Jedro

Zaradi razpolaganja z nepremičnino, ki je predstavljala skupno premoženje dolžnice in njenega moža, stečajne dolžnice ni mogoče šteti za vestnega in poštenega stečajnega dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugodi ugovoru proti odpustu obveznosti, ki ga je dne 26. 1. 2024 vložil stečajni upravitelj, da se postopek odpusta ustavi in predlog za odpust obveznosti zavrne.

2. Zoper navedeni sklep je vložila pravočasno pritožbo stečajna dolžnica. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Stečajni upravitelj je vložil odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter sklep sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ugovor zoper odpust obveznosti temelji na trditvah stečajnega upravitelja, da je stanovanjska hiša na naslovu Y. (nadalje: nova stanovanjska hiša) predstavljala skupno premoženje dolžnice in njenega moža, A. A. st. (nadalje: zakonca A.), s katero sta skupno in sporazumno razpolagala tako, da sta jo podarila sinu. To se je zgodilo le nekaj mesecev preden je dolžnica vložila predlog za začetek postopka osebnega stečaja ter predlog za odpust obveznosti, katerega namen je bil doseči prenehanje konkretne dolžničine obveznosti. Stečajni upravitelj je uspel dokazati, da je bil namen opisanega razpolaganja preprečiti, da bi nepremičnina v deležu na skupnem premoženju, ki je pripadal dolžnici, spadala v stečajno maso ter bi bila namenjena poplačilu terjatev upnikov.1

6. Trditveno in dokazno breme, da je predstavljala nova stanovanjska hiša skupno premoženje, ki sta ga zakonca A. pridobila z delom v času zakonske zveze in življenjske skupnosti, je bilo na stečajnemu upravitelju kot vložniku ugovora zoper odpust obveznosti. Vložnik ugovora ne more poznati vseh podrobnosti iz dolžničinega preteklega življenja, saj le-te ležijo zunaj njegovega zaznavnega območja. Zahteva po poštenem sojenju terja, da pravice, ki jih imajo subjekti po materialnem pravu, ne predstavljo zgolj abstraktne, dejansko pa nikoli uresničljive možnosti. Opisana informacijska asimetrija se mora zato odraziti v zahtevani ravni konkretnega bremena substanciranja. Zaradi navednega zadostuje, da vložnik ugovora navede splošna in domnevana dejstva, s katerimi logično utemeljuje svoj ugovor. Od vložnika ugovora ni mogoče pričakovati, da bo za zadostitev zahtevi po konkretizaciji podal „fotografski posnetek“ dogajanja iz obdobja pred začetkom stečajnega postopka.2

7. V konkretnem primeru je stečajni upravitelj trdil in dokazal, da sta zakonca A. skupaj gradila novo stanovanjsko hišo na naslovu Y. Zakonca A. (poročena leta 1972) sta imela stalno prebivališče na istem naslovu prijavljeno že od 18. 10. 1972 dalje. Preden se je njuna družina preselila v novo zgrajeno stanovanjsko hišo, sta skupaj z otrokoma A. A. ml. (roj. leta 1973) ter B. B. prej B. A. (roj. leta 1976), živela pri moževih starših. Vsi skupaj so živeli v starejši stanovanjski hiši, ki je merila 93 m2 in je bila last moževih staršev, C. A. in D. A. Dolžničina družina je tedaj živela v prostorski stiski, saj so imeli v stari stanovanjski hiši na razpolago zgolj cca 16 m2. V letu 1978 je bilo C. A., ki je bil tedaj edini lastnik zemljišča, izdano Gradbeno dovoljenje za gradnjo nove stanovanjske hiše na istem naslovu. Z Darilno pogodbo z dne 31. 7. 1980 je nato C. A. sinu, A. A. st., podaril nepremičnine vpisane v vložku št. ... k. o. X, v deležu do 1/3. Nadalje je bilo tudi ugotovljeno, da sta bila v času gradnje nove stanovanjske hiše stečajna dolžnica in njen mož zaposlena. A. A. st. je bil zaposlen kot poklicni gasilec, stečajna dolžnica pa je bila do leta 1984 zaposlena pri tašči, ki je imela obrt, nato pa do leta 1990 v domu starejših. Nova stanovanjska hiša se je gradila od leta 1980 pa vse do leta 1990, ko je bila primerna za vselitev.

