Jedro

Davčni organ obravnavana računa utemeljeno oceni kot vsebinsko neverodostojna in pravilno odloči, da se tožeči stranki na njuni podlagi izkazani odhodki davčno ne priznajo skladno z drugim odstavkom 48. člena ZDoh-2 v povezavi s tretjim odstavkom 12. člena ZDDPO-2 ter SRS.

Neizkazanost storitev po prejetih računih je zadostna podlaga za odločitev, da se tožeči stranki odbitek vstopnega DDV skladno s 63. členom ZDDV-1 ne prizna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Ptuj je tožeči stranki z izpodbijano odločbo dodatno odmeril in naložil v plačilo davek na dodano vrednost za davčno obdobje januar 2009 v znesku 4.508,00 EUR (v točki I), akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2008 v znesku 11.849,91 EUR ter razliko predhodnih akontacij dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2009 v znesku 11.849,88 EUR (v točki II), vse s pripadajočimi obrestmi.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-16-86/2010-4 z dne 29. 3. 2013 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker meni, da je z izpodbijano odločbo neutemeljeno dodatno obdavčena. Zaključek, da gradbenih in krovskih del ni opravil A. d.o.o., je napačen. Tožeča stranka namreč vztraja, da je bila storitev na objektih za družbo B. d.d. opravljena v mesecih november - december 2008 in da je dela opravila z delavci A. d.o.o. Da so dela opravljena, sta potrdila tako naročnik kot tudi podjetje A. d.o.o., ki naj bi bil po ugotovitvah davčnega organa t.i. „missing trader“. Kljub temu davčni organ zaključuje, da so prikazane storitve navidezne, kar utemeljuje z ugotovitvijo, da A. d.o.o. nima zaposlenih in da tudi ni izvršil plačila drugim pravnim osebam ali podjetnikom, ki naj bi ta dela opravili kot podizvajalci, čeprav A. d.o.o. dela ni opravil z drugimi podizvajalci, temveč z delavci, ki so, kot lahko ugotovi davčni organ sam, delali na črno.

Napačna je tudi ugotovitev, da obstajata za ista izvedena dela na objektu Hala 1 na C. dve podizvajalski pogodbi in ugotovitev, da je imela tožeča stranka na gradbišču najetega podizvajalca D., E.E. s.p. in ne A. d.o.o. Davčni organ ni pravilno ugotovil, kdo je delal in kdaj je delal na gradbiščih, iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, pa izhaja nasprotno od ugotovljenega. Tako je v zvezi s podatki Inšpektorata za delo pojasnila, da je inšpektor za delo gradbišče obiskal v mesecu marcu 2009, ko je za tožečo stranko dejansko delal E.E. s.p., opravljala pa so se dodatna dela in ne pa storitve, ki so bile opravljene in zaračunane decembra 2008. V letu 2008 so bila namreč opravljena dela, ki so bila naročena v letu 2008, in sicer zamenjava strešne kritine, odkrivanje strešne kritine, zamenjava kleparskih izdelkov, pokrivanje nove kritine, kleparski izdelki, izdelava kovinske konstrukcije, izdelava lesene konstrukcije, montaža sten ter stropov iz pločevinastih profilov. Po izdelavi sta se v februarju 2009 naročnik B. d.d. in tožeča stranka zaradi dotrajanega ostrešja dogovorila za dodatna dela - zamenjavo špirovcev in po potrebi lesenih letev, vse pa v letu 2009 in takoj, ko bodo vremenske razmere to dopuščale.

Del, ki so bila dogovorjena in opravljena v letu 2008, tožeča stranka ni mogla opraviti samo s podizvajalcem D., E.E. s.p. in jih z njim tudi ni opravila. E.E. dela sam, kar je bilo ugotovljeno tudi s strani delovnega inšpektorja, ko so na gradbišču delali trije delavci tožeče stranke in navedeni podizvajalec. Za dodatna dela je bilo potrebno ponovno odkriti ostrešje, zamenjati špirovce in late, vendar ne na celotnem ostrešju, kar je razvidno tudi iz fotografij, ki jih je davčnemu organu posredoval delovni inšpektor.

