je ni imela pravice izdati; 8) če kolegijski organ, ki je izdal odločbo, ni odločal v sestavi kot je predpisana z veljavnimi predpisi, ali če za odločbo ni glasovala predpisana večina; 9) če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranki udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku; 10) če stranke ni zastopal tisti, ki jo po zakonu lahko zastopa, če stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, po zakonu pa bi jo bil moral zastopati ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je stranka kasneje odobrila procesna dejanja. Obnovo postopka lahko predlaga stranka, organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti (prvi odstavek 261. člena ZUP). Kot stranko je treba razumeti aktivno stranko, pasivno stranko in stranskega udeleženca. Po sistemski, namenski in logični razlagi zakona ter uveljavljeni sodni praksi obnovo postopka lahko predlaga tudi oseba, ki bi morala biti udeležena v prejšnjem postopku kot stranka ali stranski udeleženec, vendar ji ta možnost ni bila dana. Takšna oseba lahko obnovo postopka predlaga le iz obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ne pa tudi iz drugih razlogov, iz katerih lahko obnovo postopka predlaga oseba, ki je v prejšnjem postopku sodelovala kot stranka ali stranski udeleženec.2

11. Kot že obrazloženo, v obravnavanem primeru ni sporno, da v postopku izdaje deklaratorne odločbe o statusu kmeta, za katerega tožnik predlaga, naj se obnovi, tožnik ni sodeloval kot stranka ali stranski udeleženec. Čeprav tožnik v predlogu za obnovo postopka zatrjuje, da je pridobil in izvedel za nove dokaze, iz katerih izhaja, da je gospod A. A. status kmeta dobil neutemeljeno (smiselno torej navaja obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP), obnove postopka iz tega razloga ne more predlagati, saj imajo možnost obnovo iz tega razloga predlagati le stranke postopka, ki so v postopku sodelovale. Ima pa tožnik, kot zgoraj obrazloženo, aktivno legitimacijo za vložitev predloga za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP.

12. Obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP je podan, če a) bi oseba morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec; b) osebi možnost udeležebe v postopku ni bila dana; c) ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP (ta pogoj pomeni, da tista oseba, ki je vedela ali je iz okoliščin mogla sklepati, da je bila odločba izdana, in bi lahko zahtevala vročitev odločbe v roku, ki ga je imela stranka za vložitev pritožbe, posledično pa bi lahko vložila pritožbo, ne more predlagati obnove postopka iz razloga, da bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec v postopku). Ta obnovitveni razlog torej predpostavlja, da oseba ni vedela, da teče postopek, ki bi se ga imela možnost udeleževati zaradi varstva svojih pravnih koristi in zato že takrat ni mogla uveljavljati te svoje procesne pravice.3

13. Uradna oseba mora v vsakem posameznem postopku ugotoviti, kdo je lahko stranka ali stranski udeleženec v postopku. Dati možnost udeležbe v postopku pomeni, da mora uradna oseba te osebe pozvati, naj se postopka udeležijo. Od stranke oziroma stranskega udeleženca samega pa je odvisno, ali se bosta postopka udeleževala ali ne. V 44. členu ZUP je določena obveznost organa, da ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbi za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba, torej tudi stranski udeleženci, kršitev te dolžnosti pa vedno pomeni bistveno kršitev določb upravnega postopka (2. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) oziroma je razlog za obnovo postopka (9. točka 260. člena ZUP). Ta dolžnost upravnega organa je na postopkovni ravni urejena v 143. členu ZUP, po katerem mora organ pred začetkom postopka ugotoviti katere osebe imajo pravni interes za udeležbo v postopku ter jih k udeležbi povabiti oziroma če ne more ugotoviti, katere so te osebe, slednje povabiti k udeležbi v postopku z javnim naznanilom (prvi in drugi odstavek 143. člena ZUP).

14. Zagotovitev možnosti udeležbe potencialni stranki, da se vključi in sodeluje v postopku zaradi varstva njenih koristi in pravic narekuje tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Stranskemu udeležencu je tako omogočeno, da v tuji upravni stvari varuje svojo pravno korist iz razloga obstoja določenega razmerja do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. Stranski udeleženci v upravnih postopkih niso stranke in nimajo enakega procesnega položaj kot stranke, imajo pa po določbah ZUP enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi, torej omejeno.4 Za vstop v postopek zadostuje, da oseba, ki želi pridobiti status stranskega udeleženca svojo pravno korist le navede oziroma izkaže in pri tem zatrjuje svojo pravno varstveno potrebo, vendar le toliko, da lahko organ odločanja brez nepotrebnega odlašanja odloči.5

