Jedro

Pritožba zmotno vztraja, da je toženka odškodninsko odgovorna že zgolj zato, ker tožniku ni zagotavljala zamenjav za koriščenje odmora in ker delovnega mesta ni smel zapustiti. Prvostopenjsko sodišče se je glede na ugotovljena dejstva pravilno sklicevalo na stališče judikata VIII Ips 54/2021 o tem, da pravica do odmora sama po sebi ni kršena, če delavec odmor koristi na delovnem mestu, in na stališče, da delavcu posebnega odmora med delovnim časom ni treba izrecno zagotavljati (tj. z avtomatičnim vsakodnevnim organiziranjem zamenjav), ko ima ta glede na naravo dela možnosti prekinitev in odmorov med izvajanjem nalog.

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da iz jezikovne in logične razlage prvega odstavka 154. člena ZDR-1 izhaja, da gre le za en odmor v trajanju 30 minut. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da niti ZDR-1 niti Direktiva 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa ne predpisujeta odmora v nepretrganem trajanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna za obdobje od januarja 2014 do novembra 2018 tožniku obračunati in plačati 3.884,36 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti njene (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja. O ključnih tožbenih trditvah ni odločalo. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti tudi zato, ker se ni opredelilo do tožnikovega ugovora prekluzije. Okoliščine njegovega dela in ali so mu te omogočale izrabo odmora med delovnim časom je presojalo samovoljno, s čimer je kršilo več ustavnih pravic. Presojo o pravici do odmora je v nasprotju s trditveno podlago strank oprlo na okoliščine o naravi in intenziteti tožnikovega dela. V zvezi z dokazno oceno je kršilo 8. člen ZPP. Toženka je odškodninsko odgovorna že zato, ker tožniku ni zagotavljala zamenjav za koriščenje odmora in ker delovnega mesta ni smel zapustiti. Po njenih trditvah je bila možnost koriščenja odmora pogojena s tem, da je od vodje izmene zahteval zamenjavo. Ni trdila, da je glede na naravo in intenzivnost dela imel možnost koristiti odmor med delovnim časom. Sodišče ni dalo prave teže obvestilu A. A. z dne 9. 6. 2010 in v pritožbi izpostavljenim delom izpovedi tožnika ter prič. Zmotno je ocenilo izpovedbi B. B. in A. A. o povprečnem številu prehodov meja. Zaključek, da je bil ustrezen način koriščenja odmora tudi ta, da je imel tožnik več krajših odmorov med delom, ki skupno trajajo 30 oziroma 45 minut, je brez razumne obrazložitve. Iz prvega odstavka 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) izhaja, da gre le za en odmor v trajanju 30 minut. Toženka in sodišče nista imela razloga za drugačno obravnavanje tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče s prvostopenjskimi razlogi soglaša, k odločilnim pritožbenim navedbam (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa podaja naslednjo obrazložitev.

6. Tožnik, ki je kot policist (PMP H.) opravljal kontrolo vstopa in izstopa iz države na mejnih prehodih C., D., E., F. in G., zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do odmora med delovnim časom (prvi odstavek 154. člena ZDR-1).

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče izdalo sodbo presenečenja. Smisel prepovedi takšne sodbe je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Takih okoliščin pritožbeno sodišče v tem sporu ne ugotavlja. Sodba presenečenja pa ni podana, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se, tako kot v tem primeru, tožnik ne strinja.

8. Pritožba povzema ključne tožbene trditve in očita, da sodišče o njih ni odločilo. Očitek, ki pomeni uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je raziskalo vse odločilne trditve tožnika, se do njih opredelilo z vidika izvedenih dokazov in svojo odločitev izčrpno in prepričljivo obrazložilo s pravnimi in dejanskimi razlogi. Pritožbeno nestrinjanje s prvostopenjsko sodno odločbo dejansko pomeni uveljavljanje pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ki pa tudi niso podani.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker se sodišče ni opredelilo do ugovora prekluzije, ki ga je tožnik uveljavljal na drugem naroku glede tretje pripravljalne vloge toženke. Tožnik je na tem naroku navedel, naj mu sodišče, če ugovora ne bo upoštevalo, določi rok za opredelitev do te pripravljalne vloge. Sodišče mu je rok dodelilo, torej vloge očitno ni štelo za prekludirano, tožnik pa se nato do nje ni opredelil niti v za to danem roku niti kasneje, do končanja glavne obravnave na tretjem naroku, ki je bil razpisan izključno zaradi tožniku danega roka za opredelitev do te vloge.

