Jedro

Oškodovanec je utrpel lahko telesno poškodbo, vendar ker se obtožencu očita poskus uboja, je treba preizkusiti, ali je sredstvo – nož, bilo sposobno zadati smrtonosne posledice in, ali je obtoženčev naklep glede na uporabljeno sredstvo šel v smeri uboja oškodovanca. Ni torej pomembno, kakšno poškodbo je oškodovanec utrpel, pač pa, kakšen je bil namen obtoženca, ko je z nožem dvakrat zamahnil proti oškodovancu. Na podlagi uporabljenega sredstva in vseh okoliščin dogodka pa je sodišče pravilno zaključilo, da je hotel oškodovancu vzeti življenje.

Dejstvo je, da je bil obtoženec že šestkrat obsojen za kazniva dejanja, med katerimi so tudi dejanja z uporabo sile, pa tudi zaradi nedovoljenega posedovanja ali uporabe orožja, kar dejansko kaže, da obtožencu nasilje ni tuje, niti rokovanje z nevarnimi predmeti. Tudi sodišče je na glavni obravnavi samo ugotovilo, da je obtoženec nagle jeze, kar se torej ujema z njegovimi osebnostnimi lastnostmi, pri čemer je povsem res, kar navaja državna tožilka, da je obravnavano kaznivo dejanje storil iz čiste objestnostil. Obtoženčeva nasilna reakcija dejansko presega običajna ravnanja v konfliktnih situacijah in je zato njegovo agresijo treba strožje kaznovati.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen zviša na 5 (pet) let in 5 (pet) mesecev zapora, v ostalem pa se pritožba ter v celoti pritožba obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A.A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 in mu na podlagi iste zakonske določbe v zvezi s prvo alinejo 50. člena KZ-1 izreklo kazen štiri leta in šest mesecev zapora. V to kazen mu je vštelo čas prestan v priporu od 17.7.2021 od 6.47 ure dalje, obtožencu pa je na podlagi 48.a člena KZ-1 izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v priporu, pa se ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, odločilo pa je še, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP, bremenijo proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanega B.B. s premoženjskopravnih zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se pritožujeta okrožna državna tožilka in obtoženčev zagovornik. Državna tožilka sodbo izpodbija v odločbi o kazenski sankciji in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izrečeno zaporno kazen zviša na pet let in pet mesecev, stransko kazen izgona tujca pa zviša na 4 leta.

3. Obtoženčev zagovornik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Obtoženčev zagovornik je tudi odgovoril na pritožbo državne tožilke in predlagal, da je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba državne tožilke je utemeljena, ni pa utemeljena pritožba obtoženčevega zagovornika.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika:

6. Po preizkusu pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva ter nato svoje ugotovitve zelo podrobno in prepričljivo obrazložilo. Pri tem je temeljito analiziralo obtoženčev zagovor in izpovedbo priče C.C. in razumno obrazložilo zakaj njunih navedb ne sprejema kot verodostojnih, pač pa je verjelo izpovedbam oškodovanega B.B. in priče Č.Č.. Ker tudi pritožba bistvenih okoliščin glede ugotovljenega poteka obravnavanega dogodka ne izpodbija, se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe in glede pritožbenih navedb odgovarja kot sledi.

7. Osnovna problematika pritožbe se nanaša na predmet, ki je bil uporabljen pri kaznivem dejanju in na vprašanje, ali je bil obtožencu zasežen nož sposoben oškodovancu povzročiti smrtonosno poškodbo. Kot pritožba navaja, je rezilo noža gladko in ravno in čeprav ima rezilo res ostro konico, pa bi se ta ob stiku s trdim predmetom tudi hitro zlomila. Rezilo noža zato ne bi moglo globje prodreti v oškodovanca in tudi resno poškodovati. Gladko rezilo bi se namreč ob tem, ko bi prodrlo skozi prvo plast mesa oziroma kože, ustavilo zaradi učinka vakuuma in bi šele rezilo, ki nima ravne površine in je drugačne oblike kot na primer bajonet, lahko prodrlo globlje v telo. Sodišče pa tudi napačno razlaga mnenje izvedenca dr. Zupanca, da nož ne glede na dolžino rezila lahko povzroči globjo poškodbo zato, ker ob sunku v telo, nastopi učinek podajnosti trebušne stene. Ker pa do tega v konkretnem primeru kljub močnemu sunku v telo ni prišlo, to še dodatno potrjuje pritožbeno stališče, da uporabljeni nož ni bil sposoben povzročiti take poškodbe, zaradi katere bi bilo življenje oškodovanca lahko ogroženo. Po mnenju pritožbe bi zato sodišče moralo ugoditi predlogu obrambe za postavitev izvedenca za orožje, ki bi podal odgovore na navedene pomisleke obrambe.

