Jedro

Tožnika sta vedela za zdravstveno in duševno stanje izročevalca (stranke z interesom v tem sporu), ki je v domu, kar pomeni, da sta s tem tudi pristala na stroške morebitne drugačne oskrbe izročevalca, ki zaradi pešanja telesnih in duševnih moči ne bi mogel več zase samostojno skrbeti in mu tudi ne bi bila nudena njegovemu zdravstvenemu in duševnemu stanju primerna oskrba na domu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z upravnim aktom Republike Slovenije, Centra za socialno delo (dalje CSD) Šentjur pri Celju, št. 3/1223-17/2005-10 z dne 25. 11. 2009, ki vsebuje sklep in odločbo, je v izreku sklepa odločeno, da se zahtevi za uveljavitev oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva, vodeni pod št. 5/020-82-17/2005-10 z dne 9. 10. 2006 in 6/020-82-217-10 z dne 10. 5. 2007, združita v en postopek in se vodita pod št. 3/1223-17/2005-10. Z odločbo z isto številko je v točki 1 izreka odločeno, da se Friderik Klajnšek v celoti oprosti plačila storitve institucionalnega varstva od 17. 12. 2005 do 31. 3. 2007. Od 1. 4. 2007 dalje je upravičenec oproščen plačila storitve institucionalnega varstva v višini 339,01 EUR. Pod točko 2 izreka je odločeno, da sta A.A. in B.B. (tožnika v tem sporu) oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenca iz 1. točke izreka te odločbe. Točka 3 določa, da tožnika prispevata vsak polovico k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenca iz 1. točke izreka te odločbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila. Točka 4. izreka določa, da se oprostitev iz 1. točke izreka te odločbe uskladi ob vsakokratni spremembi cene storitve tako, da se poveča za višino povečanja vrednosti storitve in z enako višino poveča doplačilo zavezancev iz 3. točke izreka te odločbe.

2. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja potek postopkov od vložitve zahteve za oprostitev plačila storitve C.C. z dne 17. 12. 2005. V tem postopku sta že bili izdani odločbi, št.: 5/020-8217/2005-10 in 6/020-8217/2005-10. V nadaljevanju navaja celoten postopek od vložitve pravnih sredstev, nove izdaje odločb dalje, vse predpise, na podlagi katerih so bili izdane ter v upravnem sporu izdane odločbe, izračun oprostitve oziroma prispevka upravičenca za obdobje od 17. 12. 2005 do 31. 3. 2007, ter za obdobje od 1. 4. 2007, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

3. Tožena stranka kot pritožbeni upravni organ, je z istim upravnim aktom, št. 12207-2/2010/3 MB z dne 30. 7. 2012, izdala dva sklepa in odločbo. S prvim sklepom je v točki 1 izreka pritožbo A.A. in pritožbo B.B. zoper Obvestilo o uskladitvi CSD Šentjur pri Celju, št. 2/1223-17/2005-10 z dne 22. 8. 2008 ter sklep in odločbo Centra za socialno delo Šentjur pri Celju, št. 3/1223-17/2005-10 z dne 25. 11. 2009, združila v en postopek. Z drugim sklepom je odločila, da se pritožbi A.A. in B.B. zoper Obvestilo o uskladitvi CSD Šentjur pri Celju, št. 2/1223-17/2005-10 z dne 22. 8. 2008, kot nedovoljeni zavržeta. Z odločbo je v točki 1 izreka odločila, da se pritožbi A.A. in B.B. zoper sklep o združitvi postopka CSD Šentjur pri Celju, št. 3/1223-17/2005-10 z dne 25. 11. 2009, kot neutemeljeni zavrneta. Pod točko 2 izreka je odločeno, da sta pritožbi A.A. in B.B. zoper odločbo CSD Šentjur pri Celju, št. 3/1223-17/2005-10 z dne 25. 11. 2009 delno utemeljeni, skladno s 3. točko izreka te odločbe. Pod točko 3 je odločeno, da se odločba CSD Šentjur pri Celju, št. 3/1223-17/2005-10 z dne 25. 11. 2009, v 1., 3. in 4. točki izreka odpravi in nadomesti tako, da se pravilno glasi: „1. C.C. je v celoti oproščen plačila storitve institucionalnega varstva od 17. 12. 2005 do 31. 3. 2007. Od 1. 4. 2007 dalje je imenovani oproščen plačila storitve institucionalnega varstva v višini 339,01 EUR, njegov prispevek pa znaša 122,41 EUR. 3. A.A. in B.B. morata prispevati od 17. 12. 2005 do 31. 3. 2007 vsak polovico k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenca iz 1. točke izreka te odločbe na podlagi računa Doma upokojencev D., z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila posameznega računa dalje. Od 1. 4. 2007 dalje morata imenovana prispevati vsak polovico oprostitve upravičenca iz 1. točke te odločbe na podlagi računa Doma upokojencev D., z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila posameznega računa dalje. Zamudne obresti od že zapadlih računov pričnejo teči z izvršljivostjo te odločbe.“ Točka 4. izreka se nanaša na vsakoletno uskladitev ob vsakokratni spremembi cene storitve, točka 4 na izvršljivost in točka 5 na stroške postopka. V nadaljevanju tožena stranka razlaga sklep o združitvi postopkov (prvi sklep), obrazložitev sklepa o zavrženju pritožbe (drugi sklep) in odločitev v odločbi, kar sodišče v sodbo ne povzema.

