Jedro

Ker na podlagi upnikovih navedb ni mogoče zaključiti, da je verjetnost terjatve podana (da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo kot tožnik v tem sporu izpodbija, nezakonita), niso podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Iz tega razloga se ni treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, oziroma ali dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazalo, da je neutemeljena, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic kot tistih, ki bi brez izdaje začasne odredba nastale upniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 26. 10. 2011 in sklep naslovnega sodišča spremenilo tako, da je zavrnilo predlagano začasno odredbo, ki se glasi: „Zadrži se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi po sklepu z dne 5. 8. 2011 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja številka ..., do pravnomočne odločitve sodišča v tem individualnem delovnem sporu.“ Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne ugovor tožene stranke oziroma podredno, da sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Po mnenju pritožbe je izpodbijani sklep tako pomanjkljivo obrazložen, da se ga glede odločilnih dejstev, torej glede izkazane oziroma neizkazane verjetnosti, da terjatev tožnika obstoji ali da mu bo nastala, sploh se ne da preizkusiti. S tako pavšalno in neargumentirano obrazložitvijo o odločilnih dejstvih je tožniku onemogočeno podati ustrezno obrazloženo oziroma konkretizirano pritožbo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje zapisalo, da je na podlagi navedenih dejstev in predloženih listin, ob ponovni presoji listin odločilo, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve. Pri tem pa je izostala obrazložitev sodišča prve stopnje, katere so tiste listine, ki so prepričale naslovno sodišče, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve. V tem delu je sklep povsem neobrazložen in sodišče prve stopnje bi moralo vsaj obrazložiti, zakaj šteje navedbe tožnika v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ter v podanem odgovoru na ugovor neutemeljene. Po mnenju tožnika pa je podan tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je tožnik v skladu z materialno pravnimi predpisi v zvezi s predlagano začasno odredbo dolžan dejstvo obstoja terjatve izkazati z relativno nizko stopnjo materialne resnice, torej stopnjo verjetnosti. Tožnik je verjetnost obstoja terjatve nedvomno izkazal glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje enkrat odločilo v korist tožnika, nato pa si je premislilo, ne da bi ustrezno obrazložilo razloge za takšno odločitev. Pri sodišču prve stopnje je povsem izostala dokazna ocena glede pravno odločilnega dejstva, da tožena stranka niti z odgovorom na tožbo niti z ugovorom ni posredovala sodišču prav nobenega objektivnega dokazila, da bi se dalo vsaj sumiti, da je to, kar toženka zatrjuje tudi resnično. Glede na predložene listine in predlagane dokaze je jasno, da je bil delodajalec seznanjen s sumom kaznivega dejanja goljufije že v mesecu marcu 2011, saj je tedaj zadevo odstopil v reševanje V., saj so bili podani razlogi za sum, da so izpolnjeni vsi zakonski znaki navedenega kaznivega dejanja. Ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi določb pravdnega postopka ter pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke kot neutemeljen zavrniti. Tožnik priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/2007) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na podlagi dosedaj ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 339. člena ZPP) ni podana. Za takšno kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijani sklep takšnih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do vseh relevantnih dejstev, do vseh navedb pa se sodišču ni potrebno opredeljevati. Upoštevati je potrebno, da sodišče pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z drugim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) o predlogu odločiti najkasneje v treh dneh, pri tem pa se ne presoja ali je tožnik svoje trditve dokazal, temveč le ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji.

Pri začasnih odredbah gre za časovno omejeno sredstvo zavarovanja, katerega namen je v ohranitvi obstoječega dejanskega in pravnega stanja. Z začasnimi odredbami se dolžniku prepove določene aktivnosti, da se obstoječe dejansko stanje ne spremeni na škodo upnika, s čimer se zavaruje uspešnost poznejše izvršbe na podlagi naslova, ki ob izdaji začasne odredbe še ne obstoji. Vendar se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno in začasno rešuje. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, kar sicer predstavlja predmet tega spora (zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi), mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve, na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem pa mora izkazati še obstoj enega od predpisanih pogojev iz določbe 272. člena ZIZ, t.j. nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da je dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastali upniku.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe zato, ker je ugotovilo, da tožnik ni verjetno izkazal obstoja svoje terjatve.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo katere so tiste listine, ki bi jih naj predložila tožena stranka v ugovoru in so te listine prepričale naslovno sodišče, da tožnik ni izkazal verjetnost obstoja terjatve. Sodišče prve stopnje je v 8. točki sklepa navedlo listine (dopis tožene stranke z dne 19. 7. 2011 in obvestilo Službe za ... Z. d.d. z dne 14. 7. 2008) in zaključilo, da navedene listine potrjujejo resničnost navedb tožene stranke v ugovoru, da se je tožena stranka seznanila z razlogi za izredno odpoved šele dne 18. 7. 2011, ko je tožena stranka prejela obvestilo Službe za ... pri Z. d.d. z dne 14. 7. 2011. Sodišče je na podlagi ocene predloženih listin in navedenih dejstev obeh strank, po ponovni presoji listin odločilo, da tožnik ni izkazal verjetnost obstoja terjatve. Na podlagi okoliščin, ki jih tožnik v tožbi obširno navaja in na katere se sklicuje v pritožbi, bi bil preuranjen zaključek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala dne 14. 9. 2011 nezakonita in bo šele nadaljnji postopek pokazal, ali je šlo za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da mora sodišče prve stopnje, v skladu s 43. členom ZDSS-1, odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe v roku 3 dni, zato ne izvaja popolnega dokaznega postopka.

Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da na podlagi tožnikovih navedb še ni mogoče zaključiti, da je verjetnost terjatve podana, kar pa pomeni, da zaradi navedenega niso podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe v skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ in se zaradi tega tudi ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem, ali je podana katera od zatrjevanih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in sicer, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode oziroma, da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazalo, da je neutemeljena, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, kot tistih, ki bi brez izdaje začasne odredba nastale upniku.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v drugem odstavku 365. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).