Jedro

Pravice do solidarnostne pomoči za leto 1994 tožnik ni pridobil le enkrat do februarja 1994, temveč je imel do te pomoči pravico celo leto 1994, glede na to, da je bil celo leto v bolniškem staležu in glede na to, da mu je solidarnostna pomoč glede na tedaj veljavno panožno kolektivno pogodbo pripadala že v primeru bolezni nad 30 dni. Datum zapadlosti solidarnoste pomoči, razen izjemoma v nekaterih kolektivnih pogodbah, ni določen. Zato se je v takem primeru mogoče opreti le na pravila o zamudi dolžnika pri izpolnjevanju njegovih obveznosti, kar določa 2. odstavek 324. člen ZOR. Delodajalec je v zamudi šele, ko je delavec od njega izplačilo solidarnostne pomoči zahteval. Če je v kolektivnih pogodbah za gradbene dejavnosti iz leta 1991, 1994 in 1998 določeno, kdaj je delavec sploh upravičen do solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni (nad 30 dni oziroma nad 6 mesecev in več), s tem še ni določen datum zapadlosti, temveč le minimalno obdobje, po katerem je delavec sploh upravičen do solidarnostne pomoči.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v 2. in 3. tč. izreka pravilno glasi: "2. Tožena stranka PUV, d.d. je dolžna plačati tožniku R. K. znesek 52.009,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1999 dalje do plačila, v 8 dneh.

Višji tožnikov zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od prisojenih zneskov solidarnostne pomoči za leto 1994, 1995, 1996 in 1998 za čas do 11.3.1999 se zavrne.

3. Tožena stranka PUV, d.d. je dolžna plačati tožniku R. K. stroške postopka v znesku 95.880,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2001 dalje do plačila, v 8 dneh." V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka PUV, d.d. je dolžna povrniti tožniku R. K. stroške pritožbe, v znesku 35.700,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2003 do plačila, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da iz naslova solidarnostne pomoči plača tožniku 288.580,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1999 dalje do plačila, v 8 dneh (1. tč. izreka izpodbijane sodbe). V presežku za znesek 52.009,00 SIT in zamudne obresti do 11.3.1999 je sodišče zahtevek tožnika zavrnilo (2. tč. izreka izpodbijane sodbe), toženi stranki pa je naložilo, da tožniku povrne tudi stroške postopka v znesku 81.144,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2001 dalje, do plačila, v 8 dneh (3. tč. izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (4. tč. izreka izpodbijane sodbe).

