Jedro

Upnik je v odgovoru na ugovor predložil obračune pogodbenih obresti, ki so del strukturirane terjatve po neposredno izvršljivem notarskem zapisu in od pravilnosti višine katerih je odvisna pravilnost višine celotne izterjatvane terjatve. Ker je upnik v odgovoru na ugovor tako podal pravno pomembne trditve in dokaze za odločitev v tej zadevi, bi sodišče prve stopnje odgovor na ugovor skupaj s prilogami moralo vročiti dolžnikom v izjavo z določitvijo primernega roka, v katerem lahko to storijo. Brez določitve roka namreč dolžniki niso imeli nikakršne pravne varnosti, do kdaj bo podano izjavo sodišče prve stopnje še upoštevalo. S tem je pri dolžnikih najmanj vzbudilo dvom, ali bo njihova izjava pravno učinkovita oziroma ali jo bo sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi. Dolžnikom tako ni mogoče očitati, da izjave, ki so jo sicer imeli pravico podati, niso podali in višine spornih obresti ni mogoče šteti za neprerekana dejstva.

Življenjsko je vsekakor sprejemljivo, da lahko živi posameznik in njegova družina tudi na dveh naslovih in oba prostora pojmuje kot svoj dom ali pa kot dom prične pojmovati nek drug prostor. V dani zadevi je razvidno, da potencialno obstajata še dva naslova, kjer bi lahko živela dolžnica z mladoletnima otrokoma, dolžniki pa z ničemer ne utemeljijo, zakaj ne bi mogli živeti na enem od teh naslovov. Ker navedenega dolžniki niso storili, po povedanem sploh niso trdili, da gre za njihov edini dom.

Izrek

I. Pritožbi se zoper I. točko, tisti del III. in IV. točke, ki se nanaša na ugovorne stroške, ter V. točko izreka ugodi, sklep se v tem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep v II. in tistih delih III. in IV. točke izreka, ki se nanašata na stroške predloga za odlog izvršbe, potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: _"I. Ugovor prve dolžnice A. A. in tretjega dolžnika B. A. z dne 6. 1. 2023 in ugovor drugega dolžnika C. C. z dne 16. 1. 2023 zoper sklep o izvršbi opr. št. I 2630/2022 z dne 13. 12. 2022 se zavrneta._ _II. Predlog prve dolžnice A. A. in tretjega dolžnika B. A. za odlog izvršbe z dne 6. 1. 2023 in predlog drugega dolžnika C. C. za odlog izvršbe z dne 16. 1. 2023 se zavrneta._ _III. Prva dolžnica A. A. in tretji dolžnik B. A. sama krijeta stroške ugovora in predloga za odlog izvršbe z dne 6. 1. 2023._ _IV. Drugi dolžnik C. C. sam krije stroške ugovora in predloga za odlog izvršbe z dne 16. 1. 2023._ _V. Dolžniki morajo upniku v roku 8 dni povrniti 1.301,13 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila._ _VI. Upnik sam krije stroške vloge z dne 25. 4. 2023."_