10. Po stališču sodišča prve stopnje so za odgovor na vprašanje, ali je ob zahtevani stalni prisotnosti tožnika na delovnem mestu prišlo do kršitve pravice do odmora, pomembne predvsem okoliščine njegovega dela (narava, intenziteta) in ali so mu te omogočale izrabo odmora med delovnim časom. Pritožba neutemeljeno očita kršitev 14., 22., 23., 25., 34. in 35. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ker naj bi sodišče prve stopnje te okoliščine presojalo, ne da bi mu to nalagal kakšen predpis. Na pomembnost teh okoliščin pri presoji zagotavljanja pravice do odmora med delovnim časom je opozorilo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 54/2021, v kateri je pojasnilo pravno naravo te pravice. Z očitkom, da je sodna odločba VIII Ips 54/2021 protiustavna, pritožba v tem sporu ne more uspeti. Neutemeljeno tudi navaja, da se ta judikat lahko nanaša le na osebe, ki jih zavezuje kolektivna pogodba za trgovino. Vrhovno sodišče se je na to kolektivno pogodbo sklicevalo zgolj primeroma in še to v opombi, medtem ko so bile dejanske in pravne okoliščine spora VIII Ips 54/2021 primerljive tej zadevi (zatrjevana kršitev pravice do odmora med delovnim časom policista pri opravljanju mejne kontrole na istih mejnih prehodih in v podobnih okoliščinah dela).

11. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi 7. in 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, češ da naj bi sodišče prve stopnje presojo o pravici do odmora oprlo na okoliščine o naravi in intenziteti tožnikovega dela v nasprotju s trditveno podlago strank. Trditve o teh okoliščinah sta podali obe stranki. Tožnik je npr. trdil, da je moral biti prisoten na delovnem mestu ves čas, brez možnosti zamenjave, narava dela ni dopuščala odmora, saj ni vedel, kdaj bo nekdo prišel na mejni prehod in bo moral opraviti nadzor, ni mogel prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom … Toženka je nasprotno trdila, da je bilo prepuščeno tožniku, kdaj (npr. ure, ko ni gostega prometa) in na kakšen način (zasebni telefonski pogovori, malica, kava, kajenje ...) bo koristil odmor med delovnim časom na delovnem mestu, nadrejeni mu niso odrejali točne ure odmora, v času odmora je prosto izvajal svoje aktivnosti, imel je možnost poklicati za zamenjavo, a se glede na naravo dela na manj obremenjenih prehodih, kjer se večkrat dalj časa čaka na prihod avtomobila, za to ni odločil … Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da sta stranki podali ustrezne trditve, sodišče prve stopnje pa je raziskovalo dejansko stanje v njihovem okviru.

12. Prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki.

13. Pritožba zmotno vztraja, da je toženka odškodninsko odgovorna že zgolj zato, ker tožniku ni zagotavljala zamenjav za koriščenje odmora in ker delovnega mesta ni smel zapustiti. Prvostopenjsko sodišče se je glede na ugotovljena dejstva pravilno sklicevalo na stališče judikata VIII Ips 54/2021 o tem, da pravica do odmora sama po sebi ni kršena, če delavec odmor koristi na delovnem mestu, in na stališče, da delavcu posebnega odmora med delovnim časom ni treba izrecno zagotavljati (tj. z avtomatičnim vsakodnevnim organiziranjem zamenjav), ko ima ta glede na naravo dela možnosti prekinitev in odmorov med izvajanjem nalog.

14. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da narava in intenzivnost tožnikovega dela ni bila takšna, da ne bi mogel koristiti odmora brez zamenjave; če je bila intenziteta dela izjemoma takšna, da ni omogočila koriščenja odmora med delovnim časom, je imel možnost zaprositi za menjavo. Zmoten je pritožbeni očitek, da je ta zaključek neustrezno obrazložen, saj je prvostopenjsko sodišče razloge, na katere ga je oprlo, obširno utemeljilo (prvostopenjska obrazložitev od 12. točke dalje), pritožba pa se dejansko ne strinja z dokazno oceno in materialnopravno presojo. Zmotno tudi očita, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni citiralo sodne prakse, na katero se je sklicevalo. Stališče sodne prakse, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v 22. točki obrazložitve svoje sodbe, je navedlo že v 10. točki obrazložitve, v kateri se je jasno sklicevalo na judikat VIII Ips 54/2021. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bila po toženkinih trditvah tožnikova možnost koriščenja odmora pogojena s tem, da je od vodje izmene zahteval zamenjavo, oziroma da ta ni trdila, da je glede na naravo in intenzivnost dela imel možnost koristiti odmor med delovnim časom. Toženka je namreč že v prvi pripravljalni vlogi podala trditve, ki so bile relevantne za presojo, ali je bila dolžna avtomatsko zagotavljati zamenjavo. Kot je navajala, se na manj obremenjenih mejnih prehodih večkrat dalj časa samo čaka na prihod avtomobila, takšno čakanje ne izključuje možnosti regeneracije, policist lahko prilagodi koriščenje odmora razmeram (npr. ko ni gostega prometa) ..., opozorila pa je tudi na pomembnost stališč v zadevi I Pd 629/2019, ki naj bi obravnavala enako dejansko stanje kot ta spor, in sicer da policist lahko izrabi odmor tudi na delovnem mestu, da ga lahko koristi v obliki več krajših odmorov, da je nepravilno izhodišče, da mora delodajalec v vsakem primeru zagotoviti zamenjavo za vsak dan …