4. Tožnika vlagata tožbo iz tožbenih razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. V skladu z 2. členom Zakona o upravnem sporu (dalje ZUS-1) izpodbijata: obvestilo z dne 17. 9. 2009, prvostopni upravni akt z dne 25. 11. 2009 glede sklepa o združitvi postopka in dela odločbe v točki 2 in o tem, da tožnika nista oproščena prispevati k plačilu storitev institucionalnega varstva za upravičenca in v točki 5 glede stroškov, torej v delu, v katerem je prvostopenjski akt ostal v veljavi in drugostopenjski akt v celoti. Navajata, da odločanje CSD in drugostopenjskega upravnega organa o vprašanjih oprostitve plačila institucionalnega varstva za upravičenca C.C. poteka že 7 let. Ministrstvo je potrebovalo skoraj 3 leta, da je odločilo o pritožbi zavezancev. V nadaljevanju zelo podrobno navajata celotni potek postopkov od izdaje prve odločbe CSD Šentjur, št. 1/020-82-17/2005-10 z dne 19. 12. 2005 dalje, kar sodišče v sodbo ne povzema. Ni razčiščeno dejstvo, da upravičenec ne ve, da bi sploh vložil ali podpisal zahtevo za oprostitev plačila institucionalnega varstva z dne 7. 12. 2005, niti da bi sklenil dogovor o izvajanju storitve institucionalnega varstva. Ker se je prvostopenjski organ hotel izogniti temu vprašanju, te pritožbe ni posredoval drugostopnemu organu, temveč je izdal novo odločbo, št. 2/020-82-17/2005-10 z dne 3. 2. 2006, s katero je bila prva odločba nadomeščena z novo. Na teh listinah je upravičenca podpisala druga sorodnica na prigovarjanje socialne delavke. Nečakinje E.E. upravičenec ni pooblastil za zastopanje v upravni zadevi. Šlo je za uvedbo upravnega postopka na podlagi neupoštevne vloge in dogovora. Teh okoliščin tožena stranka ni preverjala in se do njih ni opredelila po vsebini. Razlaga tožene stranke v odločbi je glede tega vprašanja neutemeljena. V nadaljevanju navajata še izdajo vseh odločb od leta 2006 dalje, ter nepravilno razlago Pogodbe z dne 16. 12. 2005, sklenjeno med upravičencem in zavezancema (tožnikoma). Opozarjata, da je bila pogodba z dne 16. 12. 2005 sklenjena, še preden so pogodbene stranke vedele, da je uveden kakšen postopek pri CSD za oprostitev institucionalnega varstva. Prvič so bile seznanjene šele, ko je upravičenec dne 22. 12. 2005 prejel prvo odločbo CSD z dne 19. 12. 2005. Pogodba nima vsebine, niti značaja izročilne pogodbe. Gre za pogodbo o preužitku v smislu 564. člena Obligacijskega zakonika (dalje OZ). Med strankami ni nobenega sorodstvenega razmerja, za izročilno pogodbo po veljavnih predpisih (546. člen OZ). Obveznosti so samo tiste, ki so določene s pogodbo. V nadaljevanju povzema sodbo Upravnega sodišča, št. U 322/2008-6 z dne 13. 10. 2009, ki jo je povzel tudi upravni organ. Ni bilo izvedeno nobeno dokazovanje, npr. z zaslišanjem zavezancev in upravičencev. Upravni organ je vezan na napotke sodbe v upravnem sporu le, če gre za pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ali pa za njegovo stališče, ki se tiče upravnega postopka. Zavezanost ni absolutna. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 287/2007 z dne 18. 4. 2007. V obeh sodbah U 305/2008 in U 322/2008, je sodišče odpravilo upravna akta zaradi pomanjkljive obrazložitve. Razlagata določbe 16. in 100. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV), in navajata, da gre za vprašanje, ki spada v Uredbo. Pogodba je sestavljena v notarskem zapisu in velja za javno listino. Zdravniško potrdilo upravičenca z dne 21. 9. 2006 potrjuje, da je upravičenec vsestransko orientiran, sposoben sam skrbeti zase. Ta dokaz je tožena stranka ignorirala in gradila definirano domnevno slabo zdravstveno in duševno stanje upravičenca. Natančno obrazlagata posamezne določbe pogodbe in obveznosti, ki iz nje izhajajo.