2. Zoper I. do V. točko izreka sklepa se v tistih delih, ki se nanašajo na posamezne dolžnike, pritožujejo dolžniki. Kot bistveno navajajo, da je naslovno sodišče več kot očitno pavšalno dalo prednost upnikovim izjavam, saj je že ob prvem pogledu na obrazložitev jasno razvidno, da sodišče v pretežni meri skozi celotno obrazložitev povzema trditve upnika, pri čemer pa številne ugovorne navedbe dolžnikov zgolj pavšalno navede. V prid temu nadalje govori tudi dejstvo, da sodišče ni izvedlo niti enega dokaza, ki so bili s strani dolžnikov predlagani, in to kljub temu, da gre v danem primeru za kompleksno zadevo, za odločitev katere se, že upoštevaje podane ugovorne navedb dolžnikov, najmanj zahteva tudi pritegnitev izvedenca finančne stroke. Dolžniki primarno poudarjajo, da je sodišče kršilo dolžnikovo pravico do izjave, in sicer je v obrazložitvi ugovora na 5. strani navedlo, da naj bi odgovor na ugovor upnika vročalo dolžnikom v izjavo, česar pa dejansko nikoli ni storilo. Dolžniki pojasnjujejo, da jim je naslovno sodišče dne 14. 3. 2023 vročilo zgolj odgovor upnika na ugovor, vendar ob tem slednjim ni bil vročen tudi poziv, da na odgovor lahko odgovorijo, s pravnim poukom glede posledic. Upnik bi moral utemeljenost svojega zahtevka zatrjevati in dokazno podpreti že v predlogu za izvršbo, ne pa šele v odgovoru na ugovor. Poleg tega pa tudi ni naloga sodišča, da samo raziskuje predložene listine, glede katerih trditvena podlaga sploh podana ni bila. Sodišče pa je z izpodbijanim sklepom pavšalno sledilo zgolj navedbam upnika, pri čemer navedbam in dokaznim predlogom dolžnikov sploh niti sledilo ni. Dolžniki poudarjajo, da je učinkovito uveljavljanje pravic mogoče le, če je upravičenec v konkretnem primeru na pravilen in zakonit način seznanjen z vsebino pravice, načinom njenega izvrševanja in s posledicami, če bi opustil dejanje, ki je pogoj oziroma procesna predpostavka za izvrševanje te pravice. S tem, ko dolžnikom ni dalo obrazloženega dopisa s pravnim poukom in pozivom na odgovor (na katerega se sicer v obrazložitvi sklicuje), s čimer bi dolžnike dejansko seznanilo o njihovih možnostih, o načinu, na katerega lahko te uveljavljajo, predvsem pa o posledicah, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sklicujejo se na ustavne pravice in več ustavnih odločb. Neutemeljeno in popolnoma nepravilno je nadalje stališče sodišča, da je upnikova terjatev zadostno specificirana, da je na podlagi le-te sodišče samo lahko opravilo preizkus skladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom, da naj bi bil preizkus izterjevane terjatve mogoč in da naj bi bil ugovor dolžnikov zgolj pavšalne narave. Dolžniki so že v ugovoru določno in obširno navedli, da je terjatev upnika neutemeljena tako po temelju kot tudi po višini, saj obveznost, plačilo katere terja upnik, ni določljiva, ne jasna in tako nikakor ne skladna z notarskim zapisom. Nadalje pa notarski zapis SV 576/o8 z dne 3. 6. 2008 (v nadaljevanju notarski zapis), na podlagi katerega upnik uveljavlja svojo terjatev, tudi ni izvršljiv, saj v okviru le-tega sploh ni vsebovano soglasje dolžnice in poroka z neposredno izvršljivostjo za vsa izvršilna sredstva, na katere je posegel upnik s predlogom za izvršbo, oziroma dolžnica in porok v le-tem nista vsak zase podala neomejenega soglasja za neposredno izvršljivost. Dolžniki ponovno poudarjajo, da upnikova ne sodelovalna ne pojasnilna dolžnost kot pogodbene stranke in še posebej kot strokovnjaka in močnejše stranke v pogodbenem odnosu v primerjavi z dolžniki kot potrošniki ni zadostila niti minimalnim standardom, in je kot taka nedvomno predstavljala nekorektno poslovno prakso pri obračunavanju hipotekarnega kredita. Zato so se bili za varstvo svojih interesov primorani obrniti po pomoč na Banko Slovenije, ki je v svojem odgovoru z dne 7. 12. 2022 dolžnikom predlagala celo vložitev pritožbe na Združenje Bank Slovenije, kar so dolžniki tudi storili. Dolžniki so navedli, da se upnik v dokaz svojim trditvam sklicuje na prometno kartico od 28. 5. 2008 do 6. 12. 2022, z dne 7. 12. 2022, pri čemer pa slednjo zgolj povzema kot del svoje trditvene podlage, ne da bi jo sploh obrazložil. Upnik je namreč v predlogu za izvršbo zgolj pavšalno navajal in citiral določila kreditne pogodbe z dne 28. 5. 