Na tej podlagi bi moral davčni organ ugotoviti, da so bila dela opravljena v letu 2008, za kar je A. d.o.o. izdal račune za posojo delavcev, in da so bila v letu 2009 opravljena samo še dodatna dela, ki jih je tožeča stranka opravila s podizvajalcem E.E. s.p. Dejansko stanje je po navedenem ugotovljeno napačno. Tožeča stranka kot gospodarski subjekt ne more odgovarjati za plačilo utajenih davčnih obveznosti. Izdani računi niso fiktivni, tožeči stranki pa se ne more naložiti odgovornosti za sodelovanje v transakciji, ki je del utaje DDV, saj je v postopku dokazala, da ni šlo za transakcijo, ki bi bila povezana z goljufijo. Storitve, ki so ji bile zaračunane, so bile tožeči stranki tudi dejansko opravljene, za dejstvo, da osebe, ki so delo na gradbišču opravile, pri podizvajalcu A. d.o.o. niso v delovnem razmerju, pa tožeča stranka ne more objektivno odgovarjati. Z navedenimi delavci davčni organ razgovorov ni opravil, temveč je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovil, da storitev za A. d.o.o. niso opravile.

Tožeča stranka je prepričana, da je v davčnem postopku predložila vse dokaze, ki potrjujejo, da je šlo za resničen posel in da so dela opravljena, zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek, tožeči stranki pa prizna nastale stroške postopka v priglašeni višini.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu vseh listin, ki se nahajajo v spisu, sodišče sodi, da temelji izpodbijana odločba na popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter na pravilni uporabi materialnega zakona. Z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita davčni organ prve in druge stopnje, se sodišče strinja. Strinja se tudi z razlogi, s katerimi zavrneta tožnikove pripombe na zapisnik in pritožbene ugovore ter z dokazno oceno uradoma zbranih in predloženih dokazov. Zato se nanje sklicuje in jih po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 zaradi obsežnosti ne ponavlja v celoti.

Po izpodbijani odločbi (v delu, v katerem jo tožeča stranka obrazloženo izpodbija) se tožeči stranki za leto 2008 kot odhodki ne priznajo stroški storitev po prejetih računih družbe A. d.o.o v skupnem znesku 22.540,00 EUR, ker po ugotovitvi davčnega organa navedena družba zaračunanih storitev ni opravila. Iz istega razloga se tožeči stranki na njihovi podlagi ne prizna odbitek vstopnega DDV v znesku 4.508,00 EUR.

Iz razlogov izpodbijane odločbe skladno s podatki v spisu sledi, da je tožeča stranka davčnemu organu v tej zvezi podala izjavo in predložila obravnavana računa, Izvajalsko pogodbo št. 6/2008 z dne 28. 11. 2008, ki jo je kot izvajalec sklenila z naročnikom B. d.d. in katere sestavni del je ponudba izvajalca št. 188/11-08 z dne 26. 11. 2008, Podizvajalsko pogodbo z dne 26. 11. 2008, ki jo je kot naročnik sklenila z družbo A. d.o.o. kot podizvajalcem, dokument o predaji objekta z dne 19. 12. 2008, ki sta ga podpisala tožeča stranka in za podizvajalca A. d.o.o. F.F., dokument o številu opravljenih delovnih ur z dne 22. 12. 2008, iz katerega je razvidno, da naj bi delo opravljalo 11 poimensko navedenih delavcev v času od 27. 11. do 19. 12. 2008, davčni organ pa je po pošti prejel tudi dopis družbe A. d.o.o., v kateri le-ta potrjuje prisotnost na gradbišču in izvedbo dogovorjenih del na objektu Hala I, II in III na naslovu C. Iz odločbe nadalje sledi, da je davčni organ v seznamu navedene delavce preveril po podatkih uradnih evidenc in ugotovil, da niso zaposleni pri družbi A. d.o.o., temveč pri drugih družbah, oziroma so lastniki drugih družb, oziroma v Sloveniji niso zaposleni, v davčnem inšpekcijskem nadzoru pri družbi A. d.o.o. pa je bilo ugotovljeno, da je navedena družba „neplačujoč gospodarski subjekt“ kot ga opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 oziroma „missing trader“, saj na sedežu dejavnosti ne opravlja in nima pogojev za opravljanje dejavnosti, nima zaposlenih delavcev niti podizvajalcev, njene poslovne aktivnosti pa so omejene izključno na izdajanje (fiktivnih) računov z obračunanim DDV in prejemanje nakazil pravnih oseb in podjetnikov, ki jim sledijo prenakazila na bančni račun mladoletnega sina enega od direktorjev in s tega računa takojšnji dvigi gotovine oziroma dvig gotovine brez dokumentacije, ki bi dokazovala, za kakšne namene je bila gotovina dvignjena in porabljena. Promet na transakcijskih računih družbe pa je prenehal takoj po uvedbi davčnega inšpekcijskega nadzora.