Zoper zavrnilni del sodbe, to je odločitev v 2. tč. izreka in odločitev o stroških postopka, se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se toženi stranki naloži, da mu plača tudi 52.009,00 SIT in zakonite zamudne obresti od posameznih zneskov in datumov zapadlosti, kot izhaja iz tožbe, povrne pa mu tudi stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 95.780,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2001 do plačila. Podrejeno predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naj bi zahtevek tožnika za izplačilo solidarnostne pomoči za leto 1994 zastaral. Tožnik je bil namreč neprekinjeno v bolniškem staležu od 13.8.1992 do 17.4.1998, torej je imel celo leto 1994 pravico do solidarnostne pomoči. Solidarnostna pomoč za to leto mu je pripadala kadarkoli po preteku 30 dnevnega bolniškega staleža, torej tudi aprila, maja, itd., v letu 1994, upoštevajoč tudi Kolektivno pogodbo za gradbene dejavnosti iz leta 1991 (Ur. l. RS št. 3/91), po kateri je delavec upravičen do solidarnostne pomoči v višini povprečnega čistega osebnega dohodka v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece in sicer tudi v primeru daljše bolezni nad 30 dni. Zavrnitev zahtevka za izplačilo zamudnih obresti je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na 2. odst. 324. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis). Vse tri panožne kolektivne pogodbe, ki so veljale v času spornega obdobja, so določale, da delavcu pripada solidarnostna pomoč v primeru daljše bolezni, kar pomeni, da mora delodajalec izplačati delavcu solidarnostno pomoč že v primeru izpolnitve pogojev za izplačilo. Določbe o solidarnostni pomoči so oblikovane enako kot določbe o povračilu stroškov v zvezi z delom, ki jih je delodajalec dolžan plačati, ne da bi jih delavec posebej zahteval. Samo če bi kolektivne pogodbe posebej določale, da se določeni stroški plačujejo le na zahtevo delavcev, bi bila potrebna takšna zahteva. Pravilnost takšnega stališča dokazujeta tudi 2. odst. 80. čl. panožne kolektivne pogodbe iz leta 1994 (Ur. l. RS št. 79/94) in 3. odst. 54. čl. panožne kolektivne pogodbe iz leta 1998 (Ur. l. RS št. 7/98), ki določata, da solidarnostno pomoč v ostalih primerih, ki niso taksativno našteti, predlagajo sindikati, iz tega pa je jasno razvidno, da v primeru daljše bolezni, ki je taksativno našteta v predhodnem odstavku, ni potreben predlog. Rok za izpolnitev obveznosti do solidarnostne pomoči je torej določen in sicer 30 dni oziroma 6 mesecev v primeru bolezni delavca, v drugih primerih pa z nastopom določenega dogodka. Ker bi moral tožnik uspeti s celotnim zahtevkom, je upravičen tudi do povračila vseh stroškov postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči za leto 1994 iz razloga, ker naj bi ta zahtevek zastaral glede na splošni petletni zastaralni rok v skladu s 371. čl. ZOR. Tožbo za plačilo solidarnostne pomoči je tožnik vložil 11.3.1999, pri zahtevku za plačilo solidarnostne pomoči za leto 1994 pa je izhajal iz panožne kolektivne pogodbe za leto 1991, po kateri mu plačilo solidarnostne pomoči pripada v primeru daljše bolezni nad 30 dni in sicer v višini povprečne čiste plače v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece. Glede na takšno določbo je povprečje izračunal za obdobje od novembra 1993 do januarja 1994 ter zahteval zakonite zamudne obresti že od 1.2.1994 dalje. Ker je od datuma zapadlosti, kot ga je uveljavljal tožnik, očitno preteklo več kot pet let, je sodišče njegov zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo. Pri tem je napačno izhajalo in upoštevalo le višino zneska solidarnostne pomoči (na podlagi podatkov o povprečni neto plači v gospodarstvu Republike Slovenije za obdobje od novembra 1993 do januarja 1994) in datum, od katerega je tožnik zahteval zakonite zamudne obresti, zanemarilo pa je osnovno dejstvo, da je tožnik uveljavljal plačilo solidarnostne pomoči za leto 1994. Pravice do solidarnostne pomoči za leto 1994 pa tožnik ni pridobil le enkrat do februarja 1994, temveč je imel do te pomoči pravico celo leto 1994, glede na to, da je bil celo leto v bolniškem staležu in glede na to, da mu je solidarnostna pomoč glede na tedaj veljavno panožno kolektivno pogodbo pripadala že v primeru bolezni nad 30 dni. Če je tožnik izhajal iz podatkov povprečne neto plače za obdobje od novembra 1993 do januarja 1994, ni niti bistveno, saj bi lahko izhajal tudi iz zanj ugodnejših podatkov o povprečni neto plači v gospodarstvu Republike Slovenije za kasnejša obdobja v letu 1994. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu s 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) sodbo sodišča prve stopnje v 2. tč. izreka spremenilo tako, da mu je prisodilo tudi znesek solidarnostne pomoči za leto 1994, pač v znesku, kot ga je tožnik zahteval, to je 52.009,00 SIT, vendar tako kot je sodišče prve stopnje odločilo tudi glede ostalih zneskov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi šele od 11.3.1999 dalje do plačila.