2008 (v nadaljevanju kreditna pogodba), pri čemer pa sam ni obrazložil načina vračunavanja plačil, ki naj bi bil razviden iz prometne kartice, ni navedel kdaj in na podlagi česa so se obresti pripisovale k glavnici kredita, kot tudi ne navede in ne dokaže, kje v notarskem zapisu je sploh podlaga za mesečno pripisovanje obresti h glavnici. Vsled dejstvu, da iz predloga za izvršbo, iz predloženega notarskega zapisa kot tudi iz prometne kartice ni sploh razvidna podlaga za pripisovanje obresti, ne način vračunavanja, kot tudi ker iz prometne kartice niso razvidne ne višine 12-mesečnih EURIBOR-a in ne upoštevane pogodbeno dogovorjene obrestne mere, ne višina dolga iz naslova čiste glavnice in višina dolga na posamezen dan plačila, predložena prometna kartica nikakor ne omogoča preizkusa pravilnosti obračunavanja obresti, načina vračunavanja delnih plačil in končnega obračuna terjatve, za katere se predlaga izvršba. Dolžniki so že v ugovoru navedli, da primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu po stališču sodne prakse ne sme puščati nobenih dvomom o tem, kakšna obveznost je dolgovana. Upnik mora terjatev strukturirati tako, da je jasno, kakšen je znesek glavnice, pogodbenih obresti, že zapadlih zamudnih obresti, stroškov, ter kako je posamezne dele zahtevka v skladu z izvršilnim naslovom obračunaval. Upnikova dolžnost je že v predlogu določno navesti dejstva, ki pomenijo temelj za izračun obresti, pogodbenih in zamudnih, oziroma stroškov (višina obrestovane glavnične terjatve; datum zapadlosti terjatve, od katere so obračunane. Neutemeljena pa je tudi odločitev glede zavrnitve predloga za odlog izvršbe. Dolžniki so že v predlogu za odlog jasno in določno navedli, da v nepremičnini, ki je predmet izvršbe, bivajo dve mld. hčeri dolžnikov in tretje navedeni dolžnik kot oče, katerim slednja predstavlja dom. Prav tako so navedli, da vrednost nepremičnine, katere višino dolžniki laično ocenjujejo na 350.000.00 EUR, tudi večkratno presega vrednost terjatve upnika. Navedli so tudi, da v kolikor do odloga izvršbe ne bo prišlo, bo nujno preživljanje dolžnikov in njune družine ogroženo do skrajne mere, saj bi v primeru takojšnje izvršbe na nepremičnino poleg dolžnika, ki bi v takem primeru ostala brez nepremičnine, nenadomestljivo škodo utrpeli tudi mld. deklici, ki navedeno nepremičnino uporabljata, in le-ta bi bila nedvomno večja od tiste, ki bi jo zaradi odloga lahko nastala upniku. Navedene navedbe so bile podprte s mnenjem CSD, v dokaz svojim navedbam pa so dolžniki predlagali tudi lastno zaslišanje, katerih pa sodišče neutemeljeno sploh izvedlo ni. Dolžniki pojasnjujejo, da drži dejstvo, da rojstni list ne dokazuje naslova dejanskega prebivališča, vendar so dolžniki za potrditev navedenega dejstva tudi predlagali kot dokaz lastno zaslišanje. Vsi dolžniki bi namreč jasno potrdili, kdo živi v hiši, da predstavlja nepremičnina, ki je predmet izvršbe, dom tudi mld. otrokoma. V zvezi s tem dolžniki tudi poudarjajo, da dejstvo, kje ima kdo v uradnih evidencah prijavljeno stalno oziroma začasno prebivališče, ne pomeni, da je to posameznikovo dejansko prebivališče. Pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča je bistveno zgolj to, kje posameznik dejansko stalno prebiva, in ne kaj je zapisano v uradnih evidencah. Neutemeljeno je tudi stališče sodišča, da naj vtoževana terjatev ne bi večkrat presegla vrednosti nepremičnine, čeprav so dolžniki jasno in določno navedli, da le-ta po laični oceni presega vrednost 350.000,00 EUR. Poleg tega pa dolžniki poudarjajo, da zakon govori o očitnem nesorazmerju, pri čemer pa nikjer ne določa deleža, koliko naj bi to bilo, kot tudi navedenega termina ne opredeljuje na noben drug način. Dejstvo je, da so dolžniki predlog za odlog izvršbe vložili, da se prepreči t.i. socialna izvršba, ko bi dolžniki in družina zaradi poplačila terjatve, ki predstavlja po izključni grobi oceni upnika (kateri dolžniki odločno nasprotujejo po temelju predvsem pa po višini), 1/5 vrednosti hiše, ostali brez svojega doma. Naj dolžniki poudarijo, da imajo namen poravnati preostali del svoje obveznosti, vendar želijo zgolj vedeti, kolikšna je dejanska višina le-te, kar pa lahko v danem primeru, glede na vse, ugotovi zgolj izvedenec finančne stroke. Popolnoma neutemeljene pa so tudi navedbe sodišča, da naj bi bilo mnenje CSD skopo. V kolikor je namreč sodišče ob prejemu le-tega ocenilo, da je skopo, bi moralo po uradni dolžnosti CSD pozvati na ustrezno dopolnitev mnenja. Kako naj bi dolžnica lahko vplivala na mnenje, ki ga je izdal CSD, dolžnikom ni znano ne jasno, zato se tudi pod vprašaj postavlja, od kje sodišču tako naziranje in v posledici tega sprejeto stališče. Vse, kar je dolžnica pred CSD lahko storila je le, da je dejansko obrazložila okoliščine primera, take kot so tedaj bile. Kaj in kakšno mnenje pa je za tem podal CSD, pa dolžniki nimajo vpliva. Upoštevaje predhodno podane navedbe pa so neutemeljene tudi odločitve v stroškovnem delu. Priglašajo pritožbene stroške.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo in ji nasprotoval. 4. Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom ZIZ.

6. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je glede odločitve o ugovorih dolžnikov pritožba le-teh utemeljena v delih, v katerih uveljavljajo, da jim je sodišče prve stopnje odgovor upnika na njihov ugovor s prilogami vročilo v izjavo, ne da bi jim določilo kakršenkoli rok za izjavo. V odgovoru na ugovor je upnik utemeljeval višino pogodbenih obresti, ki so jih dolžniki v ugovoru prerekali oziroma prerekali njihovo izkazanost, priložil pa je tudi številne obračune teh pogodbenih obresti.

7. V primerjavi s pravdnim postopkom je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti sicer res omejeno in tako ZIZ le v nekaterih primerih določa, da mora sodišče dati nasprotni stranki možnost, da se izreče o vlogi druge stranke. To v ugovornem postopku na primer velja za vročitev obrazloženega dolžnikovega ugovora upniku, za druge vloge pa ZIZ tega ne določa. Ker tudi za upnikov odgovor na ugovor dolžnika v ZIZ ni posebej določeno, da ga je treba vročiti dolžniku, opustitev takšne vročitve sicer še ne pomeni nujno očitane absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 15. členom ZIZ - kršitve načela kontradiktornosti. Vendar pa mora v primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Povedano drugače - nasprotniku ni treba vročiti le vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010).