5. Navajata 18. člen Uredbe, ki določa tri primere prispevka zavezanca, ter ponovno razlagata posamezne obveznosti iz pogodbe. Tožnika v postopku izdaje prve odločbe CSD sploh nista sodelovala. Ta odločba je bila sicer nadomeščena z drugo, ki jo je odpravil drugostopni organ z odločbo z dne 19. 5. 2006. Z naslednjo odločbo CSD z dne 24. 7. 2007, tožnika nista bila zavezanca, saj je bilo ugotovljeno, da se tožnika s pogodbo z dne 16. 12. 2005 nista zavezala kriti stroškov domske oskrbe za čas po sklenitvi pogodbe. Računi, ki jih pošilja Dom upokojencev D. znašajo že 731,74 EUR mesečno. To pomeni, da obveznost za upravičenca presega 70% njunih mesečnih pokojninskih prejemkov. Res je, da sta tožnika pridobila po pogodbi določene nepremičnine od upravičenca, vendar se s pogodbo nista zavezala, da bosta te nepremičnine odplačala s plačevanjem teh stroškov. Skupni znesek doslej nastalih stroškov že dosega vrednost po pogodbi prevzetih nepremičnin. To pomeni, da bosta morala prodati še vse ostalo svoje premoženje.

6. Prvostopni organ je sklep o združitvi dveh postopkov sprejel istočasno z izdajo odločbe o glavni stvari. Tožnika o združitvi zadev nista bila predhodno obveščena. Prvostopni organ je za dne 11. 11. 2009 sklical obravnavo - razgovor na temo določitve vrednosti oskrbe. Iz navedbe številke zadeve je zastopnik sklepal, da gre za obravnavo prve upravne zadeve, št. 17/2005-10. Zastopnik je vabilo prejel 2. 11. 2009 in dne 9. 11. 2009 opravičil svoj izostanek zaradi zadržanja na obravnavi. Zastopnik ni bil seznanjen s tem, da bo šlo za obravnavo združenih obeh upravnih zadev. Prvostopni organ obravnave ni preložil, niti ni pojasnil odločitve, da opravi postopek brez udeležbe zavezancev oziroma njunega pooblaščenca. Iz prvostopne odločbe je razvidno, da je organ sam opravljal določene poizvedbe in pridobil mnenje Občine Šentjur. S temi dokumenti tožnika oziroma njun zastopnik niso bili seznanjeni in niso imeli možnosti, da se do njih opredelijo.

