Jedro

Naročnik ima v vseh primerih, ko obstoji napaka, kolikor je izvajalec zanjo odškodninsko odgovoren, pravico do odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v 2. tč. izreka, kolikor je bilo tožencu naloženo, da je dolžan plačati tožniku 21.000,00 DEM v tolarski protivrednosti z obrestmi in v celoti v tč. 3 izreka - v odločitvi o pravdnih stroških in se v razveljavljenem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi (1. tč. izreka v celoti in 2. tč., kolikor je bilo tožencu naloženo, da je dolžan plačati tožniku 3.500,00 DEM v tolarski protivrednosti z obrestmi).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 719.700,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1997 dalje do plačila in 24.500,00 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalnem tečaju NLB d.d. Ljubljana na dan plačila z obrestmi, po stopnji kot se priznava za hranilne vloge v DEM na vpogled in pa 269.579,00 SIT tožnikovih pravdnih stroškov, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je toženec izvajal sanacijo prizidka tožnikove stanovanjske hiše, da je s svojim delom povzročil na tem objektu škodo, da znaša sanacija te škode 719.700,00 SIT, da tožnik od septembra 1996 do junija 1998 ni mogel oddajati poslovnih prostorov v tem prizidku in da je toženec zato dolžan povrniti tožniku tudi 21.000,00 DEM v tolarski protivrednosti za škodo, ki jo je tožnik zaradi neoddajanja prostorov utrpel, toženec pa je tudi prejel od tožnika 3.500,00 DEM za nestrokovno opravljeno delo, kar je toženec tožniku tudi dolžan vrniti v tolarski protivrednosti.

Toženec je proti sodbi vložil pritožbo. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Trdi, da ni bil izvajalec del na prizidku tožnikove stanovanjske hiše in da ni bil niti sposoben opraviti teh del, kar je razvidno iz zdravniškega potrdila z dne 18.9.1998, kjer je zapisano, da je bil toženec od 12.2.1996 do 25.3.1997 v bolniškem staležu in da v tem času ni bil sposoben opravljati težkih del. To sta potrdili tudi priči F. P. in B. K.. Toženec je predlagal zaslišanje hčere E. in sinov E. in A., vendar sodišče teh dokazov ni izvedlo. Tožnik je za delo angažiral neke begunce, ki so delali na črno. Sodišče bi moralo zaslišati te delavce. Priča Z. K. bi vedel izpovedati, da toženec predmetnega posla ni prevzel, vendar sodišče tega dokaznega predloga ni sprejelo. Tožencu v postopku ni bila dana možnost, da bi dokazal, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Toženec del ni izvajal, zato tudi ni podrejeno ugovarjal tožbenemu zahtevku. Po zaključku glavne obravnave je toženec izvedel, da ima tožnik dva poslovna prostora, enega v hiši, ki ga je oddajal podjetju D. d.o.o. in enega praznega v prizidku. Tožnik ni dokazal, zakaj in kdaj je prišlo do odpovedi najemnega razmerja s podjetjem D. d.o.o. O tem bi moralo zaslišati predstavnika tega podjetja.

