Jedro

Predmet odločanja v denacionalizacijskem postopku je materialnopravni zahtevek, kakršnega uveljavlja vlagatelj. Na tak zahtevek je upravni organ vezan po vsebini, temelju in obsegu. Zahtevek je moral biti uveljavljan v roku iz 64.člena ZDen, ki je materialni prekluzivni rok in ga ni mogoče podaljšati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo A.A., B.B., C.C. in D.D. zoper sklep Upravne enote A. z dne 26. 10. 2001, s katerim je prvostopni organ zavrgel dopolnitev zahtevka za denacionalizacijo z dne 19. 3. 1992, katera se nanaša na 1/4 podržavljenega premoženja upravičenke D.D. in 1/2 podržavljenega premoženja E.E., ki je bila podana dne 13. 6. 1995 po pooblaščencih F.F. in G.G. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe iz upravnih spisov povzema, da so dne 19. 3. 1992 pri prvostopnem organu A.A., B.B. in C.C. vložili zahtevo za denacionalizacijo, v kateri so navedli, da je bilo na podlagi zaplembne odločbe z dne 17. 6. 1946 zaplenjeno premoženje H.H., ki pa je umrl že 27. 10. 1944, zato je v smislu 11. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) šteti, da je bilo podržavljeno njegovim pravnim naslednikom. Ti bi bili do 1/2 njegova žena E.E. ter njegovi sestri I.I. in D.D., vsaka do 1/4. Vlagatelji so dediči po I.I., ki je umrla dne 16. 2. 1986 in so predlagali, da se denacionalizira njeno zaplenjeno premoženje, to je 1/4 premoženja pok. H.H. O tej zahtevi je prvostopni organ že odločil s pravnomočnimi delnimi odločbami. Zahtevo, s katero je bil zahtevek dopolnjen, pa je zavrgel, ker je ugotovil, da je bila dopolnitev, ki se nanaša na 1/4 podržavljenega premoženja D.D. in 1/2 podržavljenega premoženja E.E., podana dne 13. 6. 1995, torej po roku za vložitev zahteve za denacionalizacijo, ki je potekel 7. 12. 1993. Iz prvotno vložene zahteve izhaja, da se nanaša le na premoženje pok. I.I., iz spisov pa ni razvidno, da bi bila v zakonskem roku vložena še kakšna zahteva oziroma dopolnitev prvotne zahteve, ki bi se nanašala na premoženje, podržavljeno E.E. in D.D.. Vlagatelji so vrnitev tega premoženja zahtevali šele v vlogi z dne 13. 6. 1995. Po mnenju tožene stranke bi sicer prvostopni organ po 130. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) pravilneje izdal sklep, s katerim ne bi dovolil razširitve zahteve. Vendar takšen sklep za pritožnike ne bi bil ugodnejši kot sklep, s katerim je to zahtevo zavrgel. Na pravilno ugotovitev glede pravočasnosti tudi ne more vplivati dejstvo, da je upravni organ za D.D. pridobil ugotovitveno odločbo v zvezi z državljanstvom, saj se denacionalizacijski zahtevek vodi na zahtevo stranke, ki je morala zahtevo vložiti v roku iz 64. člena ZDen. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na drugi odstavek tega člena, ki ga je tega treba razlagati v povezavi z določenim premoženjem, ki je predmet zahteve. Glede premoženja ima namreč pravico do vložitve zahteve le njegov prejšnji lastnik ali pa njegovi pravni nasledniki. Zahteva za denacionalizacijo podržavljenega solastninskega deleža, ki so jo vložili nasledniki I.I., pa ne more biti v korist drugih upravičencev. Ker je v spisni dokumentaciji pooblastilo D.D. odvetnikoma šele z dne 14. 5. 1997, tudi to dokazuje, da se je v postopek vključila šele leta 1997 in ni pravočasno vložila zahteve za denacionalizacijo.

