Jedro

Z ozirom, da pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti v izvedenskem mnenju dr. Š. niso bile odpravljene niti po dodatnem zaslišanju tega izvedenca na naroku za glavno obravnavo dne 13. 6. 2012 ter pisni dopolnitvi tega mnenja z dne 20. 12. 2013, njegove strokovne ekspertize pa obe pravdni nista povzeli, je sodišče prve stopnje izhajajoč iz določbe tretjega odstavka 254. člena ZPP pravilno presodilo, da je za razjasnitev pravno relevantnih okoliščin potrebno pritegniti novega izvedenca finančne stroke. Četudi pobuda pravdnih strank za pritegnitev novega izvedenca ob uporabi že zgoraj citiranega zakonskega določila ni potrebna, saj mora razpravljajoče sodišče ugotovljene pomanjkljivosti oziroma nejasnosti odpraviti po uradni dolžnosti, pri čemer je izvedba dokaza vselej vezana na založitev predujma, pa v obravnavani zadevi ne gre spregledati, da sta postavitev novega izvedenca finančne stroke predlagali obe pravdni stranki.

Dokazno vrednotenje je v pristojnosti sodišča (načelo proste dokazne presoje - 8. člen ZPP), zato v izvedenskem mnenju zavzeta stališča, ki presegajo zgolj strokovno obravnavo spornih vprašanj, na dokazno oceno razpravljajočega sodišča ne morejo vplivati.

Ker pa se funkcija pobotnega ugovora kaže v tem, da tožena stranka doseže zavrnitev tožbenega zahtevka in mora sodišče nasprotno terjatev zato obravnavati le do višine vtoževane terjatve, pa je tudi o (ne)obstoju v pobot uveljavljane terjatve v izreku sodbe dopustno odločati zgolj v tej višini. Presežek nad s tožbo zahtevano terjatvijo bi tožena stranka namreč morala uveljavljati z nasprotno tožbo, česar pa ni storila.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, v preostalem se zavrne, in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti pravilno glasi: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljutomeru I 2006/00011 z dne 16. 1. 2006 se vzdrži v veljavi, v kolikor je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 54.223,15 EUR (prej 12.994.036,45 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 29.218,98 EUR (prej 7.002.036,21 SIT) od 16. 12. 2004 do plačila, - od zneska 1.741,82 (prej 417.410,35 SIT) od 19. 1. 2006 do plačila, - od zneska 1.988,10 EUR (prej 476.428,92 SIT) od 19. 1. 2006 do plačila, - od zneska 285,24 EUR (prej 68.355,00 SIT) od 19. 1. 2006 do plačila, - od zneska 20.615,84 EUR (prej 4.940.379,04 SIT) od 19. 1. 2006 do plačila, - od zneska 186,55 EUR (prej 44.703,95 SIT) od 19. 1. 2006 do plačila, - od zneska 21,70 EUR (prej 5.199,98 SIT) od 19. 1. 2006 do plačila, - od zneska 164,93 EUR (prej 39.523,00 SIT) od 19. 1. 2006 do plačila, ter izvršilne stroške v znesku 668,42 EUR (prej 160.180,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2006 do plačila.

V preostalem, to je glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.741,82 (prej 417.410,35 SIT) od 27. 12. 2004 do 18. 1. 2006, od zneska 1.988,10 EUR (prej 476.428,92 SIT) od 22. 1. 2005 do 18. 1. 2006, od zneska 285,24 EUR (prej 68.355,00 SIT) od 2. 2. 2005 do 18. 1. 2006, od zneska 20.615,84 EUR (prej 4.940.379,04 SIT) od 9. 7. 2005 do 18. 1. 2006, od zneska 186,55 EUR (prej 44.703,95 SIT) od 28. 9. 2005 do 18. 1. 2006, od zneska 21,70 EUR (prej 5.199,98 SIT) od 28. 9. 2005 do 18. 1. 2006 in od zneska 164,93 EUR (prej 39.523,00 SIT) od 28. 9. 2005 do 18. 1. 2006, se sklep o izvršbi razveljavi tudi v 1. točki izreka in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

II. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 54.223,15 EUR.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 7.646,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega izpolnitvenega roka do plačila.«