15. Pravno upošteven je tisti interes, za katerega je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je oseben, neposreden in utemeljen v določeni pravni normi. Pravno varovan interes, ki ga mora varovati upravni organ je podan: a) če se nanaša na določen, omejen krog subjektov, ki se glede možne prizadetosti z odločitvijo upravnega organa razlikujejo od drugih; b) če bo z odločitvijo upravnega organa, izdano v konkretnem postopku, ta interes lahko neposredno prizadet in c) če obstaja pravna norma, na katero lahko ti subjekti oprejo svoje predloge in zahtevek in ki jo mora pri svojem odločanju v konkretni zadevi upravni organ upoštevati.6

16. Med strankama postopka ni sporno, da je Sklad na oglasni deski objavil ponudbo za zakup kmetijskih zemljišč št. 47801-10679/2021 v k.o. ... s parc. št. 198/1, 198/2, 200, 202/1, 202/2 in 203, v skupni površini 2,9432 ha. Ponudba je bila objavljena na oglasni deski Upravne enote Ptuj od 22. 4. 2021, rok za sprejem ponudb je znašal 30 dni po objavi na oglasni deski in je torej potekel 22. 5. 2021. Na ponudbo sta se odzvala tožnik in A. A., ki mu je bila odločba status kmeta izdana dne 8. 6. 2021 (vloga vložena 1. 6. 2021). V postopku odločanja o priznanju statusa kmeta tožnik, ki je sicer stranka postopka zakupa kmetijskih zemljišč, ki je tekel na podlagi Ponudbe za zakup kmetijskih zemljišč št. 47801-10679/2021 objavljen dne 22. 4. 2021, ni sodeloval. Tudi ta okoliščina med strankama ni sporna.

17. Po presoji sodišča ima tožnik zaradi postopka, ki je tekel v zvezi z zakup kmetijskih zemljišč v k.o. ..., iz razloga, ker sta oba z A. A. oddala ponudbo za zakup kmetijskih zemljišč, pravni interes sodelovati v postopku priznanja statusa kmeta A. A., in sicer iz razloga, ker ravno navedeno priznanje odločilno vpliva na prednostno pravico pri zakupu po 27. členu ZKZ. Tako po presoji sodišča ni mogoče trditi, kot to navaja toženka, da tožnik nima nobenega interesa in tudi ne pravice sodelovati v postopku o priznanju statusa kmeta A. A., saj izid tega postopka z ničemer ne vpliva na njegove pravice. Dejstvo, ali se A. A. šteje za kmeta ali ne je v postopku dodelitve zemljišč v zakup predhodno vprašanje, od vsebine te odločitve in določitve statusa pa je kasneje odvisna nadaljnja usoda izbirnega postopka, ki vpliva na položaj in pravni interes tožnika.7 Sodišče sicer pritrjuje upravnemu organu, da priznanje statusa kmeta samo po sebi ne predstavlja poseganje v kakršnekoli pravice oziroma pravne koristi drugih oseb, vendar pa je po presoji sodišča situacija drugačna, če je postopek za preverbo statusa kmeta sprožen potem, ko je že v teku postopek zakupa določenih kmetijskih zemljišč, v katere ravno priznanje statusa kmeta vpliva na izbiro osebe, ki bo med ponudbami za zakup kmetijskega zemljišča izbrana kot ponudnik z najboljšim vrstnim redom oziroma prednostno pravico do zakupa, skladno z 27. členom ZKZ. Upravni organ bi zato v upravnem postopku ugotavljanja statusa kmeta, moral tožnika pozvati ali priglaša udeležbo v postopku ali ne, česar organ ni storil. Tožnik torej, glede na okoliščine konkretnega primera, predstavlja osebo, ki bi morala sodelovati kot stranski udeleženec v postopku, vendar ji takšna možnost ni bila dana, posledično pa je upravičena oseba za predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP.

18. Sicer drži, da so navedbe tožnika v predlogu za obnovo postopka ostale na dokaj splošni in nekonkretizirani ravni, kar je po mnenju sodišča pripisati neukosti in laičnosti stranke, kar bi moral upravni organ v postopku, preden je zavrgel predlog za obnovo postopka, odpraviti oziroma vsaj poskušati odpraviti. Organ mora namreč v zvezi z možnostjo predlaganja obnove postopka skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev postopka nista v škodo pravic, ki jim pripadajo po zakonu.8 To mu nalaga načelo varstva pravic strank iz 7. člena ZUP, ki določa, da morajo pri postopanju in odločanju organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavljanje kake koristi, jo na to opozori (prvi in drugi odstavek), organ pa mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (četrti odstavek istega člena). Načelo varstva pravic stranke je odraz načela sorazmernosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave RS, po katerem je R Slovenija pravna in socialna država. Naloga upravnih organov pri odločanju o upravnih zadevah ni samo izvrševanje oblasti (_ius imperii_), temveč tudi nudenje ustreznih možnosti in pomoči strankam, da lahko uveljavljajo svoje na zakon in druge predpise oprte pravice. Tudi načelo materialne resnice upravni organ poziva k resnični ugotovitvi dejanskega stanja pred sprejemom odločitve v upravni zadevi (8. člen ZUP).