Pritožba tožnika v obsegu, v katerem zahteva tudi zakonite zamudne obresti še pred 11.3.1999, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zamudnih obrestih šele od 11.3.1999 pravilno oprlo na 2. odst. 324. čl. ZOR, ki določa, da pride dolžnik v zamudo v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izponitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Pri tem je tudi pravilno izhajalo iz tega, da v vseh panožnih kolektivnih pogodbah, ki veljajo za odločitev v konkretni zadevi, rok za plačilo solidarnostne pomoči ni določen. Tožnik je zato prišel v zamudo šele, ko je zahteval izplačilo, to pa je bilo šele 11.3.1999. V pritožbi v zvezi s tem napačno primerja povračilo stroškov za prehrano, prevoz na delo in iz dela ter drugih stroškov s solidarnostno pomočjo, neutemeljeno pa je tudi njegovo stališče, da bi morale kolektivne pogodbe posebej določati, da se določeni stroški plačujejo le na zahtevo delavca. Povračilo stroškov v zvezi z delom namreč že predpostavlja stroške, ki jih ima delavec vsakodnevno v zvezi z delom, zaradi česar je razumljivo, da mu jih je delodajalec dolžan tekoče nadomestiti oziroma po uveljavljeni praksi nadomestiti mesečno, običajno z izplačilom plače. Solidarnostne pomoči pa spadajo med druge osebne prejemke, ki pripadajo delavcem (kamor spadajo tudi regresi za letni dopust, jubilejne nagrade in odpravnine ob upokojitvi). Zapadlost regresov, jubilejnih nagrad in odpravnin je konkretno določen, ni pa določen datum zapadlosti solidarnostnih pomoči, razen izjemoma v nekaterih kolektivnih pogodbah. V konkretnem primeru rok za izplačilo ni določen, zaradi česar se je mogoče opreti le na pravila o zamudi dolžnika pri izpolnjevanju njegovih obveznosti, kar določa 324. čl. ZOR. Stvar delavca samega oziroma njegovih družinskih članov je namreč, ali bodo izplačilo solidarnostne pomoči zahtevali ali ne.

Čeprav se ureditev solidarnostne pomoči v večini kolektivnih pogodb, pa tudi v konkretnem primeru, močno oddaljuje od razumevanja pojmov solidarnosti in pomoči, saj je solidarnostna pomoč urejena kot pravica delavcev oziroma njegovih družinskih članov že ob nastopu določenih primerov (ne pa le v primerih, ki dejansko utemeljujejo solidarnost in pomoč - v primerih večjih ekonomsko socialnih težav oz. ogroženosti), je tudi jasno, da mora izplačilo takšne pomoči od delodajalca zahtevati delavec sam. Če je v konkretni zadevi v kolektivnih pogodbah za gradbene dejavnosti iz leta 1991, 1994 in 1998 določeno, kdaj je delavec sploh upravičen do solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni (nad 30 dni oziroma nad 6 mesecev in več), s tem še ni določen datum zapadlosti, temveč le minimalno obdobje, po katerem je delavec sploh upravičen do solidarnostne pomoči. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova zakonitih zamudnih obresti do vložitve tožbe. Dodati je tudi, da v primeru drugačnega razmišljanja ne bi bila utemeljena tožnikova pritožba za plačilo solidarnostne pomoči za leto 1994, saj bi tožnikov zahtevek (če bi zapadlost šteli tako kot tožnik - že od 1.2.1994) zastaral. Ker je tožnik glede na delno ugodeno pritožbo in priznanje solidarnostne pomoči tudi za leto 1994, s svojimi zahtevki v glavnem uspel (z glavnicami v celoti, z zamudnimi obrestmi pa le deloma), mu pripada tudi povračilo celotnih stroškov postopka. Iz tega naslova mu pripadajo po sodišču prve stopnje pravilno odmerjeni stroški postopka v skupnem znesku 95.880,00 SIT, zaradi česar je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tudi v 3. tč. izreka, tako da je znesek 81.144,80 SIT nadomestilo z zneskom 95.880,00 SIT. Ker je tožnik uspel s pritožbo (razen glede zakonitih zamudnih obresti), mu pripadajo tudi pritožbeni stroški, od katerih pa mu je pritožbeno sodišče priznalo le stroške sestave pritožbe, 2 % iz naslova izdatkov za stranko (15. čl. Odvetniške tarife - OT, Ur. l. RS št. 7/95 - 78/2001) in 20 % DDV. Glede na vrednost pritožbe mu v skladu s 4. tč. tarifne številke 10 OT pripada 125 točk, kar z 2 % izdatki za stranki znaša 127,5 točk, z 20 % DDV pa 153 točk oziroma glede na vrednost točke v času odločanja pritožbenega sodišča 15.300,00 SIT. Vsi ostali zaznamovani stroški so vključeni že v stroške za pritožbo, tudi sicer pa so zahtevani v previsokih zneskih. Poleg navedenih stroškov po OT tožniku pripadajo tudi stroški takse za pritožbo v znesku 20.400,00 SIT oziroma skupaj 35.700,00 SIT, kar mu je tožena stranka dolžna povrniti z zakonitimi zamudnimi obrestmi.