8. Z navedenimi očitki se sodišče druge stopnje ne strinja. Zgoraj opisanemu vprašanju obrambe je namreč sodišče prve stopnje posvetilo vso potrebno pozornost tako med dokaznim postopkom kakor tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kjer je zelo podrobno povzelo mnenje izvedenca sodne medicine dr. D.D.. Ta je v pisnem mnenju in tudi na zaslišanju na glavni obravnavi, ko si je neposredno ogledal obtožencu zaseženi nož, potrdil, prvič, da je bila poškodba lahko povzročena s tem nožem, in drugič, da je z nožem možno povzročiti takšne poškodbe, da bi bilo življenje poškodovanega lahko ogroženo, še posebej, če bi šlo za vbodne poškodbe prsnega koša in trebuha. Kot je navedel, je konica noža zelo ostra, kar je odločilno pri nastanku vbodne rane in tudi, ko si je izvedenec na glavni obravnavi podrobno ogledal nož, je vztrajal pri svojem mnenju, ki ga je sodišče, kot rečeno, podrobno navedlo v sodbi.

9. Obtoženčev zagovornik v pritožbi navaja, da rezilo noža v nobenem primeru ne bi moglo prodreti globje v telo oškodovanca zaradi učinka vakuuma, kar naj bi predstavljalo splošno znano dejstvo. Zagovornik v tem delu pritožbe navaja novo okoliščino, ki jo v dokaznem postopku na prvi stopnji tudi ob zaslišanju izvedenca, ni navajal, sodišče druge stopnje pa samo nima strokovnega znanja, da bi se do tega lahko opredelilo. Gotovo pa pri učinku vakuuma ne gre za splošno znano dejstvo in tega tudi s pomočjo napredne tehnologije – umetne inteligence Chat GPT ni mogoče preveriti, saj ta navaja le oskrbo rane s pomočjo vakuuma pri vbodnih ranah. Nobenega dvoma pa ni, da kolikor bi efekt vakuuma pri obravnavanem vbodu rezila res prišel v poštev, bi to zagotovo vedel in upošteval sodni izvedenec, še sploh, ker so poškodbe z nožem v sodni praksi zelo pogoste. Izvedenec pa si je, kot že rečeno, na glavni obravnavi, nož tudi podrobno ogledal in kolikor bi tudi sam imel pomisleke, kot jih navaja obramba, bi to gotovo že sam navedel v svojem mnenju. Poleg tega pa si je tudi pritožbeni senat na seji sam ogledal nož in ugotovil, kar na fotografiji na list. št. 17 v spisu ni videti, da rezilo noža ni povsem ravno, saj je od polovice proti ročaju noža, nazobčano. Tudi celotni nož z rezilom je kompakten, samo rezilo pa meri v dolžino dobri 8 cm in kolikor bi bil z vso močjo zarit v mehko tkivo telesa, ni dvoma, da bi povzročil še globjo rano od 8 cm in sicer iz razlogov, kot jih navaja izvedenec. Glede na lokacijo vboda pa bi takšna poškodba tudi neposredno ogrozila življenje poškodovanega.

10. Nasprotne pritožbene navedbe izhajajo iz ugotovitve, da je nož pri prvem vbodu povzročil 1,5 cm globoko vbodno rano, pri drugem pa rano, ki je segala v notranjost 3 cm globoko, zaradi česar tudi življenje oškodovanca ni bilo ogroženo. Zato sodišče naj ne bi pravilno razumelo izvedenskega mnenje dr. E.E. Vendar ta navedba ne drži. Seveda je res, da je v konkretnem primeru oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo, vendar ker se obtožencu očita poskus uboja, je treba preizkusiti, ali je sredstvo – nož, bilo sposobno zadati smrtonosne posledice in, ali je obtoženčev naklep glede na uporabljeno sredstvo šel v smeri uboja oškodovanca. Ni torej pomembno, kakšno poškodbo je oškodovanec utrpel, pač pa, kakšen je bil namen obtoženca, ko je z nožem dvakrat zamahnil proti oškodovancu. Na podlagi uporabljenega sredstva in vseh okoliščin dogodka pa je sodišče pravilno zaključilo, da je hotel oškodovancu vzeti življenje.

