Jedro

Zaključek o obstoju odnosa storilca do dejanja je predmet obrazložitve in ne opisa očitanega dejanja. Vrhovno sodišče ne vidi razloga, da enaka merila konkretiziranosti opisa ne bi veljala tudi pri prekrških, ki so glede na vsebovano kriminalno količino manj huda kazniva ravnanja in so tudi pravne posledice za storilca prekrška milejše kot pri kaznivih dejanjih.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje prekršen tretji v zvezi z drugim odstavkom 4. člena Zakona o cestah (ZCes-1).

Obrazložitev

A.

1.Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana Bežigrad je dne 23. 3. 2021 obdolženki A. A. izdal plačilni nalog št. 0000122941454 zaradi prekrška po tretjem odstavku 4. člena Zakona o cestah (ZCes-1) in ji izrekel globo v višini 400 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevo za sodno varstvo zagovornice obdolženke zavrnilo kot neutemeljeno in ji naložilo v plačilo stroške ter sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 13. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Stroške postopka je naložilo v breme proračuna.

2.Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje v zvezi s plačilnim nalogom vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 1. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s tretjim v zvezi z drugim odstavkom 4. člena ZCes-1 s predlogom, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani prekršen tretji v zvezi z drugim odstavkom 4. člena ZCes-1.

3.Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti posredovalo obdolženki in njenim zagovornikom, ki so na zahtevo odgovorili in predlagali, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4.Vrhovna državna tožilka izpodbija stališče višjega sodišča, da zakonski znak namena oviranja ali preprečevanja prometa v opisu prekrška ni bil ustrezno konkretiziran. Izpostavlja, da subjektivnih znakov kaznivega ravnanja (prekrška) kot je namen storilca, ni treba natančneje konkretizirati, saj se na obstoj določenega namena storilca sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, kar je predmet obrazložitve ne pa opisa v izreka, kamor sodijo le objektivna dejstva. Ob tem vložnica izpostavlja, da je namen obdolženke tudi konkretiziran z samo navedbo namena oviranja, poleg tega pa je bilo navedeno tudi dejstvo, da je vozilo oviralo promet vozil in da je obdolženka na ta način izrazila svoje nasprotovanje vladnim odlokom.

5.Iz kratkega opisa očitanega prekrška v plačilnem nalogu izhaja, da so policisti policijske uprave Ljubljana 23. 2. 2021 med 13.00 in 15.00 uro v centru Ljubljane varovali protestni shod taksistov, kateri so izrazili svoje nestrinjanje z vladnimi odloki. Pri tem je bila ob 13.10 uri ugotovljena kršitev ZCes-1, in sicer je A. A. z osebnim vozilom znamke ..., registrskih številk ..., v bližini naslova Beethovnova ulica 1 v Ljubljani, kršila določila tretjega odstavka 4. člena ZCes-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZCes-1, saj je omenjeno vozilo pustila na vozišču Beethovnove ulice v Ljubljani tako, da je oviralo promet vozil, kot tudi promet kolesarjev, in je uporabljala javno cesto na prepovedan način, ker je zasedla cestišče z namenom oviranja prometa po njej, saj so morala vozila obvoziti vozilo in zapeljati na nasprotni vozni pas.

6.Opredelitev prekrška terja opis izvršitvenega dejanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Le opis ravnanja, ki je v zadostni meri konkretiziran, omogoča pravno vrednotenje ter hkrati uresničevanje storilčeve pravice do obrambe. Vrhovno sodišče se v svoji sodni praksi še ni izreklo o konkretizaciji subjektivnih zakonskih znakov prekrška, obstaja pa ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča v zvezi s konkretizacijo subjektivnih zakonskih znakov kaznivih dejanj.

7.Iz ustaljene sodne prakse glede konkretizacije subjektivnih znakov kaznivih dejanj izhaja, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem, ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Na subjektivni odnos storilca do dejanja sodišče sklepa na podlagi dejstev in okoliščin, zlasti kadar je zakonski znak dovolj določno opredeljen v zakonu (npr. "vedoma", "z namenom", "mu je šlo za to", itd.), zato zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Zaključek o obstoju odnosa je torej predmet obrazložitve in ne opisa očitanega dejanja. Vrhovno sodišče ne vidi razloga, da enaka merila konkretiziranosti opisa ne bi veljala tudi pri prekrških, ki so glede na vsebovano kriminalno količino manj huda kazniva ravnanja in so tudi pravne posledice za storilca prekrška milejše kot pri kaznivih dejanjih.

8.Po drugem odstavku 4. člena ZCes-1 je prepovedana uporaba javne ceste, s katero se zasede cestišče z namenom oviranja ali preprečevanja prometa na njej. Po tretjem odstavku istega člena se posameznik, ki prepoved krši kaznuje z globo 400 EUR. Prekršek torej vsebuje objektivne zakonske znake, ki so v uporabi ceste, s katero se zasede cestišče in subjektivni zakonski znak namena oviranja ali preprečevanja prometa na njej. Vložnica pravilno, skladno s predstavljeno ustaljeno sodno prakso izpostavlja, da subjektivnega znaka, kakršen je namen oviranja ali preprečevanja prometa ni potrebno natančneje konkretizirati.

9.Ob preučitvi opisa dejanja in razlogov sodbe višjega sodišča, Vrhovno sodišče pritrjuje vložnici, da je v opisu dejanja ustrezno konkretiziran namen oviranja prometa z samo navedbo, da je ravnala s takšnim namenom ob siceršnji konkretizaciji objektivnih znakov prekrška, da je obdolženka pustila vozilo na vozišču tako, da je oviralo promet vozil in kolesarjev. Nadaljnje ugotavljanje obstoja takšnega namena pa je predmet dokaznega postopka in obrazložitve sodbe. Po pojasnjenem je materialnopravno zmotno stališče višjega sodišča, da bi morale biti okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je vozilo pustila na cestišču z namenom oviranja prometa, navedene v opisu dejanja.

C.

10.Vrhovno sodišče je v posledici navedenega na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovilo, da je bil s sodbo Višjega sodišča prekršen tretji v zvezi z drugim odstavkom 4. člena ZCes-1, ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo, saj je bil zakon prekršen v obdolženkino korist.

11.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

Op. št. (1)Sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 121/2012 z dne 15. 1. 2013 in IV Ips 6/2016 z dne 17. 5. 2016.

Op. št. (2)Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 9028/2018 z dne 17. 2. 2022 in I Ips 3802/2014 z dne 22. 4. 2021.