II. Tožeča stranka in tožena stranka vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljutomeru I 2006/00011 z dne 16. 1. 2006 vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 54.223,15 EUR (prej 12.994.036,45 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer: od zneska 29.218,98 EUR (prej 7.002.036,21 SIT) od 16. 12. 2004 do plačila, od zneska 1.741,82 (prej 417.410,35 SIT) od 27. 12. 2004 do plačila, od zneska 1.988,10 EUR (prej 476.428,92 SIT) od 22. 1. 2005 do plačila, od zneska 285,24 EUR (prej 68.355,00 SIT) od 2. 2. 2005 do plačila, od zneska 20.615,84 EUR (prej 4.940.379,04 SIT) od 9. 7. 2005 do plačila, od zneska 186,55 EUR (prej 44.703,95 SIT) od 28. 9. 2005 do plačila, od zneska 21,70 EUR (prej 5.199,98 SIT) od 28. 9. 2005 do plačila, od zneska 164,93 EUR (prej 39.523,00 SIT) od 29. 9. 2005 do plačila, ter izvršilne stroške v znesku 668,42 EUR (prej 160.180,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2006 do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 79.363,61 EUR (prej 19.018.696,00 SIT) in toženo stranko posledično zavezalo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v višini 7.646,58 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj njen izrek nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sodbe. Prvostopenjska sodba tudi nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih oziroma so ti med seboj v nasprotju in nejasni. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do ugovorov prekluzije, ki jih je tožena stranka skladno z 286.b členom ZPP uveljavljala v zvezi z zatrjevanji ter dokaznimi predlogi tožeče stranke, že to pa narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe. Kot že v postopku na prvi stopnji tožena stranka vztraja v prepričanju, da tožeča stranka v zvezi z zahtevkom, ki ga uveljavlja, trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila. Tožeča stranka do konca predmetnega postopka v zvezi z računi, na podlagi katerih uveljavlja vtoževano terjatev, ni predložila spremljajoče dokumentacije, to je predvsem dobavnic, na osnovi katerih bi bilo moč ugotoviti kdaj in v kakšni količini je bilo krmilo dostavljeno toženi stranki. Glede na podan pobotni ugovor tožene stranke tudi ni izkazala plačila računov, ki jih je tožena stranka izstavila za vsako posamezno rejo posebej oziroma ni predložila drugih dokumentov, ki bi izkazovali poplačilo teh njenih obveznosti, čeprav ji je sodišče to na glavni obravnavi dne 7. 6. 2011 naložilo. V zvezi s plačilom po petnajstih računih se je zgolj pavšalno sklicevala na dokumentacijo, ki naj bi izkazovala terjatve do tožene stranke, pri čemer je saldo-kontna kartica privaten dokument, ki za sodišče nima nobene pravne veljave. Ker je bila tožeča stranka glede na navedeno prekludirana z vsemi nadaljnjimi dokaznimi predlogi, ki bi utemeljevali njene terjatve v razmerju do tožene stranke, angažiranje izvedenca finančne stroke niti ne bi bilo potrebno, saj je ta zavzel stališča brez ustrezne trditvene podlage. Tožeča stranka ob sklicevanju na predloženo dokumentacijo namreč zgolj pavšalno pojasni, da so bila posamezna plačila izvršena z različnimi tehnikami plačevanja, brez da pove, na kakšen način in s kakšno tehniko je bilo posamezno plačilo izvršeno. Tudi zahtevanega predujma tožeča stranka ni založila v roku, v zvezi s čemer tožena stranka opozarja na odločitev naslovnega sodišča v zadevi I Cp 1707/2009. Tožena stranka izpostavlja, da posamezne dobavnice sploh niso podpisane oziroma jih ni podpisala tožena stranka oziroma njen oče, ki naj bi potrditvah tožbe prevzela dobavljeno blago. Enako velja za predložene asignacijske pogodbe ter listine v zvezi s kompenzacijo. Tožena stranka je nekatere podpisala, nekatere pa so brez vsakega podpisa. Tožeča stranka sploh ni dokazala, da so bili računi, z izjemo računa št. 433232 z dne 6. 12. 2004, toženi stranki sploh kdaj dostavljeni, sodišče pa kljub temu tožeči stranki po teh računih prizna tek zakonskih zamudnih obresti že od leta 2004 oziroma 2005. Toženi stranki tudi ni jasno, kako je sodišče angažiralo novega izvedenca, saj tega tožeča stranka ni predlagala. Ne gre pa spregledati tudi, da je izvedenec dr. D v svojem mnenju podal pomembne ugotovitve v nasprotju s tem, kar je zatrjevala tožeča stranka. Pritrdil je toženi stranki, da je 315 odpremnic, dokler niso podpisane s strani prejemnika, šteti za interno listino dobavitelja, ne pa za verodostojno listino, na podlagi katere bi nastala obremenitev prejemnika. O tem se sodišče ne izreče, čeprav je tožena stranka na to opozarjala. Zatrjevala je namreč, da je možno, da so bila krmila dostavljena komurkoli, saj bi šoferji krmo lahko vozili komur so hoteli. Izvedenec pa ugotavlja tudi, da odpremnice ne glasijo na tožečo stranko, temveč na proizvajalca krmil, KG R., T. m. k. d.o.o., o tem pa se sodišče v izpodbijani sodbi ne opredeli, čeprav je to za odločitev bistveno. Izvedenec pa ugotavlja tudi, da iz odpremnic ni razvidna pogodbena povezava med pravdnima strankama, v zvezi s plačilom tožeče stranke toženi stranki po petnajstih obračunih pa ugotavlja, da razen v enem primeru niso bili plačani z nakazilom denarja, temveč z medsebojnimi poboti, asignacijami in podobno. Sodišče prve stopnje ne navede razloga, zakaj izvedenskega mnenja dr. Š. sploh ne upošteva, mnenje dr. D pa sprejema le v delu, ki je v škodo tožene stranke, nespornih ugotovitev v njeno korist pa niti ne omenja. Toženi stranki ni jasno, zakaj je pribavilo mnenje grafologa, če je nato sledilo pavšalnim izjavam neposredno zainteresiranih delavcev tožeče stranke (Z.A., A.L., J.F., J.A. in B. G.). Nesprejemljiv je tudi zaključek v 12. točki izpodbijane sodbe, da bi se obračun prirasta in dejansko porabljene krme, ki jo je zagotavljala tožeča stranka, sicer moral opraviti po vsaki posamezni izhlevitvi pitancev, saj ni pojasnjeno, čemu in kako, da to ni bilo izvedeno. Ker tožeča stranka ni opredelila, katero blago je v posameznem računu zajeto, ugovor zastaranja tožene stranke ne more biti pavšalen. Neopredeljen in pavšalen je zahtevek tožeče stranke. Sicer pa je potrebno uporabiti tri letni zastaralni rok, saj gre za gospodarski posel po kooperacijski pogodbi. Tožena stranka ne sprejema tudi zavrnitve pobotnega zahtevka, saj je prepričana, da tožeča stranka ni izkazala, da je toženi stranki poravnala terjatve, ki jih je ugotovila z lastnim obračunom. Zgolj zatrjevala je, da je plačila opravila, izvedenec dr. D. pa le teoretično predvideva, da so bila plačila poravnana s pogodbami, na katere se tožena stranka nikoli ni sklicevala, čeprav jo je sodišče k temu pozvalo. Zaslišanje direktorja tožeče stranke pa pomanjkljive dokazne oziroma trditvene podlage tožeče stranke ne more nadomestiti. Trditev tožeče stranke, da je bilo blago toženi stranki dostavljeno tudi, ko na posestvu ni bilo nobenega delavca in da so se dobavnice puščale na posestvu, tožena stranka ne sprejema in se tudi z ugotovitvami glede sistema dobave krme v 14. točki izpodbijane sodbe ne strinja. Nerazumljiv pa je tudi prvostopenjski zaključek, da je bilo toženi stranki blago po vseh 315 odpremnicah dobavljeno, saj sodišče samo ugotavlja, da iz odpremnic ni razvidna nobena povezava s pogodbenim razmerjem med pravdnima strankama, ki bi ga bilo mogoče razvrstiti po posameznih vhlevitvah. Glede na navedeno tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter »izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno v celoti zavrne, le podrejeno pa po razveljavitvi prvostopne sodbe zadevo odstopi prvostopnemu sodišču v ponovno postopanje in odločanje« pred drugega sodnika.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja tožene stranke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je argumentirano obravnavalo zgolj tiste, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja. Sodba sodišča prve stopnje ima izčrpne, razumljive ter logično preverljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Obremenjena ni niti s kršitvami določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je ob pravilni razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena med pravdnima strankama sodišče prve stopnje izhajajoč iz pravočasno zagotovljenega procesnega gradiva pravdnih strank (286. člena ZPP) ob uporabi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP pravno relevantno dejansko stanje pravilno in v celoti razjasnilo. Na tej osnovi sprejeta odločitev pa je hkrati materialnopravno pravilna, razen v pretežni meri v odločitvi o obrestnem zahtevku ter v kolikor se v II. točki izreka ugotavlja neobstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke nad višino vtoževanega zneska, kar je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe, kot je razvidna iz zgornjega izreka.