19. Po presoji sodišča bi upravni organ v obravnavanem primeru moral postopati po 7. členu ZUP in tožnika, glede na vloženo laično vlogo, s katero zahteva obnovo postopka, poučiti, da glede na to, da ni sodeloval v postopku izdaje upravne odločbe, da lahko predlaga obnovo postopka izključno po 9. točki 260. člena ZUP, pri tem pa mora svoj pravni interes ustrezno utemeljiti in navesti (143. člen ZUP), oziroma v kolikor je organ menil, da tožnik predlaga obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, pri tem pa ni ustrezno izkazal pravnega interesa, tožnika o tem poučiti in ga pozvati, da svoj pravni interes podrobneje utemelji, ne pa njegove vloge takoj zavreči. 20. Glede na obrazloženo, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (64. člen ZUS-1).

21. Do navedb tožnika in zahtevka, da naj sodišče prvostopnemu organu naloži preverbo pogojev za status kmeta po uradni dolžnosti, se sodišče ni opredeljevalo, saj predmetna tožba, kot že obrazloženo, ne predstavlja tožbe zoper odločbo Upravne enote Ptuj št. št. 330-1733/2021-4 (05079) z dne 8. 6. 2021, temveč gre za tožbo zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka v zvezi s predmetno odločbo, kot izhaja iz izreka sklepa št. 330-2585/2021-3 (05077) z dne 16. 9. 2021. Zaradi navedenega sodišče tudi ni odločalo po vsebini, saj ne gre za odločanje o priznanju statusa kmeta, temveč za odločanje o sklepu o zavrženju za obnovo postopka iz razloga po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Tožnik pa bo lahko vse svoje tožbene navedbe v tem delu uveljavljal v morebitn0 obnovljenem postopku pred Upravno enoto Ptuj.

22. Toženka bo tako morala o predlogu za obnovo postopka tožnika odločati ponovno, pri čemer pa bo morala upoštevati napotke sodišče iz te sodbe glede pravnega interesa tožnika v postopku priznanja status kmeta A. A. Poskrbeti bo morala tudi, da bo tožnik, glede na svojo laičnost, svoje procesne pravice pravilno uveljavljal in ga v tem oziru po potrebi pozvati na izjasnitev ali dopolnitev njegovih navedb, presoditi pa bo morala tudi ali so podani tudi vsi drugi pogoji za obnovo postopka po ZUP.

23. Tožnik je sicer smiselno predlagal odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije (s tem, ko je predlagal naj sodišče naloži prvostopnemu organu preverbo pogojev za status kmeta po uradni dolžnosti. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča, in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Ob tem sodišče izpostavlja načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti.9 Čeprav ima za takšno odločanje podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, pride takšno postopanje v poštev le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki v obravnavani zadevi, po presoji sodišča niso izkazani. Glede na naravo zadeve in glede na podatke spisa v konkretni zadevi ni zadostne podlage za sojenje v sporu polne jurisdikcije. Sodišče je zato, kot že obrazloženo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu.

**K točki II. izreka:**

24. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik, ki ga v postopku upravnega spora ni zastopal pooblaščenec, zadeva pa je bila rešena na seji, upravičen do povrnitve stroškov v višini 15,00 EUR, kar je sodišče naložilo v plačilo toženki.

25. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s 378. členom OZ)10. 26. Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

1 Enako Kerševan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019 , str. 266, točka 5. in 7. 2 Kovač P., Kerševan E. (ur), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), UL RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, str. 669; UPRS sodba opr. št. III U 372/2016-40 z dne 29. 9. 2017. 3 VSRS sodbi opr. št. I Up 84/2016 z dne 13. 4. 2016 in Up 82/2016 z dne 13. 4. 2016. 4 USRS sodba opr. št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011. 5 Kovač P., Kerševan E. (ur), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), cit. zgoraj, 1. knjiga, Ljubljana 2020, str. 336. 6 USRS sodba opr. št. Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015. 7 UPRS sodba opr. št. II U 563/2017-10 z dne 14. 10. 2020. 8 Kovač P., Kerševan E. (ur)., Komentar ZUP, cit., zgoraj, 2. knjiga, str. 668. 9 UPRS sodba opr. št. I U 1542/2020-20 z dne 13. 9. 2021. 10 Enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006.