15. Pritožba zmotno navaja, da sodišče ni dalo prave teže obvestilu A. A. z dne 9. 6. 2010 vsem policistom PMP H. o tem, da jim vodja izmene z organiziranjem dela v posamezni izmeni zagotavlja počitek med delovnim časom (določi čas počitka posameznika in policista, ki opravlja potrebno menjavo). Sodišče je na podlagi vseh zaslišanj pravilno zaključilo, da se zamenjave za čas odmora niso izvajale avtomatično, temveč je moral delavec za zamenjavo poklicati vodjo izmene. Pritožba zato s sklicevanjem na obvestilo neuspešno dokazuje, da je toženka menila, da je odmor mogoče izrabiti le v primeru zagotovljene zamenjave. To ne izhaja niti iz obvestila niti iz prvega odstavka na tretji strani prve pripravljalne vloge toženke, kot to zmotno meni pritožba, saj je v tem delu pripravljalne vloge toženka poudarila, da je policist lahko sam izbral, kdaj bo koristil odmor, če pa so bile okoliščine takšne, da odmora niso omogočale, pa je bil dolžan o tem seznani vodjo izmene in zahtevati zamenjavo. Takšno postopanje je bilo skladno tudi z 18. členom Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadaljnji), zato je pritožbeni očitek o zmotni uporabi tega člena neutemeljen.

16. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ni dalo ustrezne teže tožnikovi izpovedi, da je prosil za zamenjavo vodjo izmene, pa mu je ta rekel, da mu je ne more dati, ker je nima na voljo. Očitek ne more vplivati na drugačno odločitev že zato, ker iz izpovedi tožnika izhaja, da so policisti klicali vodje za zamenjavo v letu 2009, 2010 ali 2011, kar pa je nekaj let pred vtoževanim obdobjem. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni dalo ustrezne teže izpovedbama vodij izmen I. I. in J. J. o tem, da ni bilo mogoče vedno zagotoviti menjave, ker ni bilo ljudi. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da je tožnik (in natančneje kdaj v vtoževanem obdobju) zahteval pri navedenih pričah zamenjavo, pa mu je nista mogla zagotoviti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ni jasno, zakaj je sodišče štelo za prepričljivejši izpovedbi A. A. in B. B. o tem, da so se menjave izvajale. Njuna izpoved o tem je bila namreč podprta z izjavo K. K., da je bila zamenjava zagotovljena, če so policisti zanjo zaprosili, ter z zaznamkom z dne 20. 7. 2016, iz katerega izhaja, da je bil za menjavo določen L. L. Pritožba sicer očita, da gre le za enkraten zaznamek, vendar pa tudi ta ovrže tožnikovo zavzemanje, da menjav sploh ni bilo. Pritožba še navaja, da A. A. sploh ni vedel, ali je tožnik prosil za menjavo, zaradi česar sodišče ni imelo razloga, da je verjelo bolj A. A. kot vodji izmene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na to okoliščino ni mogoče opreti ocene o večji prepričljivosti izpovedi I. I., saj je tudi on podobno kot A. A. pojasnil, da se ne spomni, ali ga je tožnik kdaj poklical za zamenjavo. Nadalje pritožba zmotno očita, da sodišče ni dalo ustrezne teže izpovedbi B. B. o tem, da je policist tedaj, ko ni imel menjave, ves čas opravljal mejno kontrolo. Ta odgovor priče je bil podan v zvezi z vprašanjem, ali lahko policist za pol ure odkloni opravljanje dela in ne spusti čez mejo nekoga, ki "pride na rampo". Pritožba pa spregleda, da iz predhodne izpovedi te priče izhaja, da je možno, da policist na mejnem prehodu koristi odmor, saj so tudi obdobja, ko ni nikogar na mejnem prehodu. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpostavljanje izpovedbe B. B. o tem, da policist lahko prekine z opravljanjem dela za deset minut, začne delati nekaj svojega in se ne briga za službene dolžnosti le, če se predhodno dogovori z vodjo izmene za zamenjavo, če menjave nima, pa ne. Pritožba namreč spregleda, da se koriščenje odmora navezuje na čas, ko na meji nihče ne čaka za prehod.

