Jedro

Kadar prosilec za mednarodno zaščito ob podaji prošnje za azil ne razpolaga z nobenim dokumentom, je treba njegovo identiteto ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Takšno ugotavljanje traja določen čas, zato ZAzil daje možnost, da se prosilcu za azil v teh primerih lahko začasno omeji gibanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 8.9.2008. Z njim je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 51. člena in 1. odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 – ZMZ) določila, da se tožniku začasno omeji gibanje na prostor Centra za tujce v P. do prenehanja razlogov, vendar najdlje za 3 mesece in sicer od dne 6.9.2008 do 16.45 ure do 6.12.2008 do 16.45 ure.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in ugotovitvam tožene stranke, da so podani razlogi, zaradi katerih se tožniku lahko omeji gibanje. Tožena stranka je pri odločitvi uporabila prosti preudarek in ga tudi pravilno obrazložila ter se sklicevala na relevantne dejanske in pravne okoliščine na podlagi katerih je mogoče v smislu 3. odstavka 40. člena ZUS oceniti, da je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ga določa zakon. Omejitev gibanja je bila tožniku odrejena najprej na podlagi 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 4. in 15. alineo 55. člena ZMZ. Povsem očitno je, da tožnik v času odločanja tožene stranke ni imel nobenega dokumenta in bo morala tožena stranka njegovo identiteto ugotoviti, to pa zahteva določen čas. Po oceni sodišča je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da je v konkretnem primeru podan sum zavajanja in zlorabe postopka po 2. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ, iz razlogov po 4. in 15. alinei 55. člena ZMZ. Pravilna je tudi ocena tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval in da je v prošnji za priznanje mednarodne zaščite prikril, da je prošnjo za to zaščito pred tem vložil 3 krat v različnih državah. Sodišče je dodalo, da je ukrep omejitve gibanja na podlagi 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ mogoče izreči v primeru, ko je izpolnjen vsaj eden od razlogov ki so navedeni v določbah 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12. in 15. ali 16. alinee 55. člena ZMZ. Pomembna je tudi ugotovitev, da je tožnik, glede na to, da so njegovi prstni odtisi vnešeni v bazo EURODAC-a, brez dvoma zaprosil za mednarodno zaščito že v drugih državah članicah Evropske unije, sicer pa to izhaja iz tožnikovih navedb na zaslišanju.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnih predpisov. Navaja, da je res potoval skozi Veliko Britanijo, Irsko in Italijo, vendar tam nikoli ni zaprosil za mednarodno zaščito, bil je le policijsko kontroliran. Zato ima vso pravico zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji. Sodba je nepravilna, saj mu res grozi trajno preganjanje v matični državi, kjer mu grozijo s smrtjo. Policija mu ne nudi ustrezne zaščite in je bil prisiljen pobegniti iz matične države, ker je njegov oče član prepovedane politične stranke, njegova družina pa je imela s sosednjo družino veliko fizičnih obračunov in jih policija ni zaščitila. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in s pravno ter dejansko podlago, na podlagi katere je bila sprejeta. Strinja se z presojo sodišča prve stopnje, da je ugotovitev istovetnosti prosilca z mednarodno zaščito za nadaljevanje postopka bistvenega pomena. Zato je ta pomembna okoliščina uvrščena na začetek določb 51. člena ZMZ. Prosilčevo identiteto bo potrebno ugotavljati z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi, to pa lahko traja določen čas. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno obrazložila dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus izpodbijanega sklepa na način, ki je določen s 3. odstavkom 40. člena ZUS-1. Pritožbeni ugovor, da tožnik v Veliki Britaniji, Irski in Italiji ni zaprosil za azil, ampak je bil samo policijsko kontroliran, je v nasprotju s podatki v upravnem spisu. Pritožbeni ugovor, da tožniku grozi trajno preganjanje v njegovi matični državi, pa ne more biti predmet presoje v okviru tega upravnega spora, ki se nanaša zgolj na omejitev gibanja in pravilnost odločitve o začasni omejitvi gibanja. V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka pritožba ne navaja, sodišče pa po uradni dolžnosti ni ugotovilo nobene take kršitve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.