6. Med pravdnima strankama je nesporno, da sta poslovno sodelovali na osnovi krovne pogodbe z dne 22. 1. 2004 ter petnajstih pogodb o partnerskem sodelovanju za pitanje prašičev oziroma aneksov k tem pogodbam (priloga A28). Pogodbena določila so bila vselej enaka, razlikoval se je le datum sklenitve ter število toženi stranki v rejo izročenih živali. Tožeča stranka kot lastnik vhlevljenih pitancev v predmetnem postopku, začetem z vložitvijo izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine, na tej pravni podlagi uveljavlja plačilo terjatev po računih v prilogah A4 do A11. Tožena stranka kot zavezanec za plačilo po teh verodostojnih listinah pa zmotno vztraja v prepričanju, da tožeča stranka trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s tako postavljenim zahtevkom kot tudi glede poplačila v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke iz naslova plačila za opravljene storitve pitanja ni zmogla. Oziroma povedano drugače, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na procesno gradivo, ki ga tožeča stranka ni ponudila oziroma ga ni ponudila pravočasno, skladno z določbo 286. člena ZPP, pomanjkljivosti v tožbenih trditvah pa je nedovoljeno nadomestilo ob sklicevanju na v predmetnem postopku pridobljeno izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke. Tožeča stranka je že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2006, s katero je na poziv sodišča (list. št. 11) dopolnila svoje tožbene navedbe, pojasnila temelj na podlagi spornih računov vtoževanih terjatev, na osnovi predložene listinske dokumentacije, izpovedb po njej predlaganih prič ter strokovnih zaključkov izvedenca finančne stroke dr. D.D. pa je tudi po dokazni presoji (8. člen ZPP) naslovnega sodišča uspešno izkazala, da terjane zneske utemeljeno zahteva, o čemer podrobneje v nadaljevanju. Drži sicer, da se sodišče prve stopnje do podanih ugovorov prekluzije tožene stranke po 286.b členu ZPP ni posebej opredelilo, vendar je pa že ob dejstvu, da je svojo odločitev oprlo na prerekane dokaze (zaslišanje prič A.L., J.F. in J.A.), kar je po prepričanju sodišča druge stopnje pravilno storilo, mogoče sklepati, da tako podani ugovori ne morejo biti utemeljeni. V nasprotju z zatrjevanji pritožbe pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je svojo odločitev oprlo zgolj na strokovno ekspertizo izvedenca finančne stroke dr. D.D., saj je ta za razliko do izvedenca iste stroke dr. Š. Š., ki je svoje izvedensko delo sicer dvakrat dopolnil, jasno odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, svoje odgovore pa tudi logično in obširno pojasnil (8. točka izpodbijane sodbe), čemur velja le pritrditi. O pomanjkljivostih v prvostopenjski argumentaciji v zvezi s pravkar navedenim zato ni mogoče govoriti. Ali je tožeča stranka predujem za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke skladno s sklepom sodišča prve stopnje na glavni obravnavi dne 7. 6. 2011 glede na dodatni poziv k plačilu z dne 13. 7. 2011 (list. št. 77) pravočasno založila, pa za odločitev v predmetni zadevi ni merodajno. Sodišče prve stopnje pravne presoje na izvedensko mnenje dr. Š., ki ga je s sklepom z dne 2. 11. 2011 po založitvi predujma s strani tožeče stranke dne 21. 7. 2011 postavilo kot izvedenca finančne stroke, namreč ni oprlo. V tej povezavi pritožbeno zatrjevana kršitev določb pravdnega postopa iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Prav tako pa ne vzdržijo zatrjevanja pritožbe, da podlage za pritegnitev novega izvedenca finančne stroke sodišče prve stopnje ni imelo. Z ozirom, da pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti v izvedenskem mnenju dr. Š. niso bile odpravljene niti po dodatnem zaslišanju tega izvedenca na naroku za glavno obravnavo dne 13. 6. 2012 ter pisni dopolnitvi tega mnenja z dne 20. 12. 2013, njegove strokovne ekspertize pa obe pravdni nista povzeli (tožena stranka sicer v prepričanju, da izvedensko delo nedovoljeno nadomešča pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke in zato niti ne bi bilo potrebno, medtem ko je tožeča stranka tako pridobljeno izvedensko mnenje v svoji pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2014 argumentirano prerekala), je sodišče prve stopnje izhajajoč iz določbe tretjega odstavka 254. člena ZPP(1) pravilno presodilo, da je za razjasnitev pravno relevantnih okoliščin potrebno pritegniti novega izvedenca finančne stroke. Četudi pobuda pravdnih strank za pritegnitev novega izvedenca ob uporabi že zgoraj citiranega zakonskega določila ni potrebna, saj mora razpravljajoče sodišče ugotovljene pomanjkljivosti oziroma nejasnosti odpraviti po uradni dolžnosti,(2) pri čemer je izvedba dokaza vselej vezana na založitev predujma, pa v obravnavani zadevi ne gre spregledati, da sta postavitev novega izvedenca finančne stroke predlagali obe pravdni stranki. Tožena stranka je to storila že po zaslišanju izvedenca dr. Š. na naroku za glavno obravnavo dne 13. 6. 2012, tožeča stranka pa po prejemu njegove pisne dopolnitve izvedenskega mnenja s pripravljalno vlogo z dne 21. 1. 2014. Po pridobitvi novega izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke dr. D. pa je sodišče prve stopnje po načelu proste dokazne presoje, uveljavljene v pravdnem postopku, ob skrben tehtanju vsakega dokaza posebej ter v razmerju do drugih dokazov, upoštevaje pri tem uspeh celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP), pravilno zaključilo, da tožeča stranka vtoževano terjatev utemeljeno uveljavlja. Procesna kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja v okviru graje prvostopenjske dokazne presoje ter v zvezi s postavitvijo novega izvedenca finančne stroke (213. člen ZPP),(3) po obrazloženem zato ne more biti podana.