11. Zagovornik tudi v pritožbi vztraja pri postavitvi izvedenca orožarske stroke, ki bi po mnenju odgovoril na zgoraj zastavljena vprašanja, vendar pri tem tudi po oceni sodišča druge stopnje ne more uspeti. Razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 29. točki sodbe in k temu ni treba kaj bistveno novega dodati. Dejstvo je, da izvedenec orožarske stroke mnenje lahko poda glede vprašanj, ki se nanašajo na samo delovanje orožja kot takega, medtem ko je zmožnost povzročitve poškodb pri človeku v pristojnosti izvedenca sodne medicine. V obravnavani zadevi gre za nož z rezilom, ki se nahaja v ročaju in odpre z enostavnim potegom iz ročaja, zaradi česar res ni nobene potrebe po angažiranju izvedenca orožarske stroke. Odgovor na vsa bistvena vprašanja pa je podal izvedenec sodne medicine.

12. Drugi del pritožbe se nanaša na okoliščine glede načina obtoženčevih zamahov z nožem, to je položajem obtoženca in oškodovanca ter jakosti obeh zamahov, ki sta po ugotovitvi sodišča prve stopnje bila zadana z veliko silo. Te ugotovitve je sodišče prve stopnje podrobno navedlo v 46. točki in naslednjih sodbe, pritožba pa jih izpodbija z navedbo, da pri zamahu z desno roko, od leve proti desni strani, ni mogoče zadati sunkovitih udarcev in da zato dinamika, kot jo je ugotovilo sodišče, ni mogoča. Še sploh ker obdolženčevega zamaha z nožem nihče od udeleženih ni videl, pač pa je Č.Č. prvič videl nož v rokah obtoženca, ko je bil oškodovanec že okrvavljen po oblačilih in ko je obtoženec ponovno vzel nož iz žepa.

13. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je do obeh vbodov z nožem prišlo, ko sta se obtoženec in oškodovanec prerivala, pri čimer sta ju razdvajala obtoženčev prijatelj C.C ki je stopil med obtoženca in oškodovanca, tega pa je od zadaj nazaj vlekel Č.Č. Glede na položaj obtoženca in oškodovanca, ko sta si stala nasproti, je izvedenec sklepal na dinamiko dveh zamahov z nožem, ker pa je med oba stopil zelo visok C.C. ki je oba razdvojil, je sodišče zaključilo, da je moral biti zamah z nožem močnejši. Tako je namreč menil izvedenec, ki je opisal položaj udarcev glede na medsebojno oddaljenost obtoženca in oškodovanca. Ker sta bila oba akterja v gibanju, pa je po ugotovitvi sodišča druge stopnje jasno, da povsem zanesljive dinamike obeh zadetij z nožem v telo oškodovanca, ni mogoče z zanesljivostjo ugotoviti, kar pa nenazadnje niti ni bistveno. Dejstvo namreč je, da je bil oškodovanec z nožem zaboden, pri odgovoru na vprašanje, zakaj je obtoženec vzel nož in z njim napadel oškodovanca, pa je treba upoštevati tudi druge okoliščine, kot jih je sodišče prve stopnje ugotovilo glede obtoženčevega naklepa. Oškodovanec in Č.Č. nista izzvala konflikta, pač pa je to storil obtoženec, ki se je brez pravega povoda pričel prerivati z oškodovancem tako, da ga je ta odrival od sebe. Čeprav je bil fizično močnejši od oškodovanca, ki ni bil oborožen, pa je vzel nož in oškodovanca z njim dvakrat zabodel. Ker je pri tem med oba že stopil C.C. se je zato strinjati s sodiščem prve stopnje, da je obtoženec oškodovanca zabodel z razdalje in torej po ugotovitvi izvedenca z večjo silo. Nenazadnje tudi ni logično, da bi obtoženec v navedenem konfliktu hotel oškodovanca zadeti le z manjšo silo, saj kolikor bi hotel oškodovanca le prestrašiti, je zadoščalo, da bi le pokazal, da ima nož v rokah. Zaključki sodišča prve stopnje so zato povsem pravilni in jih pritožbena izvajanja češ, da zamaha z nožem nihče ni videl, niso mogla omajati. Kot je bilo ugotovljeno s pomočjo izvedenca in zaslišanjem oškodovanca, namreč ta udarcev zaradi povečane doze adrenalina ni začutil, pač pa je šele po tistem, ko je videl okrvavljena oblačila spoznal, da je bil zaboden. Kolikor pritožnik v zvezi s tem meni, da s strani sodišča ugotovljena dinamika zadetja nima podlage, je treba le pojasniti, da ima ta zadostno utemeljitev tako v izpovedbah oškodovanca in Č.Č. kot ugotovitvah sodnega izvedenca. Konkretnih nasprotnih argumentov pa pritožba ne podaja, zaradi česar je v tem delu preveč posplošena, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.