8. Ne glede na morebitni namen C. A. in njegove žene v času pridobivanja gradbene dokumentacije, se iz opisanega kasneje kaže drugačna slika interesov za gradnjo nove stanovanjske hiše. Dejstvo, da sta zakonca A. skupaj z dvema mladoletnima otrokoma živela pri starših dolžničinega moža, na površini približno 16 m2, je v prid upraviteljevi tezi, da sta hišo gradila dolžnica in njen mož. Izgradnja nove hiše je bila po povedanem predvsem v interesu dolžničine mlade družine, ki je živela v prostorski stiski. Tak sklep dodatno utemeljuje dejstvo, da je dolžničinemu možu oče ob začetku gradnje podaril solastniški deleže parcel, na katerih je bila nato zgrajena nova stanovanjska hiša. Ker sta imela zakonca A. nizki plači je tudi logično, da je gradnja zaradi njunih nizkih dohodkov trajala dalj časa ter je potekala v lastni režiji. Na drugi strani pa sta, kot je izpovedal A. A. ml., njegova stara starša tudi kasneje ves čas živela v stari stanovanjski hiši. Staro hišo je porušil šele leta 2019, torej po smrti starih staršev. Ni verjetno niti pojasnilo stečajne dolžnice, da je običajno, da starejša generacija financira gradnjo hiše, v kateri nato živi več generacij. To je namreč običajno, če gradi novo hišo mlada družina sama zase in za svoje potomce, v konkretnem primeru pa sta se starša dolžničinega moža bližala upokojitvi. Bolj prepričljivo je zato pojasnilo, da so starši A. A. st. podarili del zemljišča, na katerem sta potem z ženo zgradila hišo. 9. Stečajna dolžnica, na katero se je po uspehu dokazovanja vložnika ugovora prevalilo procesno dokazno breme, ni navedla konkretnih dejstev, ki bi podpirala njeno trditev, da kljub opisani situaciji z možem nista (prav ničesar) prispevala h gradnji nove stanovanjske hiše. Trditve stečajne dolžnice, da sta bila moževa starša premožna, ne pove ničesar konkretnega v zvezi z izgradnjo nove stanovanjske hiše, čeprav sta v tem času obe generaciji živeli skupaj. Kot je bilo ugotovljeno, se je D. A. upokojila leta 1984, saj obrt ni bila več dobičkonosna, pokojnine pa ni imela visoke. Predloženi sklep Sveta za gospodarstvo okrajnega ljudskega odbora ... z dne 27. 9. 1954 o registraciji ... obrti ne dokazuje trditve dolžnice, da bi imela D. A. v času gradnje veliko ... obrt, saj gre za sklep o registraciji ... obrti iz leta 1954. Poleg tega ni logično, da bi se nova stanovanjska hiša, ki se je začela graditi zgolj nekaj let pred upokojitvijo D. A., gradila zato, da bi imela slednja v njej svojo delavnico. Dolžnica pa tudi ni podala določnih trditev v zvezi s pritožbeno navedbo, da naj bi C. A. zaradi financiranja gradnje prodal nekatere svoje nepremičnine. Če naj bi bila starša dolžničinega moža tako premožna, da bi v celoti sama financirala gradnjo nove stanovanjske hiše, ni logično, da je gradnja potekala kar deset let. Stečajna dolžnica tudi ni podala prav nobenega pojasnila v zvezi z dejstvom, da je C. A. sinu tik pred začetkom gradnje podaril solastniški delež na nepremičninah, na katerih se je nato gradila nova stanovanjska hiša. Smiselno je sklepanje, da je C. A. solastniški delež na parcelah sinu podaril prav zato, da sta na njih s stečajno dolžnico zgradila novo stanovanjsko hišo za svojo družino. Sodišče prve stopnje zato ni sledilo izpovedbam dolžnice ter prič (dolžničinih otrok), da sta novo stanovanjsko hišo gradila starša dolžničinega moža, saj se bile te, tudi po oceni pritožbenega sodišča, prilagojene željenemu rezultatu postopka.