17. Pritožba očita, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ocenilo izpovedbi B. B. in A. A. o povprečnem številu prehodov meja na uro oziroma na dan, ter da jima je neutemeljeno verjelo, da na posameznih mejnih prehodih ni bilo nobenega prehoda dalj časa, tj. od deset minut do tri ure. Komandir PMP H. A. A. je namreč ustrezno utemeljil, da so mu dejstva o zelo nizki frekvenci prehodov poznana, ker se je s tem seznanil iz dnevnih poročil policistov oziroma vnosov vozil in potnikov, ki se opravljajo v fonetični indeks oseb. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ocenilo kot prepričljivo tudi izpoved B. B., saj ta ni bila pavšalna, temveč je frekvenco prehodov opredelil številčno in mu je bila kot pomočniku komandirja PMP H. očitno poznana. Pritožbeni očitek, da navedeni priči nista delali na istem delovnem mestu oziroma vseh mejnih prehodih kot tožnik in da jima zato promet ni mogel biti poznan, je tako neutemeljen. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče ni dalo ustrezne teže izpovedbi vodje izmene K. K. o tem, da težko pove, ali je bil določen prehod obremenjen ali ne, ker on na njih ni delal. Spregleda namreč, da je na vprašanje, ali se najde kakšno obdobje, ko ni bilo nikogar, dopustil, da se najde kakšen čas, ampak ni v kosu, pol ure ali pa 20 minut ... Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpoved K. K. o tem, da policisti na mejnih prehodih niso mogli koristiti odmora brez menjave, da policist ne more sam določiti odmora in zapreti mejnega prehoda, ter da mora ves čas delati. Na vprašanje, ki je ključno, tj. ali so na delovnem mestu lahko koristili odmor v več kosih, je namreč odgovoril, da on sploh ni pravi naslov za podajanje takšne ocene.

18. Prvostopenjskemu zaključku, da je bil ustrezen način koriščenja odmora tudi ta, da je imel tožnik več krajših odmorov med delom, ki skupno trajajo 30 oziroma 45 minut, pritožba neutemeljeno očita, da je brez razumne obrazložitve. Utemeljen je v prvostopenjskih ugotovitvah o naravi tožnikovega dela (delo na manjših, nefrekventih prehodih; od deset minut pa tudi do več ur ni bilo nobenega prehoda; v tem času lahko izkoristi odmor oziroma ima možnost več, tudi daljših prekinitev; v delovnem procesu ni bilo večje pogostosti nepredvidljivih situacij ...). Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da toženka možnosti več krajših odmorov ni zatrjevala, do česar se je pritožbeno sodišče opredelilo že zgoraj. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da iz jezikovne in logične razlage prvega odstavka 154. člena ZDR-1 izhaja, da gre le za en odmor v trajanju 30 minut. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da niti ZDR-1 niti Direktiva 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa ne predpisujeta odmora v nepretrganem trajanju, iz izvedenih dokazov pa ni izhajalo, da bi tožnik moral koristiti odmor v tako kratkih premorih, da osnovni namen odmora (povrnitev psihofizičnih sposobnosti) ne bi bil izpolnjen. Upoštevajoč ugotovljeno naravo dela tožnika oziroma njegovo obremenitev z nalogami tudi ne more biti odločilno pritožbeno navajanje, da mora policist ugibati, da ravno v času odmora ne bo prišel nihče na mejo oziroma da mora biti ves čas v pričakovanju prihoda avta ali osebe (prim. 22. točka VIII Ips 54/2021). Glede na navedeno pritožbeni očitek, da je tovrsten način dela in koriščenja odmora nedostojanstven in pomeni poseg v zasebnost, ni utemeljen.

19. Pritožbeni očitek, da toženka in sodišče nista imela razloga za drugačno obravnavanje tožnika glede koriščenja odmora, ker drugačna obravnava policistov na istih delovnih mestih pomeni kršitev prepovedi diskriminacije ter poseg v 14. in 22. člen URS, predstavlja (glede očitka toženki) nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer je uveljavljan le pavšalno, ker ne konkretizira delavcev, ki naj bi bili obravnavani ugodneje in ne navede osebne okoliščine iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1, zaradi katere naj bi bil tožnik diskriminiran.

20. Pritožba neutemeljeno navaja, da toženka ni spoštovala tretjega člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/2007 in nadaljnji), ki med drugim določa, da se pri razporejanju polnega delovnega časa varujejo pravice do odmorov. Pritožbeno sodišče upoštevajoč vse zgoraj obrazloženo soglaša z razlogi sodišča prve stopnje o tem, zakaj tožniku pravica do odmora med delovnim časom ni bila kršena, zaradi česar je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

21. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženkin odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).