7. Tožnika ne soglašata z zavrženjem pritožbe zoper obvestilo o uskladitvi CSD, št. 2/1223-17/2005-10 z dne 17. 9. 2009, z razlago, da ne gre za upravni akt. Gre za upravni akt, saj se z njim določene obveznosti zavezancev za čas od 1. 7. 2009 dalje. Prvostopni organ je v citiranem obvestilu odločil o usklajevanju oprostitve plačila storitve IV-zavod, ki da so bile določene „z odločbo št. 1/1223-17/2005-10 z dne 14. 5. 2008“. Tožnika sta že v pritožbi utemeljeno izpodbijala, da jima odločba št. 1/1223-17/2005-10 z dne 14. 5. 2008, ni bila nikoli vročena. Že v pritožbi sta uveljavljala, da ob izdaji obvestila ni bila v veljavi nobena odločba o določitvi obveznosti plačevanja prispevka s strani zavezancev, in da po odpravi prejšnjih odločb sploh ni bilo mogoče odločati o uskladitvi. Tožena stranka je sicer ugotovila, da je bilo napačno sklicevanje na odločbo, št. 1/1223-17/2005-10 z dne 14. 5. 2008 (šlo naj bi za obvestilo o uskladitvi), da naj bi imel prvostopni organ pravzaprav v mislih odločbo z dne 10. 5. 2007, ki pa je bila res že odpravljena po sodbi Upravnega sodišča. Ker je bilo obvestilo izdano na podlagi neobstoječe odločbe, je brezpredmetno. Predlagata, da se obvestilo odpravi v celoti in prvostopenjska odločba v točkah 2 in 5. Predlagata tudi, da se sklepa in odločba tožene stranke odpravijo v celoti in se zadeve vrnejo organu prve stopnje v ponovno odločanje.

8. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

9. C.C. kot stranka z interesom v tem sporu (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, dalje ZUS-1) na tožbo ni odgovoril. 10. Tožba ni utemeljena.

11. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je obvestilo Centra za socialno delo Šentjur pri Celju (dalje CSD Šentjur pri Celju), št. 2/1223-17/2005-10 z dne 17. 9. 2009 upravni akt, kar pomeni, da je zoper njega dovoljeno vložiti pravno sredstvo. Navedeno Obvestilo o uskladitvi je izdano na podlagi 39. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (dalje Uredba), v zvezi z 100. členom Zakona o socialnem varstvu. V 1. členu ZUS-1 je določeno, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, na način in po postopku, ki ga določa zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugačno varstvo. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt opredeljuje ZUS-1 v drugem odstavku 2. člena. To je upravna odločba in drugi javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Skladno z navedenim sta v ZUS-1 določena dva pogoja, ki morata biti kumulativno podana za presojo, da gre pri izpodbijanem aktu za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Formalno pravni pogoj je, da gre za akt, ki je izdan s strani državnega organa, organa lokalne skupnosti oziroma nosilcev javnih pooblastil, materialno pravni pogoj pa je, da akt vsebuje vsebinsko odločitev o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta ter s tem posega v pravni položaj tožnikov.

12. Obvestilo, ki ga tožnika izpodbijata v tem upravnem sporu, po presoji sodišča ni akt, opredeljen v skladu z navedenimi določbami ZUS-1. Z Obvestilom o uskladitvi se tožnika samo obveščata, da so se 1. 7. 2009 uskladile oprostitve plačila storitev IV - zavod, ki so bile določene z odločbo, številka 1/1223-17/2005-10 z dne 14. 5. 2008. To pomeni, da so bile te pravice oziroma dolžnosti tožnikov že določene z navedeno odločbo, ki kot upravni akt vsebuje zgoraj navedeno vsebinsko odločitev o materialno pravni obveznosti tožnikov. Ker obvestilo o uskladitvi ni upravni akt v smislu določb 2. oziroma 4. člena ZUS-1, je tožena stranka pravilno zavrgla pritožbo zoper navedeno obvestilo.

13. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je bila nepravilna združitev dveh zahtev za uveljavitev oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva, in da je upravni organ sam neupravičeno delal poizvedbe glede premoženja tožnikov in dobil mnenje Občine Šentjur. Združitev postopkov je v skladu z načelom ekonomičnosti (tretji odstavek 130. člena ZUP), kot to razlaga organ prve stopnje, pridobljeni podatki pa so v skladu s prvim in tretjim odstavkom 139. člena ZUP, ki določata dolžnost uradne osebe, da ugotovi pravilno dejansko stanje, tudi z zbiranjem dokazov po uradni dolžnosti.