8. V konkretnem primeru je bistveno, da je upnik, kar je po ustaljeni sodni praksi tudi njegova dolžnost, v odgovoru na ugovor predložil obračune pogodbenih obresti, ki so del strukturirane terjatve po neposredno izvršljivem notarskem zapisu in od pravilnosti višine katerih je odvisna pravilnost višine celotne izterjatvane terjatve. Ker je upnik v odgovoru na ugovor tako podal pravno pomembne trditve in dokaze za odločitev v tej zadevi, bi sodišče prve stopnje odgovor na ugovor skupaj s prilogami moralo vročiti dolžnikom v izjavo z določitvijo primernega roka, v katerem lahko to storijo. Brez določitve roka namreč dolžniki niso imeli nikakršne pravne varnosti, do kdaj bo podano izjavo sodišče prve stopnje še upoštevalo. S tem je pri dolžnikih najmanj vzbudilo dvom, ali bo njihova izjava pravno učinkovita oziroma ali jo bo sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi. Dolžnikom tako ni mogoče očitati, da izjave, ki so jo sicer imeli pravico podati, niso podali in višine spornih obresti ni mogoče šteti za neprerekana dejstva. Navedeno je namreč posledica napačnega oziroma zavajajočega pravnega pouka sodišča prve stopnje.

9. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje dolžnikom kršilo pravico do izjave v postopku, kar predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zaradi česar je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep I., tistem delu III. in IV. točke, ki se nanaša na ugovorne stroške ter v V. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje dolžnikom vroči v izjavo upnikov odgovor na njihov ugovor s prilogami ter jim za podajo izjave določi ustrezen rok, nato pa o ugovorih dolžnikov ponovno odloči glede na v tem sklepu podana izhodišča. Ker je bilo pritožbi treba ugoditi že iz navedenih razlogov, višje sodišče ostalih pritožbenih navedb v zvezi z odločitvijo o ugovorih dolžnikov ni povzemalo niti se o njih ni opredeljevalo.

10. Pritožba dolžnikov pa ni utemeljena v delih, kolikor se nanaša na odločitev o njihovih predlogih za odlog izvršbe in z njimi povezane stroške. Skladno z 71. členom ZIZ je izvršbo na dolžnikov predlog mogoče odložiti, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da bi bila ta škoda večja od škode, ki bi v primeru odloga nastala upniku, če je podan eden od v prvem odstavku taksativno naštetih primerov. Poleg tega ZIZ v drugem odstavku 71. člena odlog izvršbe na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti omogoča še ob obstoju posebno upravičenih razlogov. Kot take razloge zakon določa: ko gre za izvršbo na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, če gre za izterjavo nesorazmerno visoke terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine (1. točka); ko gre za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dolžnikov dom, če dolžnik izkaže, da bivanjske stiske ni mogel urediti drugače in bi nadaljevanje izvršbe v večji meri ogrozilo interese dolžnika kot bi odlog ogrozil interese upnika (2. točka); ko dolžnik - potrošnik zatrjuje neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa (3. točka); in ko so podani drugi posebno upravičeni razlogi, ki jih izkaže dolžnik (4. točka). Skladno s 1. točko drugega odstavka 71. člena ZIZ se torej kot posebno upravičen razlog za odlog izvršbe šteje položaj, ko je bila dovoljena izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, če gre za izterjavo terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine. Upoštevaje drugi odstavek 74. člena ZIZ se po navedeni podlagi izvršba lahko odloži najdlje za šest mesecev in le enkrat, kadar dolžnik predloži ali je sodišču poslano obrazloženo mnenja centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD), iz katerega izhaja, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnika ali njegovih družinskih članov. Ne glede na pogoje iz drugega odstavka 74. člena ZIZ (t.j. ob odsotnosti mnenja CSD) je možen odlog izvršbe po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ najdlje za tri mesece in le enkrat (tretji odstavek 74. člena ZIZ).

