Jedro

Če tožnik na podlagi koncesijskega razmerja za izkoriščanje gozdov v državni lasti kot prvi prodajalec prodaja les in lesne gozdne sortimente, pridobljene iz gozdov v državni lasti, je zavezan za plačilo davka od prometa proizvodov po tarifni številki 2 Tarife davka od prometa proizvodov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 485/99-8 z dne 29.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 10.2.1999. Z njo je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada K. z dne 15.7.1998, s katero ji je bilo naloženo plačilo davka od prometa proizvodov po tarifni številki 3 Tarife davka od prometa proizvodov po stopnji 5 % v višini 209.401,85 SIT in plačilo davka od prometa proizvodov po tarifni številki 2 Tarife davka od prometa proizvodov po stopnji 10 % v višini 31.492.006,20 SIT. Po presoji tožene je tožeča stranka zavezana za plačilo davka od prometa proizvodov od lesa na panju, ki ga je kupovala od fizičnih oseb po tarifni številki 3 Tarife davka od prometa proizvodov po stopnji 5 % ter od prve prodaje lesa in lesnih gozdnih sortimentov, pridobljenih iz gozdov v državni lasti, po tarifni številki 2 Tarife davka od prometa proizvodov po stopnji 10 %.

Sodišče prve stopnje se z navedeno presojo tožene stranke strinja. V razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da je bil z Zakonom o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93, v nadaljevanju ZSKZ) ustanovljen Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad), ki (v imenu in za račun Republike Slovenije) gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije (1. in 3. odstavek 2. člena). Gospodarjenje obsega tudi dajanje kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v zakup oziroma dodeljevanje koncesij (2. alinea 4. člena). Dosedanjim upravljalcem podržavljenih gozdov je bila zagotovljena nadaljna uporaba in upravljanje gozdov do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe v skladu z zakonom (1. odstavek 17. člena). Določen je bil rok za sklenitev ustreznih pogodb do 30.6.1996 (2. odstavek 17. člena), za gozdove, praviloma koncesijskih, s smiselno uporabo Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, v nadaljevanju ZVO). Če pogodba ni bila sklenjena v roku, se šteje, da je pogodbeno razmerje nastalo po samem zakonu, o nerešenih vprašanjih pa odloči sodišče v nepravdnem postopku (6. odstavek 17. člena). Uredba o koncesiji za izkoriščanje gozdov v lasti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 34/96, v nadaljevanju Uredba), ki je bila kot koncesijski akt sprejeta na podlagi 23. člena ZVO definira pojem "izkoriščanja gozdov" (2. odstavek 1. člena). Ta zajema sečnjo, spravilo lesa, prodajo gozdnih lesnih sortimentov, opravljanje varstvenih in gojitvenih del, ter vseh drugih del, ki so potrebna za zagotavljanje socialnih in ekoloških funkcij gozdov, ter gradnjo in vzdrževanje gozdne infrastrukture.

Tožeča stranka s Skladom do 30.6.1996 ni sklenila koncesijske pogodbe o izkoriščanju gozdov v državni lasti. Zato je po presoji sodišča prve stopnje pravilna ugotovitev tožene stranke, da je tožeča stranka v letu 1997 opravljala dejavnost izkoriščanja gozdov v državni lasti na podlagi koncesijskega razmerja, ki je nastalo po samem zakonu. To med drugim obsega sečnjo, spravilo lesa in prodajo lesnih sortimentov. Z vzpostavitvijo koncesijskega razmerja je tožeča stranka pridobila pravico opravljati prodajo lesnih sortimentov, pravica do prodaje lesa na panju pa je ostala v upravičenju države oziroma Sklada. Sklad je tožeči stranki z računom, na podlagi 1. odstavka 9. člena Uredbe zaračunal tudi akontacijo odškodnine za koncesijo za leto 1997. Davek od prometa proizvodov se plačuje od vsakega prometa proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo, to pa je vsaka prodaja proizvodov, če zakon drugače ne določa (4. in 5. člen Zakona o prometnem davku, Uradni list RS, št. 4/92 v nadaljevanju ZPD). Les in lesni gozdni sortimenti se ne štejejo za repromaterial, kar pomeni, da se promet z njimi po določbah ZPD šteje za promet s končnim potrošnikom in pogojne davčne oprostitve v prometu s temi proizvodi ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 12. člena ZPD). Zavezanec za davek od prometa proizvodov je pravna oseba, zasebnik ali fizična oseba, ki proda proizvod končnemu potrošniku; davčni zavezanec je torej prodajalec (13. člen ZPD). Prodajalec, ki prodaja les in gozdne lesne sortimente je zavezan k plačilu davka od prometa proizvodov po tarifni številki 2 Tarife davka od prometa proizvodov po stopnji 10%. Zato je glede na navedene določbe ZPD pravilna odločitev davčnih organov, da je zavezanec za obračun in plačilo davka od prometa lesnih sortimentov iz gozdov v državni lasti koncesionar na podlagi koncesije za izkoriščanje gozdov, torej tožeča stranka.

Zavezanec za obračun in plačilo davka od prometa proizvodov je tudi pravna oseba ali zasebnik, ki neposredno od fizične osebe kupi proizvod, razen za promet iz 9. člena ZPD (7. odstavek 14. člena ZPD). Zato je pravilna odločitev davčnih organov, da je tožeča stranka zavezana tudi za plačilo navedenega davka po tarifni številki 3 Tarife davka od prometa proizvodov po stopnji 5 % od nakupa lesa na panju, ki ga je kupovala neposredno od fizičnih oseb.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da Sklad in tožeča stranka nista sklenila pogodbe, zaradi česar je koncesijsko razmerje za izkoriščanje gozdov v državni lasti nastalo po samem zakonu in s tem tudi pravna podlaga za obračun odškodnine za vzpostavljeno koncesijo. Tožeča stranka in Sklad sta sklenila dodatek k pogodbi za leto 1996. Z njim se je Sklad zavezal tožeči stranki prodati vse za sečnjo označeno drevje kot les na panju po dogovorjeni fiksni ceni. Predmet prodajne pogodbe je prodaja lesa in ne prodaja pravice za izkoriščanje gozdov. Ker je bila prodajna pogodba sklenjena, koncesijsko razmerje za izkoriščanje gozdov v državni lasti ni moglo nastati. Tudi z računom tožeči stranki dejansko ni bila zaračunana akontacija odškodnine za podeljeno koncesijo, temveč le davek od prometa proizvodov po 5 % stopnji tarifne številke 3 Tarife davka od prometa proizvodov.

Tudi če je v obravnavani zadevi prišlo do vzpostavitve koncesijskega razmerja za izkoriščanje gozdov v državni lasti na podlagi zakona, koncesionar samo zaradi tega še ni zavezanec za obračun in plačilo davka od prometa proizvodov. Z spremenjeno pravno ureditvijo na enem področju namreč ni mogoče poseči v opredelitev davčnega zavezanca in tudi ne v višino njegove obveznosti na drugem področju. Če bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, bi se davčna osnova za promet lesa in gozdnih lesnih sortimentov iz državnih gozdov, glede na les iz gozdov v zasebni lasti, povečala za višino odškodnine za koncesijo. To bi pomenilo bistveno povečanje cene lesa iz gozdov v državni lasti glede na ceno lesa iz gozdov v zasebni lasti, kar pa nedvomno ni bil namen zakonodajalca.

Sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Predlaga razveljavitev oziroma spremembo izpodbijane sodbe.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, da Sklad in tožeča stranka do 30.6.1996 nista sklenila koncesijske pogodbe za izkoriščanje gozdov v državni lasti. Ker koncesijska pogodba do izteka navedenega roka ni bila sklenjena, je koncesijsko razmerje nastalo po samem zakonu, za rešitev nerešenih vprašanj iz tega razmerja pa je pristojno sodišče v nepravdnem postopku (6. odstavek 17. člena ZSKZ). Vsebino koncesijskega razmerja v takem primeru določa Uredba, ki kot koncesijski akt definira pojem "izkoriščanja gozda". Ta med drugim obsega prodajo lesnih gozdnih sortimentov, ne pa tudi prodaje lesa na panju (2. odstavek 1. člena Uredbe). Zato je pravilna ugotovitev davčnih organov, ki ji pritrjuje tudi sodišče prve stopnje, da je tožeča stranka z vzpostavitvijo koncesijskega razmerja za izkoriščanje gozdov, pridobila upravičenje opravljati prodajo lesnih gozdnih sortimentov. Kot prvi prodajalec navedenih proizvodov pa je zavezana za obračun in plačilo davka od prometa proizvodov (4. člen, 2. odstavek 12. člena in 13. člen ZPD). Zato je glede na navedeno, sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožeča stranka zavezana za plačilo davka od prometa proizvodov od prodaje lesnih gozdnih sortimentov.

Na drugačno odločitev v zadevi ne vplivajo v pritožbi uveljavljeni ugovori.

Z prodajno pogodbo oziroma dodatkom za leto 1996 sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo Sklad tožeči stranki prodal vse za sečnjo označeno drevje kot les na panju. Gre za prodajo lesa, ki je ostala v pristojnosti Sklada in jo koncesijsko razmerje oziroma koncesijska pogodba ne obsega. Zato sklenitev obravnavane pogodbe ne vpliva na obstoj oziroma vspostavitev koncesijskega razmerja za izkoriščanje gozdov.

Z računom z dne 30.12.1997 je Sklad tožeči stranki zaračunal akontacijo odškodnine za koncesijo za leto 1997 v minimalni vrednosti, določeni z Uredbo. Pravna podlaga za njegovo izdajo je 9. člen Uredbe. Dejstvo, da je Sklad zaračunal 5 % davek od prometa proizvodov, namesto od prometa storitev na odločitev v obravnavani zadevi nima vpliva, saj ni predmet tega upravnega spora. Zato sodišče zavrača ugovor, da z navedenim računom ni bila zaračunana akontacija odškodnine za koncesijo.

Izvajalske gozdarske organizacije, kamor se uvršča tudi tožeča stranka, nimajo lastninskih upravičenj nad gozdovi v državni lasti. Gozdove v državni lasti izkoriščajo na pogodbeni podlagi ali na podlagi koncesijskega razmerja, vzpostavljenega po samem zakonu. Če pri izvrševanju koncesijskega razmerja kot koncesionar prodajajo les in lesne gozdne sortimente, so, ob upoštevanju že navedenih določb ZPD, zavezanci za obračun in plačilo davka od prometa proizvodov.

Dejansko stanje je bilo v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. Zato dejstvo, da je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, ki niti zahtevana ni bila, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Ker, glede na navedeno, niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo, v skladu z določbo 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.