14. Glede vsebinskega odločanja o pravilnosti izpodbijane prvostopenjske odločbe, katero je tožena stranka v točkah 1., 3. in 4. odpravila in nadomestila s tem, da je prispevek C.C. (stranke z interesom v tem sporu) kot oskrbovanca (upravičenca) v institucionalnem varstvu zavezala k prispevku 122,41 EUR (zoper to obveznost ni vložil pravnega sredstva), v točki 2 določila, da morata tožnika prispevati vsak 1/2 k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenca po izdanem domskem računu in v točki 4, v skladu z zakonskimi določili oziroma zakonskimi predpisi, natančneje razložila uskladitev plačila glede na vsakokratno spremembo cene storitve, pa se sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev obeh izpodbijanih upravnih aktov. Ker se v celoti z njima strinja, zato v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, dejanskih in pravnih razlogov v izogib ponavljanju ponovno ne navaja in še dodaja;

15. Sodišče je že v sodbi U 322/2008-6 z dne 13. 10. 2009 obrazložilo, zakaj sta tožnika dolžna na podlagi notarsko zapisane Pogodbe, številka SV 280/05 z dne 16. 12. 2005, ki v skladu z določbami 18. člena ZSV in 18. člena Uredbe (četrti odstavek), ki določa preživninsko obveznost, prispevati k stroškom institucionalnega varstva za upravičenca (stranko z interesom) v višini, za katero je upravičenec oproščen. Ni mogoče spregledati dejstva, da je bila takšna pogodba sklenjena takoj po namestitvi upravičenca v domsko oskrbo in pred izdajo prve odločbe CSD Šentjur pri Celju. Sodišče je že v navedeni sodbi razlagalo in te okoliščine ponovno navaja, da takšno razlago narekujejo obče človeška načela morale in poštenja, da sta tožnika glede na navedene okoliščine namestitve upravičenca in sklenitve pogodbe, ne glede na pogodbena določila vedela za zdravstveno in duševno stanje izročevalca (stranke z interesom v tem sporu), ki je v domu, kar pomeni, da sta s tem tudi pristala na stroške morebitne drugačne oskrbe izročevalca, ki zaradi pešanja telesnih in duševnih moči ne bi mogel več zase samostojno skrbeti in mu tudi ne bi bila nudena njegovemu zdravstvenemu in duševnemu stanju primerna oskrba na domu. Neutemeljeni so tako tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da ne gre za izročilno pogodbo, ker stranke niso v nobenem sorodstvenem razmerju, niti za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, temveč gre za pogodbo o preužitku po 564. členu OZ, katero pa tožnika po vseh pogodbenih postavkah dosledno izpolnjujeta. Ne glede na to, da pogodba v obliki notarskega zapisa, nima že v naslovu določeno, za kakšno vrsto pogodbe gre, je mogoče iz njene vsebine nedvomno ugotoviti, da gre za pogodbo o preužitku, ki pa v prvem odstavku 564. člena OZ zavezuje prevzemnika nepremičnin k nudenju določenih dajatev in storitev. Dajatve pa so lahko tudi v obliki denarnih prispevkov k domski oskrbi izročitelja nepremičnin.

16. Glede na navedeno, in ne glede na to, da sta se po navedeni pogodbi zavezanca oziroma tožnika izrecno zavezala za plačilo domske oskrbe le do dneva sklenitve pogodbe, ter glede na zgoraj obrazloženo, ta obveznost tožnikov izhaja iz sklenjenega izvršljivega pravnega naslova. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na vprašljiv podpis upravičenca in sklenitev dogovora glede institucionalnega varstva in je s tem sporno, ali je bil upravni postopek v tej zadevi sploh uveden, ker tožnika razen splošnih tožbenih ugovorov nista predložila nobenih drugih dokaznih sredstev, na podlagi katerih bi sodišče dvomilo v verodostojnost upravičenčeve sklenitve dogovora o institucionalnem varstvu. Vsi ostali tožbeni ugovori, ki jih sodišče v svojo obrazložitev ne povzema, na drugačno odločitev, kot sta jo že izrekla oba upravna organa, ne morejo vplivati.

17. Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in sta oba izpodbijana upravna akta na zakonu utemeljena.

18. Sodišče je zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.