11. Predlog za odlog izvršbe je sodišče prve stopnje zavrnilo z bistvenimi razlogi, da golo sklicevanje dolžnikov na izgubo lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, ne zadošča za utemeljitev verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Nepremičnina, ki je predmet izvršbe, je last prve dolžnice. Pritrditi je po mnenju sodišča prve stopnje stališču upnika, da dolžniki niso izkazali, da nepremičnina, ki je predmet izvršbe, predstavlja njihov dom. Po podatkih, ki izhajajo iz spisa (poročilo izvršitelja na r. št. 31) prva dolžnica in drugi dolžnik nimata istega naslova, in vsak od njiju ima stalno in začasno prebivališče. Prva dolžnica ima poleg stalnega prebivališča na naslovu Cesta 49, V., prijavljeno tudi začasno prebivališče na naslovu Ulica 20, L., drugi dolžnik ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Ulica 74, M., začasno prebivališče pa na naslovu Cesta 49, V., tretji dolžnik pa živi na naslovu Ulica 20, L. V predlogu za odlog izvršbe dolžniki zatrjujejo, vendar pa ne izkazujejo, da na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, živi drugi dolžnik skupaj z mld. otrokom. Iz mnenja CSD z dne 12. 4. 2023 pa izhajajo drugačni podatki in sicer, da naj bi v nepremičnini, ki je predmet izvršbe, živela prva dolžnica z mld. otrokoma. Sodišče še dodaja, da s strani dolžnikov ni izkazano, da nepremičnina, ki je predmet izvršbe, dejansko predstavlja dom mladoletnima otrokoma prve dolžnice in drugega dolžnika. Rojstni list za mld. D. in E. C. tega ne dokazuje. Poleg tega pa po stališču sodišča prve stopnje dolžniki podajajo le laično oceno vrednosti nepremičnine, takšna ocena pa je povsem pavšalna in ne odraža dejanske vrednosti nepremičnine. Ne glede na to sodišče še dodaja, da izterjevana terjatev v višini 71.780,91 EUR s pripadki tudi glede na s strani dolžnikov zatrjevano vrednost nepremičnine (350.000,00 EUR), nikakor ni nesorazmerna. Kar zadeva mnenje, ki ga je podal CSD, pa sodišče ugotavlja, da je le-to skopo, saj ne vsebuje konkretnih dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost ocene CSD, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje prve dolžnice in njenih mladoletnih otrok. Navedena odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

12. ZIZ v četrtem odstavku 71. člena določa, da je dolžnikov dom stanovanje ali stanovanjska hiša, kjer ima dolžnik prijavljeno stalno prebivališče. Zakonska domneva je del materialnega prava, ki ga mora sodišče pri svojem odločanju upoštevati, vendar pa je ta domneva seveda izpodbojna. Dolžnik je v izvršilnem postopku tisti, ki mora izkazovati zakonske pogoje za odlog izvršbe, kar je v primeru uveljavljanja varstva doma tudi to, da dejansko gre za dolžnikov dom. Dom kot ustavno zavarovana kategorija1 namreč ne pomeni golega bivališča, temveč je pomembna določena intenzivnost povezave (vezi) s prostorom. Predmet varstva pravice do spoštovanja doma so družbene in čustvene vezi posameznika do prostora (objekta), ki ga šteje za svoj dom. Pravica do spoštovanja doma varuje prostorske in družbene vidike zasebnosti, v povezavi z jedrom pravice do družinskega in zasebnega življenja. V okviru spoštovanja pravice do doma se tako varuje varnost, zasebnost ter družbeno in čustveno navezanost posameznika na določen prostor.