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da so predlagatelji vložili zahtevo za denacionalizacijo H.H. zaplenjenega premoženja. Ker je treba uporabiti določbo 11. člena ZDen, so v vlogi navedeni vsi upravičenci do denacionalizacije v smislu tega člena in njihovi deleži. Istega dne je B.B. osebno vložila pri upravnem organu zahtevo za denacionalizacijo istega premoženja, tiskano na obrazcu upravnega organa. Tudi ta zahteva vsebuje vse podatke o premoženju in upravičencih. B.B. je po pooblastilu svoje tete D.D. vodila denacionalizacijski postopek tudi v njenem imenu. Na obravnavi dne 25. 11. 1994 je upravni organ sklenil, da se zaradi ugotavljanja državljanstva za D.D. in E.E. vodita ta dva postopka ločeno od postopka po I.I. Dne 31. 5. 1995 je izdal sklep o prekinitvi postopka. Tako je upravni organ pred sedaj zatrjevano razširitvijo zahtevka opravil cel kup opravil, ki bi jih ob ugotovitvi, da zahteva še ni bila vložena, brez dvoma ne opravil. Vloga z dne 13. 6. 1995 je le pripravljalni spis in ne nova zahteva za denacionalizacijo. Ob pravilni uporabi 64. člena ZDen bi upravni organ zahtevo moral šteti kot pravočasno tudi za D.D.. Napačno je tudi stališče tožene stranke, da je DD pooblastila odvetnika šele 14. 5. 1997, saj je ona v tem postopku pooblastila B.B., ta pa odvetniško pisarno A., ki zastopa vse predlagatelje v tem postopku. D.D. je z naknadno podpisanim pooblastilom odobrila vsa pravna dejanja, ki jih je izvršila v njeno korist predlagateljica B.B. in odvetniška pisarna in je v najslabšem primeru B.B. ravnala kot poslovodja brez naloga, katere dejanja pa so bila naknadno odobrena. Zato se ne more trditi, da je bila zahteva vložena prepozno, ker je bila naknadna odobritev podana šele po poteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen. Tožeče stranke predlagajo, da se izpodbijana odločba in prvostopna odločba odpravita in zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, ter da se toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene trditve in se sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe ter predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v postopku z vlogo z dne 21. 8. 2002. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 62. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., in 11/01-odločba US) mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati podatke o premoženju, na katerega se nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev, priložene pa ji morajo biti v drugem odstavku te določbe naštete listine. Iz zahteve, ki je v predloženih upravnih spisih, in so jo dne 19. 3. 1992 po pooblaščencu vložili A.A., B.B. in C.C., je razvidno, da so vlagatelji v njej kot upravičenko navedli II, zahtevali pa so vrnitev 1/4 premoženja, ki je bilo podržavljeno H.H.. S predloženimi listinami so dokazovali pravno nasledstvo po I.I. Da se je njihov zahtevek nanašal le na 1/4 podržavljenega premoženja, izhaja tudi iz predloga za izdajo začasne odredbe z dne 3. 2. 1993. Predmet odločanja v denacionalizacijskem postopku je materialnopravni zahtevek, kakršnega uveljavlja vlagatelj. Na tak zahtevek vlagatelja je upravni organ vezan po vsebini, temelju in obsegu. Glede na to, da so vlagatelji v svoji pravočasno vloženi vlogi izrecno uveljavljali 1/4 podržavljenega premoženja, je tudi po presoji sodišča upravni organ pri obravnavanju te vloge lahko odločil le v okviru v njej postavljenega zahtevka. To pa pomeni, da ne more šteti, da je bila v tej vlogi uveljavljana tudi vrnitev premoženja za druge pravne naslednike pok. H.H. v smislu 11. člena ZDen. Pooblaščenca sta kot upravičenki navedla E.E. in D.D., ki naj bi bili tudi upravičenki, šele v vlogi z dne 13. 6. 1995. Zato se sodišče strinja s toženo stranko, da je šele to vlogo oziroma v njej postavljen zahtevek mogoče šteti za zahtevek za vrnitev premoženja E.E. in D.D. Ker pa je rok za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov potekel 7. 12. 1993, takšen zahtevek ni pravočasen.

Zahtevka, ki naj bi ga po navedbah tožbe na prvostopni organ vložila B.B., v predloženih upravnih spisih ni. Ker tožeče stranke niso predložile dokaza, da bi bila taka vloga vložena (npr. potrdilo o priporočeni pošiljki), sodišče sprejema ugotovitev tožene stranke, da v zakonsko določenem roku, razen vloge z dne 18. 3. 1992, ki pa se je po že povedanem nanašala samo na 1/4 zaplenjenega premoženja, ni bila vložena nobena druga zahteva za vrnitev tega premoženja. Ker pa je rok za vložitev zahtev po 64. členu ZDen materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, zahtev, ki so se nanašale na E.E. in D.D. ni mogoče obravnavati po vsebini, četudi je za imenovani upravni organ po uradni dolžnosti ugotavljal državljanstvo.

Zato je tožena stranka utemeljeno zavrnila pritožbo pravne prednice sedanjih tožnikov zoper prvostopni sklep. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen, in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) tožbo zavrnilo.

Zavrnitev tožbe vključuje tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka. Ta odločitev pa temelji na tretjem odstavku 23. člena ZUS, po katerem trpi v primeru, če sodišče odloča samo o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v tem primeru, vsaka stranka svoje stroške postopka.