Navedena dejstva tudi po presoji sodišča utemeljujejo dvom v vsebinsko verodostojnost prejetih računov. To davčni organ prepričljivo ovrže z nadaljnjo ugotovitvijo, da je tožeča stranka dela po Izvajalski pogodbi št. 6/2008 z dne 28. 11. 2008, na katero naj bi se nanašala prejeta računa družbe A. d.o.o., izvajala v letu 2009 s podizvajalcem D., E.E. s.p. na podlagi Podizvajalske pogodbe z dne 13. 3. 2009. Ker tožeča stranka kljub navedenim ugotovitvam vztraja, da so storitve po prejetih računih opravljene in da jih je opravil izdajatelj računov, je skladno z določbami 76. člena ZDavP-2 za svoje trditve dolžna predložiti dokaze. To je, kot navaja v tožbi, tudi storila, vendar s svojimi navedbami o drugih, dodatnih delih v letu 2009 in dodatnimi dokazi, ki jih pravilno in z obsežno obrazložitvijo presodita davčna organa, tudi po presoji sodišča ne prepriča. Kot neprerekano ugotavljata že oba davčna organa, iz Izvajalske pogodbe in Ponudbe št. 188/11-8 izhaja, da naj bi se že po tej pogodbi odstranila salonitna kritina (1.038 m2) in odpeljala na deponijo, montirala pa naj bi se strešna kritina Isogrecata Pur 30, debeline pločevine 60 mm. Iz dokumentov, ki jih je davčnemu organu posredoval Inšpektorat RS za delo, pa je jasno razvidno, da se je šele v marcu 2009 na podlagi Podizvajalske pogodbe z dne 13. 3. 2009 s predmetnega objekta (hala I) odkrila salonitna kritina v izmeri 1038 m2, kar pomeni, da dela (odkrivanje in pokrivanje strehe) zagotovo niso bila izvedena v decembru 2008. Iz navedenih razlogov tudi sodišče nedokazanim tožbenim navedbam o ponovnem odkrivanju ostrešja v letu 2009 ni moglo slediti.

Dokazi, ki jih je predložila oziroma predlagala tožeča stranka, so bili v postopku izvedeni in ocenjeni. Tožbeni očitek, da bi ob ugotovljenem dejanskem stanju davčni organ moral uradoma izvajati še druge dokaze, ki jih tožeča stranka ni predlagala (npr. zaslišanje delavcev, navedenih v predloženem seznamu) je zato po presoji sodišča neutemeljeno.

Na podlagi navedenega sodišče sodi, da davčni organ obravnavana računa utemeljeno oceni kot vsebinsko neverodostojna in pravilno odloči, da se tožeči stranki na njuni podlagi izkazani odhodki davčno ne priznajo skladno z drugim odstavkom 48. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) v povezavi s tretjim odstavkom 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) ter SRS (39.19, 39.16 in 17.10).

V zvezi z davkom na dodano vrednost se sodišče v celoti strinja in sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. Neizkazanost storitev po prejetih računih je namreč zadostna podlaga za odločitev, da se tožeči stranki odbitek vstopnega DDV skladno s 63. členom ZDDV-1 ne prizna. Pogoj za odbitek vstopnega DDV je poleg formalne pravilnosti računa tudi njegova materialna resničnost. Na podlagi računa, ki temelji na neresnični transakciji oziroma nima podlage v realnem poslu, kot je to ugotovljeno v obravnavanem primeru, pravice do odbitka DDV ni dopustno uveljavljati. Ker tožeči stranki storitve po prejetih računih niso bile opravljene, pa po presoji sodišča tudi ni mogoče govoriti o njeni dobrovernosti v zvezi z okoliščinami na strani izdajatelja računa.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v davčnem postopku, je sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.