Vsekakor pa toženec ne bi bil dolžan povrniti najemnine za čas 21 mesecev. Tožnik bi lahko začel z odpravo poškodb na prizidku takoj po izdelavi mnenja in ne šele spomladi 1998. Zato je tudi sam odgovoren, da poslovnega prostora ni mogel oddati pred junijem 1998. Toženec tudi poudarja, da od tožnika ni nikoli prejel 3.500 DEM. Izpovedba I. K., da je tožniku posodil 3.000 DEM, ne dokazuje, da je ta denar tožnik tožencu tudi izročil. V odgovoru na toženčevo pritožbo tožnik predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Toženec navaja v pritožbi, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP. Toženec se torej pritožuje tudi iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega pritožbenega razloga ne obrazloži. Pritožbeno sodišče je zato glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka opravilo le preizkus po uradni dolžnosti. Ta pa je pokazal, da bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354. čl. ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Nobenih pomislekov nima pritožbeno sodišče glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil med pravdnima strankama dejansko sklenjen ustni dogovor o izvedbi adaptacije prizidka tožnikove stanovanjske hiše po načrtu, ki ga je pridobil tožnik in da je toženec adaptacijo tudi izvajal še s tremi ali štirimi delavci, za kar je prejel od tožnika 3.500 DEM. Sodišče prve stopnje je verjelo taki tožnikovi izpovedbi. Tožnikovo izpovedbo, da je dela na tožnikovem prizidku izvajal toženec še z nekaj delavci, so potrdile priče E. A., T. J., I. K. in A. S. in pa tožnikova žena H. B.. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbe teh prič za prepričljive na osnovi neposrednega vtisa in pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost dokazne ocene in jo zato v celoti sprejema kot pravilno, kajti pritožbene navedbe niso vzbudile prav nobenih posmislekov v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Izpovedbi tožnikove žene in njenega bratranca E. A. nista bili odločilni, ki bi pretehtali v prid tožnikovemu stališču, saj so ostale neprizadete priče J., K. in S. skladno izpovedali, da je toženec dejansko delal na terasi tožnikove hiše. Toženčev očitek, da je sodišče zaslišalo dva sorodnika tožnika, ni pa zaslišalo toženčeve hčere in sinov, je brezpredmeten ob skladnih in jasnih izpovedbah prič J., K. in S.. Izpovedbe hčere in sinov toženca, tudi če bi izpovedali skladno s tožencem, ne bi mogle pretehtati v prid stališču toženca in drugačni odločitvi sodišča. Iz izpovedbe priče F. P., na čigar izpovedbo tudi toženec še posebej opozarja v pritožbi, pa je mogoče zaključiti le, da je bil toženec takrat, ko je priča prišel k njemu, doma, priča B. K. pa je le izpovedala, da kolikor ona ve, toženec ni delal nikjer od leta 1996 in da tudi ne ve, da bi se toženec kdajkoli ukvarjal z zidarskimi deli ali da bi imel firmo Z.. Ker ni dvoma, da je toženec imel zidarsko obrt do odjave v letu 1995, izpovedba te priče res ne govori v prid toženčevemu stališču. Okoliščina, na katero opozarja toženec tudi še posebej v pritožbi, namreč, da je bil v času, ko naj bi izvajal po tožnikovem stališču dela na prizidku njegove hiše, v bolniškem staležu in da zato v tem času ni bil sposoben opravljati težkih del, ob izpovedbi zgoraj navedenih prič, ki so skladne s tožnikovo izpovedbo, ne pove ničesar. Pritožbeno sodišče torej nima nobenih pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil prav toženec tisti, ki je z delavci, ki jih je sam najel, opravljal dela na prizidku tožnikove stanovanjske hiše in tudi nima pomislekov, da je tožnik zato tožencu plačal 3.500 DEM. Res izpovedba I. K., da je tožniku posodil 3.000,00 DEM, še ne dokazuje, da je ta denar tožnik potem tožencu tudi izročil, vendar pa dokazuje izročitev tega denarja tožencu, izpovedba I. K., da je tožnik tožencu vpričo njega izročil posojeni denar.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec adaptacije ni opravil po priloženem načrtu za izvedbo sanacijskih del prizidka, kot je bilo dogovorjeno med tožnikom in tožencem, napak pa tudi ni hotel odpraviti (1. in 3. odst. 620. čl. ZOR). Pri takem dejanskem stanju tožnik utemeljeno zahteva od toženca vrnitev zneska 3.500 DEM (132. čl. ZOR) in povračilo škode - znesek 719.700,00 SIT, kolikor so znašali stroški, ki so tožniku nastali zaradi odprave poškodb na prizidku stanovanjske hiše zaradi neprimerne izvedbe sanacije prizidka, ki jo je opravil toženec (peti odst. 620. čl. ZOR). V tem delu je torej pritožba toženca neutemeljena.

Utemeljeno pa očita toženec sodišču prve stopnje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, v posledici tega pa morda utemeljeno tudi zmotno uporabo materialnega prava, glede odločitve, da je toženec dolžan plačati tožniku 21.000,00 DEM v tolarski protivrednosti, kolikor naj bi znašala tožnikova izguba zaslužka za čas od septembra 1996 do junija 1998 zaradi neoddajanja poslovnih prostorov v prizidku stanovanjske hiše. Toženec utemeljeno opozarja v pritožbi na tožnikovo izpovedbo. Zaslišan kot stranka je tožnik izpovedal, da bi poslovni prostor oddal decembra 1996 (in torej ne septembra 1996), če bi bila toženčeva dela izvršena v redu. Razen tega toženec utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da je cenilec J. J. izdelal cenitveno poročilo o stroških odprave poškdbo na prizidku tožnikove stanovanjske hiše že aprila 1997. Sodišče prve stopnje pa je pri svoji odločitvi tudi povsem prezrlo možnost postopka z zavarovanjem dokazov. Pritožbeno sodišče zaenkrat ne vidi razlogov na strani toženca, zaradi katerih bi bil toženec odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku zaradi neoddajanja poslovnih prostorov za celotno vtoževano obdobje. Tudi sicer pa ni razčiščeno, ali bi tožnik res lahko že decembra 1996, kot je izpovedal, če bi bil prizidek v redu adaptiran, poslovne prostore v njem oddal že tedaj najemniku. V nakazani smeri bo torej treba dokazni postopek dopolniti in potem o utemeljenosti tega dela tožnikovega zahtevka znova odločiti.

V posledici delne razveljavitve odločitve o glavni stvari, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovni izrek, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržati za končno odločbo (četrti odst. 166. čl. ZPP).

Izrek o potrditvi temelji na določbi 368. čl. ZPP, izrek o razveljavitvi pa na določbi tretjega odst. 370. čl. ZPP.

Na podlagi prvega odst. 498. čl. ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 so bile v tej odločbi uporabljene določbe ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92.