Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba in sklep I U 31/2014

ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.31.2014 Upravni oddelek

mednarodna zaščita Dublinska uredba za obravnavanje prošnje odgovorna država članica eu predaja prosilca odgovorni državi članici eu upravni spor začasna odredba
Upravno sodišče
15. januar 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Republika Hrvaška je po izpeljanem postopku, ki ga predvideva Dublinska uredba, sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Zato so bili izpolnjeni pogoji, da slovenski organi tožnika predajo pristojnim organom Republike Hrvaške. Da bi njegova izročitev Republiki Hrvaški kot tretji varni državi pomenila kršitev določb EKČP, tožnik ni uspel dokazati.

Izpodbijani sklep je z dnem izdaje postal izvršljiv, saj tožba ne ovira njegove izvršitve. Če bi bil izvršen še pred pravnomočno odločitvijo sodišča o glavni stvari, vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča, čeprav bi tožnik v upravnem sporu morebiti uspel. Iz navedenih razlogov je sodišče tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev odločbe tožene stranke št. 2142-228/2013/28 1313-18) z dne 24. 12. 2013 odloži do pravnomočne odločitve v zadevi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da ne bo obravnavala prošnje tožnika za priznanje mednarodne zaščite, ker bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Hrvaške. Navedeni podatki izhajajo iz policijske depeše z dne 8. 10. 2013 izdane s strani Policijske uprave Koper, poleg tega je to potrdil tudi tožnik ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na Dublinsko uredbo, in sicer prvi odstavek 3. člena ter prvi odstavek 10. člena. Republiki Hrvaški je tožena stranka v skladu z 10. členom Dublinske uredbe posredovala zahtevek v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca ter dne 20. 12. 2013 od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela odgovor, v katerem Republika Hrvaška potrjuje sprejem prosilca ter pristojnost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe in sklep tožene stranke odpravi, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe. V tožbi se sklicuje na drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe, na tako imenovano suverenstveno klavzulo. Meni, da bi tožnikova predaja oziroma izročitev Republiki Hrvaški pomenila kršitev človekovih pravic. Pomembno v zadevi je, da tožnika in njegovega prijatelja A.A., s katerim sta skupaj prišla v Republiko Slovenijo, na Hrvaškem išče oseba po imenu B.B., ki se ukvarja s sprovajanjem ljudi. Ta jim je tudi povedal, na kakšen način naj prečkata hrvaško slovensko mejo. Gre za družino ljudi, ki se ukvarjajo s sprovajanjem in tako od tožnika kot tudi od njegovega prijatelja še vedno terjajo denar, ker menijo, da sta jih izdala, čeprav jih sploh nista omenjala. Če jima ne bosta zagotovila denarja, ki ga nimata, ju bodo skoraj zagotovo ubili. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih meni, da je zahteva za izdajo začasne odredbe utemeljena.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in meni, da se Republika Hrvaška skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi šteje kot varna izvorna država, torej jo je mogoče šteti tudi kot varno tretjo državo. Poleg tega izpostavlja, da sta tožnik in njegov prijatelj A.A. v postopku podala popolnoma nasprotujoči si izjavi. Tožena stranka poudarja tudi, da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite, saj je iz centralne baze EURODAC razvidno, da je, preden je zaprosil za status mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zaprosil za status mednarodne zaščite v evropskem prostoru že dvakrat, in sicer leta 2008 v Italiji in leta 2009 v Nemčiji. Glede predlagane izdaje začasne odredbe navaja, da bo sodišče z izročitvijo Republiki Hrvaški počakalo do končne odločitve sodišča. K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Dublinska uredba, ki je veljala v času odločanja tožene stranke, vzpostavlja merila in mehanizme za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni državi članici vloži državljan tretje države. V določbah prvega odstavka 3. člena navedena uredba določa, da prošnja za mednarodno zaščito kateregakoli državljana tretje države, ki na meji ali ozemlju katerekoli od držav članic zaprosi za mednarodno zaščito, obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz 3. poglavja. Po določbah drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe pa lahko z odstopanjem od prvega odstavka vsaka država članica obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila te uredbe. V takem primeru navedena država postane odgovorna v smislu te uredbe in prevzame odgovornost v zvezi z odgovornostjo.

Kakor izhaja iz podatkov upravnega spisa, je Republika Hrvaška po izpeljanem postopku, ki ga predvideva Dublinska uredba, sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Zato sodišče, enako kot tožena stranka meni, da so bili v tem primeru izpolnjeni pogoji, določeni v Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in Dublinsko uredbo, da slovenski organi tožnika v zvezi z njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite predajo pristojnim organom Republike Hrvaške, ki je po Dublinski uredbi odgovorna država za obravnavanje njegove prošnje. Ni namreč sporno, da je tožnik nezakonito prečkal mejo iz Srbije v Bosno, prav tako iz Bosne v Hrvaško in iz Hrvaške v Republiko Slovenijo. Zato meni, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnik v tožbi opozarja na suverenstveno klavzulo in meni, da bi ne glede na navedene okoliščine, Republika Slovenija lahko sprejela tožnikovo prošnjo in ga obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče ta tožbeni ugovor zavrača. Tožnik po presoji sodišča pavšalno zatrjuje grožnjo s smrtjo, zato tudi po mnenju sodišča ni razloga, da se ga ne bi predalo v nadaljnje obravnavanje Republiki Hrvaški. Okoliščine o grožnji s strani osebe po imenu B.B. niso z ničemer izkazane, tožnik za ta ugovor ni predlagal niti predložil dokazov. Predložil je sicer fotokopijo o naroku za zaslišanje A.A. z dne 22. 10. 2013, s čemer pa svojih tožbenih ugovorov ni utemeljil. V nadaljevanju je bilo namreč celo ugotovljeno, da sta izjavi tožnika in A.A. nasprotujoči, poleg tega pa je A.A. že zapustil Republiko Slovenijo in bil predan Republiki Hrvaški, ker pravnega sredstva zoper odločitev tožene stranke ni vložil. Zato sodišče meni, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi njegova izročitev Republiki Hrvaški kot tretji varni državi pomenila kršitev določb EKČP. Tožnik je v pripravljalni vlogi vloženi 14. 1. 2014 skliceval na zadevo MSS proti Belgiji in Grčiji, vendar sodišče ugotavlja, da ta zadeva ni primerljiva z obravnavano zadevo.

Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov: V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka lahko zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno.

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep z dnem svoje izdaje postal izvršljiv, saj je v pravnem pouku navedeno, da tožba ne ovira izvršitve akta. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški. Sodišče pri tem ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrdila, da se to ne bo zgodilo. V kolikor pa bi se, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia