Jedro

Če so obveznosti plačila za opravljene storitve zapadle pred nastopom pravnih posledic pripojitve, tedaj pripojitev ne more povzročiti prenehanja davčnih obveznosti. Dospele obveznosti nasproti drugim, tudi davčne obveznosti, namreč ne morejo prenehati zaradi statusnih sprememb zavezanca. Posledica pripojitve je v tem primeru lahko samo ta, da obveznost preide na tožečo stranko, ki je s pripojitvijo prevzela ostale družbe in s tem postala njihova pravna naslednica.

Izrek

Zahteva za izreden preizkus se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr.št. Ru 51/95 z dne 2.2.1996 ugodilo tožbi E. in odpravilo odločbo tožene stranke št. 710-Up/II-112/95-III-AČ z dne 24.7.1995. Sprejelo je stališče, da so na podlagi 353.čl. zakona o obligacijskih razmerjih prenehale neizvršene obveznosti med subjekti, ki so se na podlagi pogodbe z dne 13.12.1994 pripojili tožeči stranki. Ker je prenehala obveznost plačila medsebojno opravljenih storitev, ni prišlo do plačane realizacije. Opravljene storitve so postale "lastne" storitve, od katerih ni davka na promet storitev.

Tako stališče izpodbija tožena stranka v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da pripojitev družb k prevzemni družbi ni razlog za davčno oprostitev. Promet storitev je bil opravljen, kasnejša združitev gospodarskih družb pa ne more biti razlog, da ta promet ne bi bil obdavčen. Sodišče je prezrlo tudi, da se znesek vplačanih akontacij prometnega davka v koloni 10 obračuna ne ujema s seštevkom dejanskih plačil. Tožeča stranka v odgovoru na zahtevo za izreden preizkus zavrača navedbe tožene stranke in od nje zahteva povrnitev stroškov postopka. Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Stališče izpodbijane sodbe glede prenehanja obveznosti zaradi združitve je pravilno (353.čl. zakona o obligacijskih razmerjih). Vendar to stališče ne daje zadostnega odgovora na vprašanje, ali bi tožeča stranka morala v svojem obračunu prikazati tudi promet medsebojnih storitev, opravljenih med gospodarskimi družbami pred njihovo pripojitvijo k tožeči stranki. Ni namreč povsem točno izhodišče izpodbijane sodbe, da mora davčni zavezanec plačati davek od prometa storitev samo od plačane realizacije. Po 2. točki prvega odstavka 35.čl. zakona o prometnem davku (v nadaljnjem ZPD, Ur.l. RS št. 4/92 - 71/93) je to dolžan storiti tudi od zaračunanih pa še ne plačanih storitev (fakturirana realizacija), če se odloči za tak način obračunavanja prometnega davka (36.čl. ZPD in 60. ter 61. čl. pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku - v nadaljnjem pravilnik, Ur.l. RS št. 6/92 - 37/95). V obravnavanem primeru ni ugotovljeno, katero od možnosti po 35.čl. ZPD so si v letu 1994 izbrale gospodarske družbe, ki so se pripojile k tožeči stranki. Če so se odločile za fakturirano realizacijo, je pomembna izstavitev računa, ne pa plačilo. Zato prenehanje obveznosti zaradi združitve ne more vplivati na nadaljnji obstoj že nastale davčne obveznosti.

Tudi v primeru, če je obstajala davčna obveznost na podlagi plačane realizacije, prenehanje medsebojnih obveznosti zaradi združitve sama po sebi še ne povzroči prenehanja davčne obveznosti. Če so namreč obveznosti plačila za opravljene storitve zapadle pred nastopom pravnih posledic pripojitve, tedaj pripojitev ne more povzročiti prenehanja davčnih obveznosti. Dospele obveznosti nasproti drugim, tudi davčne obveznosti, namreč ne morejo prenehati zaradi statusnih sprememb zavezanca. Posledica pripojitve je v tem primeru lahko samo ta, da obveznost preide na tožečo stranko, ki je s pripojitvijo prevzela ostale družbe in s tem postala njihova pravna naslednica. Storitve, ki so jih medsebojno opravile gospodarske družbe, ki so dne 13.12.1994 sklenile pogodbo o pripojitvi, bi bilo mogoče šteti za lastne storitve tako, kot jih obravnava izpodbijana sodba samo tedaj, če bi šlo za storitve, od katerih davčna obveznost do trenutka nastopa pravnih posledic pripojitve še ni nastala. To pomeni, da pripojitev ne more povzročiti prenehanja že nastalih davčnih obveznosti.

Z izpodbijano sodbo je drugostopna odločba odpravljena in zadeva vrnjena v pritožbeni postopek. Kljub delno drugačnemu pravnemu stališču te odločitve ni treba spreminjati. V postopku reševanja pritožbe bo namreč tožena stranka upoštevala pravno stališče, izraženo v tej sodbi. Pred vsem bo treba ugotoviti, katerega od načinov obračuna po 35.čl. ZPD so pripojene družbe izbrale za leto 1994 in kdaj so zapadle v plačilo fakture za storitve opravljene v času pred pripojitvijo. Od teh ugotovitve je odvisna odločitev o spornem obračunu prometnega davka.

Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja povračilo stroškov postopka. Po določbi 61.čl. zakona o upravnih sporih, ki se uporablja tudi za postopek v računskih upravnih sporih (5. odst. 56.čl. zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje Ur.l. RS št. 48/94), namreč v upravnem sporu trpi vsaka stranka svoje stroške.