14. Nobenih pomislekov pa sodišče druge stopnje tudi nima glede obtoženčevega direktnega naklepa, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Katera so tista dejstva in okoliščine, ki so vodila k temu zaključku, je sodišče prve stopnje zelo prepričljivo in podrobno obrazložilo v 52. točki sodbe, mnenje pritožbe pa je, da bi bilo obtožencu mogoče očitati naklep le glede povzročitve telesne poškodbe, seveda kolikor bi mu bilo dokazano, da je dejanje zares storil. Tudi po oceni sodišča druge stopnje na prvi pogled ni logično, da bi obtoženec hotel oškodovancu vzeti življenje glede na to, da med njima ni bilo nekega resnega povoda za konflikt. Vendar pa ne gre prezreti vseh okoliščin, zlasti obtoženčevih značajskih potez, ki so se še potencirale ob zaužitem alkoholu in neposrednem konfliktu z Č.Č. in oškodovancem. Glede na obtoženčevo predkaznovanost je očitno, da obtožencu nasilno vedenje ni tuje in glede na to, da je oškodovanca dvakrat zabodel v predel prsnega koša, kjer so vitalni organi, je povsem prepričljiv zaključek sodišča, da je bil tedaj pri obtožencu sprožen tako imenovani hipni direktni naklep, da oškodovanca ubije. Obtoženec je namreč dvakrat zamahnil z nožem in tudi ko je že bil razdvojen, je ponovno potegnil nož iz žepa ter ga odprl z namenom, da oškodovanca ponovno napade. Šele obrambna reakcija oškodovanca in Č.Č. pa je nato obtožencu preprečila nadaljevanje napada. Glede na vse obrazloženo v obstoj direktnega naklepa zato ne more biti prav nobenih pomislekov.

15. Obtoženčev zagovornik na koncu pritožbe izpostavlja še druge okoliščine in sicer nezanesljivost izpovedbe oškodovanca, ki je prvotno zanikal užitje kokaina, zaradi česar sodišče njegove izpovedbe ne bi smelo sprejeti kot resnične, opozarja pa tudi na zagovor obtoženca, da dejanja ni storil in da bi nož, če bi ga uporabil, zagotovo med potjo domov odvrgel. Nerazrešeno pa je še vedno vprašanje, s katero roko naj bi obtoženec zabodel oškodovanca.

16. Po ugotovitvi sodišča druge stopnje so navedene pritožbene navedbe drugotnega pomena, saj je odgovor na njih mogoče poiskati v celotni obrazložitvi izpodbijane sodbe, zaradi česar sodišče razlogov ne bo ponavljalo. Da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, kot ga je z zanesljivostjo ugotovilo sodišče prve stopnje namreč ne more biti nobenega dvoma. Spričo obrazloženega se tako izkaže, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni.

K pritožbi državne tožilke:

17. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo preblago zaporno kazen, pri čemer iz sodbe ni razvidno, katere ugotovljene okoliščine je dejansko upoštevalo kot obteževalne, niti ni obrazložilo zakaj je poskusu storitve kaznivega dejanja dalo takšno težo, da se je navkljub obteževalnim okoliščinam odločilo za omilitev kazni. Dejstvo je, da so pri obtožencu podane izrazite obteževalne okoliščine in da je pri dejanju ravnal z direktnim naklepom in tudi objestno, saj ga je storil brez posebnega povoda oziroma zgolj zato, ker ga je oškodovanec vprašal, kje je problem. Glede na obtoženčevo predkaznovanost zato meni, da je izrečena zaporna kazen prenizka.

