Jedro

Novo dejstvo oziroma nov dokaz je obnovitveni razlog tudi, če ga je pristojni davčni organ ugotovil s pregledom poslovnih knjig davčnega zavezanca po izdaji odmerne odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 – odl. US in 45/2006 - odločba US) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 25. 8. 2003, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njena pritožba proti sklepu Davčnega urada Maribor z dne 13. 2. 2003. Z njim je bilo odločeno, da se postopek odmere davkov od dohodkov z dejavnosti za leto 2001 končan z odločbo z dne 19. 11. 2002, obnovi po uradni dolžnosti v delu, da se glede na novo ugotovljena dejstva oziroma na novo pridobljene dokaze, ugotovi pravilna davčna osnova za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2001. 2. Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke ter razlogom v izpodbijanem upravnem aktu, na katere se (v izogib) ponavljanju sklicuje. Kot zmotno ocenjuje stališče tožeče stranke, da obnova ni dopustna, ker je davčni organ prve stopnje nova dejstva in nove dokaze ugotavljal na podlagi poslovnih knjig tožeče stranke, ki bi jih lahko kontroliral tudi že pred izdajo odmerne odločbe, ki je predmet obnove; za sklep o obnovi postopka pa navaja, da je izdan v predpisanem 30-dnevnem roku po sklenjenem zapisniku o inšpekcijskem pregledu, ki je bil izdan na zadnji dan pregleda.

3. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja kršitev pravil postopka ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in tudi odločbe tožene stranke. Ponavlja tožbene navedbe o neutemeljenem sklicevanju na obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, saj naj bi prvostopni davčni organ imel možnost pregleda poslovnih knjig že pred izdajo odločbe o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti, na katero se predmetna obnova nanaša, ter o zamudi prekluzivnega 30-dnevnega roka za obnovo postopka.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, ki ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera izhaja, da je davčni organ prve stopnje po dokončnosti (in pravnomočnosti) odločbe o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2001 (z dne 19. 11. 2002) pri inšpekcijskem pregledu poslovanja tožeče stranke izvedel za nova dejstva, ki so razvidna iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu pravilnosti poslovanja tožnice v letu 2001 (z dne 12. 2. 2003), in sicer, da so bili prihodki in odhodki v poslovnih knjigah knjiženi nepravilno, zaradi česar naj bi se davčna osnova po ugotovitvah davčnega organa v inšpekcijskem postopku razlikovala od davčne osnove po podatkih iz davčne napovedi tožeče stranke. Tožeča stranka je (kot izhaja iz inšpekcijskega zapisnika) nepravilno knjižila prihodke, kot odhodke pa priznavala stroške, ki niso davčno upravičeni oziroma niso bili izkazani z verodostojnimi knjigovodskimi listinami.

9. Tudi po presoji revizijskega sodišča so ugotovitve, kot izhajajo iz že citiranega zapisnika o inšpekcijskem pregledu pravilnosti poslovanja v letu 2001 pri tožeči stranki, pravilno opredeljene kot nova dejstva v smislu obnovitvenega razloga po določbi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, če bi bile znane oziroma uporabljene v prejšnjem postopku. Določba 268. člena ZUP omogoča pristojnemu organu, da obnovo postopka začne bodisi z izdajo posebnega sklepa o obnovi postopka, če takega sklepa ne izda, pa z izdajo odločbe o glavni stvari. V obeh primerih organ postopek obnovi po ugotovitvi, da so izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo.

10. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor, ki ga tožeča stranka ponavlja v reviziji, da davčni organ pregleda zakonitosti njenega poslovanja za leto 2001 pred izdajo sklepa o uvedbi obnove postopka ne bi smel opraviti. Omenjeno stališče tožeče stranke je ob upoštevanju določb 13. do 19. člena Zakona o davčni službi - ZDS ter 30. in 32. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP, zmotno. Utemeljeno je bilo v izpodbijani sodbi zavrnjeno tudi stališče tožeče stranke, da po določbah ZUP obnova ni dopustna, ker naj bi davčni organ nova dejstva in nove dokaze ugotavljal na podlagi njenih poslovnih knjig, ki bi jih lahko kontroliral že v postopku pred izdajo odmerne odločbe, ki je predmet obnove. Določba drugega odstavka 261. člena ZUP, po kateri sme stranka iz tam naštetih obnovitvenih razlogov, med njimi tudi iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP, obnovo postopka predlagati le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo, veže le stranko, ne pa tudi organ, ki odloča o obnovi postopka po uradni dolžnosti. Iz tega razloga se tudi revizijsko sodišče ne strinja s tožničinim stališčem, da bi novo dejstvo in nov dokaz lahko predstavljalo le dejstvo oziroma dokaz, ki ni ugotovljeno s pregledom poslovnih knjig in poslovne dokumentacije.

11. Tudi po presoji revizijskega sodišča je prvostopni davčni organ sklep o obnovi postopka izdal v zakonsko predpisanem roku 30-dni po tem, ko je mogel navesti nova dejstva in uporabiti nove dokaze – to je v roku 30-ih dneh po sklenjenem zapisniku, izdanem na zadnji dan pregleda. Sklep je izdan pravočasno tudi v primeru, če se kot dan, ko je organ nova dejstva in nove dokaze lahko uporabil, šteje zadnji dan, ko se je postopek inšpiciranja lahko opravljal v prostorih tožeče stranke, to je 17. 1. 2003. Sklep je bil izdan 13. 2. 2003, in pred iztekom roka tožeči stranki tudi poslan.

12. Ugovore tožeče stranke, ki se nanašajo na pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta, revizijsko sodišče iz razlogov, navedenih v 7. točki te obrazložitve, niti ni preizkušalo.

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.