10. Dolžnica tudi s predloženimi listinami ni uspela dokazati, da bi bila dejanska investitorja gradnje starša A. A. st. V postopku pred sodiščem prve stopnje je predložila nekaj dokumentacije, in sicer: Gradbeno dovoljenje z dne 30. 10. 1978, račun Ljubljanskega urbanističnega zavoda za zakoličenje objektov z dne 15. 3. 1978 ter sklep Oddelka za urbanizem in gradbene zadeve z dne 7. 1. 1977 v zvezi s stroški komisijskega ogleda. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je s pridobivanjem dokumentacije za gradnjo nove stanovanjske hiše pričel C. A., kar je logično, saj je bil slednji v letu 1978 (edini) lastnik zemljišča, na katerem je bila kasneje zgrajena nova stanovanjska hiša. Navedeno velja glede vseh predloženih listin, ki izvirajo iz leta 1977 ter 1978. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se do teh listin ni opredelilo in jih kritično ovrednotilo, je zato neutemeljen, saj zapisano velja za vse listine iz navednega obdobja. Nadalje tudi ni mogoče spregledati, da dolžnica, kljub shranjeni dokumentaciji iz leta 1977 in 1978, v spis ni vložila prav nobene dokumentacije iz časa gradnje, čeprav gre za obdobje desetih let. To meče senco dvoma na pritožbeno trditev, da so gradbena dela na stanovanjski hiši izvajali usposobljeni gradbeni izvajalci. Sodišče prve stopnje je iz navednega utemeljeno sklepalo, da je gradnja potekala pretežno v lastni režiji. Dolžnica tudi s predloženim sklepom Stanovanjskega oddelka družbe G. z dne 27. 2. 1978, s katerim je bil C. A. odobren stanovanjski kredit v znesku 150.000,00 din, ni uspela dokazati, da bi novo stanovanjsko hišo dejansko gradila njena tast in tašča. Sklep o odobritvi stanovanjskega kredita ne izkazuje črpanja kredita, prav tako pa ni jasno, kaj in koliko naj bi se iz tega kredita financiralo. Tudi izdelava fasadnega ometa skoraj deset let po vselitvi, kar izkazuje začasna situacija št. 191/99 iz leta 1999, ne dokazuje gradnje, temveč zgolj izboljšavo že zgrajenega objekta. Iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo trditvam dolžnice, da sta hišo z lastnimi sredstvi v celoti sama gradila starša njenega moža. 11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagani dokaz z ogledom nepremičnine. Dolžnica je ogled nepremičnine predlagala v dokaz svojih trditev, da na hiši ni bilo izvedenih nobenih vzdrževalnih del ali izboljšav. Navedeno dejstvo za odločitev v tej zadevi ni pravno relevantno, zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog pravilno zavrnilo. Pritožbeni očitki v tej smeri so neutemeljeni.

12. Izgradnja nove stanovanjske hiše, kot samostojne nove gradbene celote, predstavlja ustvaritev nove stvari,3 na kateri se pridobi lastninska pravica po samem zakonu.4 Ker gre za premoženje, ki sta ga stečajna dolžnica in njen mož pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze in življenjske skupnosti, je predstavljalo njuno skupno premoženje.5 Večji prispevek dolžničega moža v obliki njegovega posebnega premoženja (npr. A. A. st. podarjene zemljiške parcele oziroma morebitna finančne podpora s strani njegovih staršev), bi sodišče lahko upoštevalo pri določitvi deležev obeh zakoncev na celotnem skupnem premoženju, za odločitev v predmetni zadevi pa ni relevanten.

13. Stečajna dolžnica je v notarskem zapisu Posojilne pogodbe št. SV 695/12, z dne 18. 10. 2012 (nadalje: Posojilna pogodba), potrdila, da predstavlja nepremičnina na naslovu Y., skupno premoženje nje in njenega moža. Iz zapisa v tej pogodbi izhaja dolžničina zaveza, da bo poplačala sinov dolg do upnice E. E., v kolikor tega ne bo storil sam, ko bo prejela kupnino za nepremičnine, ki so v (zemljiškoknjižni) lasti njenega moža, predstavljajo pa njuno skupno premoženje. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi P 269/17, z dne 5. 10. 2018, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 613/2019, z dne 26. 6. 2019, je bilo dolžnici naloženo plačilo obveznosti iz naslova Posojilne pogodbe. Pritožbene navedbe dolžnice, da se je po Posojilni pogodbi zavezala poravnati obveznost zgolj v primeru, če bi prejela kakšno kupnino iz naslova prodaje nepremičnine, so brezpredmete, saj je bilo o njeni obveznosti že odločeno z navedeno pravnomočno sodbo. Kot izhaja iz obrazložitve te sodbe je sodišče ugotovilo, da so se ob sestavi in podpisu pogodbe vsi pogodbeniki z notarko pogovarjali o urejanju toženkininega (t.i. formalnega – zemljiškoknjižnega) lastništva na nepremičnini, saj je bil kot lastnik na skupnem premoženju v zemljiški knjigi vpisan mož dolžnice. Notarka jih je opozorila, da dolžnica ni vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine, dolžnica pa je odgovorila, da sta z možem nepremičnino ustvarila skupaj in sta zato lastnika oba. Kot pristopnici h dolgu ji je bil namenjen poziv notarke, da naj čimprej uredi zemljiškoknjižno lastništvo nepremičnine. Pritožbenim trditvam, da je dolžnica zmotno mislila, da so moževe nepremičnine, ki jih je ta pridobil z dedovanjem in z darilno pogodbo, delno tudi njene, ni mogoče slediti. Glede na jasno zapisano dolžničino izjavo v Posojilni pogodbi ni verjetno, da ji pomen pojma skupno premoženje ni bil poznan. Prav tako ni verjetno, da bi jo pri podpisu pogodbe notarka zavajala. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, so v vsakdanjem jeziku pojmi dedovanja, prodaje ter skupnega premoženja relativno dobro poznani, tako da tudi iz tega razloga ni verjetno, da bi bila dolžnica ob zapisu Posojilne pogodbe v zmoti ali zavedena. Sklicevanje na Kreditno pogodbo z dne 14. 10. 2010 pa ob vsem navedenem niti ni bistvenega pomena.

14. Manj kot mesec dni po izdaji sodbe sodišča druge stopnje v zadevi I Cp 613/2019, so A. A. st., A. A. ml. ter stečajna dolžnica v obliki notarskega zapisa sklenili Darilno in služnostna pogodba pod opr. št. SV 400/19, z dne 19. 7. 2019 (nadalje: Darilna in služnostna pogodba), s katero je dolžničin mož, kot darovalec in služnostni upravičenec, podaril sinu nepremičnine k. o. X (med drugim tudi novo stanovanjsko hišo), pri sklenitvi te pogodbe pa je kot služnostna upravičenka sodelovala stečajna dolžnica. Z navedeno pogodbo je bila v korist zakoncev A. dogovorjena prepoved odsvojitve in obremenitve nepremičnin ter brezplačna dosmrtna služnost stanovanja v celotnem pritličju nove stanovanjske hiše s souporabo vseh zemljišč, služnostni zavezanec pa se je zavezal nositi stroške rabe in vzdrževanja hiše. Pri opisanem pravnem poslu je sicer kot darovalec formalno nastopal le zakonec dolžnice, vendar pa je stečajna dolžnica soglašala z razpolaganjem z nepremičnino, ki je predstavljala skupno premoženje, saj je pogodbo kot služnostna upravičenka tudi podpisala. Nenazadnje je dolžnica glede Darilne in služnostne pogodbe na naroku za obravnavo ugovora zoper odpust obveznosti tudi potrdila, da so se tako dogovorili ona, njen mož in sin. Iz navednega izhaja, da sta zakonca A. skupno in sporazumno razpolagala z nepremičnino, ki je predstavljala skupno premoženje obeh zakoncev.

15. Zloraba pravice do odpusta obveznosti je opredeljena z generalno klavzulo v tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP. Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja izhaja, da ni ravnal vestno in pošteno. V tej zadevi je bilo ugotovljeno, da sta zakonca A. manj kot mesec dni po izdaji sodbe v zadevi I Cp 613/2019, s katero je bilo pravnomočno razsojeno, da je dolžnica dolžna upnici E. E. poravnati obveznost iz naslova Posojilne pogodbe, nepremičnino, ki je predstavljala njuno skupno premoženje, podarila sinu. Zgolj nekaj mesecev kasneje je dolžnica vložila predlog za začetek osebnega stečaja ter predlog odpusta obveznosti. Zgolj v oris celotne slike poteka dogodkov je mogoče še dodati, da je bila Darilna in služnostna pogodba sklenjena po tem, ko so bile A. A. ml. v postopku osebnega stečaja odpuščene njegove obveznosti. Kot je potrdil A. A. ml., je predstavljal razlog za podana predloga za začetek stečajnih postopkov prav njun dolg do upnice E. E., istočasno pa je bila poplačevana obveznost dolžnikov po Kreditni pogodbi z dne 14. 10. 2010, in sicer je šlo za stanovanjski kredit v višini 180.000 EUR. Zaradi opisanega manevra, pri katerem je dolžnica ves čas aktivno sodelovala, pravne dobrote odpusta obveznosti ne more biti deležna. Glede na opisani potek dogodkov je sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno sklenilo, da dolžnice ni mogoče šteti kot vestnega in poštenega stečajnega dolžnika.

16.Pritožba dolžnice je po povedanem neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

17. Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 V stečajno maso spada premoženje stečajnega dolžnika ob začetku tega postopka (1. točka drugega odstavka 224. člena ZFPPIPP). Razdelitvena masa je unovčeni del stečajne mase, namenjen za plačilo terjatev upnikov (prvi odstavek 226. člena ZFPPIPP). 2 M. Dolenc, O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, 2011, št. 6-7, stran 4,6,7 in sledeče. 3 Primerjaj II Ips 59/2016, II Ips 113/2017, II Ips 59/2016, II Ips 212/2015, II Ips 286/2008 in II Ips 965/2008. 4 Člen 21. Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih; Uradni list SFRJ št. 6/80 s spremembami; ZTLR. 5 Drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR, sedaj 67. člen Družinskega zakonika; DZ.