18. Obtoženčev zagovornik se z navedenimi argumenti ne strinja, saj ocenjuje, da so pretirani in navaja, da tudi pri tistih dejanjih, ki jih je obtoženec storil kot mladoletnik oziroma kot mlajši polnoletnik, ni prišlo do uporabe kakršnegakoli orožja. Glede na to, da je obtoženec dejanje storil s hipnim direktnim naklepom, tudi ta okoliščina kaže, da pri dejanju ni bil posebej zavzet, saj je šlo zgolj za trenutno odločitev obtoženca. Pri tem opozarja tudi na sodno prakso in sicer sodbi Višjega sodišča v Kopru III Kp 16541/2017 z dne 19.4.2018 in Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kp 29963/2018 z dne 19.3.2019, v katerih je sodišče ob primerljivih okoliščinah storilcema izreklo nižji kazni, kot jo v pritožbi predlaga državna tožilka.

19. Po presoji pritožbenih navedb, odgovora na pritožbo in razlogov izpodbijane sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obtožencu izrečena zaporna kazen dejansko preblaga. Res je, da zakon določa, da se sme v primeru poskusa storitve kaznivega dejanja kazen omiliti, kar je sodišče prve stopnje tudi vodilo k izreku omiljene zaporne kazni, vendar ima državna tožilka na drugi strani prav, ko navaja, da so bile premalo upoštevane obteževalne okoliščine. Dejstvo je, da je bil obtoženec že šestkrat obsojen za kazniva dejanja, med katerimi so tudi dejanja z uporabo sile, pa tudi zaradi nedovoljenega posedovanja ali uporabe orožja, kar dejansko kaže, da obtožencu nasilje ni tuje, niti rokovanje z nevarnimi predmeti. Tudi sodišče je na glavni obravnavi samo ugotovilo, da je obtoženec nagle jeze, kar se torej ujema z njegovimi osebnostnimi lastnostmi, pri čemer je povsem res, kar navaja državna tožilka, da je obravnavano kaznivo dejanje storil iz čiste objestnosti. Kot že večkrat rečeno, oškodovanec in priča Č.Č., obtoženca z ničemer nista izzvala, saj ga nista razumela, kaj jima hoče povedati, oškodovanec pa je, kot je pristopil do obeh, le vprašal „Kje je jebeni problem?“, torej, je skušal pomiriti obtoženca. Obtoženčeva nasilna reakcija zato dejansko presega običajna ravnanja v konfliktnih situacijah in je zato njegovo agresijo treba strožje kaznovati. Sodišče druge stopnje se zato strinja s predlogom državne tožilke za zvišanje zaporne kazni na pet let in pet mesecev zapora, kot je to predlagala že v postopku na prvi stopnji. Pri tem je še omeniti, da tako zvišana zaporna kazen ne odstopa od sodne prakse v podobnih primerih, pri čemer obe zadevi, na kateri se sklicuje pritožba, nista povsem enaki, saj je pri sodbi III Kp 16541/2017 šlo za storilca z bistveno zmanjšano prištevnostjo, pri drugi sodbi pa je šlo za povsem drugačne okoliščine kot v obravnavani zadevi. Utemeljeni pritožbi v tem delu je zato sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obtožencu izrečeno zaporno kazen zvišalo na pet let in pet mesecev zapora. Ocenilo je, da je tako zvišana zaporna kazen povsem primerna teži storjenega kaznivega dejanja ter stopnji obtoženčeve kazenske odgovornosti in vsem zgoraj navedenim okoliščinam.

20. Državna tožilka se v pritožbi zavzema tudi za zvišanje stranske kazni izgona tujca iz države z utemeljitvijo, da gre v obravnavanem primeru za obtoženca, ki se je tudi do sodišča vedel nespoštljivo, do obravnavanega kaznivega dejanja pa je pokazal nekritičen odnos, zaradi česar meni, da bi na mestu bil izgon tujca iz države za dobo štirih let. Vendar navedene okoliščine nimajo takšne teže, da bi opravičevale daljše trajanje izgona tujca, saj obtoženčevo vedenje na glavni obravnavi izhaja iz njegovega zagovora, da kaznivega dejanja ni storil, kar enako velja tudi za neprimerno vedenje v zaključnih besedah strank. Zato njegovega vedenja ni mogoče še dodatno upoštevati kot obteževalno okoliščino. Zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da je izgon tujca iz države z dobo treh let povsem primeren glede na vse obravnavane okoliščine.

21. Ker torej pritožba državne tožilke v ostalem ni utemeljena, v celoti pa ni utemeljena pritožba obtoženčevega zagovornika, je sodišče druge stopnje pritožbi kote neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišče prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je moralo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, paziti po uradni dolžnosti.

22. Čeprav obtoženec s pritožbo ni uspel, ga je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega dela postopka in sicer iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje.