Jedro

Sodišče prve stopnje z opisom obdolžencu očitanega dejanja pod točko II. izreka izpodbijane sodbe ni v celoti sledilo spremenjenemu obtožnemu predlogu, vendar je v pravno relevantnem delu opisa s spremenjenim opisom obdolžencu v korist zgolj zmanjšalo kriminalno količino. Glede na to, da je poseg sodišča prve stopnje v izrek obdolžencu očitanega dejanja po obtožnem predlogu izrazito obdolžencu v korist, po presoji pritožbenega sodišča ne gre za prekoračitev obtožbe in s tem zagrešeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega T.P. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi T.P. je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki jo bo v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo, v I. točki izreka, na podlagi 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zoper obdolžena L.H. in P.H. zavrnilo obtožbo, da naj bi storila kaznivo dejanje nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena KZ-1 ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženih ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika v tem delu obremenijo proračun. V II. točki izreka je razsodilo, da je obdolženi T.P. kriv kaznivega dejanja grožnje iz prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 135. člena KZ-1 in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem odstavku 135. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovanko M.P. je s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo je pritožbo vložila zagovornica obdolženega T.P., kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in skladno s pritožbenimi navedbami izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca oprosti dejanja iz obtožnega predloga, kot tudi stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Temeljni očitek obdolženčeve zagovornice je, da sodišče prve stopnje ni sledilo obtožnemu predlogu in je obdolženega spoznalo za krivega drugega kaznivega dejanja, in sicer dejanja, ki sodi v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine, za razliko od v obtožnem predlogu vsebovanega kaznivega dejanja katerega objekt varstva je javni red in mir. Gre torej za očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo, saj je poseglo v opis dejanja iz obtožnega predloga in ga spremenilo v drugo dejanje, zaradi česar v obravnavanem primeru ni več objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Zaradi tega je bila po mnenju zagovornice pritožniku onemogočena obramba pred očitkom, da je storil kaznivo dejanje, ki sodi v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine.

Strinjati se je treba, da je objekt varstva glede na ureditev v zakonu različen. Med tem ko sodi kaznivo dejanje grožnje med kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine, sodi kaznivo dejanje nasilništva med kazniva dejanja zoper javni red in mir. Vendar to ne zadostuje za utemeljenost pritožbenega očitka. V skladu z določbo drugega odstavka 354. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja. Po prvem odstavku 28. člena Ustave RS nihče ne sme biti kaznovan za dejanje za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Navedena ustavna določba je povzeta v določbi 2. člena KZ-1. Zagovornica ne trdi, da v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja manjka kateri od zakonskih znakov kaznivega dejanja glede katerega je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega temveč zatrjuje prekoračitev obtožbe, ob čemer zagovornica sama priznava, da je pravna opredelitev dejanja, ki jo je sprejelo sodišče, glede na predpisano kazen obdolžencu v korist. Meni le, da je sodišče do nje prišlo potem, ko je prekomerno poseglo v opis dejanja in ga spremenilo v povsem drugo kaznivo dejanje, s čimer da je prekršilo tudi načelo akuzatornosti. Slednje pa ni res. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov (list št. 130 spisa), je državna tožilka na glavni obravnavi dne 20. novembra 2014 umaknila obtožni predlog v delu, ki se nanaša na osebi L.H. in P.H., medtem ko je glede obdolženega T.P. obtožni predlog spremenila v očitek, „da je z drugim grdo ravnal, ga pretepal, ga spravljal v podrejen položaj, pri tem pa lahko telesno poškodoval, - s tem da je dne 27. novembra 2012 med 0.30 uro in 01.00 uro na dvorišču stanovanjske hiše M.P. porinil z zadnje strani, tako da je padla, pri tem na tla in jo nato s silo svojega telesa držal na tleh, da se ni mogla premakniti in si pomagati tudi glede na njeno fizično konstrukcijo, pri tem pa jo je tudi stiskal za vrat in je navedena pri tem zaradi ležanja na tleh in stiskanja pridobila hematom na prstu leve roke, udarnino na desnem kolenu in udarnino na desni rami, zaradi česar je bila nezmožna začasno za vsakršno delo, bila pa je tudi prestrašena in vznemirjena. S tem je storil kaznivo dejanje nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena KZ-1.“ Obdolženec je na navedeno spremembo obtožnega predloga izjavil, „da je spremembo obtožnega predloga razumel, v zvezi s spremembo obtožnega predloga nima pripomb in ne potrebuje dodatnega roka za pripravo obrambe.“ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z opisom obdolžencu očitanega dejanja pod točko II. izreka izpodbijane sodbe ni v celoti sledilo spremenjenemu obtožnemu predlogu, vendar je v pravno relevantnem delu opisa s spremenjenim opisom obdolžencu v korist zgolj zmanjšalo kriminalno količino, saj se obdolžencu očita grdo ravnanje, nič več pa pretepanje, spravljanje v podrejen položaj in povzročitev lahke telesne poškodbe zaradi katere naj bi bila oškodovanka nezmožna začasno za vsakršno delo. V preostalem je ostal opis dejanja ob izpuščenih nebistvenih delih besedila, za katere je sodišče prve stopnje ocenilo, da so nepotrebni, kot npr. „z zadnje strani“, „pri tem“, „tudi“, „in je navedena pri tem zaradi ležanja na tleh in stiskanja pridobila hematom“ ter stilskih popravkov, nespremenjen.

Kot je zapisal mag. Štefan Horvat (sklicujoč se na delo Dušana Požarja, Osnove kazenskega procesnega prava) v delu „Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (GV Založba, Ljubljana 2004, stran 732, peti odstavek) sme po prevladujočem stališču procesne teorije sodišče spremeniti opis kaznivega dejanja iz obtožbe v bistvenih delih le, če je to v obtoženčevo korist, pri tem pa ne sme dejanje, ki je predmet obtožbe, spremeniti v neko popolnoma drugo kaznivo dejanje. V obravnavani zadevi je v sodbi obdolžencu očitano kaznivo dejanje še vedno isto dejanje, odvzete so mu bile zgolj nekatere sestavine, ne da bi s tem sodišče prve stopnje poseglo v bistvo obdolžencu očitanega dejanja in je zato očitek, da takšna sodba predstavlja kršitev obdolženčeve pravice do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave RS, ali da gre za sodbo presenečenja, neutemeljen. Glede na to, da je poseg sodišča prve stopnje v izrek obdolžencu očitanega dejanja po obtožnem predlogu izrazito obdolžencu v korist, kot je bilo že prej opisano, po presoji pritožbenega sodišča ne gre za prekoračitev obtožbe in s tem zagrešeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot meni obdolženčeva zagovornica. Ob tem je brez potrebne teže tudi spraševanje obdolženčeve zagovornice, zakaj sodišče že ob predlogu tožilstva za izdajo odločbe s kaznovalnim nalogom ni ravnalo po 445.b členu ZKP. Zagovornice je spregledala, da je bil v začetni fazi očitek v obtožnem predlogu usmerjen zoper tri obdolžence, pa tudi dokazni postopek še ni bil izveden.

Neutemeljen je tudi očitek zagovornice, da prestrašenost in vznemirjenost nista določeni kot posledici niti v enem od obeh kaznivih dejanj glede na njune zakonske opise. Glede na določbo prvega odstavka 135. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje grožnje, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Obdolžencu se očita, da je imel z grdim ravnanjem namen oškodovanko vznemiriti in ji resno zagroziti z napadom na njeno življenje ali telo, kar je z (v nadaljevanju) opisanem konkretnem ravnanjem tudi dosegel in sicer tako prestrašenost kot tudi vznemirjenost. Sodišče prve stopnje dejstev, ki so ključna za ugotavljanje elementov kaznivega dejanja, ni „kar dodalo“, kot meni zagovornica. Da je obdolženi z grdim ravnanjem pri oškodovanki povzročil prestrašenost in vznemirjenost izhaja iz opisa spremenjenega obtožnega predloga (list št. 130 spisa). Gre za konkretne posledice, ki jih kot abstraktni zakonski znak tega kaznivega dejanja vsebuje tudi določba prvega odstavka 135. člena KZ-1, kot je bilo že povedano. Zato z navedbo abstraktnega zakonskega znaka tega kaznivega dejanja, ki je vsebovan tudi v konkretnem opisu kaznivega dejanja sodišče prve stopnje ni nedovoljeno poseglo v obtožni predlog državnega tožilstva.

Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve ugotavljajo tudi subjektivni element pri obdolžencu. Kot je ugotovilo, je obdolženi storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom. S takšno presojo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Zato očitek obdolženčeve zagovornice, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo subjektivnega elementa pri pritožniku, ni utemeljen in tudi ni zagrešena kršitev prvega odstavka 373. člena v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ZKP niti kršitev iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, svojo odločitev pa tudi skrbno obrazložilo, tako da sodbe sodišča prve stopnje pritožba obdolženčeve zagovornice ni mogla omajati.

V skladu s 386. členom ZKP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu svojo odločitev primerno obrazložilo (točka 14 obrazložitve) in upoštevajoč vse okoliščine utemeljeno obdolžencu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta.

Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in ob ugotovitvi, da v postopku ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je moralo paziti sodišče po uradni dolžnosti v smislu določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP kot stroške pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse, ki jo bo v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.