7. Tožeča stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2006 (dopolnitev tožbe) pojasnila, da se račun št. 433232 z dne 6. 12. 2004 (priloga A4) in račun št. 513940 z dne 15. 7. 2005 (priloga A8) nanaša na porabljeno krmo preko normativa iz 17. člena Pogodb o partnerskem sodelovanju v zvezi s pitanjem prašičev (v nadaljevanju sporne pogodbe oziroma sporna pogodba). Skladno s citiranim določilom se rejcu pri obračunu prizna normirana poraba 3,1 kg krmila na kilogram bruto prirasta, ki se ugotovi skladno s pogodbenimi določili. Presežek dejansko porabljene krme nad normirano se rejcu zaračuna in odbije pri plačilu obračuna storitve, medtem ko se prihranek porabljene krme rejcu pri obračunu prizna kot dodatek k vrednosti storitve. Po 18. členu sporne pogodbe pa se obračun pitanja opravi v roku 8 dni po izdobavi zadnje pošiljke pitanih prašičev, izplačilo za prirast pa se opravi v enkratnem znesku v roku 30 dni po obračunu pitanja. Med pravdnima strankama je sicer nesporno, da je tožeča stranka obračun pitanja opravila po vsaki izhlevitvi, vendar pa tožeča stranka opozarja, da je pri obračunu vselej upoštevala porabo krmila skladno z normativom, določenim v pogodbi. Končni obračun dejansko porabljenih krmil je namreč lahko opravila šele po dokončanju pitanja po vseh turnusih, saj dejanske porabe krme pri toženi stranki po posameznem turnusu pitanja ni bilo mogoče spremljati. Da je temu vzrok krmilni sistem tožene stranke, ko je iz enega krmilnega mesta pitala tako lastne prašičke iz zaključene reje kot prašičke, ki jih je dopitavala za tožečo stranko, pri čemer je tožena stranka sicer imela avtomatski krmilni sistem, vendar pa ta zaradi uničenega podzemnega kabla ni deloval, je tožeča stranka pravočasno pojasnila v svoji pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2008. Da takšna zatrjevanja držijo, pa je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo na podlagi skladnih izpovedb prič Z.A., B.G. ter direktorja tožeče stranke iz katerih izhaja, da je bilo pri toženi stranki bistveno manj silosov kot pitališč, kjer pa so bile različne kategorije živali, zraven pitancev tožeče stranke pa tudi toženi stranki lastni prašički. Tožena stranka je sicer imela računalniško krmljenje, vendar spremljanje porabe krme po posameznem hlevu, pri čemer je tožeča stranka vedno vhlevila celoten hlev na enkrat, ni bilo mogoče, saj je bil računalnik pokvarjen. Na osnovi teh izpovedb, ki so v izpodbijani sodbi tudi povzete, sodišče prve stopnje zato pravilno zaključuje, da je tožeča stranka pri sprotnih obračunih kot dejansko porabo krme upoštevala pogodbeno določeno normativo, saj zaradi krmilnega sistema tožene stranke dejanske porabe krme pred dokončnim prenehanjem pogodbenega sodelovanja med pravdnima strankama niti ni mogla ugotoviti, kar pa tožene stranke plačila preko pogodbeno dogovorjenega normativa porabljene krme ne odvezuje, kakor je vse pravilno pojasnjeno že v izpodbijani sodbi (12. točka obrazložitve). Kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker sodišče prve stopnje naj ne bi pojasnilo, zakaj tožeča stranka obračuna dejanske porabe krme ni opravljala po posamezni izhlevitvi, zato ni podana. Ne gre pa spregledati tudi, da je tožena stranka zaslišana kot stranka sama izpovedala, da podatkov o porabi krme po posameznih vhlevitah tožeči stranki nikoli ni posredovala, ravno nasprotno kot zatrjuje sedaj v pritožbi v prepričanju, da ta podatek za vsebino posla ni bil pomemben. Naslovno sodišče pa ne sledi njeni izpovedbi v nadaljevanju, da tožeča stranka teh podatkov naj ne bi zahtevala, saj je bil ravno tak način poslovanja razlog za dokončno prenehanje pogodbenega sodelovanja med pravdnima strankama, kakor je zaslišan pojasnil direktor tožeče stranke. Nenazadnje pa je tožena stranka ob zavrnitvi računa tožeče stranke št. 433232 z dne 6. 12. 2004 sama navedla, da bo morebitne prekoračitve pri porabi krme mogoče ugotoviti šele po zaključku vseh turnusov pitanja oziroma izhlevitvi vseh prašičkov (dopis tožene stranke z dne 13. 12. 2004 - priloga B4). Z ozirom, da krmilni sistem pri toženi stranki spremljanje porabe krme po posameznih turnusih pitanja ni omogočal, pa je jasno tudi, da tožeča stranka odpremnic, s katerimi izkazuje toženi stranki dobavljeno količino krme, po posameznih vhlevitvah ni mogla razmejiti (in posledično tudi svojih tožbenih trditev v tem pogledu ni mogla substancirati), kar pa kot izpostavljeno že zgoraj na njeno upravičenje do plačila preko pogodbeno dogovorjenega normativa porabljene krme ne vpliva.

