Jedro

Obstoj mineralnih surovin ni ovira za vračanje zemljišča v naravi, ker so zemljišča, na katerih ali pod katerimi se nahajajo mineralne surovine, lahko v pravnem prometu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 2.2.2004, s katero je ugodila pritožbi A.C. (v nadaljevanju: stranka z interesom) in odpravila odločbo Upravne enote Kranj z dne 11.6.2002, in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju tožene stranke je za rešitev spornega vprašanja pomembno, za kakšno zemljišče gre. Zato je treba za obravnavano parcelo ugotoviti, kakšen je njen pravni status po planskih aktih, ki so veljali ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in ob vračanju. Prvostopenjski upravni organ pa je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo A.C. za vrnitev nepremičnine s parc. št. 400 njiva 3 r. v izmeri 5400 m2, travnik 4 r. v izmeri 5005 m2, k.o..., v last in posest upravičenki B.C. Prav tako je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevo A.C. za plačilo odškodnine za odvzeto zemljišče in izkoriščanje zemljišča s parc. št. 400 k.o... v skupni višini 50.000.000 SIT od 7.12.1991 dalje. Prvostopenjski organ je zahtevo za vrnitev parc. št. 400 zavrnil na podlagi 2. in 4. točke 19., 20. in 32. člena ZDen.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev. Navaja, da se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje le na svojo pravico do izkoriščanja gramoza kot na razlog za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo. Po Zakonu o rudarstvu (Uradni list RS, št. 56/99, ZRud) je pridobivanje lastninske pravice na takih zemljiščih prosto, lastnik pa je dolžan trpeti omejitev svoje lastninske pravice zaradi zagotovitve izvajanja rudarske pravice (1. odstavek 32. člena). Obstoj mineralnih surovin zato ni ovira za vračanje zemljišč v naravi, saj so zemljišča, na katerih ali pod katerimi se nahajajo mineralne surovine, lahko v pravnem prometu. Med postopkom na prvi stopnji tožeča stranka ni izrecno uveljavljala razloga iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen (kot to zatrjuje v tožbi), zaradi česar obstoja tega pogoja prvostopenjski upravni organ niti ni ugotavljal. Iz podatkov v upravnih spisih (lokacijska dokumentacija družbe D., d.d.) je sicer razvidno, da je Zavod RS za varstvo narave, Območna enota Kranj, predlagala območje gramoznice za naravno geološko in geomorfološko naravno vrednoto državnega pomena, za kar pa bi prišle v poštev določbe Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99, 31/2000). Po oceni sodišča bo moral to okoliščino pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevati tudi prvostopenjski upravni organ v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje zavrača kot neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka zakrivila bistveno kršitev določb postopka, ker je odpravila prvostopenjsko odločbo tudi v 2. točki izreka, v kateri je bilo odločeno o odškodnini, ki jo je uveljavljal A.C. za odvzeto zemljišče in izkoriščanje zemljišča. Del zahteve za odškodnino za odvzeto zemljišče se namreč nanaša na denacionalizacijo in je lahko o tem delu zahtevka odločeno le v okviru ponovnega postopka, ki ga bo v zadevi vodil prvostopenjski organ. V delu zahtevka (za izkoriščanje zemljišča od 7.12.1991) pa gre za zahtevek po 2. odstavku 72. člena ZDen, o katerem lahko odloča le sodišče v pravdnem postopku.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je navedena nepremičnina neločljiv sestavni del objekta gramoznice, ki je namenjen pridobivanju agregatov za vzdrževanje in gradnjo javnih cest. Ne glede na to, da se je to zemljišče zmotno tretiralo kot kmetijsko, je bistveno pri tem dejstvu, da je vzdrževanje in gradnja javnih cest po Zakonu o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97, ZJC) opredeljeno kot obvezna gospodarska javna služba (8. člen ZJC), enako pa je pred uveljavitvijo Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93, ZGJS) določal 4. člen Zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81, 7/86 in 37/87). Po 76. členu ZGJS so postali lastnina Republike Slovenije vsi infrastrukturni objekti, naprave in druga sredstva, ki so bili namenjeni izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena ZGJS, to je dejavnosti, ki so zadeve posebnega družbenega pomena na področju materialne infrastrukture. Tožeča stranka je prejela za več zemljišč v tej gramoznici zahtevke za denacionalizacijo, pa nobenemu prvostopenjski upravni organ ni ugodil. Zato gre za odstopanje od ustaljene prakse. Pod zemljiščem parc. št. 405 k.o... se ne nahaja nobena mineralna surovina. 33. člen ZRud tožeči stranki, ki je koncesijo za gospodarsko izkoriščanje vseh zemljišč v navedeni gramoznici že pridobila, nalaga, da mora to zemljišče pridobiti s pravnim poslom, sklenjenim z lastnikom. Popolnoma nejasni so razlogi, iz katerih je bil zahtevek zavrnjen v delu, ki se nanaša na odločitev tožene stranke v zvezi s plačilom odškodnine za odvzeto zemljišče in izkoriščanje zemljišča. Zahtevek, takšen kot je bil postavljen na upravni obravnavi dne 26.2.2002 kot poravnalni predlog v smislu 69. člena ZDen ni jasno postavljen, niti specificiran in ga je treba zavrniti.

Odgovori na pritožbo niso bilo vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi tožena stranka pravilno odločila, ko je odpravila odločbo organa prve stopnje in zadevo vrnila v ponoven postopek.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča ovire za vrnitev spornih nepremičnin v naravi, določene v 2. in 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, niso podane. Nepremičnina, katere vrnitev se zahteva v naravi, se uporablja za izkoriščanje gramoza, ki je po 12. točki 1. odstavka 3. člena ZRud mineralna surovina. Po ZRud pa je pridobivanje lastninske pravice na takih zemljiščih prosto, lastnik pa je dolžan trpeti omejitve svoje lastninske pravice zaradi zagotovitve izvajanja rudarske pravice (1. odstavek 32. člena ZRud). Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje, da obstoj mineralnih surovin ni ovira za vračanje zemljišč v naravi, ker so zemljišča, na katerih ali pod katerimi se nahajajo mineralne surovine, lahko v pravnem prometu. Ker pa je bilo zaradi nepravilne uporabe določb 1. odstavka 19. člena ZDen dejansko stanje glede statusa spornih zemljišč nepopolno ugotovljeno, je odločitev tožene stranke, s katero se je strinjalo sodišče prve stopnje, da se zadeva v upravnem postopku ponovno obravnava, pravilna. V ponovnem postopku bo imela tožeča stranka možnost dokazovati resničnost svojih navedb, ki pa jih v upravnem sporu, ki je sodna kontrola zakonitosti upravnega akta, glede na v upravnem postopku nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni mogoče presojati. To pa je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Šele na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku bo mogoče presoditi pravilno uporabo materialnega prava. Zato pritožbeni ugovori glede zahtevka za vračilo nepremičnine v naravi kot tudi glede odškodninskega zahtevka niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba tožeče stranke vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.