13. Višje sodišče sicer ne pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da nepremičnina, ki je predmet izvršbe, trenutno ne predstavlja doma za dolžnico in njena mladoletna otroka. Navedeno je izkazano z mnenjem CSD, ki mora sodiščem sporočati pravilne podatke, četudi je le-to skopo. Vendar pa je življenjsko vsekakor sprejemljivo, da lahko živi posameznik in njegova družina tudi na dveh naslovih in oba prostora pojmuje kot svoj dom (primerjaj sklep VSM I Ip 1043/2019) ali pa kot dom prične pojmovati nek drug prostor. V dani zadevi je razvidno, da potencialno obstajata še dva naslova, kjer bi lahko živela dolžnica z mladoletnima otrokoma, t.j. Ulica 20 v L. in Ulica 74, M., dolžniki pa z ničemer ne utemeljijo, zakaj ne bi mogli živeti na enem od teh naslovov. Ker navedenega dolžniki niso storili, po povedanem sploh niso trdili, da gre za njihov edini dom. Ker tega niso storili, pa jih sodišče prve stopnje o tem upravičeno ni zaslišalo, saj z zaslišanjem ni dopustno dopolnjevati nepopolne oziroma neustrezne trditvene podlage.

14. Višje sodišče dalje poudarja in pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine ne pomeni matematičnega nesorazmerja, temveč je odlog v teh primerih dovoljen, kadar gre za izterjavo bagatelnih terjatev. To pa je bistveno, saj je namen zakona že od novele ZIZ-L dalje preprečiti t. i. socialne izvršbe, to je položaje, ko bi dolžniki zaradi izvršbe za poplačilo praviloma relativno _nizkih terjatev_ (kar pa terjatv dolžnikov nikakor ni) ostali brez svojega stanovanja oziroma stanovanjske hiše, čeprav bi bil dolg (tudi ob prizadevanju humanitarnih organizacij in drugih institucij) lahko v doglednem času poplačan.2 V obravnavni zadevi pa torej ne gre za tak primer. Na tehtnici pri presoji sorazmernosti ni zgolj dejanski stan višine terjatve nasproti vrednosti nepremičnine, temveč tudi upnikova pravica do učinkovite izvršbe, restitucije. Upnik, ki razpolaga z izvršilnim naslovom, ima namreč v izvršilnem postopku privilegiran položaj, odlog izvršbe pa predstavlja zgolj izjemno ugodnost za dolžnika, zastoj v izvršbi. V okviru presoje sorazmernosti ukrepa je torej treba upoštevati tudi upnikov položaj, njegovo pravico do poplačila, zato zakon kot razlog za odlog izvršbe ni predpisal matematičnega nesorazmerja med številčnimi podatki, temveč celovito upoštevanje načela sorazmernosti v izvršilnem postopku, ki ne bi bilo spoštovano, če bi šlo za izvršbo na nepremičnino zaradi izterjave bagatelne terjatve. Zakon torej ne daje prednosti odlogu izvršbe, kadar gre zgolj za matematično nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine, temveč tedaj, ko bi zaradi bagatelnosti terjatve upnikova pravica do poplačila njegove izvršljive terjatve ne pretehtala več nad dolžnikovo pravico do doma.

15. Končno pa višje sodišče dodaja, da mnenje CSD sicer je skopo, vendar pa to za sprejeto odločitev niti ni bistveno, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz povedanih razlogov. Kljub temu pa višje sodišče odgovarja, da so na mnenje dolžniki vsekakor imeli možnost vplivati s posredovanjem podatkov CSD (ta mnenja ni mogel izdati brez kontakta z dolžniki), ki bi ga lahko tudi zaprosili kaj naj se v njem, če je resnično, zapiše in poudari.

16. Pritožba po pojasnjenem v sedaj obravnavanem drugem obravnavanem delu ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep v II. in tistem delu III. in. IV. točke izreka, ki se nanašajo na stroške predloga za odlog izvršbe, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče skladno s četrtim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za nov sklep.

1 Ustavna pravica do zasebnosti je varovana v 35. členu Ustave RS, Evropska konvencija o človekovih pravicah - EKČP, pa v 8. členu posebej izpostavlja tudi varstvo družinskega življenja in doma. 2 Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju z dne 26. 10. 2017, EPA 2321-VII, str. 119.