8. Odpremnice v prilogah A33 oziroma B8, neoziraje na dejstvo, ali so s strani prejemnika podpisane ali ne, res ne predstavljajo verodostojne listine v smislu drugega odstavka 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), vendar pa pritožba zmotno meni, da iz tega razloga nimajo nikakršne dokazne vrednosti. Na tem mestu velja najprej izpostaviti, da je dokazno vrednotenje v pristojnosti sodišča (načelo proste dokazne presoje - 8. člen ZPP), zato v izvedenskem mnenju zavzeta stališča, ki presegajo zgolj strokovno obravnavo spornih vprašanj, na dokazno oceno razpravljajočega sodišča ne morejo vplivati. Ker pa dokazovanje pravno relevantnih dejstev v pravdnem postopku, ob tem, ko dokazna sredstva skladno z določili ZPP niso omejena zgolj na izrecno opredeljena v zakonu (z izjemo nekaterih dokaznih prepovedi), ni omejeno zgolj na (verodostojne oziroma javne) listine (v zvezi s čemer naj bo odgovorjeno tudi na pomisleke pritožbe o dokazni vrednosti saldo-kontne kartice tožeče stranke oziroma njene poslovne dokumentacije, ki jo je ocenil izvedenec finančne stroke), pa tožena stranka prezre, da je o količinah toženi stranki dobavljenih krmil, enako pa tudi o pobotnem ugovoru, sodišče prve stopnje lahko sklepalo izhajajoč iz rezultatov celotnega dokazanega postopka, ki jih je v večfaznem miselnem procesu skladno s pravili logičnega sklepanja, znanosti in stroke ter splošnega izkustva pravilno ovrednotilo, svoje dokazne zaključke pa strnilo v razumljivo, obče sprejemljivo, prepričljivo ter logično sprejemljivo argumentacijo, ki je pritožba tudi s sklicevanjem na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne zmore omajati.

9. Četudi je tožena stranka osebno podpisala le 13 od 315 odpremnic, je sodišče prve stopnje o tem, da so bile toženi strani dejansko dobavljene iz teh odpremnic izhajajoče količine krmil, pravilno sklepalo po kritičnem tehtanju tudi drugih v predmetnem postopku izvedenih dokazov. Ob tem, ko je kot kupec na posameznih odpremnicah vselej navedena tožena stranka, iz teh sicer izhaja, da je dobavitelj krme po odpremicah K. g. R., T. M. k. d.o.o.. Vendar ob tem, ko je bila skladno z določilom 13. člena spornih pogodb krmo toženi stranki dolžna zagotavljati tožeča stranka, tožena stranka pa je, čeprav je prerekala količino prejetih krmil, v svoji pripravljalni vlogi z dne 11. 1. 2001 tudi sama izrecno trdila, »da nikoli in nikdar ni navajala, da ji tožeča stranka ni izdobavila krmil,« dejstvo, da je bila tožeča stranka zaradi dobave krme v upniško - dolžniškem razmerju z drugim pravnim subjektom, na obvezo tožene stranke, da tožeči stranki poravna terjatev in naslova preko pogodbenih normativov porabljene krme skladno z določili 17. člena spornih pogodb, ne more imeti vpliva, zato za odločitev v predmetni zadevi ni relevantno. Tudi sicer pa sodišče prve stopnje to omenja na strani 9 izpodbijane sodbe, kjer je kot dobavitelj krme po odpremnicah navedeno KG R., T.M.K., d.o.o..

10. Količino toženi stranki dobavljene krme je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2008 pravočasno (na prvem naroku za glavno obravnavo dne 27. 2. 2008 je bil tožeči stranki dodeljen 15 dnevni rok, da odgovori na navedbe tožene stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2008) dokazovala s sklicevanjem na sporne odpremnice, ki jih je navedeni vlogi tudi priložila s pojasnilom, da je velika večina podpisana s strani tožene stranke osebno bodisi pri njej zaposlenih. Že v tej vlogi, torej pravočasno, pa je tožeča stranka, za primer, če tožena stranka ne bi priznala prevzema vseh krmil, predlagala tudi zaslišanje vseh voznikov, navedenih v odpremnicah, to je voznikov družbe F. d.o.o., ki so zanjo zagotavljali prevoze. Tak dokazni predlog pa je tožeča stranka po prejemu pripravljalne vloge tožene stranke z dne 22. 8. 2008, v kateri je slednja še lahko navajala nova dejstva in dokaze (na naroku za glavno obravnavo dne 4. 7. 2008 je toženi stranki dodeljen 15 dnevni rok, da se lahko pravočasno izjavi o navedbah tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2008 in tej vlogi priloženi dokumentaciji), v svoji pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2008 in z dne 31. 3. 2010 le še ponovila oziroma ga v zadnji vlogi dodatno konkretizirala z navedbo osebnih imen posameznih prič - voznikov, sicer razvidnih že iz odpremnic, na katere se je že predhodno sklicevala. V svoji pripravljalni vlogi z dne 22. 8. 2008 je tožena stranka, kljub temu, da predhodno dobave krmil s strani tožeče stranke načeloma ni prerekala, namreč navajala, da odpremnice nimajo nobene dokazne vrednosti in ne dokazujejo, da so bile količine krme iz odpremnic dobavljene na naslov tožene stranke, saj so na odpremnicah različni podpisi, ki večinoma niso podpisi tožene stranke (v zvezi s čemer je tožena stranka predlagala izvedenca grafologa), nekatere pa sploh niso podpisane. Prepričanje pritožbe, da se izpodbijana sodba opira na v smislu določbe 286. člena ZPP nepravočasno predlagane dokaze in je zato obremenjena s procesno kršitvijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato ne more vzdržati.

11. Neutemeljeno pa pritožba graja tudi prvostopenjsko dokazno vrednotenje izpovedb v postopku zaslišanih prič. Na osnovi izpovedb voznikov, ki so za tožečo stranko izvajali transport krme iz skladišča do tožene stranke (priče A.L., J.F. in J.A.) in so izčrpno in tudi v podrobnostih skladno opisali sistem dobave krme toženi stranki (po naročilu tožene stranke je bila krma v skladišču odtehtana v računalniško vodenem postopku in so jo vozniki družbe F. d.o.o. dostavili kamor je naročil skladiščnik in je bilo navedeno tudi v odpremnici. Pri prevzemu krme so bili velikokrat prisotni delavci tožene stranke, včasih tožena stranka sama ali njen oče, včasih pa je bilo s skladiščnikom dogovorjeno tudi, da na farmi ne bo nikogar in naj tovornjak izpraznijo v določen silos. Odpremnico je ponavadi podpisal nekdo od zaposlenih ali tožena stranka oziroma njen oče, če pa ni bilo nikogar, so odpremnico skladiščniku vrnili nepodpisano, en izvod pa pustili v pisarni tožene stranke, kot je bilo dogovorjeno), kar so v svojih izpovedbah skladno potrdili tudi direktor tožeče stranke ter priči B.G. in Z.A., obe zaposleni pri tožeči stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bilo toženi stranki dobavljeno toliko krme kot izhaja iz spornih odpremnic. Pravkar navedeno vse podrobneje izhaja iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo naslovno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti povzema. Ob tem pa dodaja, da zgolj dejstvo, da so zgoraj imenovane priče v delovnem razmerju pri tožeči stranki oziroma pri družbi, ki s tožečo stranko poslovno sodeluje (družba F. d.o.o.), ob tem, ko drugih okoliščin, na osnovi katerih bi podvomilo v verodostojnost spornih izpovedb, naslovno sodišče ne najde in jih tudi pritožba ne zatrjuje, ni razlog, zaradi katerega izpovedbam teh prič ne bi bilo moč pokloniti vere. Ravno nasprotno so prav te priče tiste, ki so seznanjene s pravno relevantnimi okoliščinami spornega poslovnega razmerja. Ker so o teh okoliščinah prepričljivo izpovedale, ob tem, ko tožena stranka v zvezi z (ne)dobavo krmil zaslišanja pri njej zaposlenih delavcev, čeprav bi to lahko storila, ni predlagala, sama pa si je v svojih zatrjevanjih prihajala v nasprotja (po eni strani tožena stranka sama priznava, da je prašiče pitala s krmili tožeče stranke, po drugi strani pa prereka dokazno vrednost odpremnic in navaja, da bi lahko šoferji krmilo vozili kamorkoli), je sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih imelo podlago, da s stopnjo prepričanja kot zahtevanim dokaznim standardom v pravdnem postopku zaključi, da je tožena stranka krmila v obsegu, kot izhaja iz 315 spornih odpremnic (2.877.990 kg), tudi dejansko prejela. Tak zaključek pa nenazadnje narekujejo že pravila logičnega sklepanja, saj je ob tem, ko tožena stranka v teku predmetnega postopka ni zatrjevala, da bi krmila za pitanje prašičkov tožeče stranke zagotavljala sama v lastni režiji in z lastnimi sredstvi, nesporno pa je, da so bili prašički po posamezni izhlevitvi dopitani do v pogodbi dogovorjene teže, mogoče sklepati le, da je krmila potrebna za ugotovitev prirasta po zaključku pogodbenega sodelovanja pravdnih strank v skupni masi 957.920 kilogramov, ki ga tožena stranka ne prereka, v celoti zagotovila tožeča stranka. Pravilno pa sodišče prve stopnje izpostavlja tudi, da tožena stranka prejem krmil v skladu s pogodbeno določenim normativom (2.235.534,40 kg), četudi prejem krmil na osnovi spornih 315 odpremnic, z izjemo tistih, ki jih je sama podpisala (dobava 77.580 kg krmila), prereka, vendar priznava. Na porabi krmila v tem obsegu namreč temeljilo posamezni obračuni pitanja tožeče stranke, ki pa jih tožena stranka, z ozirom, da je na tej osnovi tožeči stranki izstavila račune za plačilo njenih storitev, sprejema. Presežek nad s pogodbenim normativom določeno porabo krmil (2.235.534,40 kg) tako znaša 642.455,60 kg, za kar je tožena stranka, upoštevaje, da sodišče odloča zgolj v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP), dolžna tožeči stranki po računih št. 43323 z dne 6. 12. 2004 in št. 531940 z dne 15. 7. 2005 plačati skupaj 49.834,82 EUR, četudi bi tožeča stranka skladno z izračunom izvedenca dr. D iz tega naslova lahko terjala višji znesek (151.286,58 EUR).

12. Iz izvedenskega mnenja dr. D izhaja, da je tožena stranka od tožeče stranke v okviru partnerskega pitanja prejela skupaj 10.719 prašičkov v skupni masi 302.162 kg, v zakol pa je oddala 9.658 živali v skupni masi 957.920 kg. Med rejo je poginilo 894 žival, kar skladno z določili spornih pogodb, ko ni zatrjevano, da je do pogina prišlo po krivdi rejca (12. člen spornih pogodb), bremeni lastnika živali (tožečo stranko), medtem ko 167 živali predstavlja nepojasnjen primanjkljaj (t. i. škart pitanci). Skladno z 19. členom spornih pogodb je lastniku živali v primeru odtujitve ali manjka živali rejec dolžan povrniti škodo in plačati pogodbeno kazen, pri čemer se škoda ugotovi z zmnožkom števila manjkajočih živali in zadnje znane tržne cene pitanca, dodatno pa se zaračunajo penali v vrednosti 40 % nastale škode. Terjatev iz tega naslova tožeča stranka uveljavlja na podlagi računa št. 433169 z dne 1. 12. 2004 (za 53 škart pitancev), računa št. 433577 z dne 29. 12. 2004 (za 45 pitancev ekonomske prodaje) ter računa št. 530029 z dne 7. 1. 2005 (za 9 škart pitancev) v skupni višini 4.015,16 EUR, kakor je pojasnila že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2006. Z ozirom, da je tožeča stranka v povezavi s tako izstavljenimi računi pravočasno (286. člen ZPP) predložila odpremnice (priloga A17, A18 in A19), kjer je kot kupec pitancev navedena tožena stranka, slednja pa ni zanikala, da je takih pitancev dejansko nekaj bilo, ni pa izkazala, da so bili obračunani že po posamezni pogodbi glede pitanja prašičev (zatrjevanja tožene stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2008), tega pa po pregledu poslovne dokumentacije tožeče stranke ne ugotavlja niti izvedenec dr. D v svojem mnenju, tožeča stranka plačilo po že zgoraj navedenih računih za skupno 107 pitancev utemeljeno uveljavlja. Tudi izvedenec dr. D namreč sklepa, da na osnovi zgornjih računov tožeča stranka deloma zapira svojo terjatev zaradi manjkajočih 167 živali, ki bi jo skladno z določili 19. člena spornih pogodb lahko obračunala tudi v višjem znesku.

13. Na podlagi računov št. 532677 (priloga A9), št. 532678 (priloga A10) in št. 532679 (priloga A11), vsi z dne 28. 9. 2005, tožeča stranka uveljavlja terjatve, ki jih je v razmerju do tožene stranke pridobila s cesijo v skupni višini 373,18 EUR. Z ozirom, da je tožeča stranka predložila pogodbe o odstopu terjatev (priloga A21, A22 in A23) iz katerih izhaja, da so bile terjatve prvotnih upnikov tožene stranke prenesene nanjo v višini kot izhajajo iz zgoraj navedenih računov, prvostopenjska odločitev v tem obsegu pa ni predmet pritožbenega prerekanja, ob uradnem preizkusu zadeve pa vzdrži kot materialnopravno pravilna (sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da je bil prenos spornih terjatev, kljub dejstvu, da je bila tožena stranka o cesiji obveščena šele z vročitvijo sklepa o izvršbi, veljavno opravljen, saj privolitev dolžnika za tak pravni posel skladno s prvim odstavkom 419. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ ni potrebna, tožena stranka pa ni ne zatrjevala ne izkazala, da je te terjatve predhodno poravnala že izvirnim upnikom, kar bi do obvestitve o cesiji skladno z drugim odstavkom 419. člena OZ še lahko veljavno storila), sodišče druge stopnje zato lahko zaključi le, da tožeča stranka terjatev v višini 54.223,15 EUR utemeljeno uveljavlja. Zavrniti je namreč potrebno tudi ugovor zastaranja, ki ga je postavila tožena stranka. Ob dejstvu, da so vse sporne terjatev zapadle v plačilo leta 2004 in 2005, se namreč pokaže, da ob vložitvi predloga za izvršbo dne 13. 1. 2006, s čemer je bilo zastaranje pretrgano (365. člena OZ), tudi tri letni zastaralni rok, v 349. členu OZ določen za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb, ni mogel poteči. 13. Tožena stranka je v predmetnem postopku za primer, ko bi sodišče presodilo, da je terjatev tožeče stranke utemeljena, kar je sodišče prve stopnje po zgoraj obrazloženem pravilno storilo, v pobot uveljavljala svojo nasprotno terjatev iz naslova plačila za opravljene storitve pitanja skladno s spornimi pogodbami (eventualno pobotanje) v skupni višini 79.363,61 EUR. Da je terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz tega naslova za vse opravljene turnuse pitanja znašala skupno (najmanj) toliko, kot navedeno zgoraj, med pravdnima strankama niti ni sporno, saj je tožena stranka storitve pitanja zaračunala na podlagi obračunov, ki jih je po posamezni izhlevitvi pripravila tožeča stranka (priloga A32) in za toženo stranko niso sporni, saj jih v svojem obračunu v prilogi B6 tudi sama povzema. Z ozirom, da se je tožena stranka sklicevala na negativno dejstvo, je bilo breme dokazovanja, da ji je bila v pobot uveljavljana terjatev že poravnana, sicer na tožeči stranki, vendar pa je zmotno pritožbeno naziranje, da tožeča stranka plačila te terjatve ni uspela izkazati. Z ozirom, da je tožena stranka pobotni ugovor postavila šele na naroku za glavno obravnavo dne 7. 6. 2011 (v ugovoru zoper sklep o izvršbi je navajala zgolj, da bo vložila nasprotno izvršbo oziroma tožbo, česar ni storila), je tožeča stranka, ki je že na tem naroku tako postavljen pobotni ugovor v celoti prerekala, v skladu s sklepom prvostopenjskega sodišča s pripravljalno vlogo z dne 16. 6. 2011 pravočasno predložila relevantno poslovno dokumentacijo, svoja zatrjevanja o poplačilu v pobot postavljene terjatve pa je tudi v zadostni meri substancirala. Z ozirom, da je zatrjevala, da ji je v času poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama tožena stranka izstavila račune za 156.035,73 EUR, kar je tožeča stranka toženi stranki izhajajoč iz kartice dobavitelja v celoti poravnala, plačila pa so bila izvršena z različnimi tehnikami, in sicer bodisi z dejanskim nakazilom na račun tožene stranke bodisi s kompenzacijami ali celo asignacijami, v povezavi s čemer se je sklicevala na obširno poslovno dokumentacijo (A35, A36 in A37), ki jo je priložila, da jo oceni izvedenec finančne stroke, namreč ni mogoče zastopati stališča, da je izvedenec dr. D strokovne zaključke v svoji ekspertizi, na katere se opira izpodbijana sodba, sprejel brez ustrezne trditvene podlage. Procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v tej povezavi zatrjuje pritožba, zato ne more biti podana.

15. Pravilno pa je sodišče prve stopnje presodilo tudi, da pobotni ugovor tožene stranke ni utemeljen. Ob tem, ko izvedenec finančne stroke dr. D s prikazom v tabeli 5 na strani 8 svojega mnenja natančno prikazuje, kdaj in s kakšnim načinom plačila so ugasnile terjatve tožene stranke iz naslova opravljenih storitev pitanja in katere poslovne listine to izkazujejo, na osnovi česar prepričljivo zaključuje, da tožeča stranka iz tega naslova toženi stranki ničesar več ne dolguje (stran 9 izvedenskega mnenja), tožena stranka pa v pritožbi kljub prejemu izvoda vse poslovne dokumentacije zgolj pavšalno zatrjuje, da nekaterih asignacijskih pogodb oziroma kompenzacij ni podpisala, pa velja pobotni ugovor zavrniti že zato, ker terjatve, ugotovitev obstoja katere tožena stranka s tako postavljenim ugovorom uveljavlja, z ozirom na neskladna zatrjevanja tožene stranke o njeni višini niti ni mogoče preizkusiti (vprašanje sklepčnosti). V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka namreč sprva zatrjevala, da ji tožena stranka za storitve pitanja od dolžnih 20.000.000,00 takratnih SIT dolguje še 11.000.000,00 SIT, v pripravljalni vlogi z dne 22. 8. 2008 pa nato navajala, da ji je tožeča stranka že izvršila plačilo po obračunih prirasta z dne 1. 4. 2005, 10. 3. 2005, 28. 2. 2005, 30. 1. 2005, 6. 11. 2004, 5. 11. 2004, 18. 10. 2004, 4. 10. 2004, 23. 7. 2004, 12. 7. 2004 in 2. 7. 2004, kjer je ugotavljala pozitivno stanje v korist tožene stranke. Na nakazila tožeče stranke po opravljenih obračunih v njeno korist se je tožena stranka sklicevala tudi v svojih pripravljalnih vlogah z dne 21. 2. 2011 ter z dne 11. 3. 2011, zaslišana kot stranka pa je izpovedala, da ji je tožeča stranka do dvanajste vhlevitve poravnala vse račune, ki jih je tožena stranka izdala. Ob podaji pobotnega ugovora na glavni obravnavi dne 7. 6. 2011 je navajala, da ji tožeča stranka v pobot uveljavljanega zneska ni poplačala v celoti (ni pa navedla, v kakšnem obsegu je že bila poplačana), v nadaljevanju postopka, in sicer v pripravljalnih vlogah z dne 11. 10. 2013 in z dne 13. 11. 2013, pa je nato neskladno zatrjevala, da ji tožeča stranka za storitve pitanja ni plačala ničesar. Izhajajoč iz zgoraj povzete trditvene (ter dokazne) podlage tožene stranke obstoja v pobot uveljavljane terjatve v znesku 79.363,61 EUR namreč ni mogoče utemeljiti. Ker pa se funkcija pobotnega ugovora kaže v tem, da tožena stranka doseže zavrnitev tožbenega zahtevka in mora sodišče nasprotno terjatev zato obravnavati le do višine vtoževane terjatve, pa je tudi o (ne)obstoju v pobot uveljavljane terjatve v izreku sodbe dopustno odločati zgolj v tej višini. Presežek nad s tožbo zahtevano terjatvijo bi tožena stranka namreč morala uveljavljati z nasprotno tožbo, česar pa ni storila. Z ozirom, da je v pravdnem postopku dopustno odločati le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v II. točki izreka v interesu tožene stranke spremenilo tako, da se ugotovi neobstoj v pobot uveljavljane terjatve le do višine 54.223,15 EUR, ki jih tožeča stranka terja s tožbo.

16. Ob tem, ko po vsem obrazloženem tožena stranka plačilu zgoraj navedenega zneska glavnice tudi s pobotnim ugovorom ne more uspešno nasprotovati, pa utemeljeno graja z izpodbijano sodbo priznan tek zakonskih zamudnim obresti. Drži namreč, da dolžniška zamuda pred vročitvijo spornih računov toženi stranki, ker je bila slednja šele ob tej seznanjena z obsegom svojih obveznosti, ni mogla nastopiti (299. člen OZ). Račun št. 43323 z dne 6. 12. 2004 (priloga A4) v znesku 29.218,98 EUR je bil toženi stranki nesporno vročen in ga je z dopisom z dne 13. 12. 2004 (priloga B4) tudi zavrnila, medtem ko pritožba pravilno izpostavlja, da tožeča stranka tudi po ugovoru tožene stranke v tej smeri ni ne zatrjevala ne izkazala, da so bili tudi preostali računi, na osnovi katerih v predmetnem postopku terja plačilo, toženi stranki že predhodno vročeni. Od zneskov glavnic, plačilo katerih tožeča stranka uveljavlja po teh računih (priloga A5 do A11), zakonske zamudne obresti zato lahko tečejo šele od 19. 1. 2006, to je od naslednjega dne po dnevu, ko je bil toženi stranki vročen sklep o izvršbi skupaj s prilogami (vročilnica pripeta list. št. 6), do plačila, kar je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe v odločitvi o obrestnem zahtevku, kakor podrobneje izhaja iz I. točke zgornjega izreka.

17. Glede na vse obrazloženo, ob tem, ko sprememba izpodbijane sodbe zgolj glede teka zakonskih zamudnih obresti ter v odločitvi o pobotnem ugovoru na prvostopenjsko stroškovno odločitev ne vpliva, saj ostaja tudi po tej pravdni uspeh pravdnih strank nespremenjen, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo, v preostalem jo je kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP) in sprejelo odločitev kot izhaja iz zgornjega izreka.

18. Z ozirom, da tožena stranka kljub delnem uspehu s pritožbo iz razlogov pojasnjenih že zgoraj ne beleži pritožbenega uspeha, ki bi jo upravičeval do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, te skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim ter drugim odstavkom 165. člena ZPP krije sama. Stroške odgovora na pritožbo pa sama krije tudi tožeča stranka, saj njena izvajanja v njem niso bistveno pripomogla k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Tretji odstavek 254. člena ZPP: »Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev.« Op. št. (2) : J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Založba uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 500 (Ker je faza dokazovanja v pristojnosti sodišča, za dodatna zaslišanja ali za ponovitev dokazovanja z istimi izvedenci ali z drugimi izvedenci, ni potrebna pobuda strank. Če sodišče ugotovi, da je izvid nejasen, nepopoln ali pa sam v seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti po uradni dolžnosti odpraviti. Tudi če stranke to posebej zahtevajo, je to le opozorilo sodišču, naj stori, kar bi že tako moralo storiti.) Op. št. (3) : 213. člen ZPP